Na podlagi prvega odstavka 64. člena zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 63/94) in petega odstavka 161.a člena ZKP (Uradni list RS, št. 63/94 in 72/98) generalna državna tožilka Republike Slovenije izdaja

Z namenom, da se odpravi kriminogena situacija, ki utegne povzročiti nove konflikte med storilcem in oškodovancem ter se med njima doseže poravnava, kadar izrek sankcije ni nujen, odstopajo državni tožilci na podlagi prvega odstavka 161.a člena zakona o kazenskem postopku v poravnavo kot primerne praviloma ovadbe za kazniva dejanja, ki so navedena v naslednjih alineah:
– 15. poglavje KZ: 133/1, 2, 3; 134/3 in 1; 137;
– 16. poglavje KZ: 142; 143; 145; 146; 147/1; 148; 149; 150/1, 2, 3, 4; 152/1, 2; 154/1; 158/1, 2; 160;
– 21. poglavje KZ: 200; 203 (to kaznivo dejanje je primerno praviloma za odloženi pregon);
– 22. poglavje KZ: vsa kazniva dejanja razen členov 208 in 210;
– 23. poglavje KZ: vsa kazniva dejanja ob zakonskih pogojih razen člena 222;
– 24. poglavje KZ: 245/3; 246;
– 25. poglavje KZ: 256/1 (ponarejanje avtobusnih in železniških vozovnic).

Za odstop v postopek poravnavanja načeloma niso primerne ovadbe s kaznivimi dejanji, kjer je:
– oškodovana država, uradna oseba ali kjer oškodovanca ni mogoče prepoznati oziroma definirati;
– kjer je en storilec in več oškodovancev;
– kjer je varovani objekt splošna dobrina npr. gospodarstvo, pravni promet, varnost javnega prometa (v teh primerih je primernejša uporaba odloženega pregona).

Pri odločitvah o odstopu ovadb v poravnavanje morajo državni tožilci v vsakem primeru posebej presoditi, ali javni interes in interes v kazensko zadevo vpletenih strank (storilca in oškodovanca) dopuščajo odstop ovadbe.
Razlogi javnega interesa so lahko:
– teža in način storitve dejanja, posledice (majhna škoda, možnost sporazumne odprave škode), časovni odmik dejaja, stopnja krivde, priznanje, obžalovanje, povratništvo, socialne razmere;
– če gre za kaznivo dejanje, kjer se predvideva izrek minimalne kazni;
– če je kaznivo dejanje posledica nekega nesporazuma ali napačne presoje storilca;
– če gre za staro ali zelo mlado osebo (storilca ali oškodovanca).
Razlogi interesa strank so lahko:
– soprispevek oškodovanca h kaznivemu dejanju;
– če je storilec sam z dejanjem oškodovan;
– slabo zdravstveno stanje storilca ali oškodovanca;
– če izvira dejanje iz dalj časa trajajočega odnosa, v katerem bosta stranki ostali še naprej (npr. sorodniki, šola, delovno mesto, sosedje, lokalna skupnost...);
– odnos med storilcem in oškodovancem, njuno predhodno razmerje in odnos storilca do žrtve po dejanju.

Pri odločitvi o odstopu ovadbe upoštevajo državni tožilci časovno odmaknjenost storitve dejanja in način prijave ter čas, ki je potekel od prijave do obravnave zadeve na tožilstvu.
Predhodno obravnavanje storilca ali prejšnja kaznovanost ni nujno ovira za odstop v poravnavanje.

Posebno pozornost je potrebno posvetiti ovadbam, kjer gre za sostorilstvo, pomoč ali napeljevanje ter ovadbam, kjer gre za sostorilstvo z mladoletniki ali otroki, ker je v takih primerih pričakovati oteženo komunikacijo v postopku poravnavanja. Če je pri storitvi kaznivega dejanja sodelovalo dvoje ali več oseb, mora državni tožilec odločati glede vsakega storilca posebej ali ovadbo zoper njega odstopiti v poravnavanje ali ne.

Po odstopu ovadbe smejo državni tožilci pred dokončno sklenitvijo sporazuma na predlog poravnalca dati svoje mnenje glede vsebine sporazuma.

Če državni tožilec, ki prejme od poravnalca poročilo o izpolnjenem sporazumu, meni, da je le-ta v nasprotju z drugim odstavkom 161.a člena zakona o kazenskem postopku, sme zadevo vrniti poravnalcu ali odločiti o nadaljnjem postopku.

Ta splošna navodila izdaja generalna državna tožilka Republike Slovenije po opravljeni obravnavi predloga navodil z okrožnimi in višjimi državnimi tožilci v skladu z določbo tretjega odstavka 64. člena zakona o državnem tožilstvu.

Ta splošna navodila začnejo veljati z dnevom objave v Uradnem listu Republike Slovenije.