Na podlagi 24. in 25. člena zakona o standardizaciji (Uradni list RS, št. 1/95) in 99. člena zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94, 20/95 odl. US in 29/95) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, v soglasju z ministrom za zdravstvo

Ta pravilnik ureja označevanje predpakiranih živil (v nadaljnjem besedilu: živil), ki so v prometu v embalaži ter so brez nadaljnje predelave namenjena končnemu potrošniku in obratom javne prehrane.
Določbe tega pravilnika se ne uporabljajo za živila, ki se pakirajo v prisotnosti potrošnika in niso vnaprej pakirana, in za izdelke, ki jih ureja zakon o vinu.

Posamezni izrazi v tem pravilniku imajo naslednji pomen:
– predpakirano živilo pomeni živilo, ki je vnaprej pakirano v embalažo, preden je dano v promet in je kot tako namenjeno za prodajo potrošniku ali obratom javne prehrane; pakirano je lahko delno ali v celoti, v vsakem primeru pa na tak način, da njegove vsebine ni možno spremeniti brez odpiranja ali poškodovanja embalaže;
– označevanje pomeni vse označbe z besedo, podatki, blagovno in zaščitno znamko, slikovno označbo ali simbolom, povezane z živilom in nameščene na kakršnikoli embalaži, etiketi ali dokumentu, ki se nanašajo na to živilo;
– obrat javne prehrane pomeni restavracijo, bolnišnico, vzgojno-varstveni zavod (šolo, vrtec), gostinski lokal in podobne obrate, kjer se živilo ponudi končnemu potrošniku in je primerno za takojšnje uživanje brez nadaljnje predelave;
– sestavina pomeni vsako snov, vključno z dodatki živilom (v nadaljnjem besedilu: aditivi), ki se je uporabila pri izdelavi ali pripravi določenega živila, in je še vedno prisotna v končnem živilu, čeprav v spremenjeni obliki;
– serija (lot) je določena količina posameznega živila v prometu, ki je pridelana, izdelana ali pakirana pod praktično enakimi pogoji;
– hitro kvarljivo živilo je živilo, ki se zaradi svoje sestave oziroma načina tehnološke obdelave že po krajšem času lahko pokvari in postane zdravstveno oporečno in kot tako predstavlja neposredno nevarnost za človekovo zdravje; v prilogi 1, ki je sestavni del tega pravilnika, je naveden seznam nekaterih tovrstnih živil, ki morajo imeti rok uporabnosti označen skladno z 28. členom tega pravilnika;
– isto vidno polje pomeni področje, ki je vidno istočasno ob mirni drži glave brez premikanja;
– istovrstno živilo pomeni živilo, ki se razvršča glede na lastnosti v isto skupino oziroma kategorijo živil.

Označbe na živilu morajo biti razumljive in nedvoumne, razločne in trajne, na dobro vidnem mestu embalaže ali z njo povezane etikete, razen za izdelke, navedene v 5. členu tega pravilnika.
Označbe ne smejo biti skrite, nejasne ali motene z drugim pisnim ali slikovnim gradivom.
Ime živila, neto količina, rok uporabnosti in odstotek alkohola morajo biti označeni v istem vidnem polju, razen na embalaži, katere največja površina ne meri več kot 10 kvadratnih centimetrov.

Označbe ne smejo biti takšne, da bi lahko zavajale potrošnika, zlasti glede:
– njegovih lastnosti, izvora ali porekla, sestave, količine, uporabnosti, načina izdelave ali proizvodnje;
– pripisovanja lastnosti, ki jih nima;
– uporabe informacij, da ima živilo posebne lastnosti, kadar imajo take lastnosti vsa istovrstna živila.
Določbe iz prejšnjega odstavka veljajo tudi za predstavitev in oglaševanje živil.

Če živilo ni namenjeno končnemu potrošniku ali obratom javne prehrane za takojšnje uživanje, ampak je namenjeno za nadaljnjo predelavo, so lahko zahtevani podatki iz 7. člena tega pravilnika navedeni v spremnih dokumentih, pod pogojem, da so ime izdelka, rok uporabe in ime proizvajalca označeni tudi na zunanji strani embalaže.

Živilo, ki je bilo obdelano z ionizirajočimi žarki, mora biti označeno z oznako: obdelano z ionizirajočimi žarki.
Če se živilo, obdelano z ionizirajočimi žarki, uporabi kot sestavina drugega živila, mora to biti navedeno na seznamu sestavin ali posebej z oznako: obdelano z ionizirajočimi žarki.
Živilo, ki se pakira s pomočjo plinov za pakiranje, mora biti označeno z oznako: kontrolirana atmosfera.

Označba živila mora vsebovati naslednje podatke:
1. ime živila;
2. seznam sestavin;
3. neto količino;
4. rok uporabnosti;
5. serijo živila;
6. pogoje hrambe, kjer je to potrebno oziroma, če so bistveni za uporabnost izdelka;
7. ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež proizvajalca ali tistega, ki živilo pakira; v primeru uvoza ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež uvoznika ter državo proizvajalca;
8. državo izvora ali področje porekla, če bi izpustitev tega podatka lahko zavedla potrošnika glede pravega izvora ali porekla živila;
9. navodilo za uporabo, kjer je to potrebno oziroma, če potrošnik brez tega podatka ne more pravilno uporabiti živila;
10. vsebnost alkohola pri pijačah z vsebnostjo alkohola več kot 1,2 volumskih odstotkov.

Ime živila je lahko določeno:
– s predpisi za posamezne skupine oziroma kategorije živil;
– če takega predpisa ni ali pa živila ni mogoče razvrstiti po predpisu, ga je potrebno z opisom poimenovati tako, da ga potrošnik lahko takoj loči od živila, s katerim bi ga lahko zamenjal.
Imenu živila mora biti dodan podatek o fizikalnem stanju ali posebnem postopku obdelave (npr: v prahu, zgoščen, dimljen, sušen, pasteriziran, hitro zamrznjen ipd.) v vseh primerih, ko bi izpustitev takšnega podatka lahko zavedla potrošnika.
Blagovna znamka, zaščitna znamka ali domišljijsko ime ne morejo nadomestiti imena živila.

Vse sestavine, ki so v živilu, morajo biti razvrščene v seznamu po padajočem zaporedju glede na maso v končnem živilu in sicer je na začetku seznama sestavina, ki ima največjo začetno maso v času izdelave živila. Seznam se mora označiti z navedbo, ki mora vključevati besedo sestavina.

Kot sestavina se ne štejejo:
a) sestavni deli sestavine, ki so med proizvodnim procesom začasno odvzeti in pozneje znova dodani, pod pogojem, da niso preseženi prvotni deleži;
b) aditivi:
– ki so v živilu le zato, ker so jih vsebovale ena ali več sestavin tega živila (carry over) in v živilu nimajo tehnološkega učinka;
– ki se uporabljajo kot pomožna tehnološka sredstva;
– snovi, ki se uporabljajo izključno kot topila ali nosilci za aditive ali arome;
c) plini, ki se uporabljajo za pakiranje živil.

Za sestavino se šteje tudi:
– dodana voda in hitrohlapne snovi, ki so dodane živilu kot sestavina in so v seznamu sestavin razvrščene glede na maso v končnem živilu; količina vode, dodane kot sestavina živilu, se izračuna tako, da se od skupne mase končnega živila odšteje skupna masa drugih uporabljenih sestavin (izjema je voda, ki je del sestavine, kot npr. slanica, sirup ali juha, ki se uporabi v sestavljenem živilu in je kot taka navedena na seznamu sestavin);
– sestavina, ki se je uporabila v živilu v zgoščeni ali posušeni obliki in se je v času proizvodnje morala povrniti v prvotno stanje; v seznamu sestavin je lahko navedena po masi, ki jo je imela pred zgoščanjem ali sušenjem.

Navedba vode ni obvezna, če:
a) količina dodane vode ne presega 5% mase končnega živila;
b) se voda pri pripravi živila uporablja samo zato, da se določena zgoščena ali posušena sestavina povrne v prvotno stanje;
c) voda ali vodne raztopine med procesom izdelave izhlapijo.

Pri zgoščenih ali posušenih živilih, ki se morajo pred uporabo razredčiti z dodatkom vode, se lahko navedejo sestavine v takšnem zaporedju, kot so prisotne v razredčenem živilu, s tem, da se v seznam sestavin vključi označba: sestavine živila, pripravljenega po navodilu.
Pri sadnih, zelenjavnih in začimbnih mešanicah, kjer posamezni delež sadja, zelenjave ali začimb ne prevladuje glede na količino, je seznam sestavin lahko v drugačnem vrstnem redu, kot je določen v 9. členu tega pravilnika, pod pogojem, da se taka sestava označi kot npr.: sestavine v spremenljivih razmerjih.

Sestavine morajo biti označene s svojim specifičnim imenom, toda:
– sestavine, ki so navedene v prilogi 2, ki je sestavni del tega pravilnika, so lahko v seznamu sestavin navedene samo s splošnim imenom;
– aditivi, ki spadajo v eno od kategorij, navedenih v prilogi 3, ki je sestavni del tega pravilnika, morajo biti označene z imenom kategorije, ki ji sledi navedba specifičnega imena ali E številka. Če sestavina pripada več kot eni kategoriji, se kategorija določi glede na glavno funkcijo v živilu;
– arome morajo biti označene skladno z navedbami v prilogi 4, ki je sestavni del tega pravilnika;
– pri označbi škroba kot sestavine, je vedno treba navesti vrsto škroba glede na rastlinski izvor, če le-ta vsebuje gluten.

Če je sestavina živila sestavljena iz dveh ali več sestavin, se šteje za sestavljeno sestavino; lahko je označena pod svojim lastnim imenom in izražena s skupno maso, pod pogojem, da ji neposredno sledi seznam sestavin po padajočem zaporedju.
Navedba seznama iz prejšnjega odstavka ni obvezna, če:
– sestavljena sestavina predstavlja manj kot 25% živila, z izjemo aditivov, ki imajo v končnem živilu tehnološki učinek in morajo biti navedeni;
– če je sestavljena sestavina živilo, za katerega po tem pravilniku ni potrebna navedba sestavin.

Za določeno sestavino ali kategorijo sestavin, ki je prisotna v živilu, je obvezna označba količine, in sicer:
a) če je sestavina ali kategorija sestavin navedena v imenu živila;
b) če je sestavina ali kategorija sestavin poudarjena na oznaki z besedami, slikami ali risbami, zlasti, če se poudarja nizka vrednost ene ali več sestavin v živilu;
c) če je takšna sestavina ali kategorija sestavin bistvena za lastnost živila in za razlikovanje od drugih živil, s katerimi bi se to živilo lahko zamenjalo glede na ime in izgled.

Količina sestavine ali kategorije sestavin mora biti označena kot masni odstotek v končnem živilu in mora ustrezati količini sestavine ali sestavin v času proizvodnje.
Masni odstotek mora biti naveden v imenu živila ali neposredno poleg imena, ali pa na seznamu neposredno poleg sestavine ali kategorije sestavin.

Označba količine sestavin ni obvezna:
a) za sestavino, ki je kot neto plod označena skladno s 23. členom tega pravilnika;
b) za sestavino, ki se uporablja v majhnih količinah kot aroma;
c) za živila, iz drugega odstavka 13. člena tega pravilnika.

Živilo, ki vsebuje eno ali več dovoljenih sladil, mora biti označeno z označbo: s sladilom (i); označba mora biti navedena ob imenu živila.
Živilo, ki vsebuje dodan sladkor in sladilo, mora biti označeno z označbo: z dodanim sladkorjem(i) in sladilom(i); označba mora biti navedena ob imenu živila.
Živilo, ki vsebuje sladilo aspartam, mora biti dodatno označeno z označbo: vsebuje fenilalanin.
Živilo, ki vsebuje več kot 10% dodanih poliolov, mora biti označeno z opozorilom: prekomerno uživanje ima lahko odvajalni učinek.

Navedba sestavin ni obvezna pri:
a) svežem sadju in sveži zelenjavi, vključno s krompirjem, ki ni olupljeno, narezano ali podobno obdelano;
b) kisu, ki je proizveden izključno iz ene osnovne surovine, ki je navedena v imenu izdelka, pod pogojem, da mu ni dodana nobena druga sestavina;
c) živilih, ki vsebujejo eno sestavino in:
– je ime živila enako imenu sestavine;
– ime živila jasno določa lastnosti sestavine;
d) siru, maslu, fermentiranem mleku in smetani, pod pogojem:
– da so dodane le mlečne sestavine, encimi in mikrobiološke kulture, ki so nujno potrebni za njihovo proizvodnjo ali
– če je siru dodana količina soli, ki je potrebna za njegovo izdelavo, razen pri svežih ali topljenih sirih, pri katerih je dodatek soli potrebno označiti;
e) pijači, ki vsebuje več kot 1,2 volumska odstotka alkohola.

Neto količina živila mora biti označena v enotah mednarodnega merskega sistema, in sicer:
– za tekoča živila z volumnom (v litrih, centilitrih ali mililitrih);
– za netekoča živila z maso (v kilogramih ali gramih);
– za poltekoča ali viskozna živila z volumnom ali maso.

Pri večji embalaži, ki vsebuje dve ali več po količini in vsebini enakih posameznih živil, mora biti neto količina označena na naslednji način:
– pri živilih, ki se ne prodajajo posamezno, mora biti navedena skupna neto količina in skupno število posameznih živil;
– pri živilih, ki se prodajajo tudi posamezno, mora biti navedena neto količina posameznega živila in skupno število posameznih živil; navedba teh podatkov pa ni obvezna, če se lahko skupno število posameznih živil razločno vidi in prešteje, ter če se lahko vidi označba neto količine na vsaj enem posameznem živilu.

Če je trdno živilo v tekočini (npr. kompoti), mora označba na embalaži vsebovati tudi neto količino trdnega živila, ki se označi kot neto plod.
Kot tekočina so mišljeni: voda, vodna raztopina soli, slanica; vodna raztopina živilskih kislin, kisov; vodna raztopina sladkorjev in ostalih sladil; sadni ali zelenjavni sokovi v primeru sadja ali zelenjave; tekočina je lahko kot posamezno ali kot mešanica, tudi zamrznjena, pod pogojem, da je tekočina samo kot dopolnilo k osnovnemu elementu v živilu in ne vpliva odločilno na kupca.

Navedba neto količine ni obvezna pri živilih, razen pri začimbah in zeliščih, pri katerih neto količina ne presega 5 g ali 5 ml.

Rok uporabnosti po tem pravilniku je najkrajši oziroma najdaljši rok uporabnosti.

Najkrajši rok uporabnosti živila pomeni datum, do katerega živilo ohrani svoje specifične lastnosti, če je primerno hranjeno. Označi se kot:
– uporabno najmanj (vsaj) do.., če datum vključuje označbo dneva;
– uporabno najmanj do konca..., v drugih primerih;
čemur sledi ali datum ali podatek, kje na embalaži se datum navaja.
Datum vsebuje dan, mesec in leto v nekodiranem številčnem zaporedju (xx dan, xx mesec, xx leto).

Ne glede na določbe drugega odstavka prejšnjega člena pri živilih, ki so uporabna:
– največ 3 mesece, zadostuje označba dneva in meseca;
– največ 18 mesecev, zadostuje označba meseca in leta;
– več kot 18 mesecev, zadostuje označba leta roka uporabnosti.

V primeru, ko je živilo z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljivo, je treba označiti najdaljši rok uporabnosti živila, in sicer kot uporabno največ do, čemur sledi obvezna navedba dneva, meseca in po potrebi leta.
Za označbo iz prejšnjega odstavka tega člena morajo biti navedeni tudi podatki o pogojih hrambe živila.

Živilo, ki mu bo v kratkem potekel najkrajši rok uporabnosti, je potrebno fizično ločiti od redne prodaje in vidno opozoriti, da gre za prodajo živila, ki mu bo v kratkem potekel najkrajši rok uporabnosti.
Če je živilu potekel najdaljši oziroma najkrajši rok uporabnosti, ga ni več dovoljeno prodajati.

Navedba roka uporabnosti je obvezna pri vseh živilih razen pri:
– svežem sadju in zelenjavi, vključno s krompirjem, ki ni olupljeno, narezano ali podobno obdelano; ta izjema ne velja za semena, kalčke ali podobne naravne izdelke;
– pijačah, ki vsebujejo 10 in več volumskih odstotkov alkohola;
– brezalkoholnih osvežilnih pijačah, sadnih sokovih in nektarjih in alkoholnih pijačah, namenjenih obratom javne prehrane, ki so pakirani v embalažo, večjo od 5 litrov;
– kruhu in pekovskem pecivu, ki se, glede na sestavo, običajno potrošijo v istem dnevu kot so proizvedeni;
– kisu;
– jedilni soli;
– kristalnem sladkorju;
– izdelkih, ki so skoraj izključno izdelani iz aromatiziranih oziroma obarvanih sladkorjev;
– žvečilnem gumiju in njemu podobnih izdelkih;
– posameznem sladoledu, ki je pakiran v skupno embalažo.

Serija (lot) mora biti označena jasno in vidno z označbo “L“ in številko serije.
Serije (lot) ni treba označiti, če je na embalaži naveden rok uporabnosti, ki je sestavljen vsaj iz dneva in meseca v tem vrstnem redu.

Označba serije (lot) ni obvezna pri:
1. živilih, ki so namenjeni za nadaljnjo predelavo;
2. pri živilih, pri katerih površina ne meri več kot 10 cm2;
3. pri posameznem sladoledu, ker mora biti serija navedena na skupni embalaži.

Vsebnost alkohola se določa pri 20° C in se označuje v volumskih odstotkih (na eno decimalko natančno) in sicer pri pijačah, ki vsebujejo več kot 1,2% dejanske vsebnosti alkohola. Številčni navedbi sledi simbol “% vol“, pred navedbo pa je lahko beseda alkohol ali okrajšava alk.
Pri navedbi vsebnosti alkohola so dopustna pozitivna in negativna odstopanja, in sicer:
1. pri pijačah, ki niso specificirane v 2., 3. in 4. točki tega odstavka: 0,3% vol.
2. piva, ki imajo največ 5,5% vol. alkohola: 0,5% vol.
3. piva, ki imajo več kot 5,5% vol. alkohola, sadna vina: 1,0% vol.
4. pijače, ki vsebujejo macerirano sadje ali zelišča: 1,5% vol.

Do uveljavitve novega predpisa o aditivih se lahko sestavine iz druge alinee 14. člena tega pravilnika (aditivi) označujejo le z imenom kategorije in specifičnim imenom.

Z dnem uveljavitve tega pravilnika se prenehajo uporabljati tiste splošne določbe, ki se nanašajo na podatke iz deklaracije, v naslednjih pravilnikih:
– pravilnik o kakovosti rastlinske masti in rastlinskega olja, margarine, majoneze, sladkorja ter drugih saharidov in medu (Uradni list SFRJ, št. 13/78, 54/76, 4/85 in 27/85);
– pravilnik o kakovosti medu in drugih čebeljih pridelkov ter o metodah za kontrolo njihove kakovosti (Uradni list SFRJ, št. 4/85);
– pravilnik o kakovosti jedilnih olj in masti rastlinskega izvora ter margarine, majoneze in njim sorodnih izdelkov (Uradni list SFRJ, št. 27/85);
– pravilnik o kakovosti alkoholnih in brezalkoholnih pijač, ledu in kisa (Uradni list SFRJ, št. 13/78, 53/78, 58/78, 2/82, 34/82, 52/83, 16/88, 63/88 in 24/89);
– pravilnik o kakovosti alkoholnih pijač (Uradni list SFRJ, št. 16/88 in 63/88);
– pravilnik o kakovosti osvežilnih brezalkoholnih pijač (Uradni list SFRJ, št. 52/83);
– pravilnik o kakovosti naravne mineralne vode (Uradni list SFRJ, št. 58/78);
– pravilnik o kakovosti kisa in razredčene ocetne kisline (Uradni list SFRJ, št. 24/89);
– pravilnik o kakovosti kave in kavnih nadomestkov, čaja, dišav, koncentratov za juho, pekovskega kvasa, pecilnega praška, praška za puding, dietetičnih proizvodov in aditivov (Uradni list SFRJ, št. 13/78, 20/80, 41/80, 45/81, 5/82, 4/85, 52/86, 32/87, 33/89, 39/89, 55/89 in 36/91);
– pravilnik o kakovosti kave, kavnih izdelkov in kavnih nadomestkov (Uradni list SFRJ, št. 55/89 in 36/91);
– pravilnik o kakovosti juh, jušnih koncentratov, koncentratov za omake in dodatkov jedem (Uradni list SFRJ, št. 5/82 in 58/85);
– pravilnik o kakovosti začimb, začimbnih ekstraktov in začimbnih mešanic (Uradni list SFRJ, št. 4/85 in 84/87);
– pravilnik o kakovosti pekovskega kvasa (Uradni list SFRJ, št. 32/87);
– pravilnik o kakovosti kakavovih izdelkov, čokoladi podobnih izdelkov, kremnih izdelkov in bonbonskih izdelkov (Uradni list SFRJ, št. 23/88, 63/88, 36/89 in 21/90);
– pravilnik o kakovosti mesnih izdelkov (Uradni list SFRJ, št. 29/74, 13/78, 41/80 in 24/86);
– pravilnik o kakovosti mesa perutnine (Uradni list SFRJ, št. 1/81 in 51/88);
– pravilnik o kakovosti rib, rakov, školjk, morskih ježkov, žab, želv, polžev in njihovih izdelkov (Uradni list SFRJ, št. 65/79 in 48/84);
– pravilnik o kakovosti jajc in jajčnih izdelkov (Uradni list SFRJ, št. 55/89);
– pravilnik o kakovosti žit, mlevskih in pekarskih izdelkov, testenin in hitro zamrznjenega testa (Uradni list SFRJ, št. 53/83 in 57/88);
– pravilnik o kakovosti keksov in njim sorodnih izdelkov (Uradni list SFRJ, št. 68/78 in 63/79);
– pravilnik o kakovosti sadja, vrtnin in gob (Uradni list SFRJ, št. 29/79 in 53/87);
– pravilnik o kakovosti sadnih, zelenjavnih in gobjih izdelkov ter pektinskih preparatov (Uradni list SFRJ, št. 1/79, 20/82, 39/89 in 74/90).
Z dnem uveljavitve tega pravilnika prenehajo veljati tiste splošne določbe, ki se nanašajo na podatke iz deklaracije, v naslednjih pravilnikih:
– pravilnik o kakovosti zaklanih prašičev in kategorizaciji svinjskega mesa (Uradni list RS, št. 68/95 in 53/96);
– pravilnik o kakovosti mesa klavne živine in divjadi (Uradni list RS, št. 31/96, 53/96, 52/98 in 85/98);
– pravilnik o ocenjevanju in razvrščanju govejih trupov in polovic na klavni liniji (Uradni list RS, št. 28/94);
– pravilnik o kakovosti mleka, mlečnih izdelkov, siril in čistih cepiv (Uradni list RS, št. 21/93 in 71/97 – popravek).

Živila, ki so označena v skladu z določbami pravilnikov iz prejšnjega člena, so lahko v prometu do 31.12.2001.

Pravne in fizične osebe, ki proizvajajo oziroma dajejo v promet živila, morajo uskladiti svojo dejavnost v skladu s tem pravilnikom najkasneje v roku dveh let od uveljavitve tega pravilnika.

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Priloga 1



Seznam nekaterih živil, ki morajo imeti rok uporabnosti označen v skladu z 28.
členom tega pravilnika:

- konzumno mleko in mlečni izdelki;

- sveži sir;

- jajčni izdelki;

- sveže meso ter njihovi užitni deli;

- mesni izdelki, ki niso termično obdelani;

- sveže ribe, raki, školjke, morski sadeži ipd.;

- slane in dimljene ribe;

- predpakirana živila, ki niso termično obdelana.

Priloga 3

Kategorije sestavin, ki morajo biti označene z imenom kategorije, kateri sledi
navedba specifičnega imena ali E številka



Barvilo

Konzervans

Antioksidant

Emulgator

Sredstvo za zgostitev (gostilo)

Želirno sredstvo

Stabilizator

Sredstvo za ojačanje arome (ojačevalec okusa)

Kislina

Sredstvo za uravnavanje kislosti (pufer kislosti)

Sredstvo proti sprijemanju

Modificiran škrob (ni potrebno navesti specifičnega imena ali E številke)

Sladilo

Sredstvo za vzhajanje

Sredstvo proti penjenju (antipenilec)

Sredstvo za glaziranje (glazirno sredstvo)

Emulgirna sol (samo pri predelanih sirih in izdelkih iz tovrstnih sirov)

Sredstvo za obdelavo moke

Utrjevalec

Sredstvo za ohranjanje vlage (humektant)

Sredstvo za povečanje prostornine

Potisni plin

Priloga 4

Označba arom v seznamu sestavin



Arome se označujejo na seznamu sestavin, in sicer:

1. se označijo z besedo "aroma" ali pa z bolj specifičnim imenom ali opisom
arome.

2. Besedo "naravna" ali katerikoli drug izraz enakega pomena se lahko uporabi le
za arome, katerih aromatske komponente vsebujejo izključno aromatske sestavine,
ki se pridobivajo z ustreznim fizikalnim postopkom (vključena destilacija in
ektrakcija s topilom). Prav tako se lahko pridobivajo z encimatskim ali
mikrobiološkim postopkom iz nepredelanih surovin rastlinskega ali živalskega
izvora ali predelanih surovin v živilske namene (vključeno sušenje, praženje in
fermentacija).

3. Če ime arome poudarja rastlinski ali živalski izvor oziroma značaj glede
uporabljene surovine, se beseda "naravna" sme uporabiti le v primeru, ko se je
aromatska komponenta pridobila s postopki, navedenimi v točki 2.