Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem na zahtevo Upravne enote Nova Gorica, na seji dne 10. junija 1999

Za odločanje o zahtevah C. A. in F. A. za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 40/3, vpisane pred podržavljenjem pri vl. št. 741 k.o. B. in parc. št. 177, vpisane pred podržavljenjem pri vl. št. 610 k.o. B., je pristojno Okrajno sodišče v Novi Gorici.

1. Upravna enota Nova Gorica je dne 20. 4. 1999 vložila zahtevo za rešitev spora glede pristojnosti v zadevi denacionalizacije nepremičnin, podržavljenih pok. C. A. in F. A. V zahtevi navaja, da sta denacionalizacijski upravičenec in pravna naslednica denacionalizacijske upravičenke v letu 1993 vložila pri upravnem organu takratne Občine Nova Gorica zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 40/3 in 177 k.o. B., ki naj bi bile podržavljene z odločbo Skupščine občine Nova Gorica, št. 465-219/63-4/Br z dne 7. 3. 1964. Kot listino o podržavljenju pa sta vlagatelja zahteve za denacionalizacijo predložila menjalno pogodbo št. 465-219/63-4/Br z dne 7. 3. 1964. Upravni organ se je izrekel za nepristojnega in zahtevek predlagateljice odstopil v reševanje Okrajnemu sodišču v Novi Gorici kot stvarno pristojnemu za reševanje te zadeve. Okrajno sodišče se je s sklepom izreklo za nepristojno in zadevo vrnilo v reševanje Upravni enoti Nova Gorica. Menilo je, da iz 5. točke menjalne pogodbe izhaja, da je šlo za menjavo nepremičnin v okviru arondacijskega postopka. Tudi vlagatelja zahteve za denacionalizacijo menita, da se je menjava nepremičnin izvršila zaradi arondacije. Navajata, da je “arondacijski upravičenec“ razpolagal z zemljišči že pred sklenitvijo menjalne pogodbe in naredil nov nasad. Zemljišče pa naj bi se tudi danes nahajalo znotraj kmetijskega kompleksa.
2. Upravna enota meni, da je podana pristojnost okrajnega sodišča, ker v obravnavanem primeru arondacijska odločba sploh ni bila izdana. Za arondacijo v smislu temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62 – v nadaljevanju: TZIKZ) naj ne bi šlo tudi zato, ker je ta zakon določal, da se arondacija izvaja v korist kmetijskih organizacij, v tem primeru pa je kmetijska zemljišča pridobila Skupščina občine Nova Gorica. Poleg tega je TZIKZ predvideval odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč ali denarno odškodnino, v obravnavanem primeru pa je bila poleg kmetijskih zemljišč kot odškodnina dana tudi stanovanjska hiša. Upravni organ je ugotovil, da je bila menjalna pogodba odobrena s sklepom Skupščine občine Nova Gorica, št. 46-2/62-4 z dne 10. 2. 1964, ki je bil izdan na podlagi zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ, št. 26/54) in ne na podlagi TZIKZ.

3. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 23/97 – odl. US, 65/98 in 76/98 – odl. US – v nadaljevanju: ZDen) deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, določenih v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena). Če je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen), je za odločanje pristojno sodišče (prvi odstavek 56. člena ZDen).
4. V obravnavanem primeru sta upravičenec in pravna naslednica prejšnje lastnice vložila zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin, ki naj bi bile podržavljene z listino o podržavljenju, št. 465-219/63-4/Br z dne 7. 3. 1964, ki naj bi jo izdala Skupščina občine Nova Gorica. Iz listin, ki se nahajajo v upravnem spisu, izhaja, da gre za številko in datum menjalne pogodbe, sklenjene med Skupščino občine Nova Gorica in J. H. ter F. A. V I. točki te pogodbe je navedeno, da Skupščina občine Nova Gorica po sklepu, sprejetem na seji občinskega zbora in na seji zbora delovnih skupnosti dne 10. 2. 1964, zamenja svoj solastninski delež pri nepremičninah, vl. št. 301 k.o. B., vl. št. 174 k.o. V. in vl. št. 371 k.o. Š., in da dovoljuje, da se zamenjani solastniški delež vknjiži v last J. H. in F. A. V II. točki menjalne pogodbe pa je navedeno, da imenovana lastnika nepremičnin, vpisanih v vl. št. 741 in 610 k.o. B., dovoljujeta, da se te nepremičnine vknjižijo kot družbena lastnina v uporabo Skupščine občine Nova Gorica. V točki V pogodbe je navedeno, da pogodbeniki ugotavljajo, da se ta zamenjava nepremičnin izvaja predvsem zaradi arondacije “B. g.“.
5. TZIKZ je urejal arondacijo in postopek v zvezi z njo v 53. do 68. členu. Zakon je v drugem odstavku 57. člena, v drugem odstavku 58. člena in v prvem odstavku 60. člena dajal široke možnosti sporazumevanja med lastniki zemljišč, ki so bila zajeta z arondacijo, in arondacijskimi upravičenci; tako so bile na podlagi sporazuma dovoljene izjeme od pravila, da dobi lastnik pripojenega zemljišča, ki je kmet, kot odškodnino drugo ustrezno zemljišče enake kulture in bonitete, kakor tudi izjeme od pravila, da dobi lastnik, ki ni kmet, odškodnino le v denarju. Prvi odstavek 60. člena TZIKZ je kot splošno pravilo uveljavljal, da se lahko arondacijski upravičenec in lastnik pripojenega zemljišča, ne glede na to, ali je kmet ali ne, sporazumeta o drugačni obliki odškodnine, kot jo je določal zakon. Postopek v zvezi z arondacijo je obsegal postopek pred dovolitvijo arondacije in postopek po izdaji odločbe o dovolitvi arondacije. Postopek se je na podlagi 61. člena zakona začel s predlogom za arondacijo, ki je moral vsebovati tudi seznam zemljišč, za katera se je predlagala arondacija, kot tudi seznam zemljišč, ki jih je predlagatelj dajal kot odškodnino za pripojena zemljišča. Upravni organ občinskega ljudskega odbora za kmetijstvo je moral predlog brez odlašanja nabiti na razglasno desko in lastniki zemljišč so imeli pravico podati v 30 dneh k predlogu pripombe, ki jih je obravnaval upravni organ okrajnega ljudskega odbora. Šele po tako izvedenem postopku je o predlogu za arondacijo odločal svet občinskega ljudskega odbora, ki je bil pristojen za kmetijstvo. Ta je z odločbo dovolil arondacijo ali pa je odrekel dovoljenje zanjo. Zoper to odločbo je lahko vsakdo, ki je bil prizadet, vložil pritožbo na republiški upravni organ.
6. Iz dokumentacije ne izhaja, da bi bila pogodba z dne 7. 3. 1964 sklenjena v okviru arondacijskega postopka, kot ga je določal TZIKZ. Določba V. točke menjalne pogodbe, na katero se sklicuje Okrajno sodišče v obrazložitvi sklepa št. N 48/98 z dne 24. 1. 1998, namreč sama zase ne more pomeniti, da je šlo za arondacijski postopek. Iz dokumentacije, ki se nahaja v spisu, ni razvidno, da bi glede teh nepremičnin sploh bila izdana arondacijska (ali kakšna druga upravna) odločba. Upravna enota pa je že pred vložitvijo zahteve za rešitev spora glede pristojnosti pridobila odgovor Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, iz katerega izhaja, da tudi v arhivskem gradivu ni zaslediti, da bi bile obravnavane nepremičnine arondirane.
7. Tudi sklep Skupščine občine Nova Gorica, št. 46-2/62-4 z dne 10. 2. 1964, pod I. 5., ki se nanaša na obravnavane nepremičnine, ni bi izdan na podlagi določb TZIKZ, ki je urejal arondacijski postopek, temveč na podlagi 32. in 33. člena zakona o prometu z zemljišči in stavbami. Navedeni določbi sta se nanašali na kupovanje in prodajanje zemljišč in stavb po politično-teritorialnih enotah in nista mogli biti podlaga za izdajo kakšnega upravnega akta o podržavljenju. Ta zakon pa tudi ni naštet v 3. členu ZDen med predpisi, na podlagi katerih je bilo zasebno premoženje podržavljeno.
8. Ustavno sodišče je ugotovilo, da so v izreku navedene nepremičnine prešle v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla, tj. menjalne pogodbe z dne 7. 3. 1964. Zato je na podlagi 56. člena ZDen za odločanje o denacionalizaciji v izreku navedenih nepremičnin podana pristojnost Okrajnega sodišča v Novi Gorici.
9. Iz spisa je razvidno, da sta bili zahtevi za denacionalizacijo vloženi že 1. 6. 1993. Šest let je trajalo, da je prišlo do odločitve o pristojnosti za reševanje zadeve. Ustavno sodišče ugotavlja, da gre še za en primer očitno prepočasnega postopanja v denacionalizacijskih zadevah. Na prepočasno postopanje v teh zadevah je ustavno sodišče že nekajkrat opozorilo (na primer že v zadevi št. U-II-119/96 z dne 6. 6. 1996 – Uradni list RS, št. 36/96 in OdlUS V, 93).

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.