Komisija za razlago kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije je na podlagi 68. člena kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Uradni list RS, št. 10/98) na 2. seji dne 24. 3. 1999 soglasno sprejela

(v nadaljevanju KPDT)
V 47. členu dodatki za posebne obremenitve se prva alinea pod (5)
“Dodatek za izmensko delo pripada delavcem, kadar se delo opravlja najmanj v dveh izmenah in se dejansko opravlja v drugi ali tretji izmeni.“
Obrazložitev:
KPDT v prvi alinei pod (5) 47. člena določa, da za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, pripadajo delavcem dodatki najmanj v naslednjem odstotku od osnove, in sicer
“– za čas dela v popoldanski in nočni izmeni, kadar se delovni proces izvaja v drugi in tretji izmeni oziroma v turnusu popoldan in ponoči 10%“. Iz navedene dikcije ni jasno razvidno, ali dodatek pripada delavcem le tedaj, kadar se delo opravlja v najmanj dveh izmenah.
Komisija meni, da dodatek za posebne obremenitve pripada delavcem le tedaj če opravljajo izmensko delo, ki ima značaj neugodnega delovnega pogoja. Menjava izmenskega dela je torej pogoj, da se izplača delavcu dodatek v višini 10%, o čemer sta soglašali tudi pogajalski strani v teku pogajanj.
Tudi sicer je bilo iz dosedanje prakse razbrati, da je kot neugoden delovni pogoj bilo vedno mišljeno menjavanje izmenskega dela. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93) je v prvi alinei četrtega odstavka 40. člena namreč vsebovala povsem enako dikcijo kot obravnavana alinea pod (5) 47. člena KPDT, pri čemer sta tako komisija za razlago te pogodbe, kot tudi sodna praksa (glej sodbo VDSS Pdp 850/95 z dne 7. 2. 1997) zastopali isto stališče, kot je sprejeto v tej razlagi.
Nedvoumno in v podkrepitev sprejeti razlagi ureja isto vprašanje tudi splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97), ki v prvi alinei petega odstavka 46. člena nedvoumno določa, da pripada delavcu dodatek v višini najmanj 10% od osnove “za čas dela v popoldanski in nočni izmeni, kadar se delovni proces izvaja najmanj v dveh izmenah“.
V 52. členu drugi osebni prejemki
pod (4) Solidarnostne pomoči
“Solidarnostna pomoč v ostalih primerih predlaga sindikat po kriterijih, ki so navedeni“
Obrazložitev:
V 4. točki 52. člena KPDT je določeno, da v primeru smrti delavca ali njegovega ožjega vzdrževanega družinskega člana, pripada njegovim družinskim članom oziroma delavcu solidarnostna pomoč, v višini 30% oziroma 60% povprečne plače v RS za pretekle tri mesece. V ostalih primerih predlaga najmanj enkrat solidarnostno pomoč sindikat podjetja po vnaprej določenih merilih: za odsotnost zaradi bolezni nepretrgoma 6 mesecev ali več in za odsotnost 3 mesecev ali več zaradi poklicne bolezni ali nesreče pri delu. Solidarnostno pomoč v prej navedeni višini, izplača delodajalec. Solidarnostne pomoči se ugotavljajo in izplačujejo na predlog sindikalnega zaupnika delavcev, organizacije ali zunanje socialne službe. Pomoč v primeru smrti delavca ali njegovega družinskega člana se izplača na osnovi ugotovitve poslovodnega organa oziroma delodajalca.
V praksi je sporno ali mora sindikat pri predlogu za solidarnostno pomoč v drugih primerih (ko ne gre za njegovo smrt ali smrt ožjega družinskega člana) poleg navedenih meril (odsotnost zaradi bolezni nepretrgoma 6 mesecev ali več, odsotnost zaradi poklicne bolezni ali nesreče pri delu nepretrgoma 3 ali več mesecev) izdelati in utemeljevati še druga merila pri predlaganju pomoči.
Komisija meni, da avtomatizma pri izplačilu solidarnostne pomoči ni. Solidarnostna pomoč mora vedno izhajati iz svoje narave, to je kot pomoč vsem tistim kategorijam zaposlenih, ki se jim zaradi smrti, nesreče ali bolezni socialni status bistveno poslabša. Vpeljevanje dodatnih kriterijev in meril za formalno predlaganje solidarnostne pomoči ni potrebno, zato ima sindikat pravico podati predlog za izplačilo solidarnostne pomoči v primerih ko ne gre za smrt delavca ali njegovega ožjega družinskega člana, če nastopi eden izmed opredeljenih dveh kriterijev – delavčeva odsotnost nepretrgoma 6 mesecev ali več zaradi bolezni, in delavčeva odsotnost 3 mesece ali več zaradi poklicne bolezni ali nesreče pri delu. Vedno pa obstaja diskrecijska pravica delodajalca, da ugotavlja in zahteva dodatno utemeljenost izplačila pomoči. Če namreč KPDT v istem členu določa, da se pomoč v primeru smrti delavca ali njegovega družinskega člana izplača na osnovi ugotovitve delodajalca, to toliko bolj velja za ugotavljanje solidarnostne pomoči v primerih odsotnosti zaradi bolezni, poklicne bolezni ali nesreče pri delu. Delodajalčev dvom in ugotavljanje ter zahtevanje dodatne utemeljenosti in posledično lahko tudi odklonitev pomoči, bo toliko večje, kolikor manj tehten bo razlog za izplačilo solidarnostne pomoči.