Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem na zahtevo Okrajnega sodišča v Grosupljem, na seji dne 10. junija 1999

Za odločanje o zahtevi M. J. za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 905, 909, 225/5, 225/8 in 217/2, vpisanih pred podržavljenjem pri vl. št. 230 k.o. S., je pristojno Okrajno sodišče v Grosupljem.

1. Okrajno sodišče v Grosupljem je dne 6. 4. 1999 vložilo zahtevo za rešitev spora glede pristojnosti v zadevi denacionalizacije v izreku navedenih nepremičnin, podržavljenih pravnemu predniku vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, pok. F. J. Zahtevo za denacionalizacijo glede navedenih nepremičnin je Upravna enota Grosuplje z dopisom z dne 22. 5. 1997 odstopila v pristojno reševanje okrajnemu sodišču, le-to pa meni, da je za odločanje v tej zadevi pristojen upravni organ.
2. V zahtevi sodišče navaja, da so navedene parcele prešle v državno last na podlagi pravnega posla, ki je bil sklenjen v okviru arondacijskega postopka na podlagi temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62 – v nadaljevanju: TZIKZ). To naj bi izhajalo iz navedb vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, ki je to svojo zahtevo oprl na 53., 57., 59. in 65. člen TZIKZ in na odločbo Oddelka za gospodarstvo okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, št. 06/21-GOV-57/1-61 z dne 10. 1. 1962. Pomembna pa naj bi bila tudi 8. točka pogodbe med F. J. in A. G., sklenjene dne 16. 2. 1966, ki določa, da ta pogodba nadomešča arondacijo po predpisih TZIKZ, in da so vsa dejanja v zvezi z izvršitvijo te pogodbe oproščena taks.

3. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 23/97 – odl. US, 65/98 in 76/98 – odl. US – v nadaljevanju: ZDen) deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, določenih v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena ZDen). Če je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen), je za odločanje pristojno sodišče (prvi odstavek 56. člena ZDen).
4. V obravnavanem primeru je pravni naslednik prejšnjega lastnika vložil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki naj bi bile podržavljene z arondacijsko odločbo. Glede na to, da v spisu, ki ga je sodišče priložilo zahtevi za rešitev spora glede pristojnosti, ni bilo odločbe, na katero se sklicuje vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, je ustavno sodišče Upravno enoto Grosuplje zaprosilo za upravni spis. Iz listin, ki se nahajajo v upravnem spisu izhaja, da je bila odločba Oddelka za gospodarstvo okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, št. 06/21-GOU-57/1-61 z dne 10. 1. 1962 izdana v okviru arondacijskega postopka, v katerem je bila nato izdana odločba arondacijske komisije št. 462-282/62-6/21-1/18 z dne 7. 4. 1962. Ta odločba se nanaša na nepremičnine parc. št. 1224/39 vl. št. 614 ter parc št. 1143 in 147 vl. št. 230 k.o. S. To so zemljišča, o denacionalizaciji katerih je odločala Upravna enota Grosuplje in se ne nanašajo na tisti del zahteve za denacionalizacijo, ki ga je upravni organ odstopil v pristojno reševanje sodišču.
5. TZIKZ je urejal arondacijo in postopek v zvezi z njo v 53. do 68. členu. Zakon je v drugem odstavku 57. člena, v drugem odstavku 58. člena in v prvem odstavku 60. člena dajal široke možnosti sporazumevanja med lastniki zemljišč, ki so bila zajeta z arondacijo, in arondacijskimi upravičenci; tako so bile na podlagi sporazuma dovoljene izjeme od pravila, da dobi lastnik pripojenega zemljišča, ki je kmet, kot odškodnino drugo ustrezno zemljišče enake kulture in bonitete, kakor tudi izjeme od pravila, da dobi lastnik, ki ni kmet, odškodnino le v denarju. Prvi odstavek 60. člena TZIKZ je kot splošno pravilo uveljavljal, da se lahko arondacijski upravičenec in lastnik pripojenega zemljišča, ne glede na to, ali je kmet ali ne, sporazumeta o drugačni obliki odškodnine, kot jo je določal zakon. Postopek v zvezi z arondacijo je obsegal postopek pred dovolitvijo arondacije in postopek po izdaji odločbe o dovolitvi arondacije. Postopek se je na podlagi 61. člena zakona začel s predlogom za arondacijo, ki je moral vsebovati tudi seznam zemljišč, za katera se je predlagala arondacija, kot tudi seznam zemljišč, ki jih je predlagatelj dajal kot odškodnino za pripojena zemljišča. Upravni organ občinskega ljudskega odbora za kmetijstvo je moral predlog brez odlašanja nabiti na razglasno desko in lastniki zemljišč so imeli pravico podati v 30 dneh k predlogu pripombe, ki jih je obravnaval upravni organ okrajnega ljudskega odbora. Šele po tako izvedenem postopku je o predlogu za arondacijo odločal svet občinskega ljudskega odbora, ki je bil pristojen za kmetijstvo. Ta je z odločbo dovolil arondacijo ali pa je odrekel dovoljenje zanjo. Zoper to odločbo je lahko vsakdo, ki je bil prizadet, vložil pritožbo na republiški upravni organ.
6. Iz dokumentacije ne izhaja, da bi bila pogodba z dne 16. 2. 1966 sklenjena v okviru arondacijskega postopka, kot ga je določal TZIKZ. Odločba, na katero se sklicuje okrajno sodišče, se namreč ne nanaša na obravnavane nepremičnine; zapis v zemljiški knjigi vl. št. 230 k.o. S., da gre za odpis teh parcelnih številk iz tega zemljiškoknjižnega vložka v vl. št. 895 iste k.o. po arondacijski odločbi z dne 16. 2. 1966, pa je v nadaljevanju zapisa popravljen z besedama “prav pogodbi“. Tako iz dokumentacije ni razvidno, da bi glede teh nepremičnin sploh bila izdana arondacijska (ali kakšna druga upravna) odločba.
7. Ustavno sodišče je ugotovilo, da so v izreku navedene nepremičnine prešle v splošno ljudsko premoženje na podlagi pravnega posla, tj. pogodbe z dne 16. 2. 1966. Zato je na podlagi 56. člena ZDen za odločanje o denacionalizaciji v izreku navedenih nepremičnin podana pristojnost Okrajnega sodišča v Grosupljem.
8. Iz spisa je razvidno, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena že 5. 3. 1993. Več kot šest let je trajalo, da je prišlo do odločitve o pristojnosti za reševanje zadeve. Ustavno sodišče ugotavlja, da gre še za en primer očitno prepočasnega postopanja v denacionalizacijskih zadevah. Na prepočasno postopanje v teh zadevah je ustavno sodišče že nekajkrat opozorilo (na primer že v zadevi št. U-II- 119/96 z dne 6. 6. 1996 – Uradni list RS, št. 36/96 in OdlUS V, 93).

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.