Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Darka Kobala z Bleda, na seji dne 6. maja 1999

1. Določbe 4. točke prvega odstavka 2. člena in 9. člena odloka o komunalnih taksah (Uradni list RS, št. 26/96) v Občini Bled niso v neskladju z zakonom.
2. Tretji odstavek 8. člena odloka o komunalnih taksah v Občini Bled se razveljavi.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti določb 15. člena odloka o komunalnih taksah v Občini Bled se zavrže.

1. Pobudnik izpodbija več določb odloka o komunalnih taksah v Občini Bled (v nadaljevanju: odlok), češ da so v nasprotju z zakonom o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 29/65, 5/68, 7/70, 7/72 in Uradni list RS, št. 18/91 – v nadaljevanju: ZKT) in z zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, p. b. – v nadaljevanju: ZUP), in sicer:
– Obveznost plačila komunalne takse se predpisuje za uporabo pristajališč in pristopov k jezeru za čolne in druge plovne objekte, česar zakon ne predpisuje (4. točka 2. člena).
– Vrednost točke ni bila objavljena v javnem glasilu do konca leta 1995 (zadnji odstavek 2. člena), temveč šele obenem z izpodbijanim odlokom, s čimer je predpisana taksna obveznost za nazaj (15. člen).
– Določilo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. odstavek 8. člena).
– Določilo, da se taksna obveznost ne zmanjša, če taksnega predmeta zavezanec začasno ni mogel uporabljati (9. člen).
– Tarifa je odmerjena previsoko.
2. Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes s tem, da je na podlagi odločbe, izdane po izpodbijanem odloku, zavezanec za plačilo komunalne takse.
3. V odgovoru na pobudo župan Občine Bled navaja, da so vsi očitki izpodbijanemu odloku neutemeljeni in sicer iz naslednjih razlogov:
– V 4. točki 2. člena odloka je določeno, da se plačujejo komunalne takse tudi za uporabo javnega prostora za začasne namene, kar je v skladu z 9. točko prvega odstavka 4. člena ZKT. V taksni tarifi so določene konkretne oblike uporabe javnega prostora za začasne namene in med njimi tudi uporaba pristajališč in pristopov k jezeru za čolne in druge plovne objekte. Takšna rešitev po navedbah župana ne nasprotuje smislu zakonske norme, saj tako jezero kot obala ob jezeru predstavljata javni prostor. Enaka taksna obveznost je bila po navedbah župana uveljavljena že s predpisi bivše Občine Radovljica.
– V 15. členu odloka kot prehodni določbi je bilo predvideno, da se za celotno leto 1996 plačuje taksa po vrednosti točke 10 tolarjev. Vendar so bile obveznosti zavezancem na tej osnovi pozneje spremenjene, tako da se je zavezancem za čas do 1. 6. 1996 obračunavala obveznost po določbah starega odloka bivše Občine Radovljica, po tem datumu pa po izpodbijanem odloku, kar pomeni, da se izpodbijane določbe niso uporabljale za nazaj.
– Določba, da pritožba zoper odločbo o odmeri komunalne takse ne zadrži izvršitve odločbe, po mnenju župana ni nezakonita, saj je takšno načelo na splošno uveljavljeno v davčnih postopkih, ki smiselno veljajo tudi za odmero in izterjavo komunalnih taks.
– Določba, da se taksna obveznost ne zmanjša, če zavezanec taksnega predmeta začasno ni mogel uporabljati, je po mnenju župana stvar primernosti in ni v nasprotju z zakonom. Občinskemu svetu se je namreč zdelo primerno, da se taksna obveznost za uporabo pristajališč in pristopov k jezeru za čolne in druge plovne objekte določi v letnem – pavšalnem znesku, saj uporabe javnega prostora v praksi skoraj ni mogoče ugotavljati.
– Višina tarife za odmero komunalne takse je po mnenju župana vprašanje primernosti, ki sodi v pristojnost občinskega sveta, in ne more biti predmet presoje pred ustavnim sodiščem.

4. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
5. Ustava v 147. členu določa, da lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon. Možnost občinskega predpisovanja komunalne takse omogoča ZKT. Občine pri predpisovanju komunalnih taks ne smejo prekoračiti okvirov, ki jih ZKT določa za njihovo predpisovanje. Ta v 2. členu določa, da se komunalne takse plačujejo za uporabo predmetov in storitev, ki jih v tarifi komunalnih taks določi občinski svet. Pri tem ZKT predpisovanje komunalnih taks definira v dveh smereh. Kot prvo na splošno določa, da se komunalne takse ne morejo odmerjati po vrednosti predmeta, po dejanskem prometu ali po dejanskem dohodku (3. člen), zatem pa v 4. členu navaja predmete oziroma storitve, za katere občina lahko predpiše komunalne takse. Med temi taksnimi predmeti je v 9. točki določena tudi “uporaba javnega prostora za parkiranje, šotorenje in druge začasne namene”. Kaj so to “drugi začasni nameni”, ZKT podrobneje ne določa, temveč to prepušča občinski ureditvi. S 4. točko prvega odstavka 2. člena izpodbijanega odloka je delno povzeta opredelitev taksnega predmeta iz 9. točke 4. člena ZKT, tako, da se komunalne takse plačujejo tudi za uporabo javnega prostora za začasne namene. Podrobnejša opredelitev tega pojma v samem odloku ni vsebovana, vendar pa je v tarifni številki 4 določena višina taksne obveznosti za naslednje oblike uporabe javnega prostora za začasne namene: 1) za uporabo pristajališč in pristopov k jezeru za čolne in druge plovne objekte, 2) za parkiranje kočijažev na parkirišču Bled, 3) za kioske, 4) za stojnice, 5) za premične gostinske prikolice in premične prodajne objekte za prodajo blaga zunaj prodajaln, 6) za cirkus in zabavni park, 7) za priložnostna parkirišča in 8) za uporabo javnega pločnika pred poslovnimi prostori ter za opravljanje gostinsko-turistične dejavnosti na njem. Navedeno določitev plačevanja komunalne takse za posamezne oblike uporabe javnega prostora za začasne namene je občina sprejela na podlagi pooblastila iz 2. člena ZKT. Uporabo pristajališč in pristopov k jezeru za čolne in druge plovne objekte je namreč mogoče uvrstiti v okvir “uporabe javnega prostora za druge začasne namene” (9. točka 4. člena ZKT), saj tako jezero kot obala ob jezeru nedvomno predstavljata javni prostor. Izpodbijana ureditev zato ni v neskladju z zakonom.
7. Z 9. členom izpodbijanega odloka je določeno, da se taksna obveznost ne zmanjša, če zavezanec začasno ni mogel uporabljati taksnega predmeta. Pobudnik za izpodbijanje navedene določbe ne navaja nikakršnih dejstev in tudi ne navaja konkretne zakonske določbe, s katero naj bi bila takšna ureditev v neskladju. Navedena ureditev ne presega okvirov, ki jih je občinam določil ZKT. Vprašanje primernosti in načina ugotavljanja taksne obveznosti pa ni predmet ustavnosodne presoje.
8. V oceno primernosti višine predpisanih komunalnih taks se ustavno sodišče ni spuščalo, saj to po ZUstS ne sodi v njegovo pristojnost.
9. V 8. členu izpodbijanega odloka je urejeno vprašanje načina plačevanja komunalnih taks in v tem okviru je v tretjem odstavku določeno, da pritožba zoper odločbo o odmeri komunalne takse ne zadrži izvršitve odločbe. Pravni učinki vložene pritožbe zoper odločbo v upravnem postopku so urejeni v 231. členu ZUP, ki se po 4. členu ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I – UZITUL) uporablja kot predpis Republike Slovenije. V navedenem členu je določeno, da pritožba zoper odločbo praviloma zadrži njeno izvršitev, če ni z zakonom drugače določeno. Rešitev, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, je torej lahko določena le z zakonom. ZKT takšne možnosti ne predvideva. V 8. členu ZKT je sicer določeno, da za prisilno izterjavo komunalnih taks veljajo predpisi o prisilni izterjavi prispevkov in davkov občanov, vendar določba, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, ne sodi med določbe o prisilni izterjavi. Z določbami tretjega odstavka 8. člena izpodbijanega odloka je torej občina uredila vprašanje, ki je z zakonom že urejeno, in to drugače. Zato je navedena rešitev v neskladju z zakonom in jo je ustavno sodišče razveljavilo.
10. S prvotnim 15. členom izpodbijanega odloka je bila vrednost točke za odmero taksnih obveznosti določena za vse leto 1996. Ker je izpodbijani odlok pričel veljati šele 18. 5. 1996, je imela takšna ureditev retroaktivni učinek. Vendar je občina to napako odpravila z odlokom o spremembah in dopolnitvah odloka o komunalnih taksah v Občini Bled (Uradni list RS, št. 1/97) z novo določitvijo prehodne ureditve v 15. členu. Po navedeni noveli odloka se taksna obveznost različno določa za čas do uveljavitve odloka oziroma za čas po uveljavitvi odloka. Tako se taksna obveznost za čas do 1. 6. 1996 (torej do uveljavitve izpodbijanega odloka) določa na podlagi prejšnjega odloka o komunalnih taksah bivše Občine Radovljica, za čas po 1. 6. 1996 pa po ureditvi iz izpodbijanega odloka. Ker je bil torej izpodbijani 15. člen prvotnega odloka med postopkom pred ustavnim sodiščem popravljen oziroma usklajen z določbami 155. člena ustave o prepovedi retroaktivnosti in ker niso izpolnjeni pogoji iz 47. člena ZUstS, je ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo.

11. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 21. člena, 25. člena in prvega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Milojka Modrijan in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.