Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah S. L. iz K. in drugih, ki jih zastopa G. Z., odvetnik v L., na seji dne 11. 2. 1999

1. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 1104/97 z dne 6. 5. 1998 se razveljavi.
2. Zadeva se vrne v novo odločanje Višjemu sodišču v Kopru.
3. Točka 3 sklepa ustavnega sodišča št. Up-156/98 z dne 15. 6. 1998 ostane v veljavi do odločitve pristojnega sodišča o začasni odredbi oziroma najkasneje do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku.

1. Z izpodbijanim sklepom je drugostopno sodišče ugodilo pritožbi toženca v pravdi zaradi motenja posesti in prvostopni sklep spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek pritožnikov zavrnilo. Pritožniki so v ustavni pritožbi navedli, da so najemniki stanovanj v stavbi, ki je bila zgrajena kot samski dom, sčasoma pa je postala stanovanjski objekt. V stavbi naj bi poleg pritožnikov živelo še 82 drugih najemnikov. Izmed teh naj bi jih dvajset ne izpolnjevalo obveznosti zaradi porabe vode, tako da naj bi dolg do dobavitelja vode – toženega R. iz K. – znašal 8,4 milijonov tolarjev. Zaradi tega naj bi toženec dne 2. 9. 1997 prekinil dobavo vode.
2. Pritožniki izhajajo s stališča, da imajo neposredno posest nad bivalnim prostorom, usposobljenim za zadovoljevanje stanovanjskih potreb, in da jim je sodišče z izpodbijano odločbo odreklo varstvo te posesti. Ker je voda nujno potrebna dobrina, naj bi s prekinitvijo njene dobave stanovanjski prostori izgubili svojo funkcijo in postali neuporabni. Pritožniki menijo, da je drugostopno sodišče z zavrnitvijo zahtevka na vzpostavitev stanja pred motenjem “uzakonilo“ stanje izvršenega dejstva in kolektivne odgovornosti. Dobava vode naj bi jim bila prekinjena, ne da bi bil poprej ustvarjen položaj, ki bi omogočal, da bi bilo sankcionirano le ravnanje neplačnikov. Sámo dejstvo, da toženec dobavlja vodo na enem odjemnem mestu, naj bi namreč ne smelo pomeniti, da bi bil v primeru, ko nekateri izmed odjemalcev ne izpolnjujejo svojih obveznosti, upravičen ustaviti dobavo vode vsem, ki odjemajo vodo s tega mesta. Dobavo vode bi bil smel prekiniti le tistim posameznim stanovanjskim enotam, katerih uporabniki zapadlih računov niso plačali. Z izpodbijano odločbo naj bi bilo pritožnikom samo zaradi tega, da bi sebi omogočili normalno rabo prostorov, v katerih živijo, naloženo breme za izpolnitev obveznosti tistih, ki živijo v isti stavbi, pa obveznosti ne izpolnjujejo. Z njo naj bi bili iz navedenih razlogov kršeni načelo enakosti pred zakonom (14. člen ustave), ustavno jamstvo enakega varstva pravic (22. člen ustave) in pravica do zdravega življenjskega okolja (72. člen ustave). Pritožniki predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje Višjemu sodišču v Kopru ter zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, zadržalo izvrševanje drugostopnega sklepa in na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 40. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) naložilo vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa.
4. Višje sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.
5. R. – toženec v pravdi, v kateri je bil izdan izpodbijani sklep – meni, da z izpodbijanim sklepom niso bile kršene ustavne pravice pritožnikov. Navedel je, da naj bi bil po pogodbi o dobavi vode, sklenjeni z upravljalcem stavbe, v kateri živijo pritožniki, račune za dobavljeno vodo dolžan izstavljati upravljalcu kot zastopniku lastnika stavbe in ne posameznim uporabnikom. V razmerje med upravljalcem in posameznimi uporabniki naj bi ne smel posegati. Za odločitev o zadevi naj bi zato ne bile bistvene navedbe pritožnikov o tem, kolikšen del uporabnikov je račune plačal in kolikšen ne. Ker naj bi s sklenitvijo pogodb o uporabi posameznih delov stavbe uporabniki pristali na opisani način plačevanja vode, pa naj bi tudi ne bilo bistveno, ali je bil pristanek posledica stiske. Ker naj bi ne bil uporabil protipravnega sredstva in ker naj bi bili pritožniki sami pristali na dani položaj, naj bi z izpodbijanim sklepom ne bili kršeni ustavni določbi o enakosti pred zakonom (14. člen ustave) in o enakem varstvu pravic (22. člen ustave). Ker naj bi prekinitev dobave vode ne bila v nasprotju z zakonom oziroma s pogoji in načini za opravljanje dejavnosti dobave vode, pa naj bi tudi ne bila kršena pravica do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena ustave. Dobava določenih dobrin naj bi namreč z ustavo ne bila zagotovljena.

6. Pritožniki bivajo v stavbi z več kot osemdesetimi bivalnimi enotami in z dvema priključkoma z glavnega vodovodnega omrežja. V bivalnih enotah živi po ena ali več oseb. Ker devetnajst najemnikov bivalnih enot ni plačalo stroškov za vodo, je dobavitelj vode prekinil dobavo vsem. Prvostopno sodišče je tožbi pritožnikov zaradi motenja posesti ugodilo, ker da je bila prekinitev dobave vode protipravna. Ker so pritožniki svoje obveznosti redno plačevali, naj bi določba akta lokalne skupnosti, ki dobavitelju vode daje pravico, da v primeru neplačevanja prekine dobavo (24. člen pravilnika o pogojih za dobavo in odjem vode iz sistema Rižanskega vodovoda Koper, Uradne objave občin Ilirska Bistrica, Koper, Piran in Sežana, št. 3/93 – v nadaljevanju: pravilnik o dobavi vode), v obravnavanem primeru ne bila uporabljiva. Drugostopno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker pritožniki, ki so plačali dolg, bivajo v stavbi z drugimi osebami, ki svojega dolga niso plačale, in v kateri ni tehnično izvedena možnost individualne odmere porabljene vode, naj bi bil dobavitelj vode smel prekiniti dobavo tudi njim.
7. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je takó očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998). Po stališču drugostopnega sodišča so osebe, ki bivajo v stavbi z več bivalnimi enotami in v kateri ni tehnično izvedena možnost individualne odmere porabljene vode, dolžne trpeti prekinitev dobave vode, do katere je prišlo zaradi neplačevanja dobavljene vode drugih oseb, ki bivajo v isti stavbi. Za odločitev o zadevi je treba presoditi, ali je to stališče v skladu z določbami ustave o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Pri presoji ustavno sodišče izhaja z navedb ustavne pritožbe, ni pa vezano na pritožnikovo opredelitev, za katero kršitev ustave naj bi pri tem šlo.
8. Z zatrjevanjem, da jim izpodbijana sodba odreka varstvo posesti glede bivalnih prostorov, ki jih uporabljajo kot stanovanje, pritožniki uveljavljajo kršitev pravice do zasebne lastnine, zagotovljeno v 33. členu ustave. V odločbi št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98; OdlUS VII, 150) je ustavno sodišče navedlo, da jamstvo zasebne lastnine kot človekove pravice zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju. Lastnina je elementarna človekova pravica, ki je tesno povezana z varstvom osebne svobode. Njena funkcija je, da zavaruje svobodno ravnanje posameznika na premoženjskem področju in tako omogoča vsakomur, da lahko svobodno in odgovorno oblikuje svoje življenje. Z jamstvom zasebne lastnine ustava zato ne varuje le lastninske pravice, kot je opredeljena v civilnem pravu. Zagotavlja tudi varstvo pred posegi v druge obstoječe pravne položaje, ki imajo za posameznika na podoben način kot civilnopravna lastninska pravica premoženjsko vrednost in mu kot taki omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju.
9. Za sam obstoj varstva, ki ga zagotavlja 33. člen ustave, torej ni bistveno, da pritožniki niso lastniki prostorov, kjer bivajo, in tudi ni bistveno, ali gre za stanovanje in za najemno razmerje v smislu določb stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 13/93, 9/94 – odl. US, 21/94, 29/95, 23/96, 24/96 – odl. US in 44/96 – odl. US; SZ) ali ne. Bistveno je, da gre za zaključeno celoto prostorov, ki jih oseba trajno uporablja za bivanje. Enako kot lastnikom ji to stanovanje predstavlja temelj njene eksistence. Potrebuje ga za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb in je zato predpostavka za njeno dejansko svobodo in razvoj osebnosti. Posest prostorov, ki jih oseba uporablja kot stanovanje, ji torej zagotavlja del tistega, zaradi česar je pravica do lastnine ustavna pravica. Tako kot je pred posegi države varovana lastnikova posest prostorov, ki se uporabljajo za bivanje, je zato varovana tudi posest tistega, ki te prostore uporablja v dogovoru z lastnikom.
10. Ustavno jamstvo lastnine predpostavlja obstoj lastnine kot pravnega instituta. Kaj je predmet zasebne lastnine in katera so varovana lastninska upravičenja, določa pravni red ob spoštovanju namena ustavnega jamstva in ob upoštevanju gospodarskih in pa družbenih razmerij nasploh. Da je bistven element te svobode razpolaganje s stvarmi in pravicami, ki so predmet lastnine, je s sklicevanjem na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice ustavno sodišče že navedlo v odločbi št. U-I-60/98. Proti posegom države pa je s 33. členom ustave varovana tudi normalna, običajna uporaba stvari. To izhaja že iz določbe njenega 67. člena, ki omejuje zakonodajalca pri določanju načina uživanja lastnine.
11. Prekinitev dobave vode v stanovanje – kot celoto prostorov, v katerih posameznik prebiva – bistveno spreminja razmere, v katerih ta oseba živi. Življenje v stanovanju, ki ostane brez vode, ni le oteženo, ampak praktično nemogoče. Ker izgubi pomemben del svoje funkcije, prejkoslej ne omogoča več tistega, kar je potrebno za človeka vredno in dostojno življenje. Prekinitev dobave vode v prostore, ki jih posameznik uporablja kot stanovanje, predstavlja torej poseg v pravico do zasebne lastnine (33. člen ustave). Podobno kot lastnik je pred takim posegom varovana tudi oseba, ki v dogovoru z lastnikom uporablja stanovanje.
12. Po ustaljeni ustavnosodni presoji so omejitve ustavnih pravic dopustne, če so v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (tretji odstavek 15. člena ustave).
13. Stališče drugostopnega sodišča je v nasprotju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena ustave. Prekinitev dobave vode je sredstvo, s katerim je varovana izterjava računa za dobavljeno, a ne plačano vodo. Glede na to, da za dobavitelja vode velja kontrahirna dolžnost, to sredstvo služi uravnoteženju položaja pogodbenih strank. Dobavitelju vode je s pomočjo tega sredstva tudi zagotovljen sorazmerno reden dotok sredstev, potrebnih za opravljanje dejavnosti. Hkrati je olajšana izpolnitev obveznosti države oziroma lokalne skupnosti, da trajno in nemoteno zagotavlja oskrbo z vodo kot javno dobrino (drugi odstavek 1. člena zakona o gospodarskih javnih službah, Uradni list RS, št. 32/93 – v nadaljevanju: ZGJS, in 1. točka prvega odstavka 26. člena zakona o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 32/93; ZVO). Če bi znaten del oseb, ki jim je zagotovljena oskrba s pitno vodo, takó nastalega dolga ne plačeval redno, bi to lahko onemogočilo nemoteno delovanje javne službe. Vodenje postopkov prisilne sodne izterjave pomeni namreč zamudo v plačilu in nepredvidljivost dotoka dohodkov. Zagotovitev nemotene oskrbe s pitno vodo, čemur služi prekinitev dobave vode, je ustavno dopusten cilj. Ukrep, uporabljen v obravnavanem primeru za dosego tega cilja, je primeren. Zaradi drastičnosti posledic je mogoče pričakovati, da bo dolg poravnan. V vsakem primeru pa ne bo naraščal. Ukrepu tudi ni mogoče oporekati nujnosti, se pravi, da bi ga bilo mogoče nadomestiti z enako učinkovitim, a blažjim sredstvom. Pritožniki sicer menijo, da bi pred prekinitvijo dobave vode morala biti v stavbi tehnično izvedena rešitev, ki bi omogočala le prekinitev dobave neplačnikom. V takem primeru bi poseg v pravni položaj pritožnikov ne bil le manjši, ampak ga sploh ne bi bilo. Ker pa sta v stanovanjski stavbi, kjer bivajo pritožniki, med pravdnim postopkom obstajala le dva priključka na glavno vodovodno omrežje, bi predlagana rešitev pritožnikov ne mogla zagotoviti takojšnjega plačila dolga. Predlagana možnost torej ni enako učinkovita.
14. Vendar pa ni izkazano, da bi bil ukrep sorazmeren s težo posega v pravico do zasebne lastnine. V izpodbijani odločbi je sodišče odgovarjalo na vprašanje, kdo nosi breme zaradi nepravočasnega plačila dobavljene vode za stavbo z več stanovanjskimi enotami, v kateri odmera porabljene vode ni individualizirana: je to tveganje dolžan nositi dobavitelj vode ali oseba, ki račune za svoj del porabljene vode redno plačuje. Kakršenkoli odgovor zadeva troje pravnih položajev: posameznih najemnikov stanovanjskih enot, dobavitelja vode in lastnika stavbe.
15. Z izpodbijano odločbo je bilo tveganje zaradi neizpolnitve denarne terjatve v celoti prenesen na “člane“ naključne skupnosti: oni so ostali brez vode, dokler bodisi sami ne plačajo zelo visokega zneska zaostalega dolga, ki ni njihov (v sodnem postopku ni bilo sporno, da so svoje zapadle račune za dobavljeno vodo plačali), bodisi po mirni ali po sodni poti ne dosežejo, da dolg plača lastnik. Za dobavitelja vode pa prekinitev dobave pomeni le, da dolg ne bo naraščal in da se bo morda izognil sodnemu postopku za izterjavo zaostalega dolga. Da bi bilo v primeru, če bi pritožnikom dobava vode ne bila prekinjena, moteno delovanje javne službe oziroma oskrba s pitno vodo, v izpodbijani odločbi namreč ni ugotovljeno.
16. Golo dejstvo, da se je dobavitelj vode s tako prekinitvijo vode morda izognil sodnemu postopku za izterjavo dolga, ne odtehta tako hudega posega v ustavno pravico pritožnikov do lastnine, kot ga pomeni prekinitev dobave vode v stanovanje. To velja še tembolj, ker bi bilo z ureditvijo individualizirane odmere vode mogoče doseči, da bi bili varovana oba pravna položaja – tako dobavitelja vode kot najemnikov. Okoliščin glede tega, ali je namestitev individualnih števcev tehnično mogoča, ali je lastnik morebiti odrekel soglasje za tako namestitev, ali so bodisi lastnik bodisi najemniki pripravljeni nositi stroške take namestitve, pa sodišče ni ugotavljalo. Prekinitev dobave vode je “odobrilo“ zgolj na podlagi gramatikalne razlage pravilnika o dobavi vode, ne da bi upoštevalo pomembnost oskrbe z vodo za vsakega posameznika na eni ter namen določbe, ki dopušča prekinitev dobave vode v primeru neplačevanja zapadlih obveznosti, in zakonskih določb, ki so temelj za urejanje oskrbe z vodo (npr. prvi odstavek 5. člena ZGJS1), na drugi strani. Dokler neposredni uporabniki posameznih stanovanjskih enot nimajo razumnih možnosti za ureditev individualizirane odmere porabljene vode, je prekinitev dobave vode zgolj zaradi tega, da bi dobavitelj lažje prišel do poplačila zapadlih terjatev, prekomeren ukrep in zato v nasprotju s pravico do zasebne lastnine (33. člen ustave).
17. Ustavno sodišče je po navedenem izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločanje pristojnemu drugostopnemu sodišču. Pri novem odločanju o zadevi bo sodišče moralo upoštevati razloge te odločbe.
18. S tem je ustavno sodišče že odločilo o spornem vprašanju, kot so ga pritožniki opredelili v ustavni pritožbi. V presojo, ali so bile z izpodbijano odločbo kršene druge določbe o ustavnih pravicah, se zato ni bilo potrebno spuščati.
19. Hkrati s sprejemom ustavne pritožbe v obravnavo je senat ustavnega sodišča na podlagi 58. člena ZUstS sprejel sklep, da se izvrševanje izpodbijane odločbe drugostopnega sodišča zadrži in da je R. dolžan pritožnikom omogočiti uporabo vodnega priključka in zagotoviti nemoteno oskrbo z vodo, ki gre preko vodovodnih cevi in glavnega števca stanovanjskega objekta na N. v K. do pritožnikov, v roku štirih ur od vročitve sklepa. Z odločitvijo o ustavni pritožbi ta sklep preneha veljati (39. člen v zvezi z 49. členom ZUstS). Ugotovitev, da je bila z izpodbijanim drugostopnim sklepom kršena pravica do zasebne lastnine, in dejstvo, da lahko s prekinitvijo dobave vode v stanovanjski objekt nastane težko nadomestljiva škoda, utemeljujeta podaljšanje obveznosti R., da pritožnikom zagotovi nemoteno oskrbo z vodo. Na podlagi 442. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 57/89, 20/90 in 27/90) v zvezi s 6. členom ZUstS je ustavno sodišče odločilo, da se navedena obveznost podaljša najmanj dotlej, ko bo pristojno sodišče bodisi po uradni dolžnosti bodisi na predlog toženca ugotovilo, da okoliščine, ki bi utemeljevale začasno odredbo, ne obstajajo več. Če pristojno sodišče o tem ne bo odločilo, pa 3. točka izreka te odločbe velja do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku pritožnikov.

20. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 6. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč – Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam – Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

1 Določba se glasi: Javne dobrine so pod enakimi z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti določenimi pogoji dostopne vsakomur.