Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Ivana Grzetiča iz Kopra, na seji dne 10. junija 1999

odlok o občinski taksi na posest psov (Uradne objave, št. 25/95) se razveljavi.

1. Pobudnik je vložil pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti odloka o taksi na posest psov (v nadaljevanju: odlok), ki ga je decembra1995 sprejel Občinski svet mestne občine Koper. Navaja da iz odloka ni razvidno, zakaj se uvaja taksa in v kakšne namene bo porabljen zbrani denar, vendar iz njegove preambule povzema, da je bila taksa uvedena za čiščenje pasjih iztrebkov po mestnih ulicah. Ker Mestna občina Koper nima razmejitve med mestom in okolico, morajo plačevati takso vsi lastniki psov. Pobudnik živi na vasi in sam čisti za svojim psom, zato meni, da je odlok nezakonit, ker obravnava vse lastnike psov enako, ne glede na to, kje živijo. Pobudnik meni, da iz določb 10. in 80. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95 - odl. US in 1/96 - v nadaljevanju: ZVO), ki jih občinski svet navaja kot pravno podlago za sprejetje odloka, ne izhaja, da so pasji iztrebki tiste vrste odpadki, ki obremenjujejo okolje do take mere, da je treba plačevati posebno takso. Zato je po njegovem mnenju izpodbijani odlok v nasprotju z 10. in 80. členom ZVO.
2. Pobudnik utemeljuje pravni interes s tem, da je lastnik psa, za katerega mu je samostojna služba za komunalni nadzor Mestne občine Koper na podlagi izpodbijanega odloka izdala odločbo o odmeri občinske takse na posest psov.
3. Občinski svet mestne občine Koper v odgovoru na pobudo navaja, da je pravna podlaga za izpodbijani odlok podana v prvem odstavku 10. člena ter prvem in petem odstavku 80. člena ZVO. Ker v ZVO vsebina obremenjevanja in onesnaževanja ni podrobno določena, je bila pri sprejemanju odloka upoštevana tudi doktrina prava varstva okolja ter načelo sorazmernosti oziroma prepovedi prekomernih ukrepov. Taksa na posest psov je po navedbah občinskega sveta namenjena (preko proračuna) za financiranje obvezne gospodarske javne službe, ki opravlja dejavnost javne snage na celotnem območju občine, ter za financiranje organizacije in najema zavetišča za tavajoče in begajoče pse. Vzrok za uvedbo takse je po navedbah v odgovoru tudi v tem, da se s takso sanira obremenjevanje okolja, ki ga povzročajo begajoči in tavajoči psi. Povzročitelji takšnega obremenjevanja pa niso vsi prebivalci občine, temveč predvsem posestniki psov, ki niso dovolj skrbeli za svoje pse. K plačilu takse so zavezani vsi prebivalci občine, torej tudi tisti s podeželja, saj po mnenju občinskega sveta prebivalci podeželja ne povzročajo manj tavajočih in begajočih psov, prav tako pa psi lastnikov s podeželja ne povzročajo manj pasjih iztrebkov kot psi prebivalcev v mestu. Glede na navedene utemeljitve občinski svet meni, da izpodbijani odlok ni v nasprotju z zakonom.

4. Ustava v 147. členu določa, da lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon. Možnost predpisovanja občinske takse za obremenjevanje okolja določa ZVO. Občine pri predpisovanju teh taks ne smejo prekoračiti pogojev, ki jih za njihovo določanje postavlja ZVO. Za predpisovanje taks za obremenjevanje okolja so v petem odstavku 10. člena ter v 80. členu ZVO postavljena naslednja pravila:
– za spodbujanje manjšega obremenjevanja okolja lahko lokalne skupnosti predpišejo takse v skladu s tem in drugim zakonom;
– onesnaževalec plača takso za obremenjevanje vode, tal, zraka in ustvarjanje odpadkov;
– osnova za plačilo takse je vrsta in količina onesnaževanja;
– višino takse ter načine njenega obračunavanja, odmere in plačevanja ter merila za znižanje in oprostitev plačevanja predpiše vlada;
– kadar onesnaževanje zadeva samo prebivalce lokalne skupnosti, lahko takso za obremenjevanje okolja predpiše lokalna skupnost.
5. Iz navedenih določb ZVO sledi, da mora občina s predpisom o uvedbi takse za obremenjevanje okolja natančno določiti, za kakšno vrsto onesnaževanja se uvaja taksa: za obremenjevanje vode, tal ali zraka oziroma za ustvarjanje odpadkov. Višina takse je odvisna od vrste in količine onesnaževanja. Občina Koper z izpodbijanim odlokom ni sledila navedenim zakonskim zahtevam, saj v obravnavanem primeru niti ni mogoče opredeliti meril, ki jih zahteva ZVO. Zato je dejansko predpisala takso na posest psov, ne pa takso zaradi obremenjevanja okolja na podlagi določb ZVO.
6. Uvedba izpodbijane takse pa je nezakonita tudi glede drugega pomembnega pogoja, ki ga postavlja ZVO. Temeljni namen takse za obremenjevanje okolja po ZVO namreč ni financiranje javnih služb varstva okolja, temveč spodbujanje manjšega obremenjevanja okolja. To je posebej določeno v petem odstavku 10. člena ZVO: “Zaradi spodbujanja manjšega obremenjevanja okolja lahko lokalne skupnosti predpisujejo takse v skladu s tem in drugim zakonom.” Z uvedbo takšne takse je namreč treba spodbuditi onesnaževalce, da sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi bi zmanjšali obseg, količino ali stopnjo obremenjevanja (z ustreznejšimi tehnološkimi rešitvami ali s primernimi čistilnimi napravami oziroma drugimi postopki). Izpodbijani odlok pa ne ustvarja mehanizmov, ki bi zavezovali onesnaževalce sorazmerno s količino njihovega onesnaževanja, temveč uvaja pavšalno obremenitev za vse zavezance, zato tudi nima ustreznega vzpodbujevalnega učinka.
7. Iz razlogov, navedenih v 5. in 6. točki te obrazložitve, je izpodbijani odlok v nasprotju z 10. in 80. členom ZVO. Ker pobudnik ne navaja škodljivih posledic, zaradi katerih bi bilo treba izpodbijani odlok odpraviti, ustavno sodišče pa jih samo tudi ni ugotovilo, ga je razveljavilo.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.