Na podlagi 18. člena zakona o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, 1/81, 42/86 in Uradni list RS, št. 8/90, 26/92, 75/94, 29/95) in 7. člena statuta Občine Škocjan (Uradni list RS, št. 29/95) je Občinski svet občine Škocjan na 1. dopisni seji dne 5. 5. 1999 sprejel

Z namenom, da se ohranijo zgodovinske, kulturne in estetske vrednosti ter zagotovi nadaljnji obstoj, se cerkve:
– cerkev Sv. Jurija v Močvirju,
– cerkev Sv. Matije na Bučki,
– cerkev Sv. Martina na Bučki in
– cerkev Sv. Mihaela v Dolenjih Raduljah
razglasijo za kulturne spomenike.

Opis
1. Cerkev Sv. Jurija v Močvirju se prvič omenja v virih leta 1581, vas pa že okoli leta 1400. Ta podatka, poleg samega položaja stavbe, namigujeta, da je to srednjeveška cerkev, ki je v kasnejših obdobjih doživela več prezidav.
Najstarejši del cerkve predstavlja pravokotna ladja iz časa romantike, iz 13. ali prve polovice 14. stoletja. Ta cerkev je imela namesto zvonika zvončnico, to je podaljšek zahodne stene z eno ali dvema odprtima linama za zvonove, od katere se je spodnji del še ohranil in ga vidimo na podstrešju. Oblika oltarnega prostora, verjetno polkrožna ali pravokotna apsida, za zdaj še ni znana. Z gotovostjo je bila ladja ravno stropana, saj so se od ravnega lesenega in poslikanega stropa do danes ohranile posamezne deske, porabljene kot ograja pevskega kora. Cerkev sta verjetno osvetljevali dve polkrožni okni, od katerih je levo še v celoti ohranjeno, le da so vanj kasneje vzidali tram, ki nosi pevski kor.
V 18. stoletju so tej romarski cerkvi na vzhodni strani prizidali pravokotni grebenasto obokan prezbiterij in vanj namestili lesen marmoriran oltar, ki menda izvira iz cistercijanskega samostana v Kostanjevici. Pri tem so ladijski del nekoliko povišali in prebili nove okenske odprtine. Leta 1846 so na zahodni strani prizidali zvonik, na južni pa zakristijo in hkrati nekoliko zmanjšali okna v prezbiteriju in ladji. Cerkev ni bila poslikana, le spodnji del sten v ladji zavzemata dva barvna pasova: spodnji pas v tonu žgane siene, v zgornjem pa se izmenično menjata prazno in polno polje v istem tonu. Nad tem pasom se je na južni strani ohranil še posvetilni križ.
2. Cerkev Sv. Matije na Bučki se prvič omenja v virih leta 1667, vasi pa srednjeveški viri ne omenjajo.
Cerkev, grajeno v prvi polovici 17. stoletja, sestavljajo: pravokotna ladja, poligonalni grebenasto obokan prezbiterij, zvonik na severni in zakristija na južni strani. Cerkev predstavlja zanimiv stavbni tip, saj gre za dvoransko cerkev, katere ladja sicer v dolžino obsega štiri traveje, v širino pa le tri, vendar zahodno travejo zavzema pevski kor tako da je v bistvu prostor za vernike kvadratni prostor, razdeljen z dvema paroma slopov, ki nosijo križnogrebenaste oboke. Zunanjščina cerkve je razmeroma preprosta, le zahodna fasada je členjena s pilastri, segmentnim oknom in kamnitim portalom, notranjščino pa zaznamuje belina le s stavbnimi elementi členjenih sten, iz katerih izstopajo oltarji; glavni t. i. zlati oltar je nastal v 17. stoletju, stranska, tipa t. i. okvirnih oltarjev, pa sta iz začetka 18. stoletja.
3. Cerkev Sv. Martina se v virih prvič omenja leta 1526 v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti (S. Marten pey Radel).
Zgornja omemba cerkve priča, da je verjetno del cerkve še srednjeveški. To se verjetno nanaša na ladjo, kjer so se na zunanjščini ohranili ostanki neke poslikave, ki pa niso starejši od 16. stoletja. V 18. stoletju so starejši ladji prizidali današnji pravokotni prezbiterij in posodobili okenske odprtine ter namestili kamnita portala. Nad južnim stranskim portalom so namestili polkrožno nišo. Nekoliko kasneje, verjetno proti koncu 18. stoletja ali v začetku 19. stoletja, so na zahodni strani zgradili zvonik in predelali notranjščino ladje.
Današnjo podobo cerkve sestavljajo pravokotna ladja s potlačenim segmentnim lesenim in ometanim stropom, kvadratni grebenasto obokan prezbiterij ter zvonik na zahodni strani, katerega zgornji del prehaja iz kvadratne osnove v osmerokotni stolp. Zunanjščina cerkve, z izjemo lizen na prezbiteriju, ni posebej členjena. Edino omembe vredno členitev predstavljajo naslikani vogalniki na prezbiteriju in nekoliko mlajši in preprostejši na zvoniku. Od cerkvene opreme je pomemben le glavni oltar iz 18. stoletja, ki stoji na kamniti menzi. Leseni oltarni nastavek s krili in usločeno atiko krasijo kipi Sv. Martina, Sv. Frančiška. s. Katarine ter štirje angelci.
4. Cerkev Sv. Mihaela se v virih prvič omenja leta 1526 v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti. Zgodnja omemba cerkve kaže, da je verjetno del stavbe še srednjeveški, vendar pa je bila leta 1803 temeljito predelana. Zdi se, da je vzhodna polovica ladje še ostanek starejše cerkve, ki so ji v 17. stoletju prizidali kratek prezbiterij. Leta 1803 so ladjo proti zahodu nekoliko podaljšali, namestili nov postal na severni in zahodni steni, na severni strani pa zgradili še zvonik ter namestili nov oltar ter prižnico. Leta 1832 so tlakovali še prizidani del ladje.
Po številnih predelavah imamo opraviti s cerkvijo, ki jo sestavljajo dolga pravokotna ladja z ravnim in ometanim stropom, kratek grebenasto obokan prezbiterij ter zvonik na severni strani, ki v pritličju služi kot zakristija. Zvonik zopet zastopa tip, katerega zgornji del prehaja iz kvadratne osnove v osmerokotni stolp. Členitev zunanjščine predstavlja le kamnit portal s potlačenim lokom v zahodni steni ter ostanki poslikanih vogalnikov na zvoniku v tonu žgane siene. Notranjščino zaznamuje predvsem glavni oltar in prižnica, ki danes služi kot menza; nastala sta verjetno v začetku 19. stoletja. Kot najbolj likovno kvaliteten element v cerkvi se kaže stenska slika s prizorom Sv. Frančiška Ksaverija, ki je verjetno služila kot oltarna slika.

Lega
1. Cerkev Sv. Jurija v Močvirju , katere vzdolžna os je pravilno usmerjena proti vzhodu, stoji sredi vzpetine, ki se dviga severno nad vasjo. Njen položaj severno nad vasjo priča, da je bila cerkev s patrocinijem Sv. Jurija pojmovana kot simbolični varuh pred zlim.
Spomenik obsega območje: k.o. Bučka, št. parcele stp. * 111, površina 284 m2, ZKV 0206, lastnik Cerkev Sv. Jurija v Močvirju.
2. Cerkev Sv. Matije, katere vzdolžna os je pravilno usmerjena proti vzhodu, stoji na vrhu vzpetine sredi vasi.
Spomenik obsega območje: k.o. Bučka, št. parcele stp. * 2/1, površina 365 m2, ZKV 0003, lastnik Rimokat. župnijstvo Bučka.
3. Cerkev Sv. Martina stoji v vzhodnem delu naselja sredi pobočja in je pravilno usmerjena proti vzhodu.
Spomenik obsega območje: k.o. Bučka, št. parcele stp. * 7, površina 147 m2, ZKV 0015, lastnik Rimokat. župnijstvo Bučka.
4. Cerkev Sv. Mihaela stoji v vzhodnem delu naselja in je pravilno usmerjena proti vzhodu.
Spomenik obsega območje: k.o. Bučka, št. parcele stp. * 180/1, površina 714 m2, ZKV 314, lastnik Rimokat. župnijstvo Bučka.

Cerkev Sv. Jurija v Močvirju, cerkev Sv. Matije na Bučki, cerkev Sv. Martina na Bučki in cerkev Sv. Mihaela v Dolenjih Raduljah z ožjo okolico, se pravi, v mejah kulturnega spomenika, se varuje kot celota, za varovanje spomenika pa velja režim, ki ohranja spomenik v njegovi avtentični pričevalnosti. Vsi predvideni posegi na stavbi, to so gradbeno sanacijska in vzdrževalna dela (zamenjava žlebov, strehe), in pa gradnje v njenem varovanem območju so mogoči v skladu z veljavno zakonodajo o kulturni dediščini in s soglasjem in smernicami pristojnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine.

1. Cerkvena stavba Sv. Jurija v Močvirju že nekaj desetletij ni doživela obnove, zato je današnje stanje izredno slabo. Za nameček se je porušilo statično ravnovesje, zato je cerkev izredno razpokala, zvonik pa se je nagnil proti zahodu skoraj za 40 cm. Stavbo so zasilno povezali z jekleno vezjo, ki preprečuje lezenje zidov. Razpokal je tudi obok v prezbiteriju in se posedel toliko, da se je del oboka naslonil na lesen oltar, ki je preprečil rušitev.
V okviru obnovitvenih del je nujna predvsem statična sanacija, vendar pa se mora v nekaterih pogledih podrediti izhodiščem za njeno spomeniškovarstveno prezentacijo. Osnovno konzervatorsko izhodišče je nedvomno ohranjanje njene stavbne substance, statična in gradbena sanacija in obnova ter prezentacija najkvalitetnejših gradbenih faz v njenem razvoju ob zagotovitvi njene čimvečje celovitosti.
Sanirati je potrebno predvsem zvonik, ladjo in prezbiterij, medtem ko je zaradi manjše historične in likovne vrednosti zakristija manj pomembna in je predvidena za rušitev. Zaradi odpiranja novoodkritega okna in rekonstrukcije lesenega stropa bo potrebno odstraniti tudi pevski kor in namesto njega izdelati lesene stopnice ali listev na zvonik. Zaradi dotrajanosti bo potrebno zamenjati lesene podobe portala, in sicer od lokalnega kamna, peščenjaka. V notranjščini je poleg zamenjave ometov problematičen predvsem obok v prezbiteriju, ki ga bo potrebno bodisi sanirati z injektiranjem ali pa celo zamenjati z novim. Prav tako so nujne arheološke raziskave v notranjščini cerkve, zlasti v prezbiteriju, ki bodo podale odgovor o prezentaciji prvotnega oltarnega prostora in o izdelavi novega tlaka. Kar zadeva opremo, je pomemben le oltar, katerega obnova obsega predvsem restavratorska dela: konserviranje in restavriranje obstoječe polihromacije, restavriranje oltarne slike in dveh kipov lahko opravi le ustrezno izšolan restavrator. Po izvršeni gradbeni sanaciji cerkve bo potrebno urediti tudi neposredno okolico cerkve. Odstranitev nekaterih dreves je nedvomno nujna, sicer pa je okoli cerkve možna le travna površina. Ozek pas okoli stavbe je v skladu z odvodnjavanjem lahko nasut s savskim peskom.
2. Cerkvena stavba Sv. Matije je pred nekaj leti doživela večjo obnovo, zato je današnje stanje razmeroma dobro in vsaj v bližnji prihodnosti ne bo terjala večjih gradbenih posegov. Manjše popravke bo potrebno izvesti le v notranjščini, kjer bo treba neometani ločni del slavoloka ometati in prebeliti. Izjema so seveda trije oltarji. Glavni oltar iz 17. stoletja je že močno načet, čeprav je pred desetletji doživel obsežne restavratorske posege. Posegi bodo zajeli predvsem konserviranje in restavriranje obstoječe polihromacije oz. pozlate.
3. Cerkvena stavba Sv. Martina je pred kratkim doživela obsežno obnovo, zato je današnje stanje dobro in vsaj v bližnji prihodnosti ne bo terjala večjih gradbenih posegov. Manjše dopolnitve bo potrebno izvesti na zunanjščini prezbiterija, kjer bo potrebno rekonstruirati baročno poslikavo, v notranjščini pa bo potrebno izvesti arheološke raziskave zaradi rekonstrukcije tlaka. Večje restavratorske posege bo zahteval le oltar; predvsem gre za konserviranje in restavriranje obstoječe polihromacije oziroma pozlate na oltarnem nastavku in restavriranju kipov.
4. Cerkvena stavba Sv. Mihaela doslej še ni doživela obsežnejših obnovitvenih del, zato je tudi njena podoba razmeroma v slabem stanju. Problem predstavlja zlasti vlaga, sicer pa statično ni vprašljiva. Pred obnovitvenimi deli bo potrebno izvesti obsežne sondažne raziskave, ki bodo dale odgovor o stavbni rasti in obsegu obnove. Gotovo pa je, da bo potrebno zamenjati dotrajane omete zlasti na zunanjščini ladje, rekonstruirati arhitekturno poslikavo, v notranjščini pa najprej do konca odkriti stenske slike. Večji restavratorski poseg bo zahteval tudi oltar iz začetka 19. stoletja.

Strokovne naloge v zvezi z varstvom spomenikov opravlja Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine v Novem mestu.

Nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja ustrezni inšpekcijski organ.

Za vse kršitve določb tega odloka se uporabljajo določbe zakona o naravni in kulturni dediščini in zakon o prekrških.

Razglasitev cerkva:
– Sv. Jurij v Močvirju,
– Sv. Matija na Bučki,
– Sv. Martin na Bučki in
– Sv. Mihael v Dolenjih Raduljah
se vpiše v zemljiško knjigo.

Ta odlok začne veljati z dnem objave v Uradnem listu RS.