Ustavno sodišče je v postopku za odločitev o sporu glede pristojnosti, začetem na zahtevo Okrajnega sodišča v Grosupljem, na seji dne 18. februarja 1999

Za odločanje o zahtevi N. K. za denacionalizacijo nepremičnine parc. št. 692/2, vpisane pri vl. št. 577 k.o. P. v., je pristojna Upravna enota Grosuplje.

1. Okrajno sodišče v Grosupljem je dne 21. 1. 1999 vložilo zahtevo za odločitev o sporu glede pristojnosti v zadevi denacionalizacije zemljišča, podržavljenega pravnim prednikom N. K. V zahtevi navaja, da je upravna enota s sklepom št. 321-448/92-TR z dne 3. 7. 1995 zadevo, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. 692/2 vl. št. 577 k.o. P. v. (v času podržavljenja vpisana v vl. št. 380 iste k. o.), odstopilo Okrajnemu sodišču v Grosupljem, ker naj bi nepremičnina prešla v državno last na podlagi zaplembe s kazensko sodbo, ki je bila razveljavljena. Okrajno sodišče meni, da naj bi bilo za odločanje o polovici nepremičnine pristojno, ker naj bi bil ta del nepremičnine zaplenjen, za odločanje o vračilu druge polovice nepremičnine pa naj bi bila pristojna upravna enota, ker naj bi bila ta polovica nepremičnine podržavljena z agrarno reformo leta 1950.

2. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 23/97 – odl. US, 65/98 in 76/98 – odl. US – v nadaljevanju: ZDen) deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, določenih v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena). Če je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen), je za odločanje pristojno sodišče (prvi odstavek 56. člena).
3. Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrajnega sodišča v Grosupljem št. N 49/95, iz katerega je razvidno, da je v obravnavanem primeru N. K. dne 16. 1. 1992 pri Občinskem sekretariatu za občo upravo Občine Ljubljana Vič-Rudnik na podlagi določb ZDen vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega njenim staršem. Med podržavljenim premoženjem, za katerega je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, je tudi nepremičnina parc. št. 692/2. Pred podržavljenjem sta bila lastnika te nepremičnine oče in mati vlagateljice zahteve za denacionalizacijo in sicer vsak do ene polovice. Že v zahtevi za denacionalizacijo je vlagateljica zahteve navedla, da naj bi bilo premoženje podržavljeno z agrarno reformo in zaplembo.
4. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 380 k.o. P. v. je razvidno, da je bila polovica nepremičnine, ki je bila last M. R., matere vlagateljice zahteve za denacionalizacijo, kot splošno ljudsko premoženje vpisana na podlagi sklepa takratnega Okrajnega sodišča v Grosupljem št. I 200/49 z dne 26. 12. 1949. Ta sklep je sodišče izdalo na podlagi 22. člena zakona o zaplembah, ker je ugotovilo, da je bila lastnici te nepremičnine s sodbo izrečena kazen zaplembe. Za drugo polovico nepremičnine, ki je bila last I. R., očeta vlagateljice zahteve za denacionalizacijo, pa je bil po predlogu Komisije za agrarno reformo Okrajnega ljudskega odbora v Grosupljem z dne 24. 7. 1950 v zemljiški knjigi zaznamovan “upravni organ Gozdno gospodarstvo v Ljubljani“. Iz odločbe o dedovanju št. I Z 29B/47-27 z dne 6. 6. 1948 je razvidno, da se zapuščina po dne 10. 1. 1947 umrlem I. R. prisoja vdovi do 1/4 in štirim otrokom vsakemu do 3/16. Sodišče je ugotovilo, da ima vdova M. R. na podlagi ženitne in dedinske pogodbe z dne 16. 1. 1921 pravico prevzeti vso zapuščino v naravi in izplačati sodediče v gotovini. V točki III. 2. pa je sodišče potrdilo, da se pri vl.št. 380 k.o. P. v., obstoječem iz edine parcele št. 692/2, vknjiži lastninska pravica za M. R. z utesnitvijo po zaznambi, da mora nepremičnino izročiti ali zapustiti enemu od otrok.
5. Ustavno sodišče ni ugotavljalo, s katerim aktom naj bi bilo premoženje dejansko podržavljeno in komu od obeh pravnih prednikov naj bi bilo podržavljeno. Ugotavlja pa, da v obravnavanem primeru ni šlo za prehod premoženja na podlagi pravnega posla v smislu 5. člena ZDen, zato tudi ne gre za zahtevo za denacionalizacijo, o utemeljenosti katere bi bilo na podlagi 56. člena ZDen pristojno odločati okrajno sodišče. Za odločanje o vračanju premoženja, podržavljenega z agrarno reformo, je pristojen upravni organ, saj sta zakona o agrarni reformi in kolonizaciji predpisa, ki sta našteta v 1. in 2. točki 3. člena ZDen. Zmotno pa je mnenje, da je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo premoženja, zaplenjenega s kazensko sodbo, vedno pristojno sodišče. Tudi razveljavitev 92. člena ZDen (odločba ustavnega sodišča št. U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992, OdlUS I, 79) ne pomeni, da o vračilu premoženja, zaplenjenega s kazenskimi sodbami, lahko odločajo le sodišča. Zahtevo za denacionalizacijo premoženja, zaplenjenega na podlagi kazenske sodbe, izdane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen, namreč lahko upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki uveljavljajo ne glede na to, ali je bila kazenska sodba razveljavljena ali ne. V tistih primerih, ko je kazenska sodba oziroma kazen zaplembe premoženja razveljavljena, pa imajo obsojenci oziroma njihovi dediči možnost uveljavljati vračilo zaplenjenega premoženja bodisi na podlagi določb zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (145. do 145.č člen, Uradni list SRS, št. 17/78, 41/87, 32/89 in 8/90 ter Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95, 10/98 in 56/98 – odl. US – v nadaljevanju: ZIKS) bodisi na podlagi določb ZDen. V katerem postopku bodo uveljavljali vračilo premoženja, zaplenjenega z razveljavljeno kazensko sodbo, je zato odvisno od njihove odločitve in ne od odločitve upravnega organa ali sodišča.
6. Glede na to, da je pravna naslednica denacionalizacijskih upravičencev vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine, ki ni bila podržavljena s pravnim poslom v smislu 5. člena ZDen, sodišče o tej zahtevi ni pristojno odločati, temveč je za to pristojna Upravna enota Grosuplje. Kolikor pa bi dediči M. R. na podlagi razveljavljene kazenske sodbe vložili predlog za vračilo zaplenjenega premoženja na podlagi določb ZIKS, bi o tem predlogu odločalo sodišče. V tem primeru bi morali dediči umakniti zahtevo za denacionalizacijo.
7. Iz spisa je razvidno, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena že 16. 1. 1992. Sedem let je trajalo, da je prišlo do odločitve o pristojnosti za reševanje zadeve. Ustavno sodišče ugotavlja, da gre še za en primer očitno prepočasnega postopanja v denacionalizacijskih zadevah. Na prepočasno postopanje v teh zadevah in na kršenje roka iz prvega odstavka 58. člena ZDen je ustavno sodišče že nekajkrat opozorilo (na primer v zadevah št. U-II-119/96 z dne 6. 6. 1996, št. U-II-351/96 z dne 5. 12. 1996, št. U-II-334/96 z dne 9. 1. 1997, št. U-II-37/98 z dne 19. 2. 1998, št. U-II-132/98 z dne 7. 5. 1998 in št. U-II-369/98 z dne 14. 1. 1999).

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-II-25/99
Ljubljana, dne 18. februarja 1999.