Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK)
Razglašam zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 30. junija 1999.
Št. 001-22-103/99
Ljubljana, dne 8. julija 1999.
Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O PREPREČEVANJU OMEJEVANJA KONKURENCE (ZPOmK)
I. DEL
SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(Predmet zakona)
Ta zakon ureja prepovedane omejitve konkurence, varstvo in ukrepe, če do takih omejitev pride, organe, ki skrbijo za varstvo konkurence, njihove pristojnosti in postopek državnih organov in strank v zvezi z omejitvami konkurence.
2. člen
(Uporaba zakona)
(1) Ta zakon velja za pravne in fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in lastninsko pripadnost (v nadaljnjem besedilu: podjetja).
(2) Kot podjetja v smislu prvega odstavka se štejejo tudi podjetniška združenja, ki neposredno ne opravljajo gospodarske dejavnosti, vendar vplivajo ali lahko vplivajo na ravnanje podjetij na trgu.
(3) Kot gospodarska dejavnost se šteje vsaka dejavnost, ki se opravlja proti plačilu na trgu.
(4) Ta zakon se uporablja tudi za javna podjetja in druge pravne osebe javnega prava, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, če zanje ni z zakonom drugače določeno.
(5) Kot odvisna podjetja v smislu tega zakona se štejejo podjetja, v katerih imajo druga podjetja neposredno ali posredno:
– več kot polovico kapitalskih ali poslovnih deležev ali
– več kot polovico glasovalnih pravic ali
– pravico imenovati več kot polovico članov nadzornega sveta, upravnega odbora ali teles, ki v skladu z zakonom predstavljajo podjetje, ali
– pravico upravljati posle podjetja.
(6) Kot gospodujoča podjetja v smislu tega zakona se štejejo podjetja, ki imajo v drugih podjetjih deleže ali vpliv iz petega odstavka.
3. člen
(Sporazumi, sklepi in usklajena ravnanja)
Če ni izrecno drugače določeno ali če ne izhaja kaj drugega iz smisla določb tega zakona, velja to, kar je določeno za sporazume med podjetji, tudi za sklepe podjetniških združenj in usklajena ravnanja.
4. člen
(Urad za varstvo konkurence)
Za opravljanje nalog po tem zakonu se ustanovi urad za varstvo konkurence (v nadaljnjem besedilu: urad).
II. DEL
OMEJEVANJE KONKURENCE S SPORAZUMI
5. člen
(Prepoved omejevalnih sporazumov)
(1) Prepovedani in nični so sporazumi med podjetji o pogojih poslovanja na trgu, katerih cilj ali učinek je preprečevati, ovirati ali izkrivljati konkurenco v Republiki Sloveniji.
(2) Zlasti je prepovedano:
– neposredno ali posredno določati nakupne ali prodajne cene ali druge poslovne pogoje;
– omejevati ali nadzirati proizvodnjo, prodajo, tehnični razvoj ali naložbe;
– določati v razmerjih z drugimi sopogodbeniki neenake pogoje za enakovrstne izpolnitve, če je s tem sopogodbenik postavljen v konkurenčno slabši položaj;
– pogojevati sklenitev pogodbe s tem, da sopogodbeniki sprejmejo še dodatne izpolnitve, ki po svoji naravi ali po trgovinskih običajih nimajo zveze s predmetom te pogodbe;
– razdeliti trg ali vire nabave med udeleženci.
(3) Prvi odstavek se ne uporablja za sporazume, če prispevajo k izboljšanju proizvodnje ali razdelitve dobrin ali če pospešujejo tehnični in gospodarski razvoj, pri tem pa zagotavljajo uporabnikom pravičen delež doseženih koristi. Vendar ti sporazumi, sklepi ali usklajena ravnanja ne smejo:
– nalagati udeleženim podjetjem omejitev, ki niso nujne za doseganje navedenih ciljev, in
– dajati udeleženim podjetjem možnosti, da bi izključila pomemben del konkurence glede predmetov pogodbe.
6. člen
(Omejitve majhnega pomena)
(1) Prvi odstavek 5. člena se ne uporablja za sporazume majhnega pomena.
(2) Kot sporazumi iz prejšnjega odstavka se štejejo sporazumi med podjetji, katerih skupni tržni delež upoštevnega proizvoda ali storitve v Republiki Sloveniji skupaj s proizvodi ali storitvami odvisnih in gospodujočih podjetij ne presega 5%, če gre za podjetja, ki delujejo na isti stopnji proizvodnje ali trgovine (“horizontalni sporazumi“), oziroma 10%, če gre za podjetja, ki delujejo na različnih stopnjah proizvodnje ali trgovine (“vertikalni sporazumi“). Pri mešanih horizontalno – vertikalnih sporazumih ali tedaj, ko je težko opredeliti, ali gre za horizontalni ali vertikalni sporazum, je upoštevni prag 5%.
(3) Prvi odstavek velja tudi, če se tržni delež podjetij poveča v zadnjih dveh poslovnih letih največ za deset odstotkov.
(4) Ne gre za sporazume majhnega pomena, če je konkurenca pogodbenega proizvoda omejena zaradi okoliščin na trgu, zlasti zaradi enakih ali podobnih sporazumov drugih podjetij.
(5) Tudi če skupni tržni delež upoštevnega proizvoda ali storitve skupaj s proizvodi ali storitvami odvisnih in gospodujočih podjetij ne presega odstotkov, določenih v drugem odstavku tega člena, prvi odstavek tega člena ne velja za:
a) horizontalne sporazume, katerih cilj je:
– določanje cen ali omejitev proizvodnje ali prodaje ali
– razdelitev trga ali virov nabave;
b) vertikalne sporazume, katerih cilj je:
– določanje drobnoprodajnih cen ali
– podelitev teritorialne zaščite udeleženim podjetjem ali tretjim osebam.
7. člen
(Posamične izjeme)
(1) Na zahtevo enega ali več udeleženih podjetij lahko urad odloči, da je sporazum v skladu s tretjim odstavkom 5. člena in zato ni prepovedan in ničen (posamična izjema).
(2) V odločbi iz prvega odstavka urad določi začetek učinkovanja izjeme, trajanje in pogoje za posamično izjemo ter morebitne obveznosti podjetij.
(3) Če tudi po poteku roka, ki ga je določila odločba, obstajajo razlogi iz tretjega odstavka 5. člena, lahko urad na prošnjo podjetja podaljša veljavnost izjeme. Pri tem lahko določi enake ali drugačne pogoje, obveznosti in rok kot v prejšnji odločbi.
8. člen
(Negativni izvid)
Na zahtevo podjetja, več podjetij ali združenja podjetij lahko urad potrdi, da glede na dejstva, ki jih pozna, v zvezi z določenim sporazumom ni bil kršen prvi odstavek 5. člena (negativni izvid).
9. člen
(Skupinske izjeme)
(1) Vlada z uredbo določi, katere skupine sporazumov iz prvega odstavka 5. člena ustrezajo pogojem iz tretjega odstavka 5. člena.
(2) Uredba iz prejšnjega odstavka mora določiti skupine sporazumov, za katere se uporablja, in zlasti določiti:
– omejitve ali pogodbena določila, ki jih sporazum lahko ali jih ne sme vsebovati;
– pogodbena določila, ki jih sporazum mora vsebovati;
– druge pogoje, ki morajo biti izpolnjeni.
(3) Uredba ureja zlasti naslednje skupine pogodb:
– licenčne pogodbe;
– pogodbe o uporabi drugih pravic industrijske lastnine;
– pogodbe o prenosu znanja in izkušenj (know-how);
– druge pogodbe o prenosu tehnologije;
– pogodbe o razvoju in raziskovanju;
– pogodbe o specializaciji;
– pogodbe o distribuciji;
– franšizne pogodbe;
– pogodbe o izključni pravici do nabave;
– pogodbe o skupnih vlaganjih.
(4) Pogodb, ki ustrezajo pogojem, ki so opredeljeni v uredbi o skupinskih izjemah, ni treba priglasiti zaradi pridobitve odločbe o posamični izjemi.
(5) Če so učinki posameznega sporazuma nezdružljivi z določili tretjega odstavka 5. člena, lahko urad po postopku iz VI. dela tega zakona odpravi ugodnost skupinskega izvzetja.
III. DEL
ZLORABA PREVLADUJOČEGA POLOŽAJA
10. člen
(Prepoved zlorabe prevladujočega položaja)
(1) Prepovedana je zloraba prevladujočega položaja na trgu.
(2) S prevladujočim položajem podjetja na trgu je mišljen položaj, ko podjetje glede določenega blaga ali določene storitve nima konkurentov ali ima na trgu le nepomembno konkurenco ali ima v primerjavi s konkurenti občutno boljši položaj glede na tržni delež, možnosti za financiranje, možnosti za nakup in prodajo ali glede na dejstva, ki druga podjetja ovirajo pri vstopu na trg.
(3) Šteje se, da ima podjetje prevladujoč položaj na trgu, če je njegov delež prodaje ali nakupa blaga ali storitve v Republiki Sloveniji večji od 40 odstotkov.
(4) Dvoje ali več podjetij ima prevladujoč položaj na trgu, če med njimi ni pomembnejše konkurence in je njihov skupni delež prodaje ali nakupa blaga ali storitve v Republiki Sloveniji večji od 60 odstotkov.
(5) Zlorabo prevladujočega položaja pomenijo zlasti naslednji primeri:
– posredno ali neposredno pogojevanje nepoštenih prodajnih ali nakupnih cen ali drugih nepoštenih pogojev;
– neupravičeno zviševanje ali zniževanje cen;
– omejevanje proizvodnje, trgov ali tehničnega napredka;
– uporaba neenakih pogojev za primerljive posle z drugimi poslovnimi partnerji, kar te partnerje postavlja ali sili v konkurenčno slabši položaj;
– pogojevanje sklepanja pogodb s sprejemom dodatnih obveznosti, ki po svoji naravi in glede na trgovinske običaje niso povezane z vsebino teh pogodb.
(6) Podjetje lahko zahteva od urada, naj mu izda negativni izvid, da ni kršilo pravil konkurence, ki se nanašajo na prepoved zlorabe prevladujočega položaja.
IV. DEL
KONCENTRACIJA PODJETIJ
11. člen
(Prepovedane koncentracije)
(1) Prepovedane so koncentracije, ki povečujejo moč enega ali več podjetij, posamično ali skupno, pri tem pa bistveno zmanjšujejo ali onemogočajo učinkovito konkurenco na upoštevnem trgu.
(2) Za koncentracijo podjetij gre v primerih:
– združitve dveh ali več predhodno neodvisnih podjetij ali
– ko ena ali več oseb, ki že nadzorujejo najmanj eno podjetje, ali ko eno ali več podjetij bodisi z nakupom vrednostnih papirjev ali premoženja, s pogodbo ali na kakršen koli drugačen način pridobi neposreden ali posreden nadzor drugega podjetja ali delov enega ali več podjetij ali
– dve ali več podjetij ustvari skupno podjetje, ki naj bi bilo samostojen gospodarski subjekt z daljšim trajanjem.
(3) Nadzor nad podjetjem v smislu tega zakona predstavljajo pravice, pogodbe ali druga sredstva, ki ločeno ali skupno in ob upoštevanju ustreznih dejstev ali predpisov omogočajo izvajanje odločilnega vpliva na določeno podjetje, in sicer:
– lastništvo celotnega kapitala ali kapitalskega deleža;
– lastništvo ali pravico do kakršne koli uporabe celotnega premoženja ali dela premoženja določenega podjetja;
– pravica ali pogodba, ki zagotavlja odločilen vpliv na glasovanje ali sklepe organov podjetja.
(4) Nadzor pridobijo osebe ali podjetja:
– ki so upravičeni na podlagi pogodb in poslov iz prejšnjega odstavka ali
– kljub temu da nimajo pravic na podlagi teh poslov, imajo pravico do njihovega uveljavljanja na podlagi pravic, ki iz njih izhajajo.
(5) Za koncentracijo se ne štejejo primeri:
– ko banke, hranilnice ali druge finančne organizacije ali zavarovalnice, katerih običajna dejavnost obsega trgovanje z vrednostnimi papirji, pridobijo poslovne deleže v nekem podjetju z namenom njihove nadaljnje prodaje pod pogojem, da do prodaje pride v enem letu po pridobitvi in da v tem času niso uveljavile svojih upravljavskih pravic na podlagi pridobljenih deležev, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na konkurenčno vedenje podjetja na trgu;
– ko poslovne deleže pridobijo investicijske družbe za upravljanje, če pridobljene pravice uveljavljajo zaradi ohranitve celotne vrednosti naložb in ne vplivajo na konkurenčno vedenje podjetja.
12. člen
(Priglasitev koncentracije)
(1) Koncentracijo morajo udeleženci transakcije priglasiti uradu:
– če je skupni letni promet v transakciji udeleženih podjetij ali z njimi kako drugače povezanih podjetij v posameznem od zadnjih dveh let na slovenskem trgu pred obdavčitvijo presegel 8 milijard tolarjev ali
– če so v transakciji udeležena podjetja ali z njimi kako drugače povezana podjetja skupaj ustvarila za več kot 40 odstotkov prodaj, nakupov ali drugih transakcij na znatnem delu slovenskega trga s proizvodi ali storitvami, ki so predmet transakcije, ali z njihovimi substituti.
(2) Koncentracijo morajo udeleženci priglasiti uradu najpozneje en teden po sklenitvi pogodbe ali objavi javne ponudbe ali pridobitvi kontrolnega interesa. Rok za priglasitev začne teči s prvim od teh dogodkov.
(3) Koncentracijo morajo vedno priglasiti tista podjetja ali osebe, ki v smislu določb 11. člena tega zakona pridobijo nadzor v drugem podjetju. Priglasitev je lahko tudi skupna.
(4) Ne glede na prvi odstavek je urad treba obvestiti o javni ponudbi za prevzem po določbah zakona, ki ureja prevzeme, čeprav bodoča koncentracija ne bi izpolnjevala katerega od pogojev iz prvega odstavka.
(5) V postopkih, ki se nanašajo na koncentracije bank, hranilnic in drugih finančnih organizacij, kot udeleženec v postopku sodeluje Banka Slovenije, pri tistih, ki se nanašajo na koncentracije zavarovalnic, pa Ministrstvo za finance.
13. člen
(Presoja koncentracije)
(1) Koncentracije v smislu tega zakona urad presoja predvsem po tem, ali obstaja nevarnost ustvarjanja oziroma krepitve prevladujočega položaja, kar bi lahko povzročilo izločitev ali bistveno zmanjšanje učinkovite konkurence. Nevarnost je treba presojati ob upoštevanju konkurenčnih dejavnikov, zlasti pa:
– izbire, ki jo imajo na voljo dobavitelji in uporabniki;
– tržnih položajev prizadetih podjetij;
– dostopa, ki ga imajo do virov ponudbe oziroma samega trga;
– strukture tržnih deležev;
– konkurenčnega položaja na trgu;
– ovir pri dostopu na trg konkurenčnih podjetij;
– finančnih zmožnosti prizadetih podjetij;
– mednarodne konkurenčnosti podjetij, ki se presojajo;
– naraščanje ponudbe in povpraševanja po blagu in storitvah, ki jih pokriva koncentracija.
(2) Na podlagi presoje elementov iz prvega odstavka urad odloči o:
– skladnosti koncentracije s pravili konkurence (soglasje) ali
– soglasju h koncentraciji, ki ga pogojuje z izpolnitvijo pogojev, ki jih je naložil, ali
– neskladnosti koncentracije s pravili konkurence.
(3) Do izdaje odločbe iz tretjega odstavka oziroma sklepa iz četrtega odstavka 38. člena udeleženci koncentracije ne smejo uresničevati pravic, ki so jih pridobili s koncentracijo.
V. DEL
URAD ZA VARSTVO KONKURENCE
14. člen
(Organizacija urada)
(1) Urad je pri izvajanju svojih nalog neodvisen in samostojen.
(2) Urad vodi in za njegovo dejavnost odgovarja njegov direktor.
(3) Direktor urada izdaja akte, za katere je pristojen urad.
15. člen
(Naloge in pristojnosti urada)
Urad izvaja nadzor nad uporabo določb tega zakona, spremlja in analizira razmere na trgu, kolikor so pomembne za razvijanje poštene in svobodne konkurence, vodi postopke in izdaja odločbe v skladu z zakonom in daje Državnemu zboru in vladi mnenja o splošnih vprašanjih iz svoje pristojnosti.
16. člen
(Posvetovalni odbor)
(1) Pri uradu je posvetovalni odbor, ki ga imenuje vlada na predlog direktorja urada za dobo štirih let (v nadaljnjem besedilu: odbor). Člani odbora so lahko ponovno izvoljeni.
(2) Vlada imenuje člane odbora med predstavniki gospodarskih panog ter ekonomskih in pravnih strokovnjakov s področja konkurence.
(3) Odbor vodi predsednik, ki ga odbor izbere med svojimi člani.
(4) Odbor obravnava na lastno pobudo ali na pobudo direktorja urada splošna vprašanja iz pristojnosti urada in svoja stališča sporoča direktorju urada.
(5) Člani odbora so dolžni varovati uradno tajnost urada in poslovno tajnost podjetij.
VI. DEL
POSTOPEK ODLOČANJA URADA
1. poglavje
Splošne določbe o postopku pred uradom
17. člen
(Nadzor)
(1) Urad izvaja nadzor nad uporabo določb tega zakona.
(2) Pri opravljanju nadzora lahko urad od subjekta nadzora zahteva poročila in informacije o vseh zadevah, ki so pomembne za presojo, ali subjekt nadzora spoštuje določbe tega zakona.
(3) Poročila in informacije iz drugega odstavka lahko urad zahteva tudi od članov uprave in nadzornega sveta subjekta nadzora in oseb, zaposlenih pri subjektu nadzora.
(4) Urad lahko osebe iz tretjega odstavka pozove, da o zadevah iz drugega odstavka v roku, ki ne sme biti krajši od treh dni, izdelajo pisno poročilo, ali jih povabi, da o teh zadevah dajo ustno izjavo.
18. člen
(Uporaba določb o postopku)
(1) Urad odloča o posamičnih zadevah, za katere je pristojen po tem zakonu, po postopku, določenim s tem zakonom.
(2) Če ni v tem zakonu drugače določeno, se za postopek odločanja urada uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.
(3) Zoper akte urada, izdane po prejšnjem odstavku, ni pritožbe.
19. člen
(Zagotavljanje načela kontradiktornosti)
(1) Oseba, proti kateri se vodi postopek, ima pravico, da v postopku navaja dejstva in dokaze ter izraža svoja pravna naziranja, se v postopku izjavi glede navedb in predlogov drugih udeležencev, kot tudi o dejstvih in dokazih, ki jih urad upošteva po uradni dolžnosti.
(2) Odločba urada se ne sme opirati na dejstva in dokaze, glede katerih osebi, proti kateri se vodi postopek, ni bila dana možnost, da se o njih izjavi.
20. člen
(Vročanje)
(1) Če subjektu vpisa v sodni register ali osebi, ki se vpisuje v register, ni mogoča vročitev na naslovu, ki je naveden v registru, se vročitev opravi tako, da se pisanje pritrdi na oglasno desko urada, na njegovem naslovu pa se pusti obvestilo o načinu vročitve.
(2) Vročitev velja za opravljeno po poteku osmih dni, potem ko je bilo pisanje pritrjeno na desko.
(3) Na posledice iz drugega odstavka mora biti naslovnik opozorjen v obvestilu o vročitvi.
21. člen
(Začetek postopka)
(1) Postopek pred uradom se začne s sklepom o uvedbi postopka.
(2) Sklep o uvedbi postopka izda urad na podlagi vloge iz 7., 8. člena in šestega odstavka 10. člena tega zakona, po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke.
22. člen
(Uvedba postopka na podlagi vloge iz 7., 8. člena in šestega odstavka 10. člena)
(1) Na podlagi vloge iz 7., 8. člena in šestega odstavka 10. člena mora urad izdati sklep o uvedbi postopka v 8 dneh od vložitve popolne vloge.
(2) Če urad v 60 dneh od objave izvlečka sklepa o uvedbi postopka v Uradnem listu RS ne izda odločbe, se šteje, da prijavljeni sporazum iz prvega odstavka 5. člena ne nasprotuje določbam tega zakona.
(3) V posebno zapletenih primerih lahko urad s sklepom podaljša rok iz prejšnjega odstavka največ za 30 dni. V obrazložitvi sklepa mora urad navesti razloge za podaljšanje. Sklep o podaljšanju se vroči vsem udeležencem v postopku. Zoper sklep o podaljšanju ni upravnega spora.
(4) Stranka v postopku lahko sproži upravni spor, če urad ni izdal odločbe, v 8 dneh od dneva, ko je izvedela, da odločba ni bila izdana, vendar najkasneje v 30 dneh po poteku rokov iz drugega oziroma tretjega odstavka.
23. člen
(Uvedba postopka po uradni dolžnosti in na zahtevo stranke)
(1) Urad začne postopek po uradni dolžnosti, kadar izve za okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost kršitev določb tega zakona, ali na podlagi zahteve stranke.
(2) Na zahtevo stranke mora urad začeti postopek, če ta oseba v vlogi izkaže pravni interes za izvedbo postopka in če iz njene vloge izhaja verjetnost obstoja kršitev iz prejšnjega odstavka. Če prijava ne izpolnjuje pogojev iz prejšnjih odstavkov, urad prijavo s sklepom zavrže.
(3) Če urad v 30 dneh po vložitvi zahteve stranke ne izda sklepa o uvedbi postopka, se šteje, da je bil izdan sklep o zavrženju zahteve.
24. člen
(Sklep o uvedbi postopka)
(1) Sklep o uvedbi postopka mora vsebovati:
– določen opis dejanja, ravnanj ali okoliščin, ki so razlog za začetek postopka;
– navedbo določb zakona, za katere je izkazana verjetnost kršitve;
– navedbo listin in drugih dokazov, na podlagi katerih je urad ugotovil, da obstaja verjetnost kršitve določb tega zakona, in
– obrazložitev odločitve o začetku postopka.
(2) Zoper sklep ni upravnega spora.
25. člen
(Objava sklepa o uvedbi postopka)
(1) Izvleček sklepa o uvedbi postopka se objavi v Uradnem listu RS, razen če direktor urada presodi, da je to v nasprotju z interesi preiskave.
(2) Izvleček sklepa mora vsebovati:
– navedbo subjektov, na katere se sklep nanaša;
– navedbo razloga za uvedbo postopka in določb tega zakona, ki so podlaga za uvedbo, in
– poziv fizičnim in pravnim osebam, ki imajo pravni interes za udeležbo v postopku, da prijavijo svojo udeležbo v 30 dneh od objave in da uradu pošljejo pisna mnenja o postopku ter dokumente, ki bi bili lahko pomembni za odločitev, ne da bi formalno zahtevali status udeleženca v postopku.
26. člen
(Prijava udeležbe v postopku)
(1) Na podlagi objave izvlečka sklepa lahko v 30 dneh od objave v Uradnem listu RS svojo udeležbo v postopku prijavi vsaka fizična ali pravna oseba, ki izkaže pravni interes.
(2) Prijava iz prejšnjega odstavka mora vsebovati navedbe in dokaze, ki izkazujejo pravni interes prijavitelja za udeležbo v postopku.
(3) Če prijavitelj ne izkaže pravnega interesa ali če je prijava prepozna ali nepopolna, urad prijavo s sklepom zavrže.
27. člen
(Preiskovalni postopek)
(1) Preiskovalna dejanja opravlja oseba, zaposlena v uradu, po pisnem pooblastilu direktorja urada.
(2) Podjetje, proti kateremu je uveden postopek, mora pooblaščeni osebi urada na njeno zahtevo omogočiti, da opravi preiskovalna dejanja na sedežu in v drugih prostorih, v katerih samo oziroma druga podjetje po njegovem pooblastilu opravlja dejavnosti in posle, iz katerih lahko izhaja kršitev tega zakona.
(3) Podjetje, proti kateremu se vodi postopek, mora pooblaščeni osebi urada na njeno zahtevo omogočiti pregled poslovnih knjig, poslovne dokumentacije in administrativnih oziroma poslovnih evidenc v obsegu, potrebnem za ugotovitev vseh pomembnih dejstev za odločanje v postopku. Pooblaščene osebe urada smejo pri opravljanju preiskovalnih dejanj z uporabo fotokopirnih sredstev ter računalniške opreme podjetja, proti kateremu je uveden postopek, izdelati kopije ter računalniške izpise zgoraj navedenih dokumentov. S tem nastali stroški so stroški postopka. Iz preiskovalnih dejanj so izključeni pisma, obvestila ali drugi načini komunikacije med podjetjem, proti kateremu je uveden postopek, in njegovim pravnim zastopnikom glede tega postopka.
(4) Podjetje, proti kateremu se vodi postopek, mora uradu na njegovo zahtevo izročiti računalniške izpise oziroma kopije poslovnih knjig, poslovne dokumentacije in administrativnih oziroma poslovnih evidenc.
(5) Pooblaščena oseba urada lahko od članov uprave, članov nadzornega sveta, prokuristov in katere koli osebe, ki je zaposlena v podjetju, proti kateremu je uveden postopek, zahteva ustno ali pisno pojasnilo o okoliščinah, ki se nanašajo na preiskovalna dejanja. Če pooblaščena oseba zahteva pisno pojasnilo, določi rok, v katerem mora biti pisno pojasnilo pripravljeno.
(6) Preiskovalna dejanja iz drugega in tretjega odstavka opravlja urad med 8. in 18. uro. Urad mora preiskovalna dejanja opravljati tako, da čim manj ovira poslovanje podjetja.
(7) Kadar se v okviru kazenskega ali drugega sodnega postopka ob izvedbi hišne preiskave ali na drug način zaseže poslovna dokumentacija, ki bi bila lahko pomembna za odločitev urada v postopku po tem zakonu, urad lahko zahteva od sodišča izročitev kopij dokumentacije, razen če sodišče presodi, da bi to nasprotovalo interesom kazenskega postopka.
28. člen
(Preiskovalna dejanja pri tretjih)
Če urad utemeljeno domneva, da ima določena oseba informacije ali podatke, ki so nujni za izdajo odločbe, lahko predlaga pristojnemu sodniku za prekrške, da odobri osebno preiskavo oziroma pridobi od pristojnega preiskovalnega sodnika odredbo za preiskavo stanovanjskih ali poslovnih prostorov.
29. člen
(Sklep o preiskovalnih dejanjih)
(1) Sklep o preiskovalnih dejanjih v podjetju, proti kateremu se vodi postopek, izda urad. Sklep mora obsegati:
– dan in uro, ko se začno preiskovalna dejanja;
– predmet in namen preiskovalnih dejanj;
– predvideni način preiskovalnih dejanj;
– pooblaščeno osebo, ki bo vodila preiskovalna dejanja, in
– pravni pouk o posledicah zavračanja sodelovanja ali onemogočanja preiskovalnih dejanj.
(2) Sklep mora biti podjetju, proti kateremu je uveden postopek, vročen najmanj osem dni pred začetkom preiskovalnih dejanj, ki so določena s sklepom.
(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko pooblaščena oseba sklep o uvedbi postopka in sklep o preiskovalnih dejanjih vroči šele ob začetku opravljanja preiskovalnih dejanj, če drugače ne bi bilo mogoče doseči namena preiskovalnih dejanj.
(4) V primeru iz četrtega odstavka 27. člena mora sklep obsegati določno navedbo poslovnih knjig, poslovne dokumentacije in administrativnih oziroma poslovnih evidenc, ki jih je treba izročiti v obliki računalniških izpisov oziroma kopij, in rok za predložitev, ki ne sme biti krajši od treh dni.
30. člen
(Sankcije zaradi onemogočanja postopka ali zavračanja sodelovanja)
(1) Če podjetje, proti kateremu je uveden postopek, iz neutemeljenih razlogov uradu posreduje netočne podatke, če se ne podredi preiskavi ali če drugače ovira preiskavo ali če v predpisanem roku ne izroči zahtevanih listin ali če posamezna oseba, ki je dolžna dati ustna pojasnila, tega ne stori, lahko urad sprejme sklep, s katerim kršilcu z namenom prisilitve naloži denarno kazen od 500.000 do 1,000.000 tolarjev.
(2) Če podjetje iz prejšnjega odstavka kljub izrečeni kazni še naprej onemogoča postopek ali zavrača sodelovanje, lahko urad tedensko s sklepom naloži kršilcu denarno kazen iz prejšnjega odstavka.
31. člen
(Zapisnik o preiskovalnih dejanjih)
(1) Urad po opravljenih preiskovalnih dejanjih sestavi zapisnik, v katerem navede listine, ki so bile pregledane, in izjave, ki so bile pridobljene, ter svoje ugotovitve glede dejstev in dokazov, ki so pomembne za postopek.
(2) Zapisnik se vroči podjetju, proti kateremu je uveden postopek.
(3) Podjetje, proti kateremu je uveden postopek, lahko odgovori na ugotovitve urada, navedene v zapisniku, v 15 dneh.
(4) V odgovoru mora navesti vsa dejstva in dokaze, pomembne za odločanje o stvari. Če se oseba sklicuje na listinske dokaze, mora te dokaze predložiti, če so te listine v njeni posesti.
32. člen
(Tajnost podatkov)
(1) Vsaka informacija ali podatek o podjetju, proti kateremu je uveden postopek, ki ga pridobi urad v preiskovalnem postopku, je tajen.
(2) Pri objavah o dogodkih po tem zakonu mora urad varovati tajnost podatkov, ki se nanašajo na udeležence v postopku, in lahko objavi le tiste podatke, ki so nujno potrebni za zagotavljanje namena objave.
(3) Vsi uslužbenci urada morajo informacije in podatke iz prejšnjega odstavka varovati kot skrivnost in za izdajo skrivnosti materialno in kazensko odgovarjajo.
33. člen
(Odločanje)
V postopku urad odloči brez ustne obravnave, razen če presodi, da je treba opraviti ustno obravnavo ali če to zahteva stranka v postopku.
34. člen
(Odločba)
(1) Po opravljenem preiskovalnem postopku urad izda odločbo v skladu z določbami 5., 7., 8. in 10. člena, če so za to izpolnjeni pogoji.
(2) Odločba se izda pisno in jo podpiše direktor urada.
(3) Urad mora izdati odločbo v rokih, ki so predpisani s tem zakonom.
35. člen
(Vročitev in objava odločbe)
(1) Odločba se vroči vsem udeležencem postopka. Če so v odločbi podatki o podjetju, proti kateremu je uveden postopek, ki pomenijo poslovno skrivnost, se drugim udeležencem vroči odločba, v kateri se v obrazložitvi ti podatki izbrišejo.
(2) Izrek odločbe se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
2. poglavje
Postopek pri koncentracijah
36. člen
(Uporaba splošnih pravil postopka)
Za postopke pri koncentracijah se uporabljajo splošna pravila postopka, razen če zakon ne določa drugače.
37. člen
(Vsebina in oblika priglasitve)
(1) Stranka, ki priglašuje, mora predložiti uradu na posebnem obrazcu v skladu z 12. členom naslednje:
– izvod dokumenta ali osnutke dokumentov, na podlagi katerih naj bi se izvedla koncentracija;
– seznam članov uprave, glavnih delničarjev ali družbenikov v podjetjih, ki naj bi bila ali so udeležena pri koncentraciji;
– revidirane računovodske izkaze udeležencev v koncentraciji za najmanj zadnja tri davčna leta, če udeleženec ni zavezan za izdelavo revidiranih računovodskih izkazov, pa računovodske izkaze;
– poročilo o kakršni koli udeležbi pri koncentracijah podjetij v Sloveniji v zadnjih treh letih;
– seznam odvisnih podjetij in podružnic;
– seznam gospodujočih podjetij;
– podatke o tržnih deležih udeležencev transakcije;
– podatke o pričakovanih gospodarskih posledicah koncentracije.
(2) Vlada z uredbo natančneje predpiše vsebino obrazca in zahtevanih elementov priglasitve.
38. člen
(Preizkus priglasitve in začetek postopka)
(1) Prejeto priglasitev mora urad nemudoma pregledati.
(2) Če urad ugotovi, da priglašena koncentracija ni podrejena določbam tega zakona, mora o tej ugotovitvi izdati posebno odločbo.
(3) Če urad ugotovi, da je priglašena koncentracija podrejena določbam tega zakona, vendar ni izkazan resen sum, da bi bila neskladna s pravili konkurence, z odločbo:
– odloči, da ji ne bo nasprotoval, in
– izjavi, da je skladna s pravili konkurence.
(4) Če urad ugotovi, da je koncentracija podrejena določbam zakona in je izkazan resen sum glede njene skladnosti s pravili konkurence, s sklepom začne postopek.
(5) Urad odločbe iz drugega in tretjega odstavka in sklep iz četrtega odstavka nemudoma vroči udeleženim osebam.
(6) Urad mora izdati odločbo iz drugega in tretjega odstavka tega člena in sklep iz četrtega odstavka tega člena v 30 dneh od dneva priglasitve.
39. člen
(Objava odločb na podlagi preizkusa priglasitve)
Izvleček odločb po drugem in tretjem odstavku 38. člena se objavi v Uradnem listu RS. Izvleček mora vsebovati:
– navedbo, da je bila koncentracija priglašena;
– udeležene osebe;
– naravo koncentracije;
– gospodarska področja, na katera se nanaša;
– razloge, iz katerih je bila izdana odločba, ter druge podatke iz priglasitve, za katere urad presodi, da je objava potrebna zaradi zagotovitve namena tega zakona.
40. člen
(Zadržanje učinkovanja)
(1) Urad lahko v okviru postopka, ki ga vodi, odredi podjetjem, ki so vključena v koncentracijo, in pristojnim organom, da zadržijo izvajanje koncentracije vse do izdaje odločbe.
(2) Določba prejšnjega odstavka ne zadrži javne ponudbe, ki je bila priglašena pristojnemu organu po zakonu, ki ureja prevzeme, pod pogojem, da pridobitelj ne uresničuje glasovalnih pravic ali jih uresničuje na podlagi soglasja urada le za to in v takem obsegu, na podlagi katerega zagotavlja vrednost svoje naložbe.
41. člen
(Odločbe urada)
(1) Če urad ugotovi, da koncentracija ne nasprotuje določbam tega zakona, izda odločbo o skladnosti koncentracije s pravili konkurence.
(2) Urad lahko z odločbo naloži dodatne obveznosti in pogoje, ki naj zagotovijo skladnost koncentracije s pogoji iz tega zakona.
(3) Če urad ugotovi, da koncentracija nasprotuje določbam tega zakona, izda odločbo o njeni neskladnosti s pravili konkurence.
(4) Če urad izda odločbo iz tretjega odstavka, lahko z odločbo naloži ukrepe, s katerimi se odpravijo učinki nedopustne koncentracije, ki so že nastopili (razdružitev podjetja, razdružitev premoženja, prodaja deležev, prodaja vrednostnih papirjev ali drug ustrezen ukrep).
(5) Če udeleženci koncentracije po lastni krivdi v določenem roku ne izpolnijo naloženih ukrepov iz tretjega odstavka, urad v upravnem izvršilnem postopku z namenom prisilitve s sklepom naloži vsakemu udeležencu denarno kazen od 500.000 do 1,000.000 tolarjev za vsak dan, ko je udeleženec koncentracije v zamudi z izpolnitvijo.
(6) Urad mora izdati eno izmed odločb po tem členu v 90 dneh od dneva izdaje sklepa iz četrtega odstavka 38. člena.
(7) Urad lahko vloži pred pristojnim sodiščem tožbo za ugotavljanje ničnosti.
3. poglavje
Sodno varstvo
42. člen
(Sodno varstvo zoper odločbo urada)
Sodno varstvo zoper odločbe urada se zagotavlja v upravnem sporu.
43. člen
(Upravni spor zoper sklep)
(1) Zoper sklepe urada je dopusten upravni spor, če ni izrecno izključen.
(2) Vložitev tožbe v upravnem sporu ne zadrži njegove izvršitve.
(3) Če je upravni spor vložen zoper sklep o izvedbi preiskovalnih dejanj, urad do odločitve o pritožbi ne sme izdati odločbe. Če se tožbi ugodi, se odločitev urada ne sme opirati na dejstva in dokaze, pridobljene s preiskovalnimi dejanji, glede katerih je pritožnik uspel.
44. člen
(Odškodninski zahtevek)
Če je z dejanji, ki so po tem zakonu nedopustna, komu storjena škoda, sme ta zahtevati odškodnino po pravilih obligacijskega prava.
VII. DEL
OMEJEVANJE TRGA Z OBLASTNIMI AKTI IN DEJANJI
45. člen
(Prepoved)
(1) Vlada Republike Slovenije, državni organi, organi lokalnih skupnosti, podjetja, organizacije in posamezniki, ki opravljajo javna pooblastila, ne smejo omejevati prostega nastopanja podjetij na trgu.
(2) Za omejevanje prostega nastopanja podjetij na trgu po tem zakonu se štejejo splošni in posamični akti in dejanja, s katerimi se v nasprotju z ustavo in zakonom omejujejo svobodna menjava blaga in storitev, svoboden vstop na trg, svobodno nastopanje na trgu ali s katerimi se kako drugače preprečuje konkurenca.
46. člen
(Omejevanje prostega nastopanja s predpisi)
(1) V primeru omejevanja prostega nastopanja podjetij s predpisi se varstvo interesov podjetij zagotavlja v postopku za presojo skladnosti predpisov z ustavo in zakoni, če takšnega varstva ni mogoče zagotoviti v upravnem sporu.
(2) Za omejevanje prostega nastopanja podjetij na trgu po tem zakonu se ne štejejo predpisi, s katerimi se v skladu z ustavo zagotavljajo človekove pravice ter gospodarska in socialna razmerja, zlasti pa predpisi, s katerimi se določa:
– pogoje za promet blaga in storitev in določajo lastnosti blaga ali način opravljanja storitev zaradi sanitarnih, veterinarskih, fitopatoloških, okoljevarstvenih, delovnovarstvenih, tehničnih in podobnih razlogov;
– ukrepe za kontrolo cen v skladu s posebnim zakonom;
– način poslovanja podjetij zaradi varstva potrošnikov v skladu s posebnim zakonom;
– obvezne standarde;
– obveznost z zakonom določenih podjetij, da opravljajo svojo dejavnost za uporabnike.
47. člen
(Omejevanje prostega nastopanja s posamičnimi akti in dejanji)
(1) Za omejevanje prostega nastopanja s posamičnimi akti in dejanji v smislu drugega odstavka 45. člena tega zakona se štejejo zlasti akti in dejanja, s katerimi se:
– podjetju onemogoča opravljanje dejavnosti na kakšnem območju ali glede kakšne vrste dejavnosti, čeprav podjetje izpolnjuje z zakonom določene pogoje;
– neupravičeno zavlačuje postopek za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti ali kakšnega drugega dovoljenja, pomembnega za nastopanje podjetja na trgu;
– posredno ali neposredno ustvarja diskriminacija med podjetji glede na njihov sedež;
– prepoveduje promet blaga in storitev zunaj območja lokalne skupnosti;
– kakšnemu podjetju neutemeljeno zagotavlja privilegiran položaj v poslovanju na trgu.
(2) Če so zoper posamezne akte in dejanja zagotovljena pravna sredstva v upravnem postopku, je mogoč zoper dokončno odločbo v upravnem postopku upravni spor.
(3) Če zoper akte in dejanja iz prvega odstavka tega člena niso mogoča pravna sredstva v upravnem postopku in tudi ni zagotovljeno sodno varstvo, lahko prizadeto podjetje začne upravni spor.
48. člen
(Izjemoma dovoljene omejitve)
Ne glede na določbe 46. in 47. člena tega zakona sme Vlada Republike Slovenije predpisati omejitve na trgu v naslednjih primerih:
– če nastanejo ali utegnejo nastati zaradi naravne nesreče, epidemij, izrednih razmer in podobnih razlogov občutne motnje na trgu in pri preskrbi prebivalstva ali motnje na drugih področjih, če ogrožajo varno in zdravo življenje prebivalcev;
– če nastanejo ali utegnejo nastati občutne motnje na trgu zaradi pomanjkanja dobrin, nujno potrebnih za proizvodnjo ali predelavo ali za življenje prebivalcev;
– če je treba zagotoviti potrebe po izdelkih, surovinah in reprodukcijskem materialu, ki so posebno ali strateško pomembni za obrambo Republike Slovenije.
49. člen
(Pogoj za uporabo izjemoma dovoljenih omejitev)
Izjemoma dovoljene omejitve iz 48. člena tega zakona sme Vlada Republike Slovenije predpisati le, če razlogov za omejitve ni mogoče odpraviti z ukrepi v podjetjih, z blagovnimi rezervami, z uvozom ali ukrepi tekoče gospodarske politike.
50. člen
(Ukrepi izjemoma dovoljenih omejitev)
(1) Kot omejitve v smislu 48. člena tega zakona sme Vlada Republike Slovenije predpisati:
– prepoved prometa z določenim blagom, prepoved njegovega uvoza ali izvoza, omejitev prometa s posameznim blagom glede količine ali kakovosti, določitev posebnih pogojev za promet s posameznim blagom ali vrstami blaga;
– obveznost določenih podjetij, da morajo dati v promet določene količine ali vrste blaga in da ga morajo dati na razpolago ali dobaviti določenim uporabnikom ali uporabnikom po določenem vrstnem redu;
– obveznost določenih podjetij, da si morajo ustvariti rezerve in v njih hraniti določene količine in vrste blaga.
(2) Smiselno enake prepovedi ali obveznosti se lahko predpišejo za storitve.
(3) Vlada Republike Slovenije je dolžna omejitev razveljaviti takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bila omejitev predpisana, ali ko je mogoče stanje popraviti z drugačnimi ukrepi.
(4) Če Vlada Republike Slovenije ukrepov ne razveljavi v šestih mesecih, odkar jih je sprejela, mora o ukrepih obvestiti Državni zbor in mu poročati o učinkih teh ukrepov.
51. člen
(Omilitev škode zaradi izjemnih omejitev)
(1) Če je bila podjetju z ukrepi po 50. členu prizadejana občutna škoda, mora pristojni državni organ sprejeti ukrepe za omilitev škode, tako da posledice predpisanih državnih ukrepov za podjetje niso občutno nesorazmerna v primerjavi s posledicami, ki so jih v okoliščinah iz 48. člena utrpeli potrošniki, druga podjetja, država ali lokalna skupnost.
(2) Če je z ukrepi iz 50. člena nastala podjetju občutno nesorazmerna škoda in niso bili sprejeti ukrepi v skladu z določbo prejšnjega odstavka, lahko podjetje zahteva povrnitev te škode od Republike Slovenije.
VIII. DEL
KAZENSKE DOLOČBE
52. člen
(1) Z denarno kaznijo od 10,000.000 tolarjev do 30,000.000 tolarjev se za prekršek kaznuje pravna oseba:
– če sklene sporazum o omejevanju konkurence (5. člen);
– če zlorabi prevladujoč položaj na trgu (10. člen).
(2) Posameznik, ki stori dejanje iz prejšnjega odstavka v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, se kaznuje za prekršek z denarno kaznijo od 3,000.000 tolarjev do 15,000.000 tolarjev.
(3) Z denarno kaznijo od 1,000.000 tolarjev do 1,500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prvega odstavka odgovorna oseba pravne osebe.
53. člen
(1) Z denarno kaznijo od 3,000.000 tolarjev do 10,000.000 tolarjev se za prekršek kaznuje pravna oseba, ki ne priglasi uradu nameravane koncentracije ali je ne priglasi v roku (11. člen).
(2) Posameznik, ki stori dejanje iz prejšnjega odstavka v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, se kaznuje za prekršek z denarno kaznijo najmanj 1,000.000 tolarjev do 5,000.000 tolarjev.
(3) Z denarno kaznijo od 300.000 tolarjev do 500.000 tolarjev se za prekršek kaznuje odgovorna oseba, ki stori dejanje iz prvega odstavka.
54. člen
Z denarno kaznijo od 300.000 tolarjev do 500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek odgovorna oseba državnih organov in organov lokalne skupnosti, podjetja ali druge organizacije ter posameznik, ki izvršuje javna pooblastila, če stori dejanje ali izda posamičen akt (47. člen), s katerim se omejuje prosto nastopanje podjetij na trgu.
55. člen
Postopek za prekršek iz 52., 53. in 54. člena ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku.
56. člen
Predlog za uvedbo postopka o prekršku poda urad.
IX. DEL
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
57. člen
(Razveljavitev določb zakona o varstvu konkurence)
Z dnem, ko začne veljati ta zakon, prenehajo veljati določbe II. poglavja – Omejevanje konkurence, IV. poglavja – Nedovoljena špekulacija, VI. poglavja – Omejevanje trga z oblastnimi akti in dejanji, VII. poglavja – Varstvo konkurence, razen določb devete alinee prvega odstavka 24., 26., 27. in 28. člena (veljati preneha le določba pete alinee drugega odstavka) zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93).
58. člen
(Nadaljevanje dela Urada za varstvo konkurence)
(1) Urad za varstvo konkurence prične z delom najkasneje do 31. 12. 2000.
(2) Do začetka dela urada za varstvo konkurence po prvem odstavku 14. člena opravlja vse naloge po tem zakonu sedanji urad za varstvo konkurence pri Ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj.
59. člen
(Imenovanje članov posvetovalnega odbora)
Vlada mora imenovati člane posvetovalnega odbora najkasneje v enem mesecu po začetku dela urada za varstvo konkurence.
60. člen
(Nadaljevanje postopkov)
(1) Postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, se opravijo in končajo po predpisih, po katerih so se začeli.
(2) Če so sankcije po tem zakonu za storilca milejše, se zanje uporablja ta zakon.
61. člen
(Skupinske izjeme in obrazec za priglasitev koncentracije)
Vlada sprejme uredbi, s katerima v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona določi, katere skupine sporazumov iz prvega odstavka 5. člena ustrezajo pogojem iz tretjega odstavka 5. člena in vsebino obrazca in zahtevanih elementov priglasitve koncentracije.
62. člen
(Revalorizacija zneskov)
Vlada spremeni tolarske zneske iz 12., 30. in 41. člena tega zakona, če se pomembneje spremeni razmerje tolarja proti evru po tečaju Banke Slovenije.
63. člen
(Začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 310-03/99-5/1
Ljubljana, dne 30. junija 1999.
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med. l. r.
