Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo družbe Petrol, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa Mitja Ulčar, odvetnik v Kranju, na seji dne 3. junija 1999

1. 9. točka 1. člena in tarifna številka 9 odloka o komunalnih taksah v Občini Videm (Uradne objave Občine Videm, št. 1/97) se odpravita.
2. Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti 6. člena navedenega odloka se zavrne.

1. Pobudnica v pobudi vloženi dne 2. 11. 1998 navaja, da je Občina Videm z izpodbijanim odlokom o komunalnih taksah v Občini Videm (v nadaljevanju: odlok), na podlagi 1. in 4. člena zakona o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 29/65, 5/68, 7/70, 7/72 in Uradni list RS, št. 18/91 – v nadaljevanju: ZKT) predpisala komunalno takso za točilna mesta za prodajo pogonskega goriva; na tej podlagi je bila pobudnici taksa nato z odločbo Davčnega urada Ptuj tudi odmerjena. Ker ZKT ne predvideva takse za točilna mesta za prodajo pogonskega goriva, naj bi bila taka taksa v nasprotju z ustavo in zakonom. Občina bi namreč lahko predpisala komunalne takse le za tiste dejavnosti oziroma predmete, ki so v ZTK taksativno našteti. Pobudnica zato predlaga, naj ustavno sodišče izpodbijane določbe odloka odpravi.
2. Občina Videm na pobudo ni odgovorila.

3. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Ustava v 147. členu določa, da lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon. Možnost občinskega predpisovanja komunalne takse ureja ZKT. V 2. členu določa, da se komunalne takse plačujejo za uporabo predmetov in storitev, ki jih v tarifi komunalnih taks določi občinski svet. Pri tem ZKT predpisovanje komunalnih taks z občinskim odlokom definira v dveh smereh. Najprej v 3. členu na splošno določa, da se komunalne takse ne morejo odmerjati po vrednosti predmeta, po dejanskem prometu ali po dejanskem dohodku, zatem pa v 4. členu navaja predmete oziroma storitve, za katere občina lahko predpiše komunalne takse. Pri tem v 4. členu ZKT ni določeno, da smejo občine predpisovati komunalne takse za točilna mesta za prodajo pogonskega goriva. Izpodbijani predpis v tem delu torej predpisuje takso za povsem druge predmete, kot jih določa ZKT, in s tem presega okvir in pogoje, ki jih ZKT postavlja za predpisovanje komunalnih taks (glej npr. odločbo št. U-I- 269/97 z dne 9. 4. 1998, Uradni list RS, št. 33/98 in OdlUS VII, 64).
5. Glede na navedeno je ustavno sodišče 9. točko 1. člena in tarifno številko 9 odloka odpravilo. Ustavno sodišče je v mesecu aprilu 1998 v zadevi št. U-I-269/97 prvič odločilo, da je predpisovanje komunalnih taks z občinskim odlokom za točilna mesta pogonskih goriv nezakonito. Občine so imele možnost seznaniti se z odločbo (objavljeno v Uradnem listu RS, št. 33/98) in odpraviti morebitne nezakonitosti v svojih odlokih. Če jih niso, so morale pričakovati posledice, ki jih ZUstS predpisuje za primer odprave predpisov.
6. Odprava učinkuje za nazaj (45. člen ZUstS). To pomeni, da lahko vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenih določb odloka nastale škodljive posledice, zahteva njihovo odpravo. Če so posledice nastale s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljenih določb odloka, lahko prizadeta oseba zahteva njegovo spremembo ali odpravo pri organu, ki je odločil na prvi stopnji (prvi odstavek 46. člena ZUstS). Spremembo oziroma odpravo posamičnega akta lahko zahteva v treh mesecih od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, če od njegove vročitve do vložitve pobude na ustavno sodišče ni preteklo več kot eno leto (drugi odstavek 46. člena ZUstS).
7. Pobudnica je kot izpodbijano določbo navedla tudi 6. člen odloka, ki opredeljuje dolžnosti vseh taksnih zavezancev v zvezi s taksnim predmetom (taksni zavezanci za točilna mesta pogonskih goriv so bili posebej opredeljeni v tarifni številki 9 odloka). Pri tem ni posebej navedla oziroma utemeljila, zakaj naj bi bila ta določba v neskladju z ustavo in zakonom. Z odpravo izpodbijanih določb odloka, ki sta se nanašali na plačevanje komunalne takse za točilna mesta za prodajo pogonskega goriva, je cilj, ki ga je zasledovala pobudnica, dosežen. Ker od odločitve v tem delu pobude ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, ustavno sodišče (ne)skladnosti 6. člena odloka z ZTK in ustavo ni ocenjevalo, temveč je pobudo v tem delu zavrnilo.

8. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št- U-I-389/98
Ljubljana, dne 3. junija 1999.