Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, na seji dne 1. aprila 1999

Določba 17. točke 3. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 23/97 – odl. US, 65/98 in 76/98 – odl. US) ni v neskladju z ustavo.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani v zahtevi za oceno ustavnosti 17. točke 3. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) navaja, da je s sklepom št. II P 594/96 z dne 7. 9. 1998 v smislu 156. člena ustave prekinilo pravdni postopek. Iz priloženega sklepa izhaja, da gre za postopek zaradi ugotovitve ničnosti kupoprodajnih pogodb v zvezi s prvim in drugim odstavkom 88. člena ZDen.
2. Izpodbijana določba naj bi v neskladju z ustavo omogočala vračanje premoženja, zaplenjenega s pravnomočno kazensko sodbo, izdano na podlagi zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list DFJ, št. 66/45 in Uradni list FLRJ, št. 59/46), tudi v primerih, ko kazenska sodba na podlagi izrednih pravnih sredstev ni bila razveljavljena. To naj bi pomenilo, da upravni organ v upravnem postopku z upravno odločbo posega v pravnomočno kazensko sodbo, oziroma da izvršilna oblast s svojo odločbo posega v odločbo sodne oblasti (2. člen in drugi odstavek 3. člena ustave). Vlagatelj zahteve pravilnost takega stališča utemeljuje tudi s sklicevanjem na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992 (Uradni list RS, št. 56/92 in OdlUS I, 79).
3. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril.

4. ZDen ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen). Predpisov in posamičnih aktov, ki so bili podlaga za podržavljenje, pa ZDen ne razveljavlja in tega ne predvideva v postopkih denacionalizacije. Tudi razveljavitev 92. člena ZDen z odločbo ustavnega sodišča št. U-I-10/92, na katero se predlagatelj sklicuje, ne pomeni, da osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno z zaplembo na podlagi kazenske sodbe, ne morejo zahtevati premoženja v postopku denacionalizacije. Ustavno sodišče je navedeno določbo razveljavilo zato, ker je neupravičeno obsojenim, katerih kazenska sodba je bila razveljavljena, onemogočala uveljavljanje zahtevkov na podlagi 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78, 23/82, 41/87, 32/89 in 8/90 ter Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95 in 10/98 – ZIKS). Razveljavitev te določbe pa ni vplivala na upravičenost zahtevkov za denacionalizacijo, če so neupravičeno obsojeni izbrali postopek denacionalizacije za “vrnitev” tako podržavljenega premoženja. Osebam, obsojenim s kazensko sodbo, ki je bila razveljavljena (oziroma njihovim dedičem), je dala le možnost izbire enega ali drugega postopka.
5. V primerih, v katerih kazenska sodba ni bila razveljavljena, pa imajo upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki (ob izpolnjevanju drugih, z zakonom določenih pogojev) pravico do denacionalizacije tako kot vse druge osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. oziroma 4. člena oziroma na načine iz 4. oziroma 5. člena ZDen, ne da bi bilo pred odločanjem o denacionalizaciji potrebno razveljaviti akte o podržavljenju.
6. Ustavno sodišče je že v večih svojih odločbah navedlo (npr. št. U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, Uradni list RS, št. 24/95 in OdlUS IV, 42), da ZDen iz gospodarskih in političnih razlogov (lastninjenje in poprava krivic) na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc). Ne gre za vzpostavitev prejšnjega stanja, saj ZDen denacionalizacijskega zahtevka ni oblikoval kot odškodninskega. ZDen tudi ne učinkuje neposredno, je le pravni temelj za vodenje postopkov in izdajo odločb o dodelitvi premoženja oziroma odškodovanju upravičencev ali njihovih pravnih naslednikov, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Upravičencem se podržavljeno premoženje pravno formalno ne vrne; na podržavljenem premoženju namreč pridobijo lastninsko pravico s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Pravnomočni akt državnega organa o podržavljenju premoženja (kadar je bil le-ta izdan) je v postopku denacionalizacije le dokaz, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, s katerimi je ZDen opredelil upravičence do denacionalizacije premoženja. Krog upravičencev do denacionalizacije pa je zakonodajalec uzakonil v polju svoje proste presoje (odločba ustavnega sodišča št. U-I-267/95 z dne 9. 4. 1998, Uradni list RS, št. 35/98 in OdlUS VII, 65).
7. Iz navedenega izhaja, da tudi 17. točka 3. člena ZDen, ki določa, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, ne pomeni kršitve ustavnih načel, ki jih vlagatelj zahteve zatrjuje.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.