Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Maše Butenko iz Celja na seji dne 20. maja 1999

1. Postopek za preizkus pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 203. in 381. člena sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95, 35/98 in 91/98) se ustavi.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretje točke prvega odstavka 8. člena zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, 8/96 in 24/98), 57. člena zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95) in za oceno ustavnosti in zakonitosti 200. člena sodnega reda se zavrne.

1. Pobudnica navaja, da je diplomirana pravnica s pravosodnim izpitom, zaposlena kot strokovna sodelavka na Višjem sodišču v Celju. Izrecno izpodbija 57. člen zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS) in 200. člen sodnega reda. Določbi naj ne bi bili v skladu s členi 14, 15, 35, 49, 59 in 74 ustave. Po izpodbijani ureditvi sme sodno osebje sprejemati funkcije ali opravljati dejavnosti samo, če so združljive z neodvisnostjo in ugledom sodišča. Pobudnica meni, da dopuščanje pogodbene ureditve delovnega razmerja, s katero delojemalec pristane na omejitev svoje svobodne izbire poklica, svobodnega znanstvenega in umetniškega ustvarjanja ter svobodne gospodarske pobude, ne da bi zato od delodajalca dobil ustrezno materialno nadomestilo, ni v skladu z načeli pravne in socialne države. Noben zakon ali drug splošni akt pa takšnega nadomestila ne določa in ga delojemalci tudi dejansko ne prejemajo. Ob tem se pobudnica sklicuje na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992. Ker o združljivosti po izpodbijani ureditvi 57. člena ZS in 200. člena sodnega reda odloča predsednik sodišča, ki ga je zato po 382. členu sodnega reda potrebno seznaniti z vsako dejavnostjo, s katero se posameznik ukvarja, naj bi šlo tudi za grob poseg v pravico do zasebnosti.
2. Pobudnica izpodbija tudi 8. člen zakona o sodniški službi (v nadaljevanju: ZSS), v obrazložitvi pa navaja le razloge za protiustavnost tretje točke prvega odstavka 8. člena tega zakona, ki za sodnika določa starostni pogoj. Navaja, da člena 8 in 9 ZSS kot pogoj za sodniško službo kumulativno določata starostno mejo 30 let in sodno prakso na mestu strokovnega sodelavca v trajanju najmanj štirih let (oziroma po ZSS – A najmanj treh let). Zaradi visoko določene starostne meje prihaja do neenakosti med kandidati. Ti so namreč prisiljeni delati različno dolgo, preden lahko uspešno kandidirajo za prosto sodniško mesto. Dalj so prisiljeni delati tisti, ki so prej izpolnili študijske obveznosti, opravili pravniški državni izpit ter se zaposlili. Na slabšem naj bi bile zlasti ženske, ker moški praviloma pred vstopom na univerzo služijo vojaški rok. Upoštevaje 129. člen ustave, naj bi bilo zato potrebno starostno mejo znižati ter vsem kandidatom omogočiti, da vložijo kandidature, ko imajo predpisano število let sodne prakse. Pobudnica je tudi po spremembi ZSS – A vztrajala pri ustavosodni presoji, saj že opisana neenakost med kandidati ostaja. Navaja, da tudi sprememba v prehodnih določbah ZSS (dodan novi drugi odstavek 105. člena), ki določa, da pogoj iz 3. točke prvega odstavka 8. člena zakona izpolnjuje tudi, kdor bo 30 let starosti dopolnil do 31. 12. 1997, ne spreminja njenega pravnega položaja.
3. Pobudnica je sprva izpodbijala tudi 203. in 381. člen sodnega reda ter predlagala njuno zadržanje, vendar je pobudo v tem delu umaknila.
4. Državni zbor, vlada in ministrstvo za pravosodje menijo, da je pobuda neutemeljena in predlagajo njeno zavrnitev.

5. Prvi in drugi odstavek 57. člena ZS določata, da sme strokovni sodelavec, sodni referent, sodniški pripravnik, upravno tehnični ali drug delavec pri sodišču sprejemati funkcije ali opravljati druge dejavnosti samo, če so združljive z neodvisnostjo in ugledom sodišča. O združljivosti odloča predsednik sodišča. Zoper odločitev predsednika sodišča iz prejšnjega odstavka je dovoljena pritožba v roku osmih dni od dneva vročitve odločbe. O pritožbi odloči minister, pristojen za pravosodje. Člen 200 sodnega reda takšno zakonsko ureditev le povzema.
6. Tako odločba ustavnega sodišča št. U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992 (Uradni list RS, št. 29/92 in OdlUS I, 33), na katero se pobudnica sklicuje, kot tudi kasnejša odločba št. U-I-81/97 z dne 14. 1. 1999 (Uradni list RS, št. 12/99), sta se nanašali na določbe 7. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 in 2/94 – v nadaljevanju: ZDR) in sicer na omejevanje svobode dela delavcev in njihove podjetniške pobude po prenehanju delovnega razmerja (odločba št. U-I-51/90) in med delovnim razmerjem (odločba št. U-I-81/97) s konkurenčnimi prepovedmi zaradi varstva delodajalčevih pravic kot instrumenta pravne zaveze k delojemalčevi oziroma delavčevi lojalnosti do delodajalca.
7. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-81/97 odločilo, da pomenijo določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 7. člena ZDR nesorazmerno omejevanje svobode dela in svobodne gospodarske pobude zaradi pravne negotovosti, ki ji je delavec po tej ureditvi izpostavljen. Zakonska ureditev, ki ni povsem jasna glede del ali poslov na katere se nanaša, namreč vsako takšno delo ali sklenitev posla že vnaprej okvalificira kot hujšo kršitev delovne discipline, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Za ugotovitev protiustavnosti zaradi nesorazmernega posega je bilo med drugim pomembno, da po ZDR ni predvidena niti možnost, da bi se delavec zakonodajalčevi prepovedi in od njega zapretenim sankcijam izognil tako, da bi si za svoje delo oziroma sklepanje poslov pridobil delodajalčevo privoljenje. Zato te določbe za delavca predstavljajo vsaj visoko stopnjo pravne negotovosti; načelo pravne varnosti pa je eno od načel pravne države.
8. Pri izpodbijani ureditvi ZS in sodnega reda pa ne gre za konkurenčno prepoved, temveč v njej določene omejitve izhajajo iz same narave dela v pravosodju. Ratio legis je zato tu povsem drug, kot v primeru določb 7. člena ZDR. Ker je sodno osebje navzoče pri izvrševanju sodne funkcije ali celo izvršuje opravila, za katera je pristojno sodišče, ga je bilo potrebno zavezati z določenimi pravili obnašanja, ki izhajajo iz zahteve po nepristranosti sodišča kot dela ustavno zagotovljene človekove pravice do sodnega varstva (člen 23 ustave), ugled sodstva pa je predpogoj za uveljavitev načel pravne države (člen 2 ustave). Izpodbijana ureditev ZS in Sodnega reda sicer posega v pravico iz 49. in 74. člena ustave, kolikor se ti pravici nanašata tudi na uporabo prostega časa izven delovnega časa (odločba št. U-I-81/97), vendar poseg ni protiustaven, saj je zadovoljeno ustavnemu načelu sorazmernosti. Cilji, ki jih je zakonodajalec pri tem zasledoval – to je neodvisnost sodstva in njegov ugled – so legitimni in stvarno upravičeni. Izhajajo iz ustave in posledično iz same narave dela v sodstvu. Izbrana sredstva – zakonsko določene omejitve – so za dosego tega cilja primerna. Takšne omejitve namreč dejansko varujejo neodvisnost in ugled sodstva v celoti. Zadovoljeno je tudi kriteriju sorazmernosti v ožjem pomenu besede. Izpodbijana ureditev namreč omejuje opravljanje funkcij ali drugih dejavnosti sodnega osebja zunaj sodnega dela na tiste, ki ne prizadevajo neodvisnosti ali ugleda sodstva in v tem delu obstoji že vnaprejšnja zakonodajalčeva privolitev v takšno prevzemanje dela in funkcij. Kolikor obstoji dvom, da ne gre za takšno vnaprej dovoljeno dejavnost ali funkcijo, pa je tudi v interesu sodnega osebja samega in njihove pravne varnosti, da se predhodno odloči o nezdružljivosti. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da o nezdružljivosti odloča predsednik sodišča, ki je po položaju sodnemu osebju nadrejen, poleg tega pa je sodnik in kot tak pravni strokovnjak. Pri tem so zoper odločitev predsednika sodišča zagotovljena tudi pravna sredstva, kar preprečuje arbitrarnost. Z izpodbijano določbo je izrecno zagotovljena pritožba na Ministrstvo za pravosodje, možno pa je seveda tudi sodno varstvo v upravnem sporu ter ustavna pritožba. Zato izpodbijani določbi ne pomenita zatrjevanih kršitev 2., 49. in 74. člena ustave.
9. Ob takšni oceni pa tudi ne gre za protiustavno pravno praznino, ker izpodbijani ZS prav zaradi omejitve, ki se nanaša na opravljanje dejavnosti in sprejemanje funkcij, ki so nezdružljive z ugledom in neodvisnostjo sodišča, ne predvideva posebnih nadomestil (dodatkov) za strokovne sodelavce sodišč in drugo sodno osebje. Obravnavni primer je treba v tem delu razlikovati od primera v odločbi št. U-I-51/90, na katero se pobudnica sklicuje. Iz navedene odločbe izhaja le zahteva po materialnem nadomestilu v primerih konkurenčnih prepovedi (kar omejitve v danem primeru niso), ki se nanašajo na določeno obdobje po prenehanju delovnega razmerja (in ne med samim delovnim razmerjem). Po navedeni odločbi namreč zakonsko dopuščanje pogodbene ureditve delovnega razmerja, s katero delojemalec pristane na omejitev svoje svobode izbire poklica in svobode gospodarske pobude po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi za to od delodajalca dobil ustrezno materialno nadomestilo, ni v skladu z načeli pravne države. Iz razlogov, ki jih navaja pobudnica, zato ni podana kršitev člena 14 ustave, ker je njen položaj različen od tistega, o katerem je ustavno sodišče odločilo v zadevi št. U-I-51/90.
10. Tudi dejstvo, da je predsednik sodišča v okviru odločanja o nezdružljivosti po 57. členu ZS in 200. členu sodnega reda seznanjen z dejavnostmi in funkcijami sodnega osebja, ni protiustaven poseg v zasebnost. Izpodbijani določbi ne pomenita kršitve 35. člena ustave iz razlogov, ki so navedeni že v točki 8 te obrazložitve.
11. Ker izpodbijana ureditev 57. člena ZS izključuje opravljanje le tistih funkcij ali drugih dejavnosti sodnega osebja zunaj sodnega dela, ki prizadevajo neodvisnost ali ugled sodstva, takšna omejitev tudi ne pomeni kršitve 59. člena ustave (svoboda znanosti in umetnosti). V teh primerih namreč že po naravi stvari ne gre za dejavnosti ali funkcije, ki bi lahko krnile ugled sodišča, ali zbujale dvom v njegovo neodvisnost.
12. Izpodbijana ureditev ZS ter sodnega reda glede na navedeno ni v neskladju s členi 2, 14, 15, 35, 49, 59 in 74 ustave.
13. Pritožnica ne izpodbija izrecno 382. člena sodnega reda. Poleg tega se je obveznost sodnega osebja do pisne seznanitve predsednika sodišča o funkcijah in drugih dejavnostih, ki jih opravlja, po tej normi prehodnega značaja izčrpala v roku treh mesecev po uveljavitvi sodnega reda, pri čemer je bila ta obveznost konzumirana še pred vložitvijo te pobude. Zato ustavno sodišče tega člena sodnega reda ni obravnavalo v postopku preizkusa pobude.
14. Ustava v prvem odstavku 129. člena določa: “Funkcija sodnika je trajna. Zakon določa starostno mejo in druge pogoje za izvolitev.”
15. Iz te ustavne določbe izhaja namen ustavodajalca, da je treba predvideti takšno starostno mejo, ki zagotavlja poleg strokovne izkušenosti tudi določeno življenjsko zrelost, ki jo je treba zahtevati za sodnika, da bi mu Državni zbor podelil trajni mandat za izvajanje sodne oblasti. Že iz ustave izhaja, da zgolj zadostna strokovna izkušenost sodniškega kandidata ne zadošča, temveč je potrebno, da doseže z zakonom predpisano starost. Možnost, da bodo kandidati ob izpolnitvi vseh pogojev za izvolitev v trajno sodniško funkcijo imeli različno dolžino delovnih izkušenj, tako izhaja že iz same ustave.
16. ZSS je določil starostno mejo in druge pogoje za izvolitev sodnika, ki veljajo za vse enako. Predpisani so splošni pogoji za izvolitev sodnika (8. člen) in posebni pogoji za sodnika na okrajnem sodišču (9. člen). Ker starost kot splošni pogoj in delovne izkušnje kot posebni pogoj za izvolitev sodnika medsebojno nista povezana, je primerjava med kandidati glede na dolžino delovnih izkušenj oziroma sodne prakse brezpredmetna. Zato je očitno, da zakonsko določen starostni pogoj, ki sicer lahko povzroči, da imajo kandidati pred izvolitvijo v sodniško funkcijo različno dolge delovne izkušnje oziroma sodno prakso, ni v neskladju z ustavo. Ob enako določenem starostnem pogoju očitno tudi ne gre za diskriminacijo med spoloma. Določitev starosti 30 let v izpodbijani določbi ZSS pa je tudi v razumni povezavi s ciljem, ki ga je zakonodajalec zasledoval.
17. Na takšno oceno tudi ne vpliva, da je zakonodajalec kasneje z zakonskima novelama z ZSS-A in z ZSS-B v okviru prehodnih določb (dopolnitve 105. člena ZSS) zaradi nezasedenosti sodniških mest ter zaostankov pri sodiščih začasno omilil pogoje za izvolitev okrajnih sodnikov. Tako je ZSS-A med drugim določil, da pogoj iz 3. točke prvega odstavka 8. člena tega zakona izpolnjuje tudi, kdor bo 30 let starosti dopolnil do 31. 12. 1997. ZSS-B pa je začasno do 31. 12. 1999 za izvolitev sodnika okrajnega sodišča omilil pogoje iz 8. in 9. člena (starostnega na 27 let), vendar le, če se na razpis prostega sodniškega mesta ne prijavi kandidat, ki izpolnjuje pogoje iz 8. in 9. člena ZSS. V tem delu gre le za vprašanje primernosti zakonske ureditve za čas prehodnega obdobja.
18. Izpodbijana določba tretje točke prvega odstavka 8. člena ZSS zato očitno ni v neskladju s 14., 15., 49. in 129. členom ustave.
19. Ker je pobudnica umaknila pobudo za ustavosodno presojo 203. in 381. člena sodnega reda, je ustavno sodišče postopek za preizkus pobude v tem delu ustavilo.

20. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 6. člena in drugega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: namestnik predsednika dr. Lojze Ude ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč – Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, in dr. Dragica Wedam – Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.