Na podlagi 38. člena statuta Javnega podjetja Vodovod–Kanalizacija, d.o.o., Ljubljana je glavni direktor podjetja dne 4. 6. 1999 sprejel
P R A V I L N I K
za projektiranje, tehnično izvedbo in uporabo javnega kanalizacijskega sistema
1. Splošne določbe
S tem pravilnikom se urejata tehnična izvedba in uporaba javnega kanalizacijskega omrežja ter kanalizacijskih objektov in naprav v upravljanju Javnega podjetja Vodovod-Kanalizacija Ljubljana.
Določila tega pravilnika se morajo obvezno upoštevati pri upravnih postopkih, planiranju, projektiranju, izvajanju (gradnji in rekonstrukciji), upravljanju in uporabi kanalizacijskega omrežja, objektov in naprav in tudi drugih komunalnih vodov, ki s svojim obstojem, delovanjem ali s predvideno gradnjo neposredno vplivajo na javno kanalizacijo.
Poleg določil tega pravilnika je treba obvezno upoštevati tudi:
– vse veljavne zakone, predpise, odloke in pravilnike za tovrstno dejavnost,
– slovenske (SIST, SIST EN, SIST ISO), evropske (EN) in mednarodne (ISO) standarde, ki so navedeni v posameznih poglavjih tega pravilnika,
– organizacijske predpise in navodila za delo, ki so navedeni v posameznih poglavjih tega pravilnika.
Za vsa določila, ki jih ta pravilnik ne obravnava (določa), veljajo določila slovenskih standardov PSIST prEN 752 in SIST EN 1610.
2. Definicije kanalizacijskih sistemov po namenu uporabe in po sestavnih delih
Kanalizacijski sistem je sklop objektov, naprav in omrežja, ki so namenjeni zbiranju in odvajanju odpadnih in padavinskih voda z določenega območja v naprave za čiščenje odpadnih voda ali v odvodnik.
2.1. Namen uporabe
Glede na vrsto komunalne rabe se delijo kanalizacijski sistemi na:
– javne kanalizacijske sisteme,
– interne kanalizacijske sisteme.
Glede na namen odvodnje je lahko javni kanalizacijski sistem:
– mešan – če po kanalizacijskem sistemu odvajamo odpadno in padavinsko vodo skupaj; načeloma morajo strešne vode ponikati oziroma, kjer je le mogoče, se odvajajo direktno v vodotok;
– ločen – če v en kanalizacijski sistem odvajamo padavinsko vodo, v drugega pa odpadno vodo
2.2. Sestavni deli kanalizacijskih sistemov
– Omrežje in objekti na omrežju (jaški, požiralniki, peskolovi, lovilci lahkih tekočin, lovilci maščob, olja, črpališča, razbremenilniki, združitveni objekti, zadrževalni bazeni, regulacijski objekti telemetrijske postaje, nadzorni centri),
– objekti in naprave za čiščenje odpadne vode,
– interna kanalizacija in kanalizacijski priključki kot sestavni del objekta v lasti porabnika.
3. Tehnični normativi za projektiranje, gradnjo in obnovo
3.1. Splošno
Kanalizacijska mreža mora biti projektirana in zgrajena tako, da zagotavlja optimalen odvod odpadne in padavinske vode ob minimalnih stroških izgradnje, vzdrževanja in obratovanja.
Cilji projektiranja, gradnje in rekonstrukcije so:
– zaščita zdravja ljudi,
– zaščita odvodnika in čistilne naprave pred hidravlično preobremenitvijo in negativnimi okoljevarstvenimi efekti,
– zaščita podtalnice,
– skrb za lokalno napajanje vodonosnikov,
– zagotovitev primerne zmogljivosti kanala,
– skrb za varne delovne pogoje,
– skrb za trajnost sistema,
– zaščita pred neprijetnimi vonjavami,
– zadovoljivo delovanje in vzdrževanje,
– dostopno in varno kontroliranje, čiščenje in vzdrževanje kanalov, objektov in naprav s strojno opremo brez povzročitve škode,
– statična in dinamična nosilnost kanala,
– vodotesnost,
– sprememba hidravličnih lastnosti (prevodnosti),
– obratovanje brez zamašitev,
– omejitev pogostosti preplavitve na predpisano vrednost,
– varovanje javnega zdravja in življenj,
– preobremenitev naj ne bi prekoračevala predpisanih vrednosti,
– varovanja zdravja in življenj obratovalnega osebja,
– varovanje vodotokov pred onesnaževanjem v okviru predpisanih omejitev,
– kanalizacija ne sme ogrožati obstoječih objektov, ki mejijo na oskrbovalne naprave,
– doseganje zahtevane življenjske dobe in ohranitev stanja,
– vodotesnost kanalizacije za odpadno vodo ustrezno zahtevam preizkušanja,
– preprečitev nastajanja smradu in strupenih snovi.
Izbira vrste sistema za odvod odpadne in padavinske vode je v pretežni meri odvisna od:
– vrste sistema, ki že obstaja,
– kapacitete in kvalitete odvodnika,
– vrste dotokov v sistem,
– potrebe po čiščenju,
– topografije,
– obstoječih čistilnih naprav,
– drugih lokalnih pogojev,
Vplivi sistemov za odvod vode na vodotoke morajo izpolnjevati zahteve predpisov. Prav tako morajo biti izpolnjeni predpisani pogoji varstva okolja.
Pozornost je treba posvetiti topografskim značilnostim terena in geološki sestavi tal.
Kjer so geološke karte pomanjkljive je treba izvesti raziskave. Z geotehničnimi raziskavami je treba pridobiti kolikor mogoče natančne podatke o:
– obtežbah kanalov in objektov na njih,
– nevarnosti drsin,
– posedanju,
– gibanju finih delcev (izpiranju),
– nabrekanju v glinenih slojih,
– toku in gladini podtalnice,
– možnostih napajanja vodonosnika,
– obremenitvah bližnjih objektov in cest,
– poprejšnji uporabi zemljišča (vključujoč rudarstvo),
– možnost gradnje z alternativnimi vrstami gradnje,
– možnostih uporabe vrste cevi,
– možnostih uporabe posteljice cevi,
– agresivni zemljini ali podtalnici.
Pri presoji, ali so zahteve sistema za odvod vode izpolnjene, je treba upoštevati vse razpoložljive pomembne podatke, na primer zabeležke o:
– poplavah,
– zamašitvah,
– porušitvah kanalov,
– boleznih, poškodbah, smrtnih primerih vzdrževalnega osebja,
– boleznih, poškodbah, smrtnih primerih drugih oseb,
– poškodbah kanalov,
– upoštevanju pogojev na vtokih in izpustih v sistem za odvod vode in iz njega,
– pregledih kanalov s TV kamero,
– pritožbah o širjenju smradu,
– hidravličnih preverbah,
– delovanju mehanskih in električnih naprav,
– rezultatih tlačnih preizkusov,
– delovanju in stanju regulacijskih naprav,
– preobremenitvah.
Če postavljene zahteve niso izpolnjene, so potrebni ukrepi za izboljšanje ob upoštevanju zahtevane prioritete.
Načrti in karte katastra kanalizacijskega sistema so osnova za projektiranje, tehnično izvedbo in uporabo kanalizacijskega sistema.
3.1.1. Parametri onesnaženja
Parametri onesnaženja odpadne vode morajo ustrezati določilom uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja. Uredba določa maksimalne koncentracije snovi, ki jih je dovoljeno izpustiti v javno kanalizacijo.
Za posamezne proizvodne panoge veljajo določila posebnih panožnih uredb in pravilnikov.
V primeru, da odpadne vode na uporabnikovem priključku ne ustrezajo navedenim zahtevam, mora uporabnik s predčiščenjem, s spremembo tehnologije ali z drugimi ukrepi doseči izpolnjevanje kriterijev za maksimalne dovoljene koncentracije za izpust v javno kanalizacijo.
3.1.2. Količina vode
Količina odvedene vode je osnova za dimenzioniranje kanalizacijskih sistemov in naprav za čiščenje odpadne in padavinske vode.
Sušni odtok
Količina odpadne vode je osnova za dimenzioniranje kanalizacije za odpadno vodo in za izračun sušnega odtoka pri dimenzioniranju zbiralnikov mešanega sistema.
Sušni odtok je treba izračunati ob upoštevanju predvidenega števila uporabnikov in norme porabe vode: np = 250 l/os/dan za prebivalce in np = 80 l/os/dan za zaposlene. Če razpolagamo s podatki o porabi vode na izbranem območju, te podatke lahko uporabimo za izračun, upoštevajoč predvidene spremembe.
Tehnološko odpadno vodo in odpadno vodo iz obrti je treba upoštevati na podlagi merjenih ali ocenjenih vrednosti iz porabe vode, upoštevajoč predvidene spremembe.
Količina tuje vode se upošteva kot 100% sušni odtok ali kot specifična infiltracija 0,15 l/s/ha.
Urni maksimum za določitev sušnega odtoka je odvisen od števila prebivalcev in zaposlenih na obravnavanem območju, izražen v % dnevnega pretoka in navadno znaša 1/10–1/18 dnevne potrošnje.
Deževni odtok
Pri izbiri kriterijev za hidravlično dimenzioniranje padavinske in mešane kanalizacije se mora upoštevati običajni postopek izračuna. V vsakem primeru naj se preračuna možnost preplavitve.
Pri majhnih sistemih za odvod vode se svetuje uporaba preprostega, a zanesljivega postopka. Možno je uporabiti tudi modele za dinamične simulacije.
Pri večjih sistemih za odvod vode, pa tudi pri manjših sistemih, ki se modelirajo, je primerno neposredno določiti stopnjo zaščite pred poplavo. To velja posebno tam, kjer lahko nastane pomembna škoda ali je ogroženo zdravje prebivalcev.
Pogostnost nalivov je v neposredni povezavi s stopnjo zaščite pred poplavljanjem sistema in naj se vzame glede na vrednosti po tabeli 1.
Projektant mora upoštevati ustrezno intenzivnost in trajanje naliva za vsako območje, in sicer tako, da je trajanje naliva enako trajanju odtoka. Koeficient odtoka je treba definirati glede na pozidavo, nagib in vrsto zemljišča.
Upoštevati je treba zmanjšanje odtoka zaradi podaljšanja časa zbiranja (zakasnitve) ali akumulacijske sposobnosti kanalske mreže in objektov za zadrževanje odtoka.
Kanalizacija naj bo dimenzionirana tako, da pri določenem nalivu ne poplavlja. Odtok naj bo izračunan s pomočjo modela za simulacijo zaradi preverbe pogostosti poplavljanja. Zasnovo je treba prilagoditi tam, kjer ni dosežena zahtevana zaščita pred poplavami.
Ta način ravnanja naj bo izbran tudi, če gre za preverbo obstoječih sistemov za odvod vode.
3.1.3. Jakosti nalivov
Za določitev jakosti naliva je treba upoštevati vrednosti gospodarsko enakovrednih nalivov za Ljubljano v tabeli 2.
Tabela 1: Upoštevane pogostosti pri zasnovi kanalskega omrežja in spremljajočih objektov (po standardu SIST EN 752-2)
---------------------------------------------------------------
Pogostost nalivov1 Kraj Pogostost poplav
(1x v ”n” letih) (1x v ”n” letih)
---------------------------------------------------------------
1 v 1 Podeželje 1 v 10
1 v 2 Stanovanjska območja 1 v 20
Mestni centri, industrijska
in obrtna območja:
1 v 2 – s preskusom poplavljanja
1 v 5 – brez preskusa
poplavljanja 1 v 30
1 v 10 Podzemni 1 v 50
prometni objekti
Podvozi
---------------------------------------------------------------
1 Pri nalivih ne sme priti do preobremenitve.
Tabela 2: Upoštevane jakosti nalivov pri zasnovi kanalskega omrežja in spremljajočih objektov
------------------------------------------------------------------------------------------------
Pogostost Meteorološka postaja Ljubljana
naliva Jakost odtoka nalivov l/s/ha, trajanje v min
------------------------------------------------------------------------------------------------
5 10 15 20 30 60 90 120 180 300 420 600
------------------------------------------------------------------------------------------------
0,1 590,6 383,3 281,2 225,6 165,6 97,2 71,4 57,4 42,1 31,4 28,2 25.1
0,2 528,6 333,3 296,2 198,6 146,7 87,4 64,5 52 38,4 28 24 20.4
0,5 404,5 253,1 191,6 157,2 119,0 73,9 56 45,9 34,8 24,5 19,4 15,2
0,67 375 233,5 177 145,4 110,2 68,7 52,1 42,8 32,4 22,8 18,2 14,2
1 327,4 211,6 160,6 132,1 100,2 62,5 47,6 39 29,6 20,9 16,6
2 259,3 173,2 131,8 108,6 82,7 51,9 39,5 32,5 24,8 17,6
4 201,7 133,1 101,7 84,1 64,3 40,6 31 25.6 19.6
6 164,9 109,2 84,2 70 54,0 34,4 26,7 21,2 15,1
------------------------------------------------------------------------------------------------
3.1.4. Pretočne hitrosti
Minimalna dovoljena hitrost odpadne vode v kanalu je 0,4 m/s pri sušnem pretoku. Maksimalna dovoljena hitrost odpadne vode je 3 m/s. Občasno je ta hitrost lahko tudi višja (do 6 m/s), če izbrani material to omogoča brez poškodb ostenja.
3.1.5. Minimalna globina in padec
Globina ima velik vpliv na stroške gradnje in vzdrževanja. Pri odločitvi o načinu gradnje naj se preuči oziroma obravnava globina drenaž in kanalov v povezavi z drugimi faktorji, in sicer:
– zaščita pred poplavitvijo,
– vrsta tal,
– prisotnost talne vode,
– bližina temeljev zgradb,
– bližina javne službe,
– bližina dreves ali druge vegetacije s koreninami,
– zaščita pred zmrzaljo.
Minimalna začetna globina kanalov za odpadno vodo naj bo takšna, da bo omogočala priključitev odtokov iz pritličja bližnjih objektov gravitacijsko odvajanje in znašala 1,20 m.
Minimalna začetna globina kanalov za padavinsko vodo naj bo takšna, da bo omogočala priključitev cestnih požiralnikov in dvorišč bližnjih objektov in znašala 0,80 m.
Pri projektiranju je najbolj ekonomično slediti naravnemu padcu terena. Minimalni padci javne kanalizacije so določeni z upoštevanjem minimalnih dovoljenih hitrosti in morajo biti tako veliki, da ne pride do odlaganja trdnih delcev. Če to ni mogoče, je treba predvideti ukrepe za stalno čiščenje kanalov.
3.1.6. Polnitve in premeri kanalov
Premeri kanalov naj bodo izbrani na podlagi hidravličnih zahtev, pogojev glede vzdrževanja in tako, da bo možnost zamašitve minimalna.
Najmanjši profil javne kanalizacije znaša 250 mm. Minimalni profil tlačnih vodov črpališč je 80 mm. Ustreznost dimenzij kanalov je treba dokazati s hidravličnim računom, pri katerem naj se za maksimalne vrednosti polnitev upoštevajo naslednje vrednosti:
– kanal za odpadno vodo – do 50% polnitev pri maksimalnem sušnem odtoku,
– kanal za padavinsko vodo – do 70% polnitev pri projektiranem nalivu,
– kanal mešanega tipa – do 70% polnitev pri projektiranem nalivu in maksimalnem sušnem odtoku
3.2. Zaščita kanalov pred mehanskimi vplivi
Kanali morajo biti vgrajeni po navodilih proizvajalcev cevi tako, da so zaščiteni pred mehanskimi vplivi (obtežbe, vibracije, posedanje tal).
Kot najgloblja komunalna instalacija morajo biti kanali lokacijsko vgrajeni po principu prioritete tako, da je v primeru okvare možen strojni izkop s strojem, ki ima orodje za izkop s širino najmanj 30 cm.
Na mestih, kjer zaradi objektivnih razlogov ni možna poznejša intervencija z izkopom, mora biti kanal položen v prehodnih kolektorjih ali kinetah.
Odločitev o obbetoniranju kanala mora bazirati na statični presoji kanala.
S statičnim izračunom je treba dokazati stopnjo varnosti pred porušitvijo po veljavnih standardih.
3.2.1. Varovanje kanalizacijskega omrežja, objektov in naprav
Varovanje kanalizacijskega omrežja, objektov in naprav mora biti izvedeno tako, da ni možen pristop ali kakršnokoli delovanje nepooblaščenih oseb in živali.
Fizično in tehnično se varujejo vsa črpališča in čistilne naprave. Vse naprave in objekti na omrežju se varujejo tehnično in samo v posebnih primerih tudi fizično, kar je treba posebej določiti.
3.3. Dimenzije in materiali elementov kanalov
3.3.1. Dimenzije elementov kanalov
Standardne dimenzije (DN) za javne kanale se označujejo v mm in so naslednje: 250, 300, 400, 500, 600, 700, 800, 900, 1000, 1100, 1200, 1400, 1800, 2100 in 2400.
3.3.2. Materiali elementov kanalov
Material mora zagotavljati vodotesnost in odpornost proti mehanskim, kemijskim in drugim vplivom (npr. pri čiščenju kanalov).
Materiali, iz katerih so izdelani elementi kanala, vključno s tesnili, ki pridejo v stik z vodo, glede fizikalnih, kemijskih ali mikrobioloških lastnosti ne smejo spreminjati kakovosti vode.
Material iz katerega so izdelane cevi, naj se izbere glede na namen, obtežbo, hidravlične zahteve in pričakovano življenjsko dobo kanala, ki naj znaša minimalno 50 let.
Pri novih kanalih ali obnovah obstoječih kanalov je dovoljeno uporabiti naslednje materiale:
– za odvod odpadne vode in mešano kanalizacijo: polivinil klorid, polietilen, armirani poliester, duktilna litina, keramika, jeklo,
– za odvod padavinske vode: poleg navedenih je možno uporabiti tudi betonske cevi.
3.4. Križanje in prečkanje kanalov z drugimi podzemnimi napeljavami, napravami in objekti
3.4.1. Splošno
Pri križanju kanalizacije z drugimi podzemnimi inštalacijami kanalizacija načeloma poteka horizontalno in brez vertikalnih lomov. Križanja morajo načeloma potekati pravokotno, izjemoma je kot prečkanja osi kanalizacije in druge podzemne inštalacije lahko maksimalno. 45°.
Ker se mora pri gradnji kanalizacije zagotavljati padec, ima njena lega glede na druge komunalne instalacije prednost, zato se morajo drugi vodi prilagajati kanalizaciji.
Praviloma naj kanalizacija poteka pod drugimi komunalnimi vodi.
3.4.2. Odmiki
3.4.2.1. Vertikalni odmiki (svetli)
Vertikalni odmiki med kanalizacijo s spremljajočimi objekti in drugimi podzemnimi instalacijami (merjeno od medsebojno najbližjih sten kanalizacije in drugih kanalov) ne morejo biti manjši od odmikov pogojevanih v naslednjih točkah.
V primerih križanja, ko je:
a) vodovod pod kanalizacijo, morajo biti izpolnjene še naslednje zahteve:
– vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi,
– ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene cevi kanalizacije, najmanj 3 m na vsako stran,
– v primeru možnosti kontrole drenirane vode sta ustji zaščitne cevi lahko odmaknjeni od zunanje stene cevi kanalizacije, 0,8 m na vsako stran,
– v izjemnih primerih je kanalizacija lahko zaščitena tudi drugače (PVC folija, glinen naboj), po dogovoru z upravljalcem,
– vertikalni odmik je najmanj 0,6 m;
b) vodovod nad kanalizacijo, na območju vodoprepustnega zemljišča, morajo biti izpolnjene še naslednje zahteve:
– vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi,
– ustji zaščitne cevi morata biti odmaknjeni od zunanje stene kanalizacije, najmanj 3 m na vsako stran,
– vertikalni odmik je najmanj 0,6 m;
c) vodovod nad kanalizacijo, na območju vodoneprepustnega zemljišča,
– vodovod mora biti vgrajen v zaščitni cevi (posteljici in zasipa obeh vodov niso neprepustni, zato se v primeru puščanja kanalizacije odpadna voda lahko dvigne v območje vodovoda),
– v tem primeru vodovoda ni treba obvezno vgraditi v zaščitno cev,
– vertikalni odmik je najmanj 0,6 m.
3.4.2.2. Horizontalni odmiki (svetli)
Minimalni odmik od spodnjega roba podzemnih temeljev ali podzemnih objektov ne sme biti manjši od 1,5 m, merjeno po horizontalni kateti pravokotnega trikotnika, ki ima začetek 30 cm pod dnom kanala v osi kanala in oklepa z diagonalo, ki se konča na robu temelja ali objekta, kot 35°.
Minimalni odmik od dreves in okrasnega grmičevja
od dreves 2,0 m,
od okrasnega grmičevja 1,0 m.
-----------------------------------------------------------------------------------
Komunalni vod Globina kom. voda v odvisnosti Odmik
od kanalom
Vodovod Večja ali enaka
(sanitarni in mešani kanal) 3,0 m
Vodovod Večja ali enaka
(padavinska kanalizacija), 1,5 m
Plinovodi, elektrokabli, kabli javne Večja ali enaka 1,0 m
razsvetljave ali PTT napeljave
Toplovod Večja ali enaka 0,8 m
Vodovod Manjša
(sanitarni in mešani kanal) 1,5 m
Vodovod Manjša
(padavinska kanalizacija) 1,0 m
Plinovodi, elektrokabli, kabli javne Manjša 1,0 m
razsvetljave ali PTT napeljave
Toplovod Manjša 0,5 m
-----------------------------------------------------------------------------------------------
Horizontalni odmiki so, v posebnih primerih in v soglasju z upravljalci posameznih komunalnih vodov, lahko tudi drugačni, vendar ne manjši, kot jih določa standard PSIS prEN 805 v točki 9.3.1, in sicer:
– horizontalni odmiki od podzemnih temeljev in podobnih naprav naj ne bodo manjši od 0,4 m,
– horizontalni odmiki od obstoječih (drugih) podzemnih napeljav naj ne bodo manjši od 0,4 m,
– v izjemnih primerih, ko je gostota podzemnih napeljav velika, odmiki ne smejo biti manjši od 0,2 m.
Posebno je treba paziti, da se med izkopom zagotovi stabilnost prisotnih naprav in podzemnih napeljav.
3.4.3. Nadzemno prečkanje
Nadzemno prečkanje se lahko izvede:
– s pomočjo samostojne mostne konstrukcije, ki poleg urbanističnih pogojev in statike upošteva tudi pogoje, določene v drugih točkah tega pravilnika,
– s pomočjo cestne mostne konstrukcije ob upoštevanju pogojev, določenih v drugih točkah tega pravilnika.
Kanal je lahko vidno obešen na mostno konstrukcijo, lahko pa je vgrajen v kineti. V primeru, ko je kanal vgrajen v kineti, mora imeti montažne pokrove po celi dolžini.
V obeh primerih je treba upoštevati dilatacije mostne konstrukcije in kanala ter temu primerno izbrati način pritrditve kanala in kompenzacijo dilatacij.
3.4.4. Podzemno prečkanje vodotokov
Pri podzemnem prečkanju vodotoka se cevi polagajo v primerno izkopane jarke v dnu vodotoka. Način izkopa, polaganje kanala in zasip so odvisni od vrste vodotoka (širina, globina, pretok itd.) ter od oblike in vrste terena brežin (strm, položen, raščen, plazovit teren itd.)
Vsako podzemno prečkanje vodotoka je treba načrtovati posebej. Pri tem je treba upoštevati navodila proizvajalcev cevi in izkušnje podjetij, ki ta dela opravljajo.
3.4.5. Podzemno prečkanje železnice
Poleg pogojev, določenih v prejšnjih točkah, je treba izpolniti še naslednje zahteve:
– prečkanje železnice mora biti izvedeno v zaščitni cevi,
– ustji zaščitne cevi morata biti izven gradbenega telesa železniškega tira,
– na obeh koncih zaščitne cevi morata biti izdelana revizijska jaška.
3.4.6. Podzemno prečkanje cest
Podzemno prečkanje mestnih lokalnih cest se praviloma izvaja brez uporabe zaščitnih cevi, če je kanal vgrajen v globini, ki jo predpisuje proizvajalec cevi.
Podzemno prečkanje avtocest se izvaja enako kot podzemno prečkanje železnic.
3.5. Objekti na kanalizacijskem sistemu
3.5.1. Splošno
Objekti na kanalizacijskem omrežju so namenjeni zagotovitvi pravilnega delovanja in izvajanja kontrole, čiščenja in vzdrževanja kanalizacijske mreže.
3.5.2. Revizijski jaški
Revizijski jaški se gradijo na mestih, kjer se menjajo smer, naklon ali prečni profil kanala, in na mestih združitve dveh ali več kanalov.
Maksimalne razdalje med revizijskimi jaški so:
za kanale DN 250 do DN 300 30,0 m
za kanale DN 400 do DN 500 50,0 m
za kanale DN 600 do DN 1400 80,0 m
za kanale nad DN 1500 100,0 m
V primeru, ko je višinska razlika med koto dotočnega in iztočnega kanala večja od 0,5 m, je treba predvideti prepadni oziroma kaskadni revizijski jašek. V kaskadnem revizijskem jašku je treba izvesti stopnjo iz kolena, iz ravnega dela cevi in iz T-kosa. Stopnja se izvede iz istega materiala ali iz materiala z boljšimi lastnostmi, kot je osnovni kanal.
V primeru, ko so hitrosti odpadne vode v kanalu velike, je na vertikalnih lomih treba izvesti umirjevalne elemente. Z umirjevalnimi elementi se zmanjša energija curka na stene revizijskega jaška.
Revizijski jaški morajo biti dostopni za potrebe kontrole, čiščenja in vzdrževanja s stroji.
Revizijski jaški naj bodo premera minimalno DN 1000 mm, prehodnega kosa in vstopnega dela premera DN 800 mm.
Pokrovi na revizijskih jaških naj bodo litoželezni, dimenzij 600 mm in dimenzionirani ob upoštevanju standarda EN 124.
Vstopne lestve iz nerjavečega jekla je treba vgraditi v RJ na kanalih prereza več kot 1400 mm.
Pri združevanju kanalov s premerom nad DN 400 mm morata kanala na vtočni strani oklepati kot, ki je enak ali manjši od 45, pri kanalih manjšega premera pa je izvedena priključitev pod kotom v loku v koritnici.
V revizijske jaške na javnem kanalizacijskem omrežju niso dopustne priključitve hišnih priključkov.
3.5.3. Razbremenilniki
3.5.3.1. Namen
Razbremenilniki so objekti na kanalski mreži in služijo za odvod deževne vode. Gradimo jih z namenom, da v času močnejših padavin del padavinske vode odvajamo neposredno v odvodnik in s tem znižamo maksimalne pretoke v dolvodnih kanalih.
3.5.3.2. Dimenzioniranje
Pri dimenzioniranju razbremenilnikov, ki so znotraj centralnega sistema ljubljanske kanalizacije, je treba upoštevati:
– pretežni del onesnažene padavinske odpadne vode, predvsem prvi močno onesnaženi val, je treba zadržati v sistemu in ga odvajati na centralno čistilno napravo v Zalogu,
– predvideti je treba iztok padavinske vode v odvodnik na razbremenilnih objektih gorvodno od centralne čistilne naprave največ 10-krat letno,
– poleg izgradnje zadrževalnih bazenov je treba izkoristiti tudi zadrževalno kapaciteto obstoječe kanalske mreže tako, da v primeru 10-letnega naliva ne bi prišlo do poplavljanja terena.
Pri dimenzioniranju razbremenilnikov na lokalnih kanalskih sistemih je treba navedena določila smiselno upoštevati. Razbremenilnike je treba dimenzionirati na podlagi ustreznih tujih predpisov tako, da je zagotovljeno odvajanje onesnažene padavinske vode, predvsem prvega močno onesnaženega vala, do čistilne naprave.
3.5.3.3. Deli razbremenilnika
Razbremenilniki so praviloma sestavljeni iz naslednjih enot:
– dotočni kanal,
– razbremenilna komora s prelivno steno,
– dušilna komora z vgrajeno dušilko (dušilna zapornica, težnostna dušilka ipd.),
– iztočni kanal iz dušilne komore,
– iztočni kanal za odvod prelite vode iz razbremenilne komore v odvodnik.
V razbremenilne objekte se po potrebi vgrajuje naslednja oprema:
– dušilke, zapornice, regulacijske prelivne stene ipd.,
– inštalacije,
– v primeru vgradnje določenih tipov navedene opreme je treba objekt razbremenilnika oskrbeti z nizkonapetostnim elektropriključkom z možnostjo rezervnega napajanja iz mobilnega agregata.
Zagotoviti je treba prenos naslednjih podatkov v nadzorni center:
– signal vstopa v objekt,
– nivo,
– položajna signalizacija močnostnih in krmilnih elementov ter položaj loput in zapornic,
– signali napak na elektro- in strojni opremi (prenapetostne in pretokovne zaščite, termične zaščite, signali vdora vode v motorje, signali delovanja momentnih zaščit, izpad faz),
– obratovalni tok in delovne ure elektromotorjev.
3.5.4. Črpališča
3.5.4.1. Namen
Črpališča gradimo povsod tam, kjer vode ni mogoče odvajati gravitacijsko (težnostno) in je potrebno prečrpavanje za dvig vode na višji nivo.
3.5.4.2. Dimenzioniranje
Treba je upoštevati naslednje pogoje:
– akumulacijski bazen mora biti primeren za sprejemanje odpadne vode tudi pri minimalnem in maksimalnem dotoku, čas akumuliranja med vklopoma črpalke je maksimalen 2 uri. Pri izračunu minimalne črpalne prostornine akumulacijskega bazena se mora upoštevati največje dovoljeno število vklopov črpalk na uro glede na karakteristike črpalk,
– premer tlačnega voda mora biti minimalno DN 80
– minimalne potrebne hitrosti v tlačnih kanalih pri nominalni kapaciteti črpalke:
– vertikalni vodi: v = 1 m/s,
– horizontalni vodi: v = 0,7m/s,
– maksimalna hitrost v tlačnem vodu pri delovanju obeh črpalk paralelno: vmax = 2 m/s,
– grablje je treba nameščati pri črpališčih z dotokom, večjim od 30 l/s,
– kompaktor je treba nameščati le pri večjih črpališčih,
– zmogljivost črpalk se določa na podlagi maksimalnega dotoka v akumulacijski bazen,
– črpališče z rezervnimi črpalkami mora biti krmiljeno tako, da se rezervne črpalke izmenjujejo z aktivnimi (alternujoče),
– oprema za krmiljenje,nadzor in prenos podatkov mora vključevati števec obratovalnih ur (ali števec števila vklopov) za vsako črpalko.
3.5.4.3. Opis črpališča
Črpališče naj bo praviloma klasične vodnjaške oblike (okroglo), ustreznega premera. Gradnja nadzemnega objekta je potrebna pri črpališčih z grabljami, sicer pa naj bo le pokrito s pokrovom. Predvideno naj bo, da se pokrov zaklepa. Objekt mora biti zaščiten z ograjo.
Elektroomarica z inštrumenti in opremo za kontrolo delovanja in napajanja objekta je locirana v neposredni bližini črpalnega bazena, postavljena je na betonski podstavek, izveden po predpisih oziroma zahtevah elektrodistributerja.
Ob objektu je treba predvideti postavitev antene za prenos naslednjih podatkov v nadzorni center:
– signal vstopa v objekt,
– nivo,
– položajna signalizacija močnostnih in krmilnih elementov ter položaj loput in zapornic,
– signali napak na elektro- in strojni opremi (prenapetostne in pretokovne zaščite, termične zaščite, signali vdora vode v motorje, signali delovanja momentnih zaščit, izpad faz),
– obratovalni tok in delovne ure elektromotorjev,
– signal delovanja nivojskih zaščitnih stikal (hrušk),
– meritev trenutnega pretoka in kumulativne vrednosti pretoka.
Predvideti je treba možnost postavitve antene na drog ali kak drug element za pritrditev oziroma kabelsko povezavo na mesto daljinskega prenosa podatkov v center upravljanja (če je možno, na drog javne razsvetljave ipd.).
Elektronapajanje, upravljanje in kontrola delovanja naprav so izvedeni v prostostoječi ali stenski elektroomarici, locirani v nadzemnem delu ali na betonskem podstavku ob črpališču (zaščita IP 55).
Zagotoviti je treba ukrepe, ki preprečujejo kondenz in zmrzovanje.
Črpališče mora biti dostopno.
3.5.4.4. Tlačni vod
Izvedbo tlačnega voda in izbiro materiala narekujejo terenske razmere in dejanske možnosti izvedbe. V primeru izvedbe tlačnega voda L 20 m je treba na dostopnem mestu na polovici trase predvideti jašek s čistilnim kosom za nujne primere čiščenja.
Globina vkopa tlačne cevi naj bo minimalno 0,8 m.
Zaradi ustavljanja in zaganjanja črpalk morajo biti s hidravličnim izračunom ugotovljena tlačna nihanja za vsak vod, daljši od 20 m in predviden način varovanja tlačnega voda pred vodnim udarom.
3.5.5. Zadrževalni bazeni
3.5.5.1. Namen
Zadrževalni bazeni so objekti na kanalski mreži za odvod deževne vode. Gradimo jih z namenom, da del padavinskega odtoka začasno zadržimo. Z izgradnjo zadrževalnih bazenov praviloma dosežemo:
– zmanjšanje maksimalnega padavinskega odtoka in zato potrebne manjše profile dolvodnih kanalov,
– zadržanje in delno čiščenje prvega vala močno onesnažene padavinske vode.
3.5.5.2. Dimenzioniranje
Pri dimenzioniranju zadrževalnih bazenov, ki so v centralnem sistemu ljubljanske kanalizacije, je treba:
– pretežni del onesnažene padavinske odpadne vode, predvsem pa prvi močno onesnaženi val, zadržati v sistemu in ga odvajati na centralno čistilno napravo v Zalogu,
– predvideti iztok padavinske vode v odvodnik na razbremenilnih objektih gorvodno od centralne čistilne naprave največ, 10-krat letno,
– poleg izgradnje zadrževalnih bazenov izkoristiti tudi zadrževalno kapaciteto obstoječe kanalske mreže tako, da v primeru 10-letnega naliva ne bi prišlo do poplavljanja terena.
Pri projektiranju bazena je treba upoštevati parametre (količina zadržane vode, višina zajezitve, maksimalni iztok iz bazena), ki jih določi upravljalec javnega kanalizacijskega sistema.
Pri dimenzioniranju zadrževalnih bazenov na lokalnih kanalskih sistemih je treba navedena določila smiselno upoštevati, bazene pa dimenzionirati na podlagi ustreznih tujih predpisov (predvsem ATV 128).
3.5.5.3. Deli zadrževalnega bazena
Zadrževalni bazeni so praviloma sestavljeni iz naslednjih enot:
– enote na dotoku v bazen (dotočni kanal, dotočna komora),
– akumulacija (pokrita/nepokrita, peskolov, korito za sušni pretok, akumulacijski prostor, prelivna stena, potopljene stene in drugo),
– enote na iztoku iz bazena (iztočni kanal, kanal za prelito vodo z iztokom v odvodnik in drugo).
V bazene je po potrebi treba vgraditi naslednjo opremo:
– čistilni elementi (avtomatske grablje, naprava za kompaktiranje odpadkov s kontejnerjem, prekucniki za izpiranje dna akumulacije, črpalke in mešala za usedline ter drugo),
– regulacijski elementi (senzorji za merjenje pretoka in nivoja, dušilke, zapornice in drugo),
– kontrola delovanja naprav – brezžični ali kabelski sistem zveze s prenosom podatkov v nadzorni center vzdrževalne službe (postavitev antene na lokaciji objektov, v prostoru upravljanja pa potrebna oprema, vgrajena v elektroomari).
Vgraditi je treba tudi nekatere inštalacije:
– tlačni sistem za izpiranje sten bazena,
– vodovodni priključek iz javnega vodovoda,
– nizkonapetostni elektropriključek iz omrežja z možnostjo rezervnega napajanja iz mobilnega agregata,
– pri pokritih akumulacijah sistem za prisilno prezračevanje akumulacijskega prostora.
3.5.6. Objekti za izpiranje kanalske mreže (prekucniki)
3.5.6.1. Namen
Če se kanalska mreža sama po sebi ne izpira dovolj (hitrosti pri srednjem dnevnem pretoku so manjše od 0,4 m/s), je na neprehodnih kanalih treba izvesti dodatne ukrepe za samoizpiranje – jašek s prekucnikom. Delovanje prekucnika mora omogočiti, da v kanalu pride večkrat na dan do kratkotrajnih čistilnih pretokov s hitrostjo, višjo kot 0,7 m/s.
3.5.6.2. Tehnične zahteve
Objekt, v katerega je postavljen prekucnik, je praviloma zgrajen iz armiranega betona oziroma iz drugega ustreznega materiala. Prenesti mora vse predvidene obtežbe (zemeljski pritisk, prometna obtežba, hidrostatični pritisk in drugo) in mora biti vodotesen. Imeti mora vstopno odprtino pokrito s primernim pokrovom. Tla v objektu morajo biti nagnjena proti vtoku v kanal, ki se izpira.
V objekt se namesti posoda-prekucnik. Velikost in geometrijske karakteristike prekucnika, ki mora akumulirati ustrezno količino vode, pogojujejo dimenzije objekta.
Prekucnik je posoda iz nerjaveče debelejše pločevine, ki se permanentno polni in prazni. Predvidoma se polni z vodo iz vodovoda, kjer to ni mogoče, pa z odpadno vodo. Princip delovanja je zasnovan na spremembi težišča polne posode glede na težišče prazne. Pri polni posodi se skupno težišče posode in akumulirane vode postavi v točko, v kateri je omogočena prevrnitev posode. Močan vodni tok izplakne usedline v kanalu. Tečaji prekucnika morajo biti iz primernega materiala, ki v odpadni vodi ne oksidira.
3.5.7. Peskolovi, lovilci lahkih tekočin in lovilci maščob
Peskolovi se vgrajujejo v kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer je treba preprečiti vnašanje peska in drugih hitro usedljivih snovi v sistem. Vgrajeni morajo biti tudi na vtoku v objekte (črpališča, razbremenilniki, deževni bazeni, čistilne naprave) na mešanem ali padavinskem sistemu kanalizacije kot samostojne enote ali v kombinaciji z izločevalniki lahkih tekočin ali maščob. Dimenzionirajo se tako, da izločajo hitro usedljive snovi pri največjem možnem pretoku. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja usedlin. Peskolovi, ki se vgrajujejo kot predfabricirani izdelki, morajo imeti spričevalo o ustreznosti.
Lovilci lahkih tekočin se vgrajujejo v mešano in ločeno kanalizacijsko omrežje povsod tam, koder je treba iz odpadne vode izločiti lahke tekočine s specifično težo, manjšo od 0,95 kg/l, ki jih po predpisih ni dovoljeno spuščati v kanalizacijo in v padavinsko kanalizacijsko omrežje pred izpustom v vodonosnik, če se odvaja padavinska voda s površin, kjer obstaja možnost razlitja lahkih tekočin. Izdelani in dimenzionirani morajo biti v skladu s standardom SIST EN 858. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja izločenih lahkih tekočin. Če so vgrajeni v kanalizacijski priključek in jih vzdržuje ter skrbi za odstranjevanje izločenih snovi uporabnik, mora biti omogočen nadzor, ki ga izvaja upravljalec sistema. Lovilci lahkih tekočin, ki se vgrajujejo kot predfabricirani izdelki, morajo imeti spričevalo o ustreznosti. Gradnja lovilcev olj je obvezna:
– na varstvenih pasovih vodnih virov in na območjih, ki ležijo na vplivnih območjih vodarn, v primeru, ko se padavinska voda odvaja v ponikovalnico,
– v garažah in na pralnih ploščadih,
– na parkiriščih za tovorna vozila in avtobuse.
Lovilci maščob se vgrajujejo v mešano in ločeno kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer je treba iz odpadne vode izločiti maščobe, ki jih po predpisih ni dovoljeno izpustiti v kanalizacijo. Izdelani in dimenzionirani morajo biti po veljavnih standardih. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja izločenih maščob. Če so vgrajeni v kanalizacijski priključek in jih vzdrževanje ter skrb za odstranjevanje izločenih maščob uporabnik, mora biti omogočen nadzor, ki ga izvaja upravljalec. Lovilci maščob, ki se vgrajujejo kot predfabricirani izdelki, morajo imeti spričevalo o ustreznosti. Vgradnja lovilcev maščob v gostinskih lokalih je obvezna.
3.5.8. Meritve količin in parametrov onesnaženja
3.5.8.1. Namen
Namen meritev je določitev količin in parametrov onesnaženosti odpadnih voda iz virov onesnaževanja. Izvajajo se na stalnih merilnih mestih, ki so locirana na vseh iztokih tehnoloških odpadnih voda pred vtokom v kanalizacijski sistem, na komunalnih čistilnih napravah, na vseh pomembnejših iztokih komunalnih voda v odvodnik ter na točkah, ki so pomembne za določitev parametrov na samem kanalskem omrežju. Glede na količino tehnoloških odpadnih voda in zmogljivosti čiščenja komunalne čistilne naprave so meritve lahko trajne ali občasne.
3.5.8.2. Zakonodaja
Izvedba merilnega mesta, parametri onesnaženosti ter obseg in metode izvajanja meritev morajo biti v skladu z veljavnimi uredbami in pravilniki.
3.5.8.3. Osnovni načini merjenja
V kanalizacijskih sistemih in na čistilnih napravah uporabljamo naslednje osnovne načine merjenja pretoka odpadne vode:
– odprt sistem, kjer je pretok funkcija globine vode, nagiba ter omočenega preseka v merilnem kanalu: Q=f (h, s, A). Odprt sistem merjenja uporabljamo v odprtem kanalu, kjer voda odteka gravitacijsko;
– zaprt sitem, kjer je pretok funkcija hitrosti vodnega toka in preseka cevi Q = f (v, A). Cev, v kateri teče vodni tok, je popolnoma zaprta in napolnjena z vodo. Zaprt sistem merjenja uporabljamo tam, kjer odpadno vodo črpamo po ceveh.
Merjenje s sledili:
Pretok izračunamo iz znane množine dodanega sledila. Za meritev s sledili mora uporabnik pripraviti poseben načrt izvajanja meritve. Merjenje pretoka s sledili se izvaja le v posebnih primerih (kalibracija merilnih korit, meritev dotoka na čistilne naprave).
Merjenja pretoka odpadne vode se morajo izvajati v skladu s standardi in tehničnimi predpisi.
3.5.9. Splošne tehnične zahteve za postavitev merilnega mesta
Merilno mesto mora biti dovolj veliko, dostopno in opremljeno tako, da je meritve mogoče izvajati tehnično ustrezno in brez nevarnosti za izvajalca meritev. Merilno mesto mora biti prilagojeno vrsti dejavnosti onesnaževalca. V primeru spremembe dejavnosti je treba ustrezno prilagoditi tudi merilno mesto.
Izvajalcu meritev mora biti omogočen dostop do merilnega mesta.
V merskem koritu mora biti preprečen rinjeni in plavajoči transport snovi (pesek, krpe ipd.).
V primerni bližini merilnega mesta mora biti posebno varno mesto, prirejeno za postavitev avtomatskega vzorčevalnika za odpadno vodo, ki ga postavi izvajalec javne službe, kadar izvaja kontrolne in raziskovalne meritve na kanalizacijskem omrežju in za to potrebuje podatke z določenega merilnega mesta.
Merilno mesto mora biti varno osvetljeno, tako da je delo možno tudi ponoči.
Ker v kanalizacijskih napravah lahko nastajajo strupeni in zdravju škodljivi plini, je potrebno omogočiti neovirano (naravno ali prisilno) prezračevanje merilnega mesta in pri tem upoštevati ustrezne tehnične predpise in standarde.
3.5.9.1. Elektronske naprave, zajemanje in prenos podatkov
Meritev je lahko:
– ultrazvočna,
– z vpihovanjem zraka in s posrednim merjenjem tlaka,
– z merjenjem globine vode z neposrednim merjenjem tlaka,
– s kombinacijo merjenja globine vode in hitrosti vodnega toka.
Upravljalec javne kanalizacije lahko na stroške uporabnika javne kanalizacije preveri ustreznost naprave.
3.5.9.2. Prikazovanje, obdelava in prenos podatkov
Merilna naprava mora biti izdelana tako, da je mogoče na enem ali na večih prikazovalnikih neposredno odčitati:
– višino vodne gladine v merilni točki,
– vrednost pretoka, v predpisanih enotah,
– kumulativni pretok.
Možen mora biti kontinuiran zapis vrednosti pretoka, v predpisanih enotah na posebnem tiskalniku (registratorju), ali zapis na tiskalniku nadzornega sistema (računalnika).
Zapisovanje količine pretoka mora biti tako pogosto, da je s primerno natančnostjo mogoče izdelati dnevne in letne krivulje pretoka.
3.5.9.3. Tehnične zahteve za postavitev tipskega merilnega mesta za merjenje pretokov
Gladine vode in oblika profila morajo ustrezati tipu merilnega mesta.
Merjenja nivoja naj se izvaja na 3-4 vrednosti Hmax gorvodno od preliva.
Dotočno korito kanal naj bo daljše od 2 m oziroma 10Hmax. Pri izdelavi korita je potrebna čim večja dimenzijska natančnost.
Dimenzije dotočnega in odtočnega kanala morajo biti izvedene tako, da je omogočen neoviran tok vode (npr. neovirano prelivanje pri merskih prelivih).
Padec korita naj omogoča minimalno hitrost pri srednjem dnevnem dotoku 0,4 m/s (samoizpiranje).
Širina dotočnega korita naj znaša vsaj 3 širine preliva, merjeno pri maksimalni višini.
Zaradi varnosti morajo biti vsi kovinski deli, ki so vgrajeni v merilnem mestu in služijo dostopu, in varovalne ograje iz nerjavečega jekla ali iz drugega obstojnega materiala.
Merilni inštrumenti morajo biti montažni, da jih v primeru poškodbe lahko zamenjamo in po uporabi očistimo.
3.5.10. Čistilne naprave
3.5.10.1. Osnovne zahteve
Čistilna naprava za prečiščevanje odpadne vode mora zadostiti naslednjim zahtevam:
– upoštevani morajo biti veljavni predpisi in standardi za to področje,
– čistilna naprava ne sme biti preobremenjena,
– ne sme predstavljati nevarnost za zdravje in življenje ljudi,
– naprava ne sme povzročati prekomernenega smradu, hrupa in emisij,
– nevarnosti za osebje na objektih in napravah morajo biti zmanjšane na najmanjšo možno mero,
– projektirana uporabna doba objektov in naprav: 30 let za gradbene objekte, 10 let za elektrostrojno opremo,
– dosežena mora biti predpisana vodotesnost bazenov in drugih podobnih objektov,
– načrtovani morajo biti pogoji za učinkovito vzdrževanje,
– možno mora biti povečanje oziroma spremembe procesov na objektih in napravah,
– dosežena mora biti s projektom predvidena zanesljivost procesa, možnost slabega delovanja mora biti zmanjšana na minimum,
– poraba energije mora biti zmanjšana na najmanjšo možno mero.
V projektu mora biti predvideno varno in ekonomično odstranjevanje zgoščin, trdnih odpadkov in odvečnega blata.
Pri zasnovi čistilne naprave se mora upoštevati naslednje podatke:
– podatki o sestavi odpadne vode, iz katerih je razvidna tudi prisotnost agresivnih in korozivnih snovi,
– podatke o klimatskih razmerah in značilnostih lokacije, kot so temperatura, vlažnost, vetrovi ipd.,
– zahteve, ki se nanašajo na hrup, smrad, prah, pene, vibracije, elektromagnetna sevanja ipd.,
– posebne zahteve, ki se nanašajo na zasnovo čistilne naprave in so praviloma določene v razpisni dokumentaciji oziroma v projektni nalogi za objekte in naprave na ČN,
– posebne zahteve, ki se nanašajo na vzdrževanje.
3.5.10.2. Zahteve za projektiranje
Pri projektiranju je treba upoštevati več osnovnih zahtev:
Vse ČN na območju JP VO-KA se načrtujejo in gradijo tako, da omogočajo predpisane učinke glede odstranjevanja ogljikovih, dušikovih in fosforjevih spojin, varno in ekonomično odstranjevanje odvečnega blata in drugih odpadkov, v skladu s predpisi.
Za ČN s kapaciteto nad 5000 PE je treba pravilnost dimenzioniranja dokazati z računalniško simulacijo.
Za dimenzioniranje hidravličnega dela ČN, biološkega dela ČN ter sekundarnih usedalnikov je potrebno upoštevati 85-percentilno vrednost pretoka in biološke obremenitve na dotoku na ČN.
Za izračunavanje obratovalnih stroškov, porabe kemikalij in določitev snovnih bilanc je treba upoštevati 65-percentilno vrednost pretoka in biološke obremenitve na dotoku na ČN.
Vse naprave, ki se lahko pokvarijo, morajo biti instalirane tako, da je dosežena zadostna varnost obratovanja in čiščenja, tudi če ne delujejo vedno z največjim izkoristkom oziroma če je del vgrajenih naprav pokvarjen.
Kjer je možno in smiselno, je treba predvideti obtoke (bypass) v primeru rekonstrukcije in vzdrževanja.
V primerih, ko je oskrba z energijo lahko pogosto motena, je treba predvideti ustrezno rezervno napajanje elementov in naprav. Proces na ČN mora biti zasnovan tako, da se po končani motnji vzpostavi normalno operativno stanje v najkrajšem možnem času.
ČN mora biti zasnovana tako, da je možno vzorčenje odpadne vode na dotoku in na iztoku iz naprave oziroma iz kateregakoli elementa ČN na mestih, ki so pomembna za kontrolo procesa in emisij.
Vse informacije o kvaliteti in kvantiteti snovi in elementov na ČN, ki so pomembne za efektivno delovanje ČN, morajo biti dostopne (pretoki, nivoji, tlaki, temperature, koncentracija snovi, pH vrednost).
Omogočeno mora biti varno in preprosto čiščenje, vzdrževanje in popravila objektov in naprav na ČN.
3.5.11. Konstrukcijske zahteve
Konstrukcijske zahteve za objekte so:
– konstrukcija objektov na ČN mora delovati skupaj z vgrajenimi napravami kot funkcionalna celota,
– natančnost pri dimenzioniranju mora biti takšna, da omogoči pravilno inštalacijo in operativnost vgrajenih naprav,
– dosežena mora biti zanesljivost za prenašanje obremenitev (npr. tlak, statične in dinamične obtežbe) v času delovanja in servisiranja naprave,
– dosežena mora biti odpornost proti kemičnim in biološkim obremenitvam snovi iz vode, blata, atmosfere, plinov ter proti temperaturi oziroma temperaturnim spremembam,
– dosežena mora biti varnost proti vzgonu, ko so objekti prazni,
– dosežena mora biti vodotesnost.
Posebne pozornosti morajo biti deležni elementi:
– prehodi med objekti in napravami,
– zveze med strojnimi in elektro elementi in napravami
– dostopi k objektom in napravam,
– ventilacija in temperatura v objektih,
– oskrba z vodo,
– možnost za hitro praznjenje objektov,
– naprave za dvigovanje,
– skladišča za delovna sredstva in za nevarne snovi,
– betonski in zemeljski bazeni,
– korozijska odpornost betonskih objektov.
3.5.11.1. Zahteve za strojne in elektronaprave, opremo in inštalacije
Pri zasnovi, delovanju, vzdrževanju in pri rekonstrukciji je posebno pozornost treba posvetiti naslednjim elementom:
– podatki, ki so pomembni za statično in strojno dimenzioniranje elementov in naprav, kot so npr. obtežba, nosilnost, torzija, uporabnost, staranje itd.,
– poti, stopnice in podesti,
– grablje s kompaktorjem,
– pokrovi, montažne odprtine, odprtine za čiščenje,
– premikajoči deli (kolesa ipd.),
– črpalke in kanali,
– vpihovala in kompresorji,
– merilna in kontrolna oprema,
– elektrooprema,
– zaščita materialov proti koroziji,
– kakovosti varjenja.
Pri zasnovi, gradnji in delovanju čistilne naprave je treba določiti in zasledovati:
– vplive na okolje,
– varnost objektov in naprav oziroma posameznih elementov,
– delovanje in vzdrževanje,
– rezervne dele in posebna orodja.
3.6. Kanalizacijski priključki
3.6.1. Splošno
Kanalizacijski priključek je del objekta, ki je v lasti uporabnika in je namenjen odvajanju vode do javnega kanalizacijskega omrežja.
Za izvedbo in projektiranje kanalizacijskih priključkov smiselno veljajo vsa druga določila tega pravilnika, ki v tem poglavju niso posebej navedena.
Za vsak kanalizacijski priključek se izdela projektna dokumentacija, ki upošteva potrebe uporabnika in obvezno temelji na tehničnih karakteristikah javne kanalizacije.
Kanalizacijski priključki so po namenu:
– stalni, ki so namenjeni stalnemu odvodnjavanju vode,
– začasni, ki so namenjeni začasnim potrebam uporabnikov (gradbiščni priključki, priključki za različne prireditve),
– provizorični, ki so namenjeni za odvajanje vode stalnim porabnikom v času vzdrževalnih del na javnem kanalizacijskem omrežju,
– skupinski kanalizacijski priključki, ki so namenjeni odvajanju vode iz več objektov na ožjem območju (cesta, ulica), kjer ni zgrajen oziroma predviden sistem javne kanalizacije.
3.6.2. Tehnični pogoji izvedb priključkov
3.6.3. Splošni pogoji
a) Priključek (spoj na javno kanalizacijo) se izvede praviloma pod kotom 45° v smeri toka vode v javnem kanalu, in sicer praviloma nad niveleto gladine stalnega pretoka v javnem kanalu.
b) Vse spremembe smeri kanalizacijskih priključkov v neposrednem območju priključitve na javni kanal se lahko izvajajo le z uporabo lokov do največ 450.
c) Revizijski jaški na kanalizacijskih priključkih do globine dna priključne cevi, -1,30 m pod terenom, so lahko notranjega premera 800 mm, globlji jaški pa so notranjega premera 1000 mm.
d) Najmanjši profil kanalizacijskega priključka je DN 150 mm.
e) Za skupinske kanalizacijske priključke veljajo isti tehnični pogoji projektiranja in izvedbe, kot za javno kanalizacijo.
f) Priporočljiv minimalni padec kanalizacijskega priključka je 20 ‰.
g) V primeru, da razmere ne omogočajo izvedbe priporočljivega minimalnega padca, se lahko padci nivelet kanalizacijskih priključkov določajo po naslednji metodologiji:
-----------------------------------------------------------------
DN Odpadne vode Padavinske vode ali
mešani sistem
-----------------------------------------------------------------
150 1 : DN 1 : DN
Prek 200 1 : DN 1 : DN
Polnitev h/d 0,5* 0,7**
DIN 1986
Drugi del
-----------------------------------------------------------------
Padci nivelet kanalizacijskih priključkov ne smejo biti večji od 5%. Pri večjih padcih se izvedejo višinske stope (kaskade).
h) Odvod odpadnih voda se lahko izvede neposredno, če je kota dna kleti objekta uporabnika, v kateri so ali bodo nameščeni sanitarni elementi, najmanj 10 cm nad koto pokrova bližjih revizijskih jaškov na javnem kanalu.
i) Če je kota dna kleti objekta uporabnika, v kateri so ali bodo nameščeni sanitarni elementi, nižja od kote pokrova najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu, povišane za 10 cm, se odpadne vode iz više lociranih prostorov ali objektov prek interne kanalizacije vodijo ločeno do zunanjega revizijskega jaška na kanalizacijskem priključku. Iz kletnih prostorov pa se ločeno odvaja odpadne vode preko ustrezno dimenzioniranega internega črpališča do istega zunanjega revizijskega jaška.
j) Odsek tlačnega voda iz internega črpališča mora potekati višje od kote pokrova najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu. Če to ni možno, mora biti v tlačni vod vgrajena nepovratna zaklopka z vsaj dvema med seboj neodvisnima zaporama, pri čemer mora zapirati ena zapora samodejno pri zajezitvah (povratna loputa), drugo zaporo pa je možno odpreti oziroma zapreti
k) Izjemoma je pri ločenih sistemih javne kanalizacije možna neposredna priključitev odvoda odpadnih voda iz kletnih prostorov, katerih kota tal je do 50 cm pod koto pokrova najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu – kota temena javnega kanala na tem mestu pa je najmanj 80 cm pod koto tal kleti z uporabo nepovratnih zaklopk, kot je to navedeno v prejšnji alinei. Tovrstne rešitve se lahko predvidijo in izvedejo le v individualnih objektih, kjer je to v osebnem interesu lastnika objekta. V tem primeru mora biti sestavni del dokumentacije tudi podpisana izjava uporabnika, da v celoti krije stroške ob morebitni preplavitvi objekta.
3.6.3.1. Posebni pogoji
a) Če je vsebnost odpadnih voda uporabnika drugačna (slabša), kot je to določeno za stanovanjske komunalne odplake, mora biti na interni kanalizaciji vgrajena ustrezna čistilna naprava in na kanalizacijskem priključku izveden merilni jašek v skladu z določili tega pravilnika.
b) Če je zaradi potreb uporabnika in vrste javne kanalizacije možno izvesti odvod odpadnih in tudi padavinskih voda, se interna kanalizacija za odpadne in padavinske vode obvezno izvaja ločeno tako, da se združi v zadnjem revizijskem jašku pred priključitvijo na javni kanal.
3.6.3.2. Drugi pogoji
a) Kanalizacijski priključek se lahko izvede le na podlagi projektne dokumentacije in pisnega soglasja upravljalca javne kanalizacije ob obvezni kontroli predstavnika upravljalca, ki o pravilnosti izvedbe del izdela zapisnik.
b) Pred zasipom kanalizacijskega priključka je obvezna izvedba geodetskega posnetka, ki ga izdela pooblaščeno podjetje in ga preda upravljalcu javne kanalizacije.
3.7. Preizkušanje kanalov
3.7.1. Splošno
Zmogljivost sistemov za odvod vode je treba preizkušati in presojati med gradnjo, pri rekonstrukciji in obnovi, po zaključku posamezne gradbene faze, pa tudi med celotnim obdobjem uporabe.
Preskusi in presoje obsegajo:
– preizkus tesnosti z vodo; po standardu SIST EN 1610;
– preizkus tesnosti z zrakom; po standardu SIST EN 1610;
– preizkus infiltracije;
– preizkus s pregledom pohodnih kanalov;
– pregled s TV kamero;
– določitev sušnega odtoka;
– nadzor dotokov v sistem;
– nadzor nad kakovostjo, količino in pogostostjo emisij na izpustnih mestih v odvodnik;
– nadzor nad strupenostjo in eksplozivnostjo plinov (mešanic plinov z zrakom) v sistemu;
– nadzor nad dotokom na čistilno napravo.
Izbira vrste preizkusov in presoj je odvisna od tega, ali gre za nov ali že obstoječ sistem za odvod vode.
Preizkus tesnosti se opravi na vsakem novozgrajenem, rekonstruiranem ali obnovljenem kanalu. Preizkus tesnosti je treba opraviti po točno določenem postopku.
Po opravljenem preizkusu tesnosti se sestavi zapisnik, ki ga podpiše ta nadzorni organ in vodja gradbišča. Zapisnik o uspešno opravljenem preizkusu tesnosti je sestavni del investicijsko-tehnične dokumentacije.
3.7.2. Preizkus tesnosti
Preizkus se mora izvajati po določilih poglavja 10 (Preizkušanje kanalov) standarda SIST EN 1610 ali po DIN 4033.
Pri tlačnem preizkusu po SIST EN 1610 z zrakom se uporablja preizkusni postopek LC.
3.8. Obnova kanalizacijskih vodov
Obnova kanala je izboljšava dosedanjega; pri tem je ohranjena, deloma ohranjena ali spremenjena funkcija dosedanjega, vendar je ohranjena osnovna struktura starega kanala.
Rekonstrukcija kanala je izdelava novega kanala po obstoječi ali spremenjeni trasi, ohranjena pa je prvotna funkcija.
Popravilo kanala je odpravljanje lokalnih poškodb na obstoječem kanalu.
Pred začetkom obnove mora biti izdelana ocena stanja, ki mora vsebovati:
– ugotovitve poškodb in pomanjkljivosti (na podlagi pregleda s TV kamero, meritev pretokov in preizkusov tesnosti, evidence popravil, evidence motenj kot so preplavitve, zamašitve, porušitve, posedanja itd.),
– analizo vzrokov za ugotovljene poškodbe in pomanjkljivosti,
– hidravlično presojo dimenzij in padcev,
– stanje obremenitev in obstoječih pogojev vgradnje,
– analizo lastnosti odpadne vode,
– določitev stopnje ogroženosti okolja (podtalnice, vodotokov, objektov v bližini),
– določitev stopnje ogroženosti kanala glede na druge inštalacije,
– pričakovane spremembe prostorskega urejanja,
– omejitve pri možnih gradbenih posegih (promet, dostopnost do objektov),
– oceno stroškov.
Na podlagi ocene stanja in določitve ciljev in prioritet se izbere postopek obnove. Po potrebi se mora za obnovo izdelati projekt oziroma elaborat. Vsebovati mora tudi parametre, ki jih je po opravljeni obnovi možno kontrolirati. Upoštevati se morajo določila standarda EN 752-5 in po potrebi v dodatku A k temu standardu naveden standard držav članic Evropske unije.
4. Revizije projektov
Predvideni posegi ali gradnje, ki bistveno vplivajo na obstoječe ali predvideno obratovanje kanalizacijskega sistema, morajo biti projektno obdelani. Vsi projekti morajo biti predloženi revizijski komisiji v pregled in odobritev.
Revizijski pregled projektne dokumentacije izvrši upravljalec kanalizacijskega sistema na stroške investitorja pred izdajo ustreznega soglasja.
Glavni direktor
Anton Kranjc l. r.
