Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Venčeslava Thalerja iz Ljubljane, na seji dne 17. junija 1999

1. Sklep Občinskega sveta občine Škofljica o povečanju davka od premoženja (Uradni list RS, št. 31/97) je bil v neskladju z ustavo. Ugotovitev ima učinek odprave.
2. Točka 1 izreka se izvrši na način, določen v 10. točki obrazložitve.

1. Pobudnik, ki na območju Občine Škofljica poseduje nepremičnine, v dne 25. 11. 1997 vloženi pobudi, meni, da je sklep o povečanju davka od premoženja (v nadaljevanju: sklep), ki ga je sprejel Občinski svet občine Škofljica (v nadaljevanju: občina), v neskladju s 14., 153. in 155. členom ustave. Sklep naj bi bil v neskladju z načelom enakosti, ker deli državljane na tiste, ki imajo, in na tiste, ki nimajo stalnega bivališča v Občini Škofljica. V neskladju z načelom usklajenosti pravnih aktov pa naj bi bil, ker zakon o financiranju občin (Uradni list RS, št. 80/94, 45/97 – odl. US in 56/98 – ZFO), na podlagi katerega je bil sklep sprejet, navedenega razlikovanja obdavčitve po kraju stalnega bivališča ne predpisuje. Ker je bil sklep objavljen v Uradnem listu RS dne 30. 5. 1997, uporabljal pa se je od dne 1. 1. 1997 (2. člen sklepa), naj bi bil v neskladju tudi s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov.
2. Občina na pobudo ni odgovorila.

3. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Izpodbijani sklep je bil v Uradnem listu RS objavljen dne 30. 5. 1997. Iz 2. člena sklepa izhaja, da začne veljati petnajsti dan po objavi, uporablja pa se od dne 1. 1. 1997, torej tudi za nazaj. Prvi odstavek 155. člena ustave določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Povratna veljava je izjemoma dovoljena le, če zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, in to le v primeru, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (drugi odstavek 155. člen ustave). Predpis lokalne skupnosti torej v nobenem primeru ne more imeti retroaktivne veljavnosti. Zato je sklep v delu, v katerem je veljal za nazaj, v neskladju z ustavo.
5. Člen 1 sklepa, za katerega pobudnik zatrjuje neskladje s 14. in 155. členom ustave, predpisuje, da se davek od premoženja iz 1. in 2. točke 14. člena zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 in 8/89 ter Uradni list RS, št. 48/90 in 7/93 – v nadaljevanju: ZDO) poveča ... “zavezancem, ki so lastniki oziroma uživalci premoženja na območju Občine Škofljica, vendar nimajo stalnega bivališča v Občini Škofljica.” Iz 14. (oziroma 156.) člena ZDO med drugim izhaja, da plačujejo davek od premoženja fizične osebe, ki posedujejo stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže (1. točka), ter fizične osebe, ki posedujejo prostore za počitek oziroma rekreacijo (2. točka). Na podlagi izpodbijane določbe sklepa pa višina oziroma povečanje davka od premoženja ni odvisno od posedovanja navedenih predmetov obdavčenja, temveč od stalnega bivališča.
6. Ustavno načelo enakosti pred zakonom, ki naj bi bilo z izpodbijano določbo sklepa kršeno, pomeni predvsem zahtevo po nearbitrarni uporabi prava do pravnih subjektov in zavezuje normodajalca k zagotavljanju enakosti subjektov pri normiranju. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da načela enakosti ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, pač pa kot enakopravno obravnavanje enakih dejanskih stanj. Različnosti dejanskih stanj pa ustreza tudi normativna različnost. Zato gre za kršitev načela enakosti, kadar lahko normodajalčevo razlikovanje označimo kot samovoljno, torej takšno, za katerega ni stvarnega razloga (glej točko 8 obrazložitve odločbe št. U-I-34/98 z dne 2. 4. 1998, Uradni list RS, št. 31/98 in OdlUS VII, 57). Razloga za razlikovanje pri obdavčevanju z davkom od premoženja, v odvisnosti od stalnega bivališča zavezanca, občina ni navedla. Za takšno razlikovanje pa tudi ustavno sodišče ni našlo nobenega razumnega, iz narave urejevane stvari izhajajočega, razloga. Ustavno sodišče je zato izpodbijano ureditev ocenilo kot arbitrarno in kot tako v neskladju s 14. členom ustave.
7. Glede na ugotovljeno neskladje 1. člena sklepa s 14. členom ustave, ustavno sodišče v nadaljevanju njegove (ne)skladnosti s 153. členom ustave ni ocenjevalo.
8. S to odločbo je ustavno sodišče odločalo o predpisu, ki ne velja več, saj je sklep določal povečanje davka od premoženja le za leto 1997 (1. člen sklepa). Člen 47 ZUstS določa, da lahko ustavno sodišče za predpis, ki je med postopkom prenehal veljati, niso pa bile odpravljene posledice njegove neustavnosti in nezakonitosti, ugotovi, da ni bil v skladu z ustavo in zakoni. Izpodbijani sklep, ki sicer ne velja več, je povzročil škodljive posledice vsem tistim davčnim zavezancem na območju Občine Škofljica, ki so kot lastniki oziroma uživalci premoženja, ki nimajo stalnega bivališča na območju Občine Škofljica, na njegovi podlagi morali plačati višji davek, kot pa bi ga sicer. Ugotovitev ustavnega sodišča o neustavnosti sklepa ima zato v skladu s 47. členom ZUstS učinek odprave.
9. Odprava učinkuje za nazaj (drugi odstavek 45. člen ZUstS). To pomeni, da lahko vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega sklepa nastale škodljive posledice, zahteva njihovo odpravo. Če so posledice nastale s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljenih določb sklepa, lahko prizadeta oseba zahteva njegovo spremembo oziroma odpravo pri organu, ki je odločil na prvi stopnji (prvi odstavek 46. člena ZUstS). Spremembo oziroma odpravo posamičnega akta lahko zahteva v treh mesecih od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, če od njegove vročitve do vložitve pobude na ustavno sodišče ni preteklo več kot eno leto (drugi odstavek 46. člena ZUstS).
10. Na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS je ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve odločbe. Davčni zavezanci, ki jim je bil davek od premoženja za leto 1997 odmerjen na podlagi zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 in 8/89 ter Uradni list RS, št. 48/90 in 7/93 – ZDO), odredbe o valorizaciji zneskov za odmero davkov po zakonu o davkih občanov za leto 1997 (Uradni list RS, št. 77/96) in določb odpravljenega sklepa, lahko za leto 1997 zahtevajo spremembo posamičnega akta tako, da jim bo znesek, ki so ga na račun davka od premoženja za leto 1997 na podlagi določb odpravljenega sklepa plačali več, vrnjen (95. člen zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98 – odl. US, 76/98 – odl. US, 82/98 in 91/98 – ZDavP).

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 40. člena in 47. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč – Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam – Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.