Vlada Republike Slovenije, predstavniki delojemalcev in predstavniki delodajalcev (v nadaljevanju: socialni partnerji) sklepamo ta dogovor, s katerim opredeljujemo osnovna načela in cilje, ki jih želimo doseči na področju politike plač zato, ker se strinjamo:
– da je plačna politika ena izmed pomembnejših politik o kateri je potrebno doseči soglasje, kolikor resnično želimo ohraniti stabilne pogoje za ohranjanje delovnih mest in dinamični razvoj;
– da sprejmemo dogovor o politiki plač, kot prvega izmed skupnih dokumentov v katerih bomo opredelili svoje skupne ter posamične naloge in cilje, ki naj bi jih na ekonomsko socialnem področju dosegli v naslednjih letih in
se zavezujemo, da bomo pri opredelitvi plačne politike na nacionalni ravni težili k:
– zmanjševanju socialnih razlik in dvigu socialne in materialne ravni zaposlenih,
– krepitvi stimulativnih elementov plače in
– večji odvisnosti plač od doseženih poslovnih rezultatov ter
– zmanjševanju razmerij med najvišjimi in najnižjimi plačami in da bomo
– v okviru svojih pristojnosti in z razpoložljivimi instrumenti te usmeritve uresničevali pri opredeljevanju plačne politike na ravni posamezne dejavnosti, ter pri slehernem delodajalcu oziroma na ravni posameznega podjetja ali družbe.
Kolektivne pogodbe bodo še naprej osnovni dokument s katerimi urejamo medsebojne pravice in obveznosti med delodajalci in delojemalci, ki so odgovorni za njihovo sklepanje in izvajanje. Z zakoni bomo tako kot doslej urejali plače le na področjih, kjer to izhaja iz specifičnosti dejavnosti, poklica ali pa kjer potreba za to izhaja iz načina financiranja.

Socialni partnerji se strinjamo da mora v času veljavnosti tega dogovora vsak delodajalec pri vodenju plačne politike upoštevati skupno dogovorjena merila in načela politike plač iz tega dogovora glede:
– usklajevanja izhodiščnih plač in drugih osnov za določanje plač po zakonih,
– usklajevanja minimalne plače,
– izplačevanja plač na podlagi doseženih poslovnih rezultatov,
– določanja plač zaposlenih za katere ne veljajo kolektivne pogodbe,
– regresa za letni dopust.
Partnerji se strinjamo, da je mogoča tudi drugačna ureditev ostalih elementov plačne politike v veljavnih kolektivnih pogodbah pod pogojem, da je njihova sprememba dosežena s soglasjem socialnih partnerjev. Podpisniki dogovora priporočamo partnerjem v kolektivnih pogodbah, da se zaradi razkoraka v višini minimalne plače in izhodiščnih plač najkasneje v mesecu dni po sprejemu tega dogovora začnejo pogajati o višini izhodiščnih plač in o količnikih za določanje plač.

Socialni partnerji soglašamo, da se izhodiščne plače, osnove za določanje plač po zakonih in minimalna plača (v nadaljevanju: plače), v času veljavnosti tega dogovora praviloma usklajujejo z rastjo cen življenjskih potrebščin enkrat letno in sicer pri izplačilih plač za mesec januar. V primeru predčasnega doseganja s tem dogovorom dogovorjene rasti cen življenjskih potrebščin, pa se uskladitev opravi prej. Zaradi specifičnih razmer v letu 1999, se usklajevanje plač v tem letu razlikuje od enotnega načela in se opravi dvakrat.
Zaradi doseganja ciljev navedenih v uvodu je usklajevanje minimalne plače v določenih obdobjih lahko drugačno.
Usklajevanje v posameznih letih veljavnosti dogovora bo potekalo na naslednji način:
1.1 Leto 1999
1.1.1 Redni uskladitvi
Redna uskladitev plač za mesec januar 1999 je bila opravljena na podlagi veljavnega zakona o minimalni plači in o načinu usklajevanja plač.
Plače za naslednji mesec po uveljavitvi davka na dodano vrednost se uskladijo za 85% rasti cen življenjskih potrebščin glede na december 1998 do konca meseca pred uveljavitvijo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV).
1.1.2 Izjemna uskladitev
V primeru, da rast cen življenjskih potrebščin, brez učinkov rasti cen zaradi uvedbe DDV, glede na december 1998 pred koncem leta doseže 6,8%, se plače za naslednji mesec uskladijo za 85% ugotovljene rasti cen življenjskih potrebščin od zadnje uskladitve.
Pri izračunu rasti cen življenjskih potrebščin iz prejšnjega odstavka se izloči rast cen iz naslova uvedbe DDV tako, da se za prve tri mesece veljavnosti DDV namesto dejanske mesečne rasti, upošteva povprečna mesečna rast cen življenjskih potrebščin v treh mesecih pred uvedbo DDV.
1.1.3 Dodatek
Partnerji se strinjamo, da je potrebno ublažiti negativni učinek morebitnega povečanja cen življenjskih potrebščin zaradi uvedbe DDV, na realno raven plač zaposlenih s plačami pod slovenskim povprečjem.
Tri mesece po uvedbi DDV pripada zaposlenim, ki prejemajo plačo nižjo od povprečne plače RS po zadnjih znanih podatkih Statističnega urada RS, poseben dodatek. Delodajalec izplača ta dodatek vsem zaposlenim, katerih izplačana plača v tem mesecu (to je četrtem mesecu po uvedbi DDV) je ali bi bila nižja od podatka, ki je znan do konca meseca pred izplačilom dodatka. To pomeni, da so do dodatka upravičeni delavci, ki bi z delom v polnem delovnem času pridobili nižjo plačo in ne delavci, ki so prejeli nižjo plačo zaradi bolniške ali druge odsotnosti od dela.
Dodatek se določi v višini razlike med minimalno plačo, ki velja za tretji mesec po uvedbi DDV in zneskom minimalne plače povečane za rast cen življenjskih potrebščin na način iz naslednjega odstavka.
Pri izračunu dodatka se kot rast cen, ki je posledica uvedbe DDV upošteva razlika med povprečjem mesečnih stopenj rasti cen življenjskih potrebščin v prvih treh mesecih po uvedbi DDV in povprečjem mesečnih stopenj, izračunanih iz predvidene rasti cen življenjskih potrebščin od decembra 1998 do konca leta po tem dogovoru (6,8%), kar pomeni mesečno 0,5%.
Dodatek izplačan v skladu s tem dogovorom ima naravo prejemkov iz dela in ne zapade plačilu prispevkov in davkov.
Minister, pristojen za delo, ugotovi višino dodatka in ga po predhodnem soglasju ESS objavi v Uradnem listu RS.
Dodatek se izplačuje do konca leta 1999 oziroma do uveljavitve novega zakona o dohodnini s katerim bo uveljavljena razbremenitev nižjih dohodkovnih razredov. Pred koncem leta bodo socialni partnerji v okviru ESS proučili ali so zgornji pogoji izpolnjeni in dodatka ni potrebno več izplačevati.
1.2. Leto 2000
1.2.1 Redna uskladitev
Plače za mesec januar 2000 se uskladijo za 85% rasti cen življenjskih potrebščin od zadnje uskladitve v letu 1999 do konca leta 1999.
Če je bila v letu 1999 pred koncem leta presežena rast cen življenjskih (brez učinkov DDV) 6,8% glede na december preteklega leta in so bile plače zato predhodno usklajene, se ob uskladitvi plač za januar 2000 za rast cen od zadnje uskladitve upošteva 100% ugotovljene rasti cen.
Za izločanje učinka DDV na rast cen življenjskih potrebščin se uporabi način določen za usklajevanje plač v letu 1999.
1.2.2 Izjemna uskladitev
Če rast cen življenjskih potrebščin glede na december 1999 pred koncem leta doseže 4% se plače za naslednji mesec uskladijo za 85% ugotovljene rasti cen življenjskih potrebščin od začetka leta.
1.3. Leto 2001
1.3.1 Redna uskladitev
Plače za mesec januar 2001 se uskladijo za 85% rasti cen življenjskih potrebščin od zadnje uskladitve, pa do konca leta 2000.
Če je bila v letu 2000 pred koncem leta presežena rast cen življenjskih potrebščin 4% in so bile plače za to predhodno usklajene, se pri januarski uskladitvi plač za preostalo rast cen življenjskih potrebščin v letu 2000 upošteva 85% rasti cen življenjskih potrebščin za razliko do 5% rasti cen, za rast nad 5% pa se upošteva 100% rast cen življenjskih potrebščin.

Socialni partnerji se strinjamo, da so tudi plače zaposlenih, za katere ne veljajo kolektivne pogodbe pomemben strošek dela in da so visoka izplačila teh plač, ki ne ustrezajo doseženim rezultatom podjetja ali prispevku posameznika nesprejemljiva tako iz ekonomskih kot iz socialnih razlogov. Zato soglašamo, da bodo plače teh zaposlenih v večji meri kot doslej odvisne od rezultatov poslovanja in ne bodo naraščale hitreje od plač, zaposlenih po kolektivni pogodbi pri delodajalcu.
Delodajalci ob izplačilu plač posebej prikazujejo število delavcev, katerih plače ne izhajajo iz kolektivne pogodbe, in celotni obseg sredstev za njihove plače.

Povezanost plač z doseženimi poslovnimi rezultati nedvomno stimulativno deluje na zaposlene in s tem doseganje boljših poslovnih rezultatov. Zato socialni partnerji menimo, da lahko delodajalci na podlagi doseženih poslovnih rezultatov v posameznem letu izplačajo delavcem del plače iz naslova rezultatov poslovanja. Zgornja meja izplačil na delavca je ena povprečna mesečna plača zaposlenega v letu, obseg sredstev za ta izplačila pri posameznem delodajalcu pa ne sme presegati 10% mase plač v podjetju oziroma 25% ugotovljenega celotnega dobička. Ta izplačila se obravnavajo kot plače in se od njih plačujejo vsi prispevki in davki.

Minimalna plača se usklajuje za enak odstotek kot ostale plače po tem dogovoru, enkrat letno pa še za ocenjeno rast bruto domačega proizvoda v preteklem letu. Socialni partnerji se strinjamo, da je to način s katerim zagotavljamo, da so dviga splošne ravni blagostanja v družbi deležni tudi zaposleni v najnižjih plačilnih razredih. S takim načinom povečevanja minimalne plače bomo postopno dosegli cilj, da bo minimalna plača v RS dosegla z zahodno evropskimi deželami primerljivo razmerje med minimalno plačo in povprečno plačo zaposlenih po kolektivnih pogodbah v predelovalni dejavnosti.
Partnerji se strinjamo, da se minimalna plača dodatno usklajuje z rastjo bruto domačega proizvoda dokler ne doseže ustrezne ravni.
Minimalna plača je določena na ustrezni ravni, kadar v povprečju leta dosega 58% povprečne mesečne plače zaposlenih po kolektivni pogodbi v predelovalni dejavnosti v povprečju preteklega leta.
Če minimalna plača v preteklem letu v povprečju zaostaja za to ravnijo, se v tekočem letu uskladi za ugotovljeno rast BDP. Ob tem se poveča največ do ravni iz prejšnjega odstavka. Če pa je ta raven v preteklem letu bila dosežena, se minimalna plača v tekočem letu usklajuje le za odstotek uskladitve s cenami življenjskih potrebščin, ki velja za druge plače.
Ustreznost zneska za preteklo leto in potrebo po dodatnem usklajevanju po dogovorjeni metodologiji ugotovi ESS najkasneje do 30. 6. 1999.
Znesek minimalne plače ob vsakokratni uskladitvi ugotovi minister pristojen za delo in ga objavi v Uradnem listu RS.
Socialni partnerji se strinjamo, da je dogovorjena rešitev v zvezi z minimalno plačo v veljavi do konca leta 2001, ter da se doseženi znesek minimalne plače po prenehanju veljavnosti tega dogovora uporablja za izplačevanje minimalne plače še naprej, kolikor ni določen nov znesek minimalne plače.

V času veljavnosti tega dogovora se v zasebnem sektorju izplača regres v skladu s kolektivnimi pogodbami, vendar najmanj 102.000 SIT in največ v višini 70% povprečne plače v RS.
V dejavnostih, kjer kot delodajalec nastopa Vlada RS, se regres prav tako izplača v skladu kolektivno pogodbo, vendar ne more biti višji kot v zasebnem sektorju.

Partnerji se strinjamo da Vlada z zakonom in ustreznimi podzakonskimi akti zagotovi izvajanje in nadzor nad izvajanjem v tem dogovoru opredeljene politike.