Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam zakon o kemikalijah (ZKEM), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 28. aprila 1999.

Ta zakon ureja postopke in zahteve prijavljanja novih snovi ter ocenjevanja novih in obstoječih snovi, vodenje seznama in izmenjavanje informacij o kemikalijah, dajanje biocidov v promet, pogoje za proizvodnjo, promet in uporabo; razvrščanje, označevanje in pakiranje kemikalij glede na stopnjo njihove nevarnosti ter pogoje, obveze in ukrepe za ustrezno ravnanje s kemikalijami.
Poleg IV. poglavja tega zakona se za biocide smiselno uporabljajo tudi druge določbe tega zakona, kolikor ta zakon ne določa drugače.

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu imajo naslednji pomen:
1. Kemikalije so snovi in pripravki.
2. Snovi so kemični elementi ali njihove spojine v naravnem stanju ali pridobljeni v proizvodnem procesu, vključno z dodatki, ki so nujni za vzdrževanje njihove stabilnosti, ter z nečistočami, ki so neizogibno prisotne zaradi uporabljenega postopka pridobivanja. Pojem vključuje tudi polimerne snovi in tiste raztopine snovi, pri katerih bi odstranitev topila povzročila kemično spremembo snovi ali vplivala na njeno obstojnost.
3. Polimerne snovi so snovi, ki so sestavljene iz molekul, za katere je značilno zaporedje ene ali več vrst monomernih enot in kjer pretežna večina molekul vsebuje najmanj tri monomerne enote, ki so kovalentno vezane med seboj ali pa na eno ali več drugačnih monomernih enot ali drugih reaktantov in kjer ima večina molekul enako molsko maso. Molske mase polimerne snovi smejo biti porazdeljene znotraj takega območja, da se njihove razlike pripišejo predvsem razlikam v številu prisotnih monomernih enot. V smislu tega pojma pomeni izraz “monomerna enota“ izreagirano obliko monomere v polimeru.
4. Pripravki so zmesi ali raztopine, sestavljene iz dveh ali več snovi.
5. Obstoječe snovi so snovi, ki so zajete v seznamu EINECS.
6. Nove snovi so snovi, ki jih ni v seznamu EINECS.
7. Nevarne snovi so snovi, ki imajo najmanj eno od nevarnih lastnosti iz 10. točke tega člena.
8. Nevarni pripravki so pripravki, ki imajo vsaj eno od nevarnih lastnosti iz 10. točke tega člena.
9. Nevarne kemikalije so snovi in pripravki iz 7. in 8. točke tega člena.
10. Nevarne lastnosti so lastnosti, na podlagi katerih se kemikalije razvrščajo kot nevarne, v naslednje skupine:
(a) eksplozivne kemikalije so trdne, tekoče, pastozne ali želatinozne kemikalije, ki lahko eksotermno reagirajo tudi ob odsotnosti zračnega kisika, pri čemer se zelo hitro sproščajo plini, ki pod določenimi pogoji detonirajo, se hitro vžgejo ali zaradi segrevanja in povečanja pritiska eksplodirajo, če so prostorsko omejeni;
(b) oksidativne kemikalije so kemikalije, ki povzročijo močno eksotermno reakcijo, kadar so v stiku z drugimi snovmi (predvsem z vnetljivimi);
(c) zelo lahko vnetljive kemikalije so tekoče kemikalije, ki imajo izredno nizko plamenišče in nizko vrelišče ter plinaste kemikalije, ki so vnetljive v stiku z zrakom pri navadni temperaturi in tlaku;
(d) lahko vnetljive kemikalije so:
– kemikalije, ki se v stiku z zrakom lahko segrejejo in same po sebi vnamejo že pri navadni temperaturi in tlaku brez dovajanja zunanje energije,
– trdne kemikalije, ki se lahko hitro vnamejo že po kratkotrajnem stiku z virom vžiga in odtlej dalje gorijo ter se porabljajo tudi po odstranitvi tega vira,
– tekoče kemikalije, ki imajo zelo nizko plamenišče,
– kemikalije, ki v stiku z vodo ali njeno paro v nevarnih količinah sproščajo lahko vnetljive pline;
(e) vnetljive kemikalije so kemikalije, ki imajo nizko plamenišče;
(f) zelo strupene kemikalije so kemikalije, ki pri zaužitju, vdihavanju ali pri prehajanju skozi kožo že v zelo majhnih količinah povzročijo smrt ali akutne oziroma kronične okvare zdravja;
(g) strupene kemikalije so kemikalije, ki pri zaužitju, vdihavanju ali pri prehajanju skozi kožo že v majhnih količinah povzročijo smrt ali akutne oziroma kronične okvare zdravja;
(h) zdravju škodljive kemikalije so kemikalije, ki pri zaužitju, vdihavanju ali pri prehajanju skozi kožo lahko povzročijo smrt ali akutne, oziroma kronične okvare zdravja;
(i) jedke kemikalije so kemikalije, ki lahko poškodujejo ali uničijo živo tkivo, če pridejo v stik z njim;
(j) dražilne kemikalije so kemikalije, ki niso jedke, vendar lahko že pri kratkotrajnem, dolgotrajnejšem ali ponavljajočem se stiku s kožo ali sluznico povzročijo njeno vnetje;
(k) kemikalije, ki povzročajo preobčutljivost so kemikalije, ki lahko pri vdihavanju ali prehajanju skozi kožo povzročijo reakcijo preobčutljivosti, tako da ob nadaljnji izpostavljenosti tej kemikaliji pride do nastanka značilnih negativnih učinkov;
(l) rakotvorne kemikalije so kemikalije, ki lahko pri zaužitju, vdihavanju ali prehajanju skozi kožo povzročijo raka ali povečajo pogostnost njegovega nastanka;
(m) mutagene kemikalije so kemikalije, ki lahko pri zaužitju, vdihavanju ali prehajanju skozi kožo povzročijo dedne genetske okvare ali povečajo pogostnost njihovega nastanka;
(n) kemikalije, ki so strupene za razmnoževanje so kemikalije, ki lahko pri zaužitju, vdihavanju ali prehajanju skozi kožo povzročijo oziroma povečajo pogostnost nastajanja nedednih škodljivih učinkov na potomstvo in/ali škodljivih učinkov na moške ali ženske razmnoževalne funkcije ali sposobnosti;
(o) okolju nevarne kemikalije so kemikalije, ki lahko ob prehajanju v okolje povzročijo ali pa utegnejo povzročiti takojšnjo ali dolgoročno nevarnost za eno ali več sestavin okolja.
11. Nevarni proizvodi so proizvodi, ki niso snovi ali pripravki v smislu tega zakona, ki vsebujejo katero od nevarnih kemikalij, ki je razvrščena v katero izmed skupin (f) do (n) iz 10. točke tega člena.
12. Biocidi so kemikalije, glive in mikroorganizmi vključno z virusi, ki imajo določen negativni učinek na škodljive organizme. Fitofarmacevtska sredstva se ne štejejo med biocide v smislu tega zakona.
13. EINECS je evropski seznam obstoječih snovi, ki je bil objavljen v Uradnem listu EU C 146/4 z dne 15. 6. 1990.
14. CAS številka je karakteristična številka že odkritih snovi po mednarodnem seznamu Chemical Abstract Service.
15. ELINCS je evropski seznam novih snovi.
16. EU Index je značilna številka nevarne snovi iz seznama EU o že razvrščenih snoveh (priloga I k EU smernici 67/548/EEC).
17. Življenjski krog kemikalije je ves proces, ki zajema predhodne raziskave, proizvodnjo, promet, uporabo, ravnanje z ostanki in embalažo in njihovo varno odstranjevanje.
18. Proizvodnja je pridobivanje, izdelava in dodelovanje, obdelovanje, predelovanje, polnjenje, pretakanje, mešanje kemikalij, v vmesne in končne izdelke s kemijskimi, fizikalnimi ali biološkimi procesi in postopki, pa tudi prevažanje znotraj proizvodne enote.
19. Proizvajalec je pravna oseba ali podjetnik posameznik (v nadaljnjem besedilu: fizična oseba), ki proizvaja ali pridobiva v skladu z 18. točko tega člena kemikalijo, pa tudi vsakdo, kdor jo dodeluje, pakira, prepakira ali spremeni njeno ime za nadaljnjo uporabo.
20. Promet je uvoz, izvoz, prodaja oziroma vsakršna prepustitev tretjemu.
Pri tem je uvoz vsak vnos kemikalije na carinsko območje Republike Slovenije, ne glede na to, kakšna raba ali uporaba je bila v skladu s carinskimi predpisi dovoljena za to kemikalijo, razen tranzita preko carinskega območja, izvoz pa je vsak iznos kemikalije iz carinskega območja Republike Slovenije in zajema tudi ponovni izvoz ter začasni izvoz kemikalije.
21. Uvoznik je pravna ali fizična oseba, za račun katere se v Republiko Slovenijo uvaža kemikalijo ali izdelek iz 4. člena tega zakona.
22. Uporaba je priprava za uporabo, raba, shranjevanje.
23. Ravnanje je vsaka aktivnost, pri kateri se lahko pride v stik s kemikalijo.
24. PIC je “postopek soglasja po predhodnem obveščanju“. To je postopek, pri katerem se kemikalije, ki so prepovedane ali omejene v državi izvoznici smejo izvažati le tako, da se o tem predhodno obvesti državo uvoznico. Kemikalije, ki so na PIC seznamu, se sme izvažati le s privoljenjem države uvoznice. Če država uvoznica ne privoli v uvoz, mora tudi v lastni državi ravnati v skladu s to odločitvijo.
25. Prijava je predložitev dokumentacije uradu z zahtevanimi podatki s strani prijavitelja pred začetkom dajanja nove snovi v promet.
26. Prijavitelj je proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik, s sedežem v Republiki Sloveniji, ki z namenom, da bi prijavil novo snov, predloži ustrezne dokumente uradu.
27. Zavezanec je pravna ali fizična oseba, ki proizvaja ali daje v promet kemikalijo ali izdelek, ki je predmet obravnave tega zakona in ima določene obveze po tem zakonu v zvezi s sporočanjem.
28. Predlagatelj je pravna ali fizična oseba, ki predlaga dajanje biocida v promet.
29. Okolje je tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja.
30. Pooblaščeni laboratoriji so akreditirani laboratoriji, ki jih je imenoval pristojni minister.

Določbe tega zakona se ne uporabljajo za pripravke v končni obliki, ki so urejene v posebnih zakonih:
– zdravila za humano in veterinarsko rabo,
– živila in predmeti splošne rabe, ki prihajajo v neposreden stik z živili,
– kozmetični izdelki in drugi predmeti splošne rabe,
– mamila,
– odpadki,
– krmila,
– streliva in eksplozivi, kadar se dajejo v promet z namenom razstreljevanja ali za doseganje drugih pirotehničnih učinkov.
Določbe tega zakona se ne uporabljajo tudi za:
– proizvodnjo in promet s kemičnim orožjem, kolikor sta urejena s posebnim zakonom,
– proizvodnjo, promet in uporabo fitofarmacevtskih sredstev, kolikor so urejeni s posebnim zakonom,
– radioaktivne snovi, ki ne vsebujejo nevarnih snovi po tem zakonu,
– proizvodnjo in promet predhodnih sestavin za mamila in psihotropne snovi (prekurzorjev),
– prevoz nevarnih kemikalij po železnici, cesti, notranjih vodotokih, po morju in po zraku,
– kemikalije v tranzitu pod carinskim nadzorstvom, če je ob tem zagotovljeno, da niso na ozemlju Republike Slovenije predelane, obdelane, prepakirane ali kakor koli drugače spremenjene.
Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se določbe tega zakona, ki urejajo dobro laboratorijsko prakso (v nadaljnjem besedilu: DLP) uporabljajo za vse kemikalije, določbe, ki urejajo razvrščanje, označevanje in pakiranje pa tudi za fitofarmacevtska sredstva in predmete splošne rabe, če imajo katero od lastnosti iz 10. točke 2. člena tega zakona, določbe glede razvrščanja in označevanja pa tudi za odpadke, streliva in eksplozive, če imajo katero od lastnosti iz 10. točke 2. člena tega zakona.

Določbe tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za nevarne proizvode, za katere minister, pristojen za zdravstvo (v nadaljnjem besedilu: minister) na podlagi ocene izvedenca iz 57. člena tega zakona ugotovi, da lahko ob normalni rabi škodujejo človeku ali okolju.

Pravne in fizične osebe, ki izpolnjujejo pogoje po tem zakonu za proizvodnjo ali opravljanje prometa s kemikalijami in vsi, ki jih uporabljajo ali z njimi ravnajo, morajo zagotavljati kemijsko varnost.

Pravna in fizična oseba, ki proizvaja ali daje nevarne kemikalije v promet, mora poskrbeti za navodila za varno uporabo nevarne kemikalije, ter za oskrbo odpadkov, skladno s predpisi o odpadkih, in mora v skladu s posebnimi predpisi odgovarjati za vsako škodo, ki bi utegnila nastati pri njihovi proizvodnji ali prometu.

Ne glede na določbe prejšnjega člena morajo vsi uporabniki zagotoviti, da pri uporabi in ravnanju z nevarnimi kemikalijami ne ogrožajo svojega in življenja drugih ter ne povzročajo škodljivih učinkov na človeka in okolje.

Za zagotavljanje kemijske varnosti ter izvajanje nalog v skladu s tem zakonom, se ustanovi Urad za kemikalije Republike Slovenije, kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za zdravstvo (v nadaljnjem besedilu: urad).

Nove snovi kot take ali v obliki pripravkov se lahko proizvajajo in dajejo v promet le, če so bile prijavljene na način, ki ga določa ta zakon in so vpisane v seznam ELINCS, ki ga vodi urad, oziroma so v postopku za vpis v ta seznam potem, ko je pristojni organ ugotovil, da je prijavna dokumentacija popolna, razen če ni z zakonom drugače določeno.
Seznam iz prejšnjega odstavka se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Objavijo se tudi ime oziroma firma in naslov prijavitelja, kakovostna in količinska sestava snovi, oblika formulacije, pakiranje, razvrstitev ter drugi podatki o snovi, ki so potrebni za njeno razpoznavanje, če niso tajne narave.
Snov se lahko daje v promet samo v tisti fizikalno-kemični obliki in sestavi ter za namene, za katere je bila prijavljena. V primeru kakršne koli spremembe in v primeru novih znanstvenih spoznanj v zvezi z nevarnostjo prijavljene snovi, mora prijavitelj obvestiti urad in predložiti dodatno dokumentacijo.

Minister določi seznam novih snovi, ki se lahko proizvajajo in dajejo v promet brez prijave glede na določbo iz prvega odstavka prejšnjega člena. Seznam teh snovi in količine na podlagi podatkov zavezancev vodi urad.

Prijavo nove snovi vloži prijavitelj pri uradu.
Prijava nove snovi mora poleg splošnih informacij o prijavitelju vsebovati dokumentacijo o preskusih, na podlagi katere je mogoče izdelati oceno nevarnosti iz katere je razvidno, kakšno nevarnost predstavlja določena snov za človeka in okolje, o pričakovani količini, ki bo dana v promet v enem letu, in druge predpisane podatke.
Če količina prijavljene nove snovi v enem letu na proizvajalca ne presega količine, ki jo določi minister, se izvede skrajšana prijava.
Vsebino prijave, roke, način izdaje potrdila o prijavi in podrobnejši postopek ob prijavi nove snovi predpiše minister.

Če je bila snov že prijavljena, lahko urad upošteva dokazila o preskusih, ki jih je predložil predhodni prijavitelj, če ta s tem pisno soglaša in če lahko naslednji prijavitelj dokaže, da gre za snov, ki je identična z že prijavljeno snovjo, vključno s stopnjo njene čistosti in nečistočami.
V izogib nepotrebnim preskusom na vretenčarjih mora vsak prijavitelj pri uradu zahtevati podatke o tem, ali je snov, ki jo namerava prijaviti, že bila prijavljena in kdo je njen prijavitelj in uradu predložiti podatke, s katerimi dokaže, da res namerava snov dajati v promet in navesti predvidene količine.
Urad izvede postopek v skladu s podrobnejšim predpisom ministra iz 11. člena tega zakona. Prvi in naslednji prijavitelji iste snovi so dolžni storiti vse, da pride do sporazuma za souporabo podatkov. Enako velja tudi za dva ali več prijaviteljev, ki želijo istočasno prijaviti isto snov. V primeru, da do sporazuma ne pride, urad z namenom preprečevanja nepotrebnih preskusov na vretenčarjih, odloči o načinu izmenjave podatkov in delitve stroškov, pri čemer upošteva pravne interese vseh prijaviteljev.

Po prejemu prijave nove snovi urad najkasneje v roku 60 oziroma 30 dni za skrajšano prijavo, obvesti prijavitelja o tem, ali je prijavna dokumentacija popolna. Če je dokumentacija popolna, urad istočasno z obvestilom izda potrdilo, v katerem navede registracijsko številko, pod katero se snov vpiše v seznam. V primeru, da prijavna dokumentacija ni popolna, urad v roku 60 oziroma 30 dni po vložitvi zahteva njeno dopolnitev, pri čemer roki začnejo teči ponovno, ko je dokumentacija popolna.
Če urad ne odloči drugače, sme prijavitelj dati prijavljeno snov v promet šele po preteku 60 oziroma 30 dni za skrajšano prijavo, od predaje popolne prijave uradu. Če prijavitelj snovi za skrajšano prijavo prejme obvestilo, da je prijavna dokumentacija popolna prej kot v 30 dneh, sme dati snov v promet, vendar ne prej kot 15 dni od vložitve prijave.
V primeru suma, ki ga utemeljujejo najnovejša znanstvena spoznanja o tem, da je snov bolj nevarna, kot izhaja iz prijavne dokumentacije, urad še pred potekom roka iz prejšnjega odstavka zahteva dodatne podatke, ki se nanašajo na specifična vprašanja za razjasnitev suma ali z odločbo določi, da lahko prijavitelj daje kemikalije na osnovi te snovi v promet šele po razjasnitvi predhodnih vprašanj.
Urad lahko v primeru suma, da je že prijavljena snov bolj nevarna, kot izhaja iz prijavne dokumentacije, zahteva predložitev dokumentacije o dodatnih preskusih že prijavljene snovi, še preden so dosežene mejne količine iz 34. člena tega zakona.
V primeru iz prejšnjega odstavka lahko urad z odločbo začasno prepove dajanje kemikalije v promet, dokler ni predložena zahtevana dokumentacija.
Zoper odločbo urada je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za zdravstvo, ki pa ne zadrži njene izvršitve.

Snovi, ki se uporabljajo v pripravkih biocidov (v nadaljnjem besedilu: biocidne snovi), se lahko dajejo v promet in uporabljajo le, če izpolnjujejo zahteve tega zakona in predpisov na njegovi podlagi in so vključene v eno od skupnih list Evropske unije oziroma v eno izmed prilog I ali IA oziroma IB predpisa iz 19. člena tega zakona.
Za biocidne snovi, ki se na podlagi izjave predlagatelja uporabljajo izključno za biocide, ne veljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na prijavo nove snovi.

Pripravki biocidov (v nadaljnjem besedilu: biocidni pripravki) se lahko dajejo v promet in uporabljajo le na podlagi dovoljenja urada in vpisa v register, ki ga vodi urad.
Dovoljenje se izda na podlagi popolnega, skrajšanega ali posebnega postopka.
Po popolnem postopku ali avtorizaciji se lahko dajejo v promet in uporabo biocidni pripravki, kadar je biocidna snov razvrščena v seznam I ali IA, ki sta priloga predpisa iz 19. člena tega zakona in so izpolnjeni tudi vsi drugi pogoji iz tega predpisa.
Po skrajšanem postopku ali registraciji se lahko dajejo v promet in uporabo biocidni pripravki, ki vsebujejo le snovi, razvrščene v prilogo IA predpisa iz 19. člena tega zakona, če ne vsebujejo nobene nevarne snovi (biocidi z manjšim tveganjem) ali kadar je biocidna snov razvrščena v prilogo IB predpisa iz 19. člena tega zakona.
Po posebnem postopku se lahko v promet in uporabo dajejo biocidni pripravki, ki imajo isto sestavo v dovoljenih odstopanjih in imajo enake lastnosti kot že dovoljeni biocidni pripravek (analogni biocidi), če predlagatelj predloži izjavo, v kateri lastnik dokumentacije dovoljuje uradu uporabo podatkov za potrebe izdaje dovoljenja.
O vrsti postopka odloča urad.
Minister predpiše vsebino posebnega postopka.
Dovoljenje se lahko izda za največ deset let.
Stroške postopkov v zvezi z izdajo dovoljenja za promet biocidov krije predlagatelj.

Ne glede na določbe prejšnjega člena v zvezi z izdajanjem dovoljenj za promet biocidnih pripravkov, lahko urad, kadar ni na voljo nobenega primernega sredstva oziroma ni mogoče drugače ukrepati, da bi preprečili razvoj določenega nepredvidenega organizma za čas, ki ni daljši od 120 dni, dovoli dajanje posameznega biocidnega pripravka v promet pod določenimi pogoji in v določeni količini.

Vloga za izdajo dovoljenja se vloži pri uradu. Obrazec vloge predpiše minister.

Vloga za izdajo dovoljenja za promet z biocidom mora vsebovati podatke o predlagatelju in o proizvajalcu biocida, podatke o fizikalno-kemijskih lastnostih biocida in o laboratorijskih ter drugih preskušanjih, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti nevarnost, ki jo predstavlja biocid za človeka in okolje, predlog deklaracije in navodila za uporabo, status v državi proizvajalki, podatke o ravnanju z ostanki in embalažo po izteku roka uporabnosti oziroma po njegovi uporabi, predlog razvrstitve v skupino nevarnosti ter druge podatke, ki jih predpiše minister.

Urad izda odločbo najkasneje 60 dni po prejemu vloge za izdajo dovoljenja, v nasprotnem primeru zahteva njeno dopolnitev tako, da navede, katere manjkajoče podatke je potrebno še predložiti.
V postopku izdaje dovoljenja urad izdela oceno nevarnosti za biocidno snov in za pripravek biocida.
Dovoljenje se izda, če je ob upoštevanju varnostnih ukrepov mogoča taka uporaba biocida, ki ne ogroža človeka ali okolja. Dovoljenje lahko določi posebne pogoje za dajanje biocidnega pripravka v promet ali uporabo.
Predpis o dajanju biocidov v promet, o natančnejšem postopku izdajanja in o vsebini dovoljenja za promet ter o njegovem podaljšanju, izda minister v soglasju z ministrom, pristojnim za okolje.
Zoper odločbo je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za zdravstvo.

Dovoljenje za promet in uporabo biocidnega pripravka je mogoče na zahtevo predlagatelja podaljšati v primeru, da niso spremenjeni pogoji, pod katerimi je bilo izdano. Zahtevo za podaljšanje je treba vložiti 90 dni pred potekom njegove veljavnosti. V primeru suma, da niso izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih je bilo dovoljenje izdano, lahko urad zahteva dodatno dokumentacijo.

Urad odvzame ali spremeni dovoljenje:
– če je prišlo do kakršne koli spremembe dejstev, na podlagi katerih je bilo dovoljenje izdano,
– če je biocidna snov črtana iz seznamov, ki so priloge predpisa iz 19. člena tega zakona,
– če so spremenjeni ali niso več izpolnjeni pogoji iz dovoljenja za dajanje v promet,
– če to zahteva imetnik dovoljenja in zahtevo obrazloži,
– če je bilo dovoljenje pridobljeno na podlagi napačnih ali zavajujočih podatkov.

Biocidni pripravki, ki so glede na nevarne lastnosti razvrščeni kot zelo strupeni, strupeni, rakotvorni, mutageni ali strupeni za razmnoževanje, se ne smejo dajati v promet ali uporabljati v splošni uporabi.

V postopku ocenjevanja urad izdela oceno nevarnosti na podlagi podatkov, ki jih mora priskrbeti prijavitelj oziroma predlagatelj. V primeru, da je snov nevarna, se izdela tudi ocena medicinskih ukrepov v primeru akutnih zastrupitev z nevarnimi kemikalijami (v nadaljnjem besedilu: zdravstvena ocena).
Zdravstveno oceno izdela center za zastrupitve iz 40. člena tega zakona. Oceni se izdelata za snov, v primerih, določenih s tem ali s posebnim zakonom, pa tudi za pripravek na njeni osnovi.
Stroške izdelave ocen iz prejšnjega odstavka tega člena plača naročnik.
Pri izdelavi ocene nevarnosti se lahko priznava tuja dokumentacija o testiranju, če je bilo testiranje opravljeno v skladu z načeli DLP. Lahko se prizna tudi ocena nevarnosti, ki so jo izdelali pooblaščeni organi držav članic Evropske unije. V takem primeru mora biti uradu predložen overjen prevod ocene nevarnosti v slovenski jezik, ki je predhodno strokovno preverjen s strani izvedenca iz 57. člena tega zakona, in dokaz o pooblastilu tujega organa za izdelavo ocene nevarnosti.
Za ocenjevanje snovi iz seznama EINECS se lahko namesto dokumentacije, pridobljene v skladu z določbami tega zakona, upošteva tudi dokumentacija, ki je izdelana na podlagi drugih ustreznih metod in principov, ki jih odobri urad.
Podrobnejše predpise o načinu ocenjevanja posameznih skupin snovi oziroma pripravkov, kadar se ti ocenjujejo, izda minister.

Za dajanje strokovnega mnenja o primernosti snovi oziroma o pripravku, kadar se ta ocenjuje, za vpis v seznam oziroma za dajanje v promet in uporabo, minister na predlog urada imenuje strokovno telo ali več strokovnih teles glede na posamezne skupine snovi oziroma pripravkov, kadar se ti ocenjujejo, sestavljeno iz izvedencev ustreznih področij.
Za potrebe ocenjevanja snovi na mednarodni ravni minister predlaga izvedence v pristojna mednarodna telesa.

Če ni s tem ali s posebnim zakonom oziroma s predpisi na njegovi podlagi drugače določeno, mora pravna ali fizična oseba, ki kot proizvajalec ali uvoznik daje kemikalijo v promet, to kemikalijo razvrstiti, pakirati, opremiti in označiti v skladu s tem zakonom in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.
Če je pravna ali fizična oseba, ki daje kemikalijo iz prejšnjega odstavka v promet, seznanjena s tem, da kemikalija ni razvrščena, pakirana ali označena v skladu s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, je dolžna poskrbeti za predpisom ustrezno razvrstitev, pakiranje in označevanje.

Če ima kemikalija nevarne lastnosti iz 10. točke 2. člena tega zakona, se razvrsti kot nevarna.
Kemikalija mora biti razvrščena glede na največjo stopnjo nevarnosti, ki jo predstavlja.
Razvrstitev nevarne snovi se izvede:
a) na podlagi veljavnega EU seznama že razvrščenih nevarnih snovi, če je snov že razvrščena v ta seznam.
V primerih, ko snov še ni razvrščena v seznam iz prejšnje točke:
b) na podlagi rezultatov preskušanj lastnosti snovi v skladu z določbami tega zakona ali
c) na podlagi poizvedb o že obstoječih podatkih.
Razvrstitev nevarnega pripravka se izvede:
a) na podlagi predpisane računske metode ali
b) na podlagi neposrednih eksperimentalnih določanj toksikoloških lastnosti pripravka po predpisanih postopkih in merilih ali
c) na podlagi poizvedb o že obstoječih informacijah o lastnostih snovi, ki jih pripravek vsebuje.
Kadar je bila katera od toksikoloških lastnosti pripravka ovrednotena po obeh izmed metod navedenih pod točkami a) in b) prejšnjega odstavka, se za razvrščanje uporabijo rezultati, dobljeni po metodi iz točke b) prejšnjega odstavka, razen v primeru rakotvornosti, mutagenosti ali strupenosti za razmnoževanje, ko se obvezno uporabijo rezultati, dobljeni po metodi iz točke a) prejšnjega odstavka.
Kadar za snov ali pripravek še ni podatkov ali če so bili pridobljeni z drugimi metodami, oziroma niso bili pridobljeni v skladu s predpisanimi postopki, se v izogib nepotrebnim preskusom na vretenčarjih, za vsak primer posebej oceni potreba po preskušanju.
Zavezanec, ki proizvaja ali daje v promet nevarne snovi iz seznama EINECS, ki še niso razvrščene v EU seznam razvrščenih nevarnih snovi in zavezanec, ki proizvaja ali daje v promet nevarne pripravke, morata v izogib nepotrebnim preskusom na vretenčarjih izvesti ustrezne poizvedbe, s katerimi pridobita že obstoječe podatke, potrebne za razvrstitev.

Nevarne kemikalije se lahko dajejo v promet le v originalno zaprtem pakiranju. Pakiranje mora biti v skladu s stopnjo nevarnosti kemikalije in z namenom njene uporabe. Določene nevarne kemikalije morajo biti pakirane v embalaži, ki onemogoča odpiranje otrokom. Ustreznost embalaže preverja pooblaščeni laboratorij.
Nevarne kemikalije morajo biti označene z največjo stopnjo nevarnosti, ki jo kemikalija predstavlja.
Pakiranje in označevanje ne smeta biti zavajujoča.
Nevarne kemikalije morajo biti opremljene z napisi v slovenskem jeziku.
V navodilu za uporabo nevarnih kemikalij, ki so razvrščene v katero od skupin (f) do (n) iz 10. točke 2. člena tega zakona, namenjenih za splošno uporabo, je treba napotiti uporabnika, da pri prodajalcu zahteva informacije v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu ter o ukrepih za prvo pomoč ob nesreči.
Nevarne kemikalije za industrijsko in laboratorijsko uporabo so lahko izjemoma opremljene le z napisi v tujem jeziku, če so vsi, ki z njimi ravnajo, seznanjeni z njihovimi nevarnostmi.

Kriterije in način razvrščanja, pakiranja in označevanja za posamezne skupine kemikalij predpiše minister.

Prepovedano je označevanje ali navajanje, da je kemikalija, ki je razvrščena kot nevarna, manj nevarna, ali da ni nevarna zdravju in okolju.

Za izvajanje potrebnih ukrepov za varovanje zdravja ljudi in okolja mora pravna ali fizična oseba, ki daje v promet kemikalijo, zagotoviti varnostni list v skladu s tem zakonom in predpisom, izdanim na njegovi podlagi, in ga ob vsaki dobavi kemikalije dati na razpolago vsakemu poklicnemu uporabniku, za biocidne pripravke pa na zahtevo tudi vsakemu drugemu uporabniku, Uradu pa ob prvem dajanju v promet ter ob vsakokratni spremembi njegove vsebine. Pravna ali fizična oseba, ki daje v promet kemikalijo, mora spremljati novosti v zvezi s kemikalijo in sproti dopolnjevati varnostni list.
Vsebino varnostnega lista predpiše minister.

Prepovedano je oglaševanje snovi, ki imajo katero izmed nevarnih lastnosti iz 10. točke 2. člena tega zakona, če pri tem ni opozorjeno na njihove nevarne lastnosti.
Način oglaševanja pripravkov predpiše minister.

Prijavitelj mora redno, najmanj enkrat letno, uradu pisno sporočiti podatke o količinah prijavljenih novih snovi, ki jih je dal v preteklem koledarskem letu v promet, o spremembah metod za ugotavljanje izpostavljenosti ljudi in okolja in druge predpisane podatke in vsako spremembo podatkov, na podlagi katerih je bila snov razvrščena, zlasti pa o novih izsledkih, o učinkih in delovanju snovi na človeka ter na okolje.

Pravna in fizična oseba, ki proizvaja ali daje v promet snovi, za katere po 10. členu tega zakona ni obvezna prijava, mora uradu predložiti podatke, ki jih predpiše minister.

Če količina prijavljene snovi, ki jo prijavitelj daje v promet, letno ali skupno od začetka dajanja v promet doseže ali preseže mejne količine, mora prijavitelj predložiti uradu rezultate dodatnih preskusov, določenih v predpisu ministra, na zahtevo pa tudi prej.
Urad lahko upošteva dokazila o preskusih na vretenčarjih, ki jih je predložil drug prijavitelj, če ta s tem pisno soglaša.
Če prijavitelj ne predloži rezultatov dodatnih preskusov iz prvega odstavka tega člena, lahko urad z odločbo začasno prepove dajanje snovi v promet.
Predpise o mejnih količinah snovi, pri katerih se zahtevajo dodatni preskusi, o vrsti, obsegu preskusov in o testnih metodah ter pogoje, pod katerimi se lahko uporabijo podatki, izvedeni za isti namen drugega prijavitelja, določi minister.

Če ni z zakonom drugače določeno, mora zavezanec zaradi zagotavljanja informacij, potrebnih za varovanje zdravja ljudi in okolja ter za pomoč ob nesrečah, za vsak nevarni pripravek, ki vsebuje nevarno snov iz seznama EINECS in za vsak nevarni proizvod iz 4. člena tega zakona, kakor tudi za vsak pripravek, ki vsebuje nevarne snovi, ki niso vpisane v ta seznam, predložiti uradu ob prvem dajanju v promet podatke iz varnostnega lista, kemijsko sestavo pripravka ali nevarnega proizvoda, in podatke o predvidenih oziroma znanih področjih uporabe. Iste podatke mora zavezanec v roku 30 dni po prvem dajanju v promet sporočiti tudi za vsako nevarno snov iz seznama EINECS. Podatke se predloži in obnavlja na način, ki ga predpiše minister.
Za kemikalije iz prejšnjega odstavka urad vodi poseben seznam, ki je na razpolago le pooblaščenim osebam, organom in ustanovam.
Ne glede na določbo iz prvega odstavka tega člena mora zavezanec sporočati uradu v predpisanih rokih podatke o tistih obstoječih snoveh, ki jih je v določenem obdobju proizvedel ali uvozil v količinah nad določeno mejo. Tako zbrani podatki se uporabljajo za določanje prioritet za enotno razvrščanje in za oceno tveganja snovi iz seznama EINECS na mednarodni ravni. Način ocenjevanja tveganja obstoječih snovi predpiše minister.
Zavezanec mora enkrat letno najkasneje do 31. marca uradu pisno sporočiti imena in količine nevarnih snovi in pripravkov ter nevarnih proizvodov iz 4. člena tega zakona, ki jih je v preteklem koledarskem letu proizvedel ali dal v promet.

Na mednarodni ravni urad izmenjuje podatke o prijavljenih novih snoveh za namene seznama ELINCS, podatke o obstoječih snoveh z namenom izdelave ocene nevarnosti in za enotno razvrščanje obstoječih snovi iz seznama EINECS ter podatke o biocidih za namene oblikovanja skupnih list in druge zahtevane podatke s področja tega zakona v skladu s programi sodelovanja in mednarodnimi pogodbami.
Seznam EINECS izda minister.

Podrobnejši predpis o postopkih sporočanja in o vsebini podatkov iz 32., 35. in 36. člena tega zakona oziroma o načinu zbiranja podatkov za posamezne skupine kemikalij, izda minister.

Če zavezanec ustrezno utemelji, da mu razkritje določenih podatkov, ki predstavljajo proizvodne ali poslovne skrivnosti, lahko povzroči poslovno škodo, jih lahko označi s stopnjo tajnosti, ki jo mora urad upoštevati, razen v primerih, če je ogroženo zdravje ljudi ali okolje.
Med tajne podatke oziroma poslovne skrivnosti se ne štejejo podatki, ki so pomembni za varovanje ljudi in okolja in sicer najmanj naslednji:
– trgovsko ime snovi ali pripravka,
– ime proizvajalca in prijavitelja,
– fizikalno-kemične lastnosti,
– vsi možni načini in ukrepi za preprečevanje škodljivih učinkov snovi oziroma za pretvorbo snovi v neškodljivo,
– povzetek rezultatov toksikoloških in ekotoksikoloških preskusov,
– stopnja čistosti in identiteta nevarnih dodatnih snovi in primesi, če so ti nevarni in je to potrebno za razvrščanje in označevanje snovi,
– priporočila o preventivnih ukrepih pri uporabi in o takojšnjih ukrepih ob nesrečah,
– podatki iz varnostnega lista,
– analitične metode za ugotavljanje izpostavljenosti ljudi in okolja.
Podrobnejši predpis o tajnosti podatkov za posamezne skupine kemikalij in o ravnanju s tajnimi podatki izda minister.

Podatki o kemikalijah, razen podatkov iz drugega odstavka 38. člena tega zakona, ki jih je predložil prvi prijavitelj, se lahko uporabijo za druge prijavitelje samo na podlagi pisne izjave prvega prijavitelja.
Ne glede na prejšnji odstavek se podatki za biocide lahko uporabijo po preteku določenega obdobja, ki glede na naravo podatkov ni krajše od 5 let in ne daljše od 15 let od dneva, ko so bili podatki prvič uporabljeni.
Roke za uporabo podatkov iz prejšnjega odstavka določi minister.

Minister pooblasti zdravstveni, za določene naloge pa tudi drug javni zavod, za zbiranje, urejanje in stalno posredovanje podatkov o akutnih zastrupitvah in drugih učinkih kemikalij (v nadaljnjem besedilu: center za zastrupitve).
Center za zastrupitve izvaja informativno-dokumentacijsko dejavnost, stalno informacijsko-konzultacijsko dejavnost za akutne zastrupitve s kemikalijami, vodi register zastrupitev, sodeluje pri oblikovanju in nadzoru centralnih zalog antidotov v Republiki Sloveniji ter opravlja druge naloge v skladu s programom, ki ga sprejme v soglasju z ministrom.
Pravne in fizične osebe, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, so dolžne sporočati centru za zastrupitve predpisane podatke.
Minister podrobneje predpiše vsebino in način sporočanja podatkov o kemikalijah in za register zastrupitev na področju Republike Slovenije.

Oseba, ki je dolžna predložiti prijavno dokumentacijo, dokazila o preskusih ali sporočilno dokumentacijo, mora vso predloženo dokumentacijo ali dokazila hraniti do izteka desetih let po prenehanju proizvodnje ali dajanja v promet nevarne kemikalije.

Pravne in fizične osebe, ki proizvajajo ali dajejo v promet nevarne kemikalije morajo zagotoviti pogoje, ki preprečujejo ali zmanjšujejo nevarnost za človeka in okolje ter zagotavljajo zamenjavo nevarnih kemikalij z manj nevarnimi nadomestili.

Za izvajanje postopka soglasja po predhodnem obveščanju (v nadaljnjem besedilu: PIC postopek) skrbi urad.
Predpis o vsebini in izvajanju PIC postopka in o prometu določenih nevarnih kemikalij izda minister v soglasju z ministrom, pristojnim za kmetijstvo in ministrom, pristojnim za okolje.

Če ni drugače določeno, lahko proizvodnjo ali promet z nevarnimi kemikalijami opravljajo pravne ali fizične osebe s sedežem v Republiki Sloveniji, ki poleg pogojev, določenih s splošnimi in posebnimi predpisi, izpolnjujejo tudi pogoje, določene s tem zakonom in so vpisane v seznam, ki ga vodi urad.
Pravne in fizične osebe, ki opravljajo proizvodnjo in promet z nevarnimi kemikalijami, morajo pri vpisu v seznam iz prejšnjega odstavka, predložiti dokaze o tem, da izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom in uradu sporočiti vsako spremembo, ki bi utegnila vplivati na izpolnjevanje pogojev iz tega zakona.
V primeru, da pogoji za opravljanje proizvodnje ali prometa z nevarnimi kemikalijami iz tega zakona niso več izpolnjeni, urad izda odločbo o izbrisu iz seznama iz prvega odstavka tega člena.

Pravne in fizične osebe, ki proizvajajo oziroma dajejo nevarne kemikalije v promet, morajo imeti zaposlene, ki imajo potrebno strokovno znanje glede na vrsto in obseg dejavnosti in morajo izpolnjevati tehnične pogoje za proizvodnjo oziroma promet.
Pravne in fizične osebe iz prejšnjega odstavka morajo za naloge v zvezi s proizvodnjo in prometom z nevarnimi kemikalijami določiti odgovorno osebo, ki izpolnjuje predpisane pogoje za ravnanje z nevarnimi kemikalijami.
Pravne in fizične osebe, ki opravljajo promet z nevarnimi kemikalijami, morajo biti usposobljene dati uporabniku ustrezno informacijo.
Pravne in fizične osebe, ki opravljajo promet z nevarnimi kemikalijami, ki so razvrščene v katero od skupin (f) do (n) iz 10. točke 2. člena tega zakona, namenjenih za splošno uporabo, morajo z oznako na vidnem mestu napotiti uporabnika, da pri prodajalcu zahteva informacije v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu ter o ukrepih za prvo pomoč ob nesreči.
Pravne in fizične osebe iz prvega odstavka tega člena morajo imeti za proizvodnjo, skladiščenje in za opravljanje prometa z nevarnimi kemikalijami prostore, naprave in tehnološke postopke, ki ustrezajo vsem tehničnim, sanitarnim in okoljevarstvenim predpisom.
Predpise o tehničnih pogojih za proizvodnjo oziroma promet z nevarnimi kemikalijami, ki zajemajo tudi vplive na neposredno ogroženo okolico, izda minister, pristojen za gradnjo objektov, v soglasju z ministrom, pristojnim za gospodarstvo, ministrom, pristojnim za zaščito in reševanje in ministrom, pristojnim za delo.
Predpise o sanitarno-tehničnih pogojih za proizvodnjo oziroma promet izda minister.
Posebne pogoje za promet z nevarnimi kemikalijami, ki so po 10. točki 2. člena tega zakona razvrščene v skupine (f) do (o) in naloge in pogoje usposobljenosti odgovorne osebe iz drugega odstavka tega člena določi minister.

Delavci, ki ravnajo z nevarnimi kemikalijami, morajo biti za varno delo z njimi ustrezno usposobljeni.
Pravne in fizične osebe iz prvega odstavka 44. člena tega zakona so v skladu s predpisi dolžne skrbeti za stalno usposobljenost delavcev, ki ravnajo z nevarnimi kemikalijami.
Vsebino programov usposabljanja za posamezna področja kemikalij, o načinu usposabljanja, in opravljanju preizkusa znanja delavcev glede na vrsto del, ki jih opravljajo ter o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati pravne in fizične osebe, ki izvajajo usposabljanje, predpiše minister, pristojen za delo, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo in ministrom, pristojnim za zaščito in reševanje ter ministrom, pristojnim za okolje.

Pravne in fizične osebe, ki opravljajo promet z nevarnimi kemikalijami, ki so po 10. točki 2. člena tega zakona razvrščene v skupini pod (f) in (g), morajo zaradi preprečevanja zlorab pri njihovem izdajanju ter zaradi preprečevanja zastrupitve z njimi, voditi evidenco na način, ki ga predpiše minister. V evidenco se vpišejo podatki o kemikaliji (trgovsko ime, izdana količina, namen uporabe, rok trajanja, datum prodaje oziroma izdaje), ime in priimek, naslov ter rojstni podatki prejemnika, njegova enotna matična številka, podpis izročevalca in prejemnika ter datum izdaje.
Podatki iz evidence se hranijo pri pravnih in fizičnih osebah iz prejšnjega odstavka najmanj 5 let in jih morajo na zahtevo posredovati uradu.
Kemikalije iz prvega odstavka tega člena je prepovedano izdajati osebam, mlajšim od 18 let.

Proizvajalci in pravne in fizične osebe, ki dajejo v promet nevarne kemikalije, morajo v skladu s predpisi o ravnanju z odpadki poskrbeti za zbiranje, pravilno skladiščenje in varno odstranjevanje njihovih ostankov in embalaže.
Uporabniki nevarnih kemikalij morajo ravnati z njihovimi ostanki in embalažo v skladu s predpisi o ravnanju z odpadki.

Vlada Republike Slovenije predpiše posebne preventivne in druge ukrepe, ki jih izvajajo pravne in fizične osebe, ki opravljajo zdravstveno dejavnost za nudenje zdravniške pomoči ob morebitnih nesrečah s kemikalijami.
Minister lahko začasno prepove ali omeji promet ali uporabo nevarnih kemikalij, če obstaja sum, da škodujejo človeku ali okolju, fitofarmacevtskih sredstev pa v soglasju z ministrom, pristojnim za kmetijstvo in ministrom, pristojnim za okolje.
Ne glede na prejšnji odstavek, lahko minister v soglasju z ministrom, pristojnim za okolje, za fitofarmacevtska sredstva pa tudi v soglasju z ministrom, pristojnim za kmetijstvo, prepove ali omeji promet ali uporabo nevarnih kemikalij, ki so na listi prepovedanih ali omejenih kemikalij Evropske unije.
Minister lahko določi, da se določene nevarne kemikalije in nevarni izdelki, ki vsebujejo ali lahko sproščajo človeku ali okolju nevarne snovi oziroma so toksični njihovi metaboliti, lahko dajejo v promet ali uporabljajo le pod določenimi pogoji.

Če obstaja utemeljen sum, da določena kemikalija povzroča nepopravljive posledice za zdravje ljudi ali okolje, lahko Vlada Republike Slovenije trajno prepove ali omeji njeno proizvodnjo, promet ali uporabo.
Vlada Republike Slovenije lahko prepove ali omeji določene proizvodne postopke, v katerih nastajajo določene nevarne kemikalije in prepove proizvodnjo, promet ali uporabo kemikalij, če njihova proizvodnja ali uporaba povzroča nepopravljive posledice za zdravje ljudi ali okolje, določi pogoje v zvezi s postopnim zmanjševanjem proizvodnje, prometa ali uporabe nevarnih kemikalij in nevarnih izdelkov ter določi tudi druge ukrepe, ki zmanjšujejo nevarnost.

Varstvo delavcev pred škodljivimi učinki nevarnih kemikalij urejajo predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu.

Neklinični preskusi snovi, katerih rezultati omogočajo ocenjevanje njihovih morebitnih nevarnosti za ljudi in okolje in se uporabljajo v postopkih za dajanje v promet in uporabo, v registracijskih, prijavnih ali sporočilnih postopkih, se opravljajo v skladu z načeli DLP.
Predpis o načelih dobre laboratorijske prakse in o hrambi dokumentov izda minister, v soglasju z ministrom, pristojnim za okolje in ministrom, pristojnim za kmetijstvo.

Prijavitelj ali zavezanec, ki predloži rezultate preskusov uradu, mora dokazati, da preskusi, na katerih temeljijo predloženi rezultati, ustrezajo zahtevam načel DLP. Dokazilo mora vsebovati:
1. DLP-potrdilo o skladnosti laboratorija z načeli DLP, ki ga izda urad in
2. pisno izjavo laboratorija, ki je opravil preskus, da je preskus potekal v skladu z načeli DLP.
DLP potrdilu iz 1. točke prejšnjega odstavka tega člena so enakovredna DLP-potrdila drugih držav, s katerimi ima Republika Slovenija zagotovljeno medsebojno priznavanje podatkov.
Dokumentacijo v zvezi z DLP je treba hraniti 30 let po končani študiji. Obveznost hranjenja v skladu z načeli DLP se lahko prenese s predajo dokumentacije in pisnim sporazumom na naročnika študije ali tretjo osebo, o čemer se obvesti urad.

Ocenjevanje laboratorijev in študij glede izvajanja dobre laboratorijske prakse opravljajo strokovnjaki, ki jih pooblasti minister (v nadaljnjem besedilu: ocenjevalci).
Predpis o ocenjevanju in o postopkih nadzora za izdajanje ali odvzem DLP-potrdila, izda minister v soglasju z ministrom, pristojnim za okolje in z ministrom, pristojnim za kmetijstvo.
Stroške ocenjevanja in pridobitve DLP-potrdila določi Vlada Republike Slovenije.

Urad pripravi za ministra letno poročilo o izvajanju načel DLP v Republiki Sloveniji za preteklo leto do konca marca tekočega leta. Poročilo vsebuje seznam laboratorijev, ki so opravljali preskuse in v katerih se izvaja nadzor izvajanja načel DLP, ter povzetek rezultatov opravljenega nadzora.
Urad enkrat letno v Uradnem listu Republike Slovenije objavi seznam laboratorijev, ki so opravljali preskuse v skladu z načeli DLP.
Urad skrbi za izpolnjevanje obvez v zvezi z izvajanjem DLP, ki izhajajo iz meddržavnih oziroma mednarodnih sporazumov.

Za usklajevanje dela pristojnih resorjev na področju kemikalij, Vlada Republike Slovenije ustanovi medresorsko komisijo, ki jo sestavljajo predstavniki vseh ministrstev oziroma resorjev, ki imajo pristojnosti na področju nevarnih kemikalij, predstavniki gospodarstva, znanosti in druge strokovno zainteresirane javnosti.
Vlada Republike Slovenije na predlog medresorske komisije sprejme nacionalni program za ravnanje s kemikalijami.

Strokovno svetovanje ministru pri izvajanju nalog iz tega zakona opravljajo zdravstveni zavodi in drugi izvedenci, ki jih pooblasti minister.

Za strokovno analitično obdelavo podatkov, za informacijsko podporo pri obveščanju Vlade Republike Slovenije in mednarodnih organov in pri izmenjavi informacij o kemikalijah na nacionalni in mednarodni ravni, se pri uradu organizira informacijska podpora.
V informacijsko podporo na področju nevarnih kemikalij se vključujejo vsa pristojna ministrstva oziroma državni organi z zbirkami (bazami) podatkov, s katerimi razpolagajo, v skladu s programom informacijske podpore, ki vključuje tudi načrt izmenjave informacij med pristojnimi organi.

Za storitve, ki jih po tem zakonu opravlja urad se zaračunavajo stroški. Vlada Republike Slovenije izda predpis, ki določi višino stroškov.
Stroške potrebnih preiskav, pridobivanja dokumentacije in postopka v zvezi s prijavo nove snovi in o izjemi (10. in 11. člen), v zvezi s postopkom dajanja biocidov v promet (15. do 22. člen), za izdelavo ocene nevarnosti (23. člen), pridobivanja informacij v zvezi s kemikalijami (32., 33., 34. in 35. člen), v zvezi z ocenjevanjem laboratorijev za DLP in izdajo DLP-potrdila (53. in 54. člen) plača prijavitelj oziroma predlagatelj ali zavezanec.
Stroški centra za zastrupitve v zvezi z izvajanjem nalog iz 40. člena tega zakona se krijejo iz državnega proračuna na podlagi letnega programa dela.
Stroški, ki izhajajo iz dela medresorske komisije (56. člen) in njenih podkomisij ter strokovnih teles za svetovanje pri ocenjevanju (24. člen), zdravstvenih zavodov in izvedencev iz 57. člena tega zakona se plačajo iz državnega proračuna.

Urad ima po tem zakonu zlasti naslednje naloge in pristojnosti:
1. Sprejema oziroma zahteva dokazila o lastnostih snovi oziroma pripravkov v skladu s predpisi (10., 11., 18., 23., 32., 33., 34. in 35. člen) ter v skladu s predpisi izdaja o tem potrdila (13. člen).
2. Predlaga ministru v imenovanje enega ali več strokovnih teles oziroma izvedencev za ocenjevanje kemikalij (24. in 57. člen).
3. Vodi seznam snovi, za katere ni potrebna prijava, seznam prijavljenih snovi, seznam biocidov in seznam snovi, pripravkov in nevarnih izdelkov, za katere je obveznost sporočanja (9., 10., 15. in 35. člen).
4. Izdaja dovoljenja za promet in uporabo biocidov (15. člen).
5. Pripravlja poročila za organe in mednarodne organizacije, ki jim je Republika Slovenija dolžna poročati v skladu s tem zakonom in na podlagi mednarodnih sporazumov (36. in 55. člen).
6. Skrbi za izvajanje PIC postopka (43. člen).
7. Sprejema dokazila o izpolnjevanju pogojev za proizvodnjo in promet z nevarnimi kemikalijami, izdaja odločbe o izpolnjevanju pogojev, vodi seznam pravnih in fizičnih oseb, ki izpolnjujejo pogoje po tem zakonu in izdaja odločbe o izbrisu iz seznama (44. člen).
8. V sodelovanju s pristojnimi ministrstvi koordinira izobraževanje odgovornih oseb (45. člen).
9. Sprejema in vodi informacije v zvezi s hrambo DLP dokumentacije in izdaja DLP – potrdila ter skrbi za DLP ocenjevanje (53. in 54. člen).
10. Vodi seznam in enkrat letno v Uradnem listu Republike Slovenije objavi seznam ustanov (laboratorijev), ki opravljajo preskuse v skladu z dobro laboratorijsko prakso (55. člen).
11. Koordinira delo medresorske komisije (56. člen) in informacijsko podporo na področju kemikalij, v katero se vključujejo vsi organi, pristojni za nevarne snovi z zbirkami (bazami) podatkov, s katerimi razpolagajo, organizacije, ki imajo svoje predstavnike v medresorski komisiji in raziskovalne organizacije, ki razpolagajo s podatki o nevarnih kemikalijah (58. člen).
12. Daje določene informacije vsem pristojnim organom in službam, ki imajo pristojnosti na področju nevarnih kemikalij oziroma te podatke potrebujejo za svoje delo kot so organ državne statistike, carinski organi, organi in službe za varstvo pri delu, enote zdravstvenega varstva, organi in službe za varstvo okolja in organi za zaščito in reševanje idr.
13. Na zahtevo proizvajalca ali uvoznika, ki lahko izkaže utemeljen interes za takšno informacijo, daje informacije, ali je določena snov prijavljena ali sporočena po tem zakonu ali drugem ustreznem postopku v kakšni državi, s katerimi ima Republika Slovenija sklenjene mednarodne pogodbe.
14. Na zahtevo držav uvoznic, v katere namerava proizvajalec s svojim sedežem v Republiki Sloveniji izvažati nevarno snov, mora urad sporočiti podatke, ki se ne štejejo za tajne oziroma poslovne in proizvodne skrivnosti.
15. Sodeluje pri pripravi mednarodnih sporazumov, ki jih sklepa Vlada Republike Slovenije na področju nevarnih kemikalij, predvsem sporazumov na področju medsebojnega priznavanja podatkov in sodelovanja na področju kemijske varnosti in skrbi za njihovo izvajanje.
16. Pripravlja strokovna gradiva za predpise s področja nevarnih kemikalij, ki jih izda Vlada Republike Slovenije oziroma minister, in skrbi za njihovo izvajanje.
17. Opravlja druge z zakonom določene naloge.

Nadzor nad uvozom in izvozom kemikalij opravljajo carinski organi v skladu s carinskim zakonom in v skladu z določbami tega člena.
Če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno, carinski organi ne morejo odobriti carinsko dovoljene rabe ali uporabe uvoženih kemikalij, razen tranzita kemikalij, dokler uvoznik ne predloži ustreznega potrdila inšpektorja iz 62. člena tega zakona.
Carinski organi lahko za kemikalijo ali nevarne izdelke, za katere uvoznik ni pridobil potrdila inšpektorja iz 62. člena tega zakona ali se uvažajo v nasprotju s tem zakonom ter za prevozna sredstva in embalažo, v kateri se prevažajo, zahtevajo, da se na stroške in odgovornost imetnika pravice do razpolaganja (uvoznika) vrnejo v tujino ali pa jih začasno zasežejo, do odprave ugotovljenih nepravilnosti in pomanjkljivosti ali do izdaje odločbe pristojnega organa.
Pri carinjenju kemikalij lahko carinski organi, če niso na razpolago ustrezni podatki, ki jih vodi urad, zahtevajo predložitev varnostnega lista. Pri carinjenju nevarnih kemikalij je predložitev varnostnega lista obvezna.
Carinske organe, pri katerih je mogoče cariniti kemikalije, določi Vlada Republike Slovenije.

Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, opravljajo zdravstveni inšpektorji.
Če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno, zdravstveni inšpektorji nadzirajo uvoz in izvoz kemikalij v zvezi z izpolnjevanjem določb tega zakona na državni meji.
Nadzorstvo nad izvajanjem določb tega zakona, ki se nanašajo na varnost in zdravje pri delu, se opravlja v skladu s predpisi, ki urejajo varnost in zdravje pri delu.

Za zdravstvenega inšpektorja, ki opravlja nadzor nad izvajanjem tega zakona, je lahko imenovana oseba, ki ima končano univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo naravoslovne smeri in opravljen strokovni izpit s področja zakonodaje o kemikalijah ter izpolnjuje druge splošne pogoje za delo v državni upravi.
Predpis o vsebini in načinu opravljanja strokovnega izpita izda minister.

Vzorec kemikalije se jemlje brez nadomestila njegove vrednosti v skladu s predpisi.
Analize vzorcev, ki jih jemljejo inšpektorji iz 62. člena, opravljajo pooblaščeni laboratoriji.
Predpis o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati pooblaščeni laboratoriji iz tega zakona, izda minister.

Poleg pooblastil po splošnih predpisih in po posebnem predpisu o zdravstveni inšpekciji, ima inšpektor po tem zakonu naslednja pooblastila:
1. prepove proizvodnjo in promet s kemikalijami, če lahko zaradi neizpolnjevanja pogojev, določenih s tem zakonom in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, grozi neposredna nevarnost za ljudi ali okolje,
2. ustavi proizvodnjo ali promet, ki ne ustreza pogojem, določenim s tem zakonom,
3. prepove promet kemikalije, ki ni v skladu s tem zakonom,
4. odredi, da je treba v roku, ki ga je določil, odpraviti ugotovljene nepravilnosti.
Inšpektor ustavi proizvodnjo oziroma promet kemikalije zlasti:
– če pravna ali fizična oseba daje v promet snov, ki ni bila prijavljena v skladu s tem zakonom in ni vpisana v seznam,
– če za nevarno kemikalijo ni bil izdelan ustrezen varnostni list,
– če pravna ali fizična oseba daje v promet kemikalijo, ne da bi bila pravilno razvrščena v skladu s tem zakonom,
– če pravna ali fizična oseba daje kemikalijo v promet ne da bi bila označena v skladu s tem zakonom.
Pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve.

Z denarno kaznijo najmanj 1.200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, če:
1. daje v promet novo snov, ne da bi jo predhodno prijavil pri uradu (prvi odstavek 9. člena),
2. proizvaja, uporablja ali daje v promet biocid, ne da bi pridobil dovoljenje urada (15. člen),
3. daje v promet ali uporablja biocidne pripravke, ki so razvrščeni kot zelo strupeni, strupeni, kancerogeni, mutagani ali strupeni za razmnoževanje (22. člen),
4. ne razvrsti kemikalije glede na največjo stopnjo nevarnosti, ki jo predstavlja (drugi odstavek 26. člena),
5. ne razvrsti kemikalije v skladu s predpisanimi kriteriji (28. člen),
6. nepravilno označuje kemikalijo, jo označuje kot manj nevarno ali navaja, da ni nevarna (29. člen),
7. ne izdela varnostnega lista ali navede napačne podatke ali ga ne da na razpolago (30. člen),
8. oglašuje nevarno kemikalijo v nasprotju s predpisi (31. člen),
9. daje v promet nevarne kemikalije ali nevarne proizvode iz 4. člena tega zakona, ne da bi predložil uradu predpisane podatke (prvi odstavek 35. člena)
10. proizvaja ali daje v promet kemikalije, ne da bi izpolnjeval predpisane pogoje (44. in 45. člen),
11. izda osebi mlajši od 18 let kemikalijo, ki je po 10. točki 2. člena razvrščena kot nevarna v skupino (f) ali (g) ali če ne vodi predpisane evidence oziroma ne da uradu na razpolago podatkov (47. člen),
12. ne izvaja predpisanih posebnih preventivnih in drugih ukrepov za nudenje zdravniške pomoči ob morebitnih nesrečah s kemikalijami (prvi odstavek 49. člena),
13. ne upošteva prepovedi ali omejitev prometa ali uporabe nevarnih kemikalij, ki lahko škodijo človeku ali okolju, so na listi prepovedanih kemikalij ali so lahko toksični njihovi metaboliti (drugi, tretji in četrti odstavek 49. člena),
14. proizvaja, daje v promet ali uporablja kemikalijo, katere proizvodnja, promet ali uporaba so prepovedani ali izvaja prepovedane proizvodne postopke oziroma ne upošteva njihovih omejitev (50. člen),
15. predloži lažno DLP dokazilo ali DLP-dokazilo pridobljeno z zvijačo (53. člen).
Z denarno kaznijo najmanj 120.000 tolarjev se kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

Z denarno kaznijo najmanj 750.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, če:
1. daje v promet nevarno kemikalijo, ki:
– ni v originalno zaprtem pakiranju ali
– ni pakirana v skladu s stopnjo nevarnosti oziroma namenom njene uporabe ali
– ni pakirana v predpisani embalaži na način, ki onemogoča odpiranje otrokom ali
– ni označena z največjo stopnjo nevarnosti, ki jo kemikalija predstavlja ali
– je pakirana ali označena tako, da deluje zavajujoče ali
– ni opremljena z napisi v slovenskem jeziku (27. člen),
2. ne sporoča redno, podaja nepopolne podatke ali ne sporoča novih izsledkov o učinkih prijavljene snovi na človeka ali okolje ter drugih predpisanih podatkov o novih snoveh (32. člen),
3. ne sporoči uradu dodatnih podatkov v primeru spremembe oziroma ob novih spoznanjih v zvezi s prijavljeno novo snovjo (tretji odstavek 9. člena) ali o snoveh, za katere ni obvezna prijava (33. člen), ali predpisanih podatkov o dodatnih preskusih (prvi odstavek 34. člena), ali snoveh iz seznama EINECS (tretji odstavek 35. člena) oziroma o nevarnih snoveh, pripravkih in proizvodih (četrti odstavek 35. člena),
4. ne hrani prijavne dokumentacije do izteka desetih let po prenehanju proizvodnje ali dajanja v promet nevarne kemikalije (41. člen),
5. ne skrbi za stalno usposabljanje delavcev, ki ravnajo z nevarnim kemikalijami (drugi odstavek 46. člena),
6. ne hrani dokumentacije o dobri laboratorijski praksi 30 let po končani študiji oziroma je ne hrani na predpisan način (tretji odstavek 53. člena),
7. ne predloži varnostnega lista za nevarno kemikalijo (četrti odstavek 61. člena).
Z denarno kaznijo najmanj 75.000 tolarjev se kaznuje odgovorna osebe pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

Urad za kemikalije začne delovati v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

Minister izda predpis iz 63. člena tega zakona najkasneje 6 mesecev po uveljavitvi tega zakona.
Drugi predpisi na podlagi tega zakona se izdajo v enem letu po uveljavitvi tega zakona.

Pravna in fizična oseba, ki daje v promet nevarno snov, nevaren pripravek, ali nevarni izdelek, ki je bil na dan uveljavitve zakona že v prometu na ozemlju Republike Slovenije, mora razvrstitev, pakiranje, opremljanje in označevanje uskladiti s tem zakonom najkasneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona.

Snovi, ki so bile v proizvodnji ali prometu v Republiki Sloveniji na dan uveljavitve zakona, ne glede na to ali so v smislu tega zakona nove ali obstoječe, je treba v skladu s tem zakonom prijaviti oziroma sporočiti uradu zahtevane podatke, najkasneje v enem letu po uveljavitvi zakona.
Za vse pripravke na osnovi snovi iz prejšnjega odstavka, ki imajo katero od nevarnih lastnosti iz 10. točke 2. člena tega zakona, je treba uradu v roku iz prejšnjega odstavka sporočiti podatke iz prvega odstavka 35. člena tega zakona.
Navodilo o načinu te prijave oziroma o potrebnih podatkih o snoveh in pripravkih izda urad v enem mesecu po pričetku delovanja.

Pravne in fizične osebe morajo uskladiti pogoje in zahteve iz 44., 45. in 46. člena tega zakona s tem zakonom najkasneje v enem letu po njegovi uveljavitvi.

Ustrezno število zdravstvenih inšpektorjev, ki opravljajo nadzor nad izvajanjem tega zakona, se imenuje najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
Do imenovanja inšpektorjev po prejšnjem odstavku tega člena opravljajo inšpekcijski nadzor zdravstveni inšpektorji, ki izpolnjujejo pogoje po posebnem zakonu.

Minister pooblasti zdravstveni oziroma drug javni zavod iz 40. člena kot center za zastrupitve najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi zakona. Vlada Republike Slovenije imenuje medresorsko komisijo iz 56. člena v šestih mesecih po uveljavitvi zakona.
Minister pooblasti strokovnjake za ocenjevanje izvajanja dobre laboratorijske prakse v treh mesecih po uveljavitvi zakona (54. člen).
Minister v enem letu po uveljavitvi tega zakona pooblasti laboratorije za izvajanje nalog iz 27. in 64. člena tega zakona do 31. decembra 2002.

Dokler biocidne snovi, ki se uporabljajo v pripravkih biocidov, še niso uvrščene v katero od prilog I ali IA oziroma IB predpisa iz 19. člena tega zakona, se dovoljenje za biocidni pripravek izda v skladu z določbami tega zakona, oziroma predpisov na njegovi podlagi, ne da bi bila snov razvrščena v katero izmed navedenih prilog.

Dokler ne bodo izdani izvršilni predpisi na podlagi tega zakona, se uporabljajo, kolikor niso v nasprotju z določbami tega zakona in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, določbe naslednjih izvršilnih predpisov:
– pravilnik o natančnejših merilih za razvrščanje strupov v skupine in o metodah za določanje stopnje strupenosti posameznih strupov (Uradni list SFRJ, št. 1/83),
– pravilnik o načinu uničevanja neuporabljenih strupov in embalaže, uporabljene za pakiranje strupov ter o načinu jemanja strupov iz prometa (Uradni list SFRJ, št. 7/83),
– pravilnik o tehničnih in sanitarno higienskih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati organizacije združenega dela, ki se ukvarjajo s prometom strupov (Uradni list SFRJ, št. 9/86),
– pravilnik o označevanju strupov, ki se dajo v promet na domačem trgu (Uradni list SFRJ, št. 32/86),
– odločba o prepovedi prometa in uporabe strupenih snovi in iz njih izdelanih preparatov, ki se uporabljajo kot fitofarmacevtska sredstva (Uradni list RS, št. 29/96, 34/96 in 35/97).

Z dnem uveljavitve tega zakona se preneha uporabljati zakon o prometu s strupi (Uradni list SFRJ, št. 13/91).

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.