Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam zakon o splošni varnosti proizvodov (ZSVP), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 23. marca 1999

S tem zakonom se določa, da se v promet lahko dajejo samo varni proizvodi.
Če so s posebnim zakonom urejena le posamezna vprašanja, povezana z varnostjo proizvodov, se ta zakon uporablja za tista vprašanja varnosti takih proizvodov, ki jih poseben zakon ne ureja.
Če poseben zakon iz prejšnjega odstavka ne vsebuje določb o pooblastilih državnih organov za zagotovitev, da se v promet dajejo samo varni proizvodi, se tudi za zagotavljanje varnosti proizvodov, ki so urejeni s posebnim zakonom, uporabljajo določbe 5., 6. in 7. člena tega zakona.

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:
Proizvod je vsak proizveden izdelek v okviru opravljanja pridobitne dejavnosti in je lahko nov, rabljen ali obnovljen, ter dobavljen proti plačilu ali brezplačno. Po tem zakonu se za proizvod ne šteje rabljen proizvod, ki je bil dobavljen kot starina ali kot proizvod, ki ga je treba pred uporabo popraviti ali obnoviti, če je dobavitelj o tem nedvoumno obvestil osebo, ki ji je tak proizvod dobavil.
Varen proizvod je vsak proizvod, ki v normalnih ali razumno predvidljivih pogojih uporabe ne predstavlja nikakršne nevarnosti ali samo minimalno nevarnost, povezano z uporabo proizvoda, in se šteje za sprejemljivega in skladnega z visoko ravnijo zaščite varnosti in zdravja oseb, upoštevaje zlasti naslednje:
– lastnosti proizvoda, vključno z njegovo sestavo, embalažo, tehničnimi navodili, navodili za montažo in vzdrževanje,
– vpliv na druge proizvode, če je mogoče upravičeno predvidevati, da bo uporabljen z drugimi proizvodi,
– predstavitev proizvoda, označevanje, morebitna navodila za uporabo in uničenje ter vse druge navedbe in informacije proizvajalca,
– kategorije potrošnikov in drugih uporabnikov, zlasti otrok, ki so v resni nevarnosti, če uporabljajo proizvod.
Zgolj zaradi možnosti doseganja višje ravni varnosti ali obstoja drugih proizvodov, ki predstavljajo manjšo stopnjo nevarnosti, se proizvod ne more šteti za nevarnega.
Nevaren proizvod je vsak proizvod, ki ne ustreza opredelitvi varnega proizvoda iz drugega in tretjega odstavka tega člena.
Proizvajalec je:
1. izdelovalec proizvoda s sedežem v Republiki Sloveniji in vsaka druga pravna ali fizična oseba, ki se s svojo firmo, blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na proizvodu predstavlja kot njegov izdelovalec, ali tisti, ki proizvod obnovi,
2. proizvajalčev zastopnik, če proizvajalec nima sedeža v Republiki Sloveniji, ali uvoznik proizvoda, če ni zastopnika s sedežem v Republiki Sloveniji,
3. druga pravna ali fizična oseba, ki poklicno sodeluje v dobaviteljski verigi, če utegne njegova dejavnost vplivati na varnost proizvoda, danega v promet.
Distributer je vsaka pravna ali fizična oseba, ki poklicno sodeluje v dobaviteljski verigi, če njegova dejavnost ne more vplivati na varnost proizvoda, danega v promet.
Dobavitelj je vsaka pravna ali fizična oseba, ki je proizvajalec, prodajalec, zastopnik proizvajalca ali uvoznik proizvodov, ki morajo biti varni.

Proizvajalci smejo dati v promet samo varne proizvode.
Proizvodov, ki so zavajajočega videza in zaradi tega predstavljajo nevarnost za potrošnike, predvsem otroke, ni dovoljeno proizvajati, uvažati, izvažati ali dajati v promet.
Proizvode iz prejšnjega odstavka podrobneje določi s posebnim predpisom minister, pristojen za zdravstvo v soglasju z ministrom, pristojnim za industrijo.
Proizvod se šteje za varnega:
– kadar izpolnjuje vse zahteve, vsebovane v tehničnih predpisih, ki se nanašajo nanj,
– če tehničnih predpisov ni, kadar izpolnjuje zahteve prostovoljnih slovenskih, mednarodnih ali evropskih harmoniziranih standardov oziroma evropskih tehničnih specifikacij, kadar te obstajajo,
– če ni tehničnih predpisov oziroma tehničnih dokumentov iz prvih dveh alinej, se za varnega šteje proizvod, ki je skladen s pravili uveljavljene prakse v zvezi z zdravjem in varnostjo na njegovem področju ali s stanjem tehnike, oziroma proizvod, ki nudi varnost, ki jo potrošniki utemeljeno pričakujejo.
Distributerji smejo dobavljati samo varne proizvode. Ne smejo dobavljati proizvodov, za katere vedo oziroma za katere bi na temelju svojega poklicnega znanja morali vedeti, da ne izpolnjujejo predpisanih pogojev in da so nevarni.
Pristojni inšpekcijski organ iz 5. člena tega zakona z odločbo prepove promet in dobavo proizvodov oziroma odredi njihov umik iz prometa, če ugotovi, da proizvodi kljub izpolnjevanju določb iz tretjega odstavka tega člena ogrožajo varnost in zdravje potrošnikov in drugih uporabnikov.

Da bi bila zagotovljena varnost proizvodov, morajo proizvajalci oziroma dobavitelji:
– potrošnike in druge uporabnike s priloženimi navodili za uporabo in drugimi potrebnimi informacijami ustrezno obveščati, da bodo ti lahko ocenili nevarnost, ki jo proizvod predstavlja v času normalne in upravičeno predvidljive življenjske dobe, in se zavarovali pred takimi tveganji, kolikor ta nevarnost ni takoj očitna brez ustreznih opozoril,
– v skladu z značilnostmi proizvodov, ki jih dobavljajo, sprejeti ukrepe, ki jim bodo omogočali sprotno obveščenost o nevarnostih, ki jih ti proizvodi utegnejo predstavljati, in ustrezno ukrepati, po potrebi tudi z umikom proizvodov iz prometa, da bi se izognili nevarnosti.
Obveščanje iz prve alinee prejšnjega odstavka tega člena ne odvezuje od dolžnosti dajanja v promet izključno varnih proizvodov.

Izpolnjevanje določb tega zakona nadzorujejo inšpekcijski organi v skladu s pristojnostmi za posamezne proizvode, ki izhajajo iz predpisov o organizaciji in delovnem področju ministrstev oziroma drugih predpisov, ki določajo njihovo pristojnost in naloge.
Pristojni inšpektorji imajo poleg pooblastil za ukrepanje, ki izhajajo iz posameznih predpisov, ki se nanašajo na njihovo delo, na podlagi tega zakona dodatna pooblastila, da:
– zahtevajo izpolnjevanje pogojev za zagotavljanje varnosti proizvodov, preden so le-ti dani v promet,
– prepovedo dajanje v promet oziroma odredijo umik iz prometa proizvodov ali družine proizvodov, ki so se izkazali za nevarne, in izvedejo dodatne ukrepe, ki zagotovijo, da se bo prepoved upoštevala,
– prepovedo proizvodnjo, uvoz, izvoz ali dajanje v promet oziroma odredijo umik iz prometa proizvodov iz drugega odstavka 3. člena tega zakona,
– izvedejo ustrezne preglede in preskuse proizvodov glede varnosti tudi potem, ko so bili ti dani v promet kot varni. Pregledi in preskusi se opravijo v potrebnem obsegu vse do zadnje faze uporabe ali porabe,
– zahtevajo vse potrebne informacije od dobaviteljev, distributerjev, inšpekcijskih organov in potrošnikov,
– odvzemajo vzorce proizvodov ali serije proizvodov in jih oddajo v pregled glede varnosti,
– zahtevajo, da se proizvode opremi z ustreznimi opozorili v zvezi z nevarnostjo, ki jo lahko predstavljajo za potrošnike,
– zagotovijo, da so osebe, ki bi utegnile biti izpostavljene nevarnosti, z objavami v dnevnem časopisju in v drugih sredstvih javnega obveščanja pravočasno in primerno obveščene o tej nevarnosti,
– v času, ki je potreben za izvedbo raznih pregledov in preskusov, začasno prepovedo vsakršno dobavo, ponudbo dobave ali razstavljanje proizvodov ali skupine proizvodov, kakor hitro obstaja utemeljen sum, da so ti proizvodi nevarni,
– odredijo uničenje nevarnih proizvodov, če je to nujno za zavarovanje zdravja in varnosti ljudi.
Nadzor nad izvajanjem prepovedi uvoza in izvoza proizvodov iz druge alinee prejšnjega odstavka tega člena izvaja carinska služba.
Če pristojni inšpekcijski organ ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem ali opremo za izvedbo potrebnega pregleda ali preskusa iz prejšnjega odstavka, izvedbo takih posameznih dejanj v okviru inšpekcijskega nadzorstva poveri usposobljeni instituciji.
Stroške inšpekcijskega postopka (dnevnica, potni stroški, stroški analiz in drugi stroški, ki so nastali v zvezi z uvedbo postopka), ki se je končal neugodno za zavezanca, trpi zavezanec.
Pritožba zoper odločbo iz petega odstavka 3. člena in prvega in drugega odstavka tega člena, ne zadrži izvršitve te odločbe.

Vlada Republike Slovenije lahko določi inšpekcijski organ, ki bo usklajeval ukrepanje vseh pristojnih inšpekcijskih organov, ter njegova pooblastila pri izvajanju usklajevanja.

Vlada Republike Slovenije lahko predpiše vsebino in postopek obveščanja drugih držav oziroma mednarodnih subjektov o tistih ukrepih državnih organov, ki z omejitvijo dajanja nekega proizvoda ali družine proizvodov v promet oziroma z odreditvijo njihovega umika iz prometa zaradi zavarovanja zdravja in zagotavljanja varnosti potrošnikov in drugih uporabnikov vplivajo na mednarodno trgovino.

Z denarno kaznijo najmanj 2,500.000 do 10,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba oziroma z denarno kaznijo najmanj 2,500.000 do 5,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek samostojni podjetnik posameznik, ki:
– v nasprotju s 3. členom tega zakona da v promet oziroma dobavi nevaren proizvod,
– v nasprotju s 4. členom tega zakona ne obvesti ustrezno potrošnikov in drugih uporabnikov oziroma ne sprejme ustreznih ukrepov, da bi se ti izognili nevarnosti,
– v nasprotju s 5. členom tega zakona ne ravna v skladu z izvršljivimi odločbami pristojnih inšpekcijskih organov.
Z denarno kaznijo 250.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tega člena tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori dejanje iz prejšnjega odstavka.
Z denarno kaznijo 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prvega odstavka tega člena posameznik – fizična oseba, ki stori dejanje iz prejšnjega odstavka.

Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati drugi odstavek 3. člena zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98 in 25/98).

Predpis iz tretjega odstavka 3. člena tega zakona izda minister, pristojen za zdravstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za industrijo, v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.