Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Sergija Vladislava Majhna iz Maribora in v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na njegovo pobudo, na seji dne 6. maja 1999

1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 1. točke 78. člena statuta Odvetniške zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 15/94) se zavrže.
2. Določba 21. točke 77. člena statuta Odvetniške zbornice Slovenije ni v skladu z zakonom o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93), kolikor ne določa, za katere določbe kodeksa odvetniške poklicne etike, statuta Odvetniške zbornice Slovenije ali drugih aktov te zbornice velja, da njihova kršitev pomeni tudi kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica.
3. Ni v skladu z ustavo, da statut Odvetniške zbornice Slovenije ne določa hujših kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica.
4. Odvetniška zbornica Slovenije mora neskladji z ustavo iz prejšnjih dveh točk tega izreka odpraviti v letu dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

1. Pobudnik izpodbija določbo 21. točke 77. člena statuta Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: statut OZS), kolikor določa, da je dejanje, ki pomeni kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica (tudi), če odvetnik pri opravljanju tega poklica “kako drugače krši ... kodeks odvetniške poklicne etike, statut ali druge splošne akte zbornice”. Pobudnik, ki utemeljuje svoj pravni interes s tem, da je zoper njega bil začet postopek zaradi kršitve načel iz kodeksa odvetniške poklicne etike (v nadaljevanju: kodeks), ocenjuje, da z izpodbijano določbo ni izpolnjena določba 60. člena zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZO), da statut zbornice določi dejanja, ki pomenijo kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, temveč je z njo dana le generalna klavzula, ki omogoča, da se popolnoma arbitrarno vsako ravnanje post festum določi kot kršitev. Taka pomanjkljiva ureditev je po trditvah pobudnika tudi v nasprotju z načeli iz 2. člena ustave (načelo pravne in socialne države), saj da morajo biti v pravni državi dejanja, ki so kršitev poklicnih dolžnosti, določena vnaprej.
2. Pobudnik je predlagal tudi začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb, dokler ne bo ustavno sodišče odločilo o zadevi sami, in sicer, kot predlaga, z odpravo določb.
3. Iz enakih vsebinskih razlogov izpodbija pobudnik tudi določbo 1. točke 78. člena statuta OZS, da pomeni kršitev dolžnosti vestnega opravljanja dela in prakse v odvetniški pisarni, če odvetniški kandidat ali odvetniški pripravnik, ko nadomešča odvetnika pri zastopanju stranke, ne ravna vestno, pošteno in po načelih odvetniške poklicne etike. Predlaga odpravo tudi te določbe.
4. Odvetniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju: OZS) odgovarja, da pri izpodbijani določbi 77. člena statuta OZS ne gre za generalno klavzulo, temveč za blanketno določilo, ki navezuje na točno določene predpise, ki jih OZS sprejema po predpisanih postopkih. Gre pač za določeno tehniko pisanja predpisov in inkriminiranja dejanj, trdi nasprotna udeleženka, ki pa so na ta način po njenem mnenju vendar povsem jasno opredeljena kot disciplinske kršitve in je kakršnokoli post festum arbitriranje in določanje posameznih dejanj kot disciplinske kršitve povsem izključeno. Navaja še, da so kodeks sprejeli na skupščini OZS vsi odvetniki kot obveze svojega poklicnega ravnanja in vedenja, to velja tudi za statut OZS, tako da vsi odvetniki njuno vsebino poznajo. OZS predlaga zavrnitev podbude.

5. Ustavno sodišče je s sklepom 18. 12. 1997 predlog za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane določbe zavrnilo.
6. Za pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti 1. točke 78. člena statuta OZS pobudnik nima pravnega interesa. Ta določba (in vse druge določbe istega člena) se namreč nanaša na odvetniške kandidate in odvetniške pripravnike, pobudnik pa je odvetnik. Zato je bilo ta del pobude treba zavreči.
7. Za preostali del pobude pa je ustavno sodišče ugotovilo, da so procesni pogoji izpolnjeni. Ker je nasprotna udeleženka nanjo že odgovorila in je dejansko stanje pojasnjeno, je o pobudi hkrati tudi odločilo.
8. Člen 60 ZO določa, da “statut zbornice določi dejanja, ki pomenijo kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica”. Drugi odstavek 62. člena pa določa, da se sme določiti ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic le za hujše kršitve, zaradi katerih odvetnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Le za slednja je mogoče izrekati tudi najhujši ukrep, namreč odvzem pravice opravljati odvetniški poklic (drugi odstavek 62. člena ZO). Take kršitve obravnava disciplinsko sodišče, preostale pa disciplinska komisija (64. člen ZO). Zato za hujše kršitve še posebej velja, da morajo biti vnaprej določene. Ker je zakonodajalec prepustil določanje kršitev Odvetniški zbornici Slovenije in ker je izrecno določil, da jih le-ta določi s svojim statutom, ni dvoma, da mora biti prav v tem aktu določeno, katere kršitve so hujše.
9. Statut OZS lahko nalogo, opisano v prejšnji točki tega poročila, opravi tudi tako, da inkriminira dejanja, navedena v drugih splošnih aktih ali celo predpisih. Kadar gre za splošne akte z enako stopnjo avtoritete znotraj OZS, kot jo ima sam, lahko statut tem aktom prepusti tudi inkriminacijo dejanj, ki smiselno sodijo v vsebino aktov. Kodeks je, ker tako določa 42. člen ZO (povzema pa statut OZS v 2. točki 10. člena), ne glede na specifičnost svoje narave, tudi tak splošen akt. Po presoji ustavnega sodišča zato ni načelnih pomislekov zoper zakonitost take ureditve, ko bi kodeks določil dejanja, ki pomenijo kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega dela, pa tudi dejanja, ki pomenijo hujšo kršitev (in jih zato obravnava disciplinsko sodišče, ker je zaradi njih mogoče izreči tudi prepoved opravljanja odvetniškega poklica).
10. V 3. točki kodeksa je izrecno zapisano, da vsebuje kodeks “tudi takšna pravila, katerih kršitev obravnavajo disciplinski organi OZ”. To določilo že samo jasno pove, da potemtakem vsebuje kodeks tudi pravila, katerih kršitev še ne pomeni tudi disciplinsko kršitev. Tako dvojnost pregreškov zoper pravila kodeksa posebej potrjuje še šesto načelo kodeksa, ki ureja primere, ko odvetnik sicer “ravna v nasprotju z načeli in pravili tega kodeksa, ne da bi s tem kršil odvetniško disciplino”, in za take primere določa, da zadevo obravnava območni zbor odvetnikov. Zoper tako kvalitativno delitev in zoper tako ureditev glede blažjih pregreškov ni pomislekov in jo tudi očitki pobude ne zadevajo. Toda kodeks ne določa, katera ravnanja v neskladju s pravili kodeksa so disciplinska kršitev, in tudi ne, katera od teh dejanj so hujša disciplinska kršitev. Iz same vsebine načel, iz njihove razvrstitve ali po kakšnih drugih znakih take razporeditve na ne-kršitve, kršitve in hujše kršitve tudi ni mogoče zanesljivo izpeljati.
11. Izpodbijana določba 77. člena statuta OZS predvsem odkazuje na kodeks tako, kot da je sleherna kršitev kodeksa kršitev discipline, kar je po pravkar obrazloženem v nasprotju z določbami kodeksa samega, a tudi z naravo nekaterih njegovih načel. A tudi če razumemo to določbo tako, da odkazuje le na tista ravnanja v nasprotju s pravili kodeksa, ki so kršitev discipline, taka odkazna določba ne bi izpolnila zahtev ZO, ker v kodeksu niso navedene, niti iz njega razberljive, disciplinske kršitve in med njimi ne hujše disciplinske kršitve.
12. Člen 81 statuta OZS, ki edini govori o hujših kršitvah dolžnosti pri opravjanju (odvetniškega) poklica, določa, da se disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic sme izreči “za hujše kršitve ..., iz katerih se da utemeljeno sklepati, da storilec ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega dela”, in, če odvetnik ponavlja kršitve, za katere mu je bila izrečena lažja kazen, “... in je na podlagi njegovega obnašanja in ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica ...”. S takima določbama, ki povzemata okvirno definicijo negativne prognoze iz prvega odstavka 27. člena ZO, pa statut OZS niti nasploh, niti ko gre za kršitve discipline iz kodeksa, ne more nadomestiti ureditve, ki jo smiselno nedvoumno zahteva od OZS določba 62. člena ZO, namreč določiti hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju poklica. Brez tega med drugim tudi ni potrebne vsebinske razmejitve med postopki pred disciplinsko komisijo in postopki pred disciplinskim sodiščem, oziroma je to pomembno razmejevanje brez potrebne opore v splošnih aktih prepuščeno disciplinskemu tožilcu.
13. Neskladje z zakonom ni v tem, da statut OZS z izpodbijano določbo odkazuje pri določanju disciplinskih kršitev še na druge splošne akte OZS, pač pa v tem, da stori to zgolj generalno, glede na določbe vseh splošnih aktov. Da je neskladnost z zakonom v tem, česar izpodbijana določba ne določa, ne pa v tistem, kar določa, se posebno zgovorno pokaže na primeru kodeksa: po eni strani je že iz izrecne določbe kodeksa jasno, da je le kršitev nekaterih njegovih pravil predmet obravnavanja disciplinskih organov OZS (druge obravnava območni zbor odvetnikov), po drugi strani pa ni dvoma, da kršitev nekaterih pravil kodeksa (še poleg tistih, ki so vsebinsko zajete že v prejšnjih točkah istega člena statuta OZS) mora pomeniti kršitev discipline, v nekaterih primerih očitno tudi hujšo kršitev. Ustavno sodišče se zato ni odločilo za razveljavitev določb v izpodbijanem delu, zaradi česar bi nastala v urejanju razmerij znotraj OZS in v zagotavljanju javnega interesa pri opravljanju odvetniškega poklica pravna praznina, temveč za ugotovitev neskladja z zakonom. Pri določitvi primernega roka za odpravo tega neskladja je upoštevalo naravo OZS in način delovanja skupščine kot njenega najvišjega organa.
14. Ker je ugotovilo tako neskladje z zakonom, se ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati še v presojo o neskladju izpodbijane določbe z ustavo.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 25., četrtega odstavka 26., 30. in 48. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZuSt) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Milojka Modrijan in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.