Na podlagi sedme in devete alinee 114. člena zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 82/94, 21/95 in 16/96) in četrtega odstavka 99. člena zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94, 25/95 – odl. US in 29/95) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

To navodilo določa ukrepe za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje klasične prašičje kuge (Pestis suum).
Klinični znaki ter najdaljša inkubacijska doba za to bolezen so navedeni v prilogi I tega navodila.

Izrazi, uporabljeni v tem navodilu, pomenijo:
– Gospodarstvo je vsak objekt, v katerem so oziroma se vzrejajo živali;
– Skrbnik živali je pravna ali fizična oseba, ki je imetnik živali ali za njih skrbi;
– Inkubacijska doba je časovno obdobje, ki traja od izpostavljenosti kužnemu agentu do pojava kliničnih znakov;
– Pooblaščena veterinarska organizacija je organizacija, ki je v skladu z določbami zakona o veterinarstvu (ZVet) pristojna za opravljanje določenih veterinarskih dejavnosti;
– Državno središče za nadzor bolezni (v nadaljnjem besedilu: DSNB) je skupina strokovnjakov za vodenje ter nadziranje ukrepov za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje bolezni iz tega navodila, ki jo imenuje minister, pristojen za veterinarstvo;
– Neškodljivo uničenje je postopek v primeru pojava bolezni iz tega navodila, po katerem je potrebno vse živali na gospodarstvu, ki so dovzetne za bolezen, usmrtiti na kraju samem. Poginule in usmrčene živali se odpelje v kafilerijo ali pa, če je mogoče, sežge ali zakoplje na kraju samem. Postopek je enak za odpadke in materiale, ki so lahko okuženi. Zakopavanje mora biti dovolj globoko, da se mesojedim živalim prepreči odkopavanje in raznašanje trupel in odpadkov, prav tako pa je treba upoštevati geografske in geološke faktorje zaradi preprečevanja onesnaževanja okolja.

Pooblaščena veterinarska organizacija je ob sumu, da se je pojavila klasična prašičja kuga (v nadaljnjem besedilu: bolezen), dolžna brez odlašanja potrditi ali pa ovreči sum, in o vsakem sumu nemudoma obvestiti Veterinarsko upravo Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: VURS), Veterinarski zavod Slovenije in Veterinarski inštitut Slovenije.
VURS mora nemudoma sklicati člane DSNB, ki vodi in nadzira ukrepe za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje bolezni.

Pooblaščena veterinarska organizacija mora takoj po prijavi suma bolezni v skladu z navodili DSNB:
– poslati trupla poginulih živali in krvne vzorce sumljivih živali v preiskavo;
– opraviti epizootiološko poizvedovanje na območju, kjer je prijavljen sumljiv primer, in s strokovnim navodilom določiti ukrepe za preprečitev širjenja bolezni;
– zagotoviti neškodljivo uničenje trupel poginulih živali.
Pooblaščena veterinarska organizacija mora takoj po prijavi suma bolezni na sumljivem gospodarstvu v skladu z navodili DSNB:
– odrediti zaporo žarišča okužbe;
– izvesti popis vseh živali na gospodarstvu; živali, dovzetnih za bolezen; bolnih ali sumljivih na okužbo ter poginulih živali. Popis živali mora redno ažurirati in vanj vključevati novorojene živali ter živali, ki poginejo v obdobju suma bolezni;
– odrediti osamitev živali, dovzetnih za bolezen, oziroma prepoved gibanja za bolezen dovzetnih živali znotraj gospodarstva;
– odrediti prepoved prometa in gibanja živali iz in na sumljivo gospodarstvo;
– izvesti redne obiske sumljivega gospodarstva in podrobno klinično pregledati vsako za bolezen dovzetno žival;
– odrediti postavitev dezinfekcijskih barier na vhodu na gospodarstvo in v posamezne objekte na sumljivem gospodarstvu;
– izvesti epizootiološko poizvedovanje v skladu s prilogo II tega navodila;
– izvesti oziroma odrediti ostale ukrepe za preprečitev širjenja bolezni.
Ukrepi iz prejšnjega odstavka tega člena se lahko v skladu z navodili DSNB uvedejo tudi na drugih gospodarstvih, za katera se sumi, da so okužena.
Ukrepi iz prvega in drugega odstavka tega člena ostanejo v veljavi dokler se sum bolezni uradno ne izključi.

Prisotnost bolezni iz tega navodila uradno potrdi ali izključi VURS na podlagi kliničnih znakov in rezultatov preiskav.
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka lahko VURS v primeru epidemije uradno potrdi prisotnost bolezni iz tega navodila zgolj na podlagi kliničnih znakov in/ali rezultatov epizootioloških poizvedovanj.

Ko je bolezen uradno potrjena, mora veterinarski inšpektor poleg ukrepov iz 4. člena tega navodila na okuženem gospodarstvu z odločbo odrediti naslednje ukrepe:
– prepoved prometa z živalmi, živili, surovinami, odpadki, krmo ter z drugimi predmeti s katerimi se lahko bolezen prenese;
– takojšnjo usmrtitev in neškodljivo uničenje vseh za bolezen dovzetnih živali na gospodarstvu;
– neškodljivo uničenje odpadkov – krme, gnoja, gnojnice, gnojevke, stelje, s katerimi se lahko prenese kužna bolezen;
– druge ukrepe za sanacijo okuženega gospodarstva.
Če je gospodarstvo sestavljeno iz dveh ali več ločenih rej, lahko veterinarski inšpektor dovoli odstopanja od ukrepov iz prejšnjega odstavka za neokužene reje na okuženem gospodarstvu, pod pogojem, da strokovni veterinarski delavec pooblaščene veterinarske organizacije potrdi, da so reje popolnoma ločene glede prostorov, skrbnikov živali, reje in krmljenja, tako da je onemogočeno širjenje povzročitelja bolezni iz ene reje v drugo.
Ukrepe iz prvega odstavka tega člena se lahko uvede tudi za gospodarstva, za katera se sumi, da so okužena.

Veterinarski inšpektor mora z odločbo določiti meje okuženega območja s polmerom najmanj 3 km in meje ogroženega območja s polmerom najmanj 10 km. Pri tem mora upoštevati geografske, administrativne, ekološke in epizootiološke faktorje glede na bolezen in možen nadzor.
Velikost okuženega in ogroženega področja se lahko tudi spremeni, pri tem pa se mora upoštevati:
– njihov geografski položaj in ekološke faktorje;
– meteorološke pogoje;
– prisotnost, razširjenost in tip vektorjev bolezni;
– rezultate epizootiološkega poizvedovanja;
– rezultate laboratorijskih preiskav;
– uvedene ukrepe.

Na okuženem območju veterinarski inšpektor:
– prepove dogone, trge, sejme, razstave, tekmovanje ali druga zbiranja živali;
– odredi izvedbo popisa vseh gospodarstev z živalmi, dovzetnimi za bolezen;
– odredi izvedbo rednih pregledov gospodarstev, klinične preglede živali in če je potrebno, tudi odvzem vzorcev za laboratorijske preiskave;
– prepove gibanje in promet z živalmi, dovzetnimi za bolezen;
– lahko dovoli prevoz živali brez ustavljanja;
– dovoli, da se živali, dovzetne za bolezen, iz gospodarstva odpremlja v klavnico za veterinarsko-sanitarni zakol, če je ta klavnica znotraj okuženega območja, ali pa pod strogim nadzorom v klavnico na ogroženem območju, če je strokovni veterinarski delavec pooblaščene veterinarske organizacije po pregledu živali ugotovil, da pri njih ni suma na okužbo. Strokovnega veterinarskega delavca na klavnici mora obvestiti, da prihajajo takšne živali.
Ukrepi na okuženem območju morajo ostati v veljavi vsaj najdaljšo inkubacijsko dobo za določeno bolezen, po tem, ko so bile živali neškodljivo uničene in je bila opravljena DDD.
Po prenehanju veljavnosti ukrepov na okuženem območju se uvedejo ukrepi, ki veljajo na ogroženem območju.

Na ogroženem območju veterinarski inšpektor:
– prepove dogone, trge, sejme, razstave, tekmovanje ali druga zbiranja živali;
– odredi izvedbo popisa vseh gospodarstev z živalmi, dovzetnimi za bolezen;
– prepove gibanje in promet z živalmi, dovzetnimi za bolezen, razen za odpremo na pašo ali v hleve;
– lahko dovoli prevoz živali brez ustavljanja;
– lahko izjemoma dovoli prevoz živali, dovzetnih za bolezen, znotraj ogroženega območja ;
– prepove promet z živalmi, dovzetnimi za bolezen, izven ogroženega območja;
– dovoli, da se živali, dovzetne za bolezen, pod strogim nadzorom odpremijo v naprej določeno klavnico za veterinarsko-sanitarni zakol izven ogroženega območja, če je strokovni veterinarski delavec pooblaščene veterinarske organizacije po pregledu živali ugotovil, da pri njih ni suma na okužbo. Strokovnega veterinarskega delavca na klavnici mora obvestiti, da prihajajo takšne živali.
Ukrepi na ogroženem območju morajo ostati v veljavi vsaj najdaljšo inkubacijsko dobo za določeno bolezen, po tem, ko so bile živali neškodljivo uničene in je bila opravljena končna DDD.

V nujnih primerih, ko obstaja nevarnost nenadzorovanega širjenja bolezni na širše območje države, lahko, minister, pristojen za veterinarstvo, predpiše zaščitno cepljenje živali.

Vsi stroški v zvezi z izvajanjem tega navodila se krijejo iz proračuna Republike Slovenije.

Z dnem uveljavitve tega navodila se preneha uporabljati pravilnik o ukrepih za zatiranje in izkoreninjanje klasične prašičje kuge (Uradni list SFRJ, št. 6/88).

To navodilo začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.