Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Franca in Danile Fabjan iz Avbra, na seji dne 18. marca 1999

1. Postopek za preizkus pobude Franca Fabjana za začetek postopka za oceno ustavnosti 5. člena zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93) se ustavi.
2. Pobuda Danile Fabjan za začetek postopka za oceno ustavnosti istega zakona se zavrne.

1. Pobudnik Franc Fabjan v pobudi z dne 4. 4. 1995 izpodbija 5. člen zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93 – v nadaljevanju: ZG). Navaja, da je lastnik gozda, v katerem je sestav žlahtnega kostanja, ki je bil posajen z namenom pridobivanja plodov. Ne glede na to, da ZG v 25. členu daje možnost lastniku gozda, ki goji drevje (kostanj) tudi zaradi plodov, predlagati pristojnemu organu lokalne skupnosti naj izda prepoved nabiranja drugim osebam, pobudnik meni, da takšna prepoved ne bi učinkovala, saj navedeni zakon v 5. členu rekreativno nabiranje plodov izrecno dovoljuje. S tem, ko zakon dovoljuje vsakomur brezplačno nabiranje gozdnih sadežev, naj bi posegel v njegov dohodek in s tem v zasebno lastnino, kar naj bi pomenilo kršitev 33. in 67. člena ustave.
2. Med postopkom za preizkus pobude je Občina Sežana dne 19. 10. 1998 izdala odločbo št. 321-04-1/98 o prepovedi nabiranja plodov v korist nove lastnice gozda, žene pobudnika, Danile Fabjan. Nova lastnica je z vlogo dne 28. 1. 1999 ustavno sodišče obvestila, da vztraja pri ustavni pobudi, ki jo je vložil njen mož. V svoji vlogi navaja, da 25. člen ZG ne rešuje problema 5. člena ZG, saj nalaga lastniku gozda dodatno denarno breme, ki je glede na dohodek, ki ga daje gozd, zelo veliko.
3. Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve in vlada v pojasnilih na pobudo navajata, da ustava v 2. členu določa, da je Republika Slovenija socialna država. To naj bi pomenilo tudi, da je funkcija lastnine socialna, povezana z dolžnostmi in omejitvami lastnika zlasti pri uživanju lastnine. Navedeno izrecno določa tudi prvi odstavek 67. člena ustave, saj prepušča zakonu določanje načina pridobivanja in uživanje lastnine tako, da sta poleg socialne zagotovljeni tudi ekološka in gospodarska funkcija lastnine. To pa naj bi bili tudi izrecno navedeni razlogi za omejitev lastninske pravice v 5. členu ZG. Izpodbijana določba in celoten zakon naj bi v mnogih določbah nalagala lastniku gozda tako ravnanje z gozdom, da se poleg lastnikovega interesa zagotavlja tudi javni interes. Po mnenju Državnega zbora je za gozd in njegove funkcije neškodljivo in nemoteče tudi nabiranje gozdnih sadežev in drevesnih plodov, če to poteka v mejah, določenih s predpisi. V gozdovih, v katerih lastnik načrtno goji drevesa zaradi proizvodnje plodov, naj bi imel možnost doseči prepoved nabiranja teh plodov. Zato menita, da izpodbijani člen ne krši pravice do zasebne lastnine po 33. oziroma 67. členu ustave.

4. Ustavno sodišče je v nadaljevanju postopka za preizkus pobude Franca Fabjana pozvalo, naj glede na izdano odločbo Občine Sežana izkaže, ali še ima pravni interes za vložitev pobude. Pobudnik na poziv ustavnega sodišča, kljub temu da je bil opozorjen na posledice, ni odgovoril. Iz priložene dokumentacije pa izhaja, da ni več lastnik gozda ter da je lastnica postala njegova žena Danila Fabjan, ki je tudi izjavila, da prevzema pobudo. Zato je ustavno sodišče postopek za preizkus pobude Franca Fabjana ustavilo (tretji odstavek 28. člena zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS).
5. Ustavno jamstvo lastnine predpostavlja obstoj lastnine kot pravnega instituta. Kaj je predmet zasebne lastnine in katera so varovana lastninska upravičenja, določa pravni red ob upoštevanju gospodarskih in družbenih razmerij nasploh. Pri tem mora spoštovati namen ustavnega jamstva lastnine, to je zagotovitev in uresničitev posameznikove svobode. Vsebina lastnine kot pravnega instituta je hkrati odvisna od funkcij, ki ji jih daje pravni red. To, da posameznik pri izvrševanju svojih lastninskih upravičenj ni neomejen, ampak mora upoštevati interese drugih članov skupnosti in skupnosti kot take, sodi že v koncept lastninske pravice po rimskem pravu. Tako stališče je ustavno sodišče že sprejelo – npr. v odločbi št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98).
6. ZG v 5. členu določa, da se lastninska pravica na gozdovih izvršuje tako, da je zagotovljena njihova ekološka, socialna in gospodarska funkcija. Ustave demokratičnih držav varujejo lastninsko pravico kot posebno obliko materialnega varstva človekove svobode, ki naj skupaj z drugimi ustavnimi pravicami zagotavlja možnost svobodnega življenja, zadovoljevanja življenjskih potreb in osebnostni razvoj v družbi. Hkrati pa se v teh pravnih sistemih uveljavlja spoznanje, da posameznikova svoboda na premoženjskem področju ne more biti neomejena, vezana le na posameznika – lastnika, ampak da se morajo pri izvrševanju te pravice upoštevati tudi interesi drugih članov skupnosti. Navedena spoznanja so upoštevana tudi v ustavi. Pravica do zasebne lastnine je načelno zagotovljena v 33. členu ustave. V 67. členu ustave pa je določeno, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Ta člen vsebuje tudi pooblastilo zakonodajalcu, da določi vsebino lastninske pravice v okviru teh njenih funkcij. Zato sta določbi 33. in 67. člena ustave neločljivo povezani, kar je zakonodajalec pri konkretizaciji vsebine lastninske pravice dolžan upoštevati.
7. Zakon je uredil upravičenja lastnika gozda glede na namen in rabo gozdov tako, da je v skladu s socialno funkcijo lastnine upošteval tudi korist nelastnikov gozdov. Tem daje izpodbijana določba pravico prostega dostopa in gibanja, kakor tudi čebelarjenja, lova in rekreativnega nabiranja plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali v gozdu. V primerih, ko lastnik gozda drevje goji tudi zaradi plodov, pa je lastniku gozda dana možnost, da na njegov predlog pristojni organ lokalne skupnosti izda prepoved nabiranja takih plodov (drugi odstavek 25. člena ZG). Zato pobudnika napačno razumeta določilo 25. člena ZG, ko menita, da kljub izdani prepovedi pristojnega organa, še vedno velja 5. člen ZG v delu, ki rekreativno nabiranje teh plodov dovoljuje. Zakon v svojih kazenskih določbah v 7. točki prvega odstavka 78. člena navaja, da se z denarno kaznijo kaznuje za prekršek pravna oseba oziroma posameznik, ki kljub omejitvi ali prepovedi iz 25. člena v gozdu nabira živali, plodove, gobe ali rastline. Določba 25. člena je v razmerju do tretje alinee prvega odstavka 5. člena ZG lex specialis. Glede na to morajo biti tretje osebe s prepovedjo, če naj ta učinkuje, seznanjene. Zato odločba Občine Sežana vsebuje napotilo, naj lastnik na primeren način objavi in označi v gozdu, da je izdana prepoved nabiranja kostanja drugim (z ustreznimi tablami na vstopu v parcele ali z ograditvijo parcel). S tem je lastniku s strani zakonodajalca zagotovljeno varstvo pred nedovoljenimi posegi. Na kakšen način in s kakšnimi stroški bo lastnik dosegel dejansko (fizično) varovanje svoje lastnine, pa je odvisno izključno od njega samega. Zato v zvezi z navedbo pobudnice, da 25. člen ne rešuje problema, ki ga povzroča 5. člen zakona, ker lastniku gozda nalaga dodatno denarno breme, ustavno sodišče le pripominja, da lastnina ne prinaša zgolj dohodka in drugih ugodnosti, ampak poleg ostalega zahteva tudi vzdrževanje le-te in s tem povezane stroške. Zato so navedbe pobudnice, da gre pri 5. členu ZG za nedopusten poseg v lastninsko pravico, neutemeljene.
8. Ustavno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS pobudo kot očitno neutemeljno zavrnilo.

9. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in na podlagi drugega odstavka 28. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Čebulj, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.