Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavnih pritožb S. R. iz S. G., ki jo zastopa D. G., odvetnik na R. K., in D. G. z R. K., na seji senata dne 16. junija 1999

Ustavni pritožbi S. R. in D. G. zoper sklep Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Ks 17/97 z dne 7. 5. 1997 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. K 35/96 z dne 4. 4. 1997 se ne sprejmeta.

1. Pritožnika z ustavno pritožbo izpodbijata sklep izvenobravnavnega senata ikrožnega sodišča, s katerim je bila zavrnjena njuna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. K 35/96 z dne 4. 4. 1997. Z navedenim sklepom okrožnega sodišča so bili pritožniku priznani stroški zastopanja pritožnice v kazenskem postopku, v katerem je pritožnica nastopala kot oškodovanka, pritožnik pa kot njen pooblaščenec.
2. Pritožnika v ustavni pritožbi zatrjujeta kršitev 22. in 26. člena ustave. Sodišče naj bi pritožniku kršilo ustavne pravice s tem, da mu ni prisodilo zamudnih obresti od priznanih stroškov zastopanja, čeprav je to zahteval, niti ni hotelo izvesti dokazov v zvezi s to zahtevo. Pritožnici pa naj bi bile kršene ustavne pravice s tem, da ji sodišče ni priznalo stroškov rentgenskega slikanja, prevoza in izgube zaslužka, ki jih je imela zaradi kazenskega postopka, ampak je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da bo povrnitev teh stroškov lahko uveljavljala v odškodninski pravdi, kamor jo je napotilo. Po mnenju pritožnice ti stroški spadajo med stroške kazenskega postopka, saj so pritožnici nastali izključno zaradi njega, zato bi o njih moralo odločiti sodišče v okviru kazenskega postopka.
3. Po določbi druge alinee drugega odstavka 55. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) ustavno sodišče ne sprejme ustavne pritožbe, če od odločitve o njej ni mogoče pričakovati rešitve pomembnejšega pravnega vprašanja in če tudi kršitev človekove pravice ni imela pomembnejših posledic za pritožnika.
4. Obravnavana primera ne zastavljata pomembnejših pravnih vprašanj, ki bi jih bilo treba rešiti v postopku ustavne pritožbe. Presoja ustavnega sodišča bi glede pritožničine ustavne pritožbe zadevala vprašanje, ali je sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo materialno pravo, ko pritožnici spornih izdatkov ni priznalo kot stroškov kazenskega postopka ter ali je bila s to odločitvijo sodišča kršena kakšna pritožničina ustavna pravica. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in naslednji – v nadaljevanju: ZKP) v 92. členu določa, kateri so stroški kazenskega postopka. V teoriji in praksi ni sporno, da tudi potrebni izdatki oškodovanca spadajo med stroške kazenskega postopka in da mora o njih odločiti sodišče v okviru kazenskega postopka bodisi s sodbo ali sklepom, s katerim se ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnica, bodisi s posebnim sklepom. Kot je ustavno sodišče v svojih odločbah že večkrat poudarilo, ugotavljanje ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, samo po sebi ni stvar ustavnega sodišča, pri presoji, ali gre za kršitev ustavnih pravic, pa bi šlo za uporabo že izdelanih pravno relavantnih kriterijev v konkretnem primeru, zato od odločitve v tej zadevi ne gre pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.
5. Enako velja tudi za pritožnikovo ustavno pritožbo. Splošno pravilo zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in naslednji – v nadaljevanju: ZOR) je, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice tudi obresti. To pravilo velja, tudi če dolg predstavljajo stroški kazenskega postopka, dolžnica pa je država. V zvezi z obveznostjo plačila obresti od stroškov kazenskega postopka je vrhovno sodišče sprejelo načelno pravno mnenje, v katerem je zavzelo stališče, da so tisti, ki imajo po prvem odstavku 99. člena ZKP pravico do povračila stroškov kazenskega postopka iz 95. člena ZKP – če tako zahtevajo – upravičeni tudi do obresti od teh stroškov po prvem odstavku 277. člena ZOR. Obresti tečejo od dneva izdaje odločbe sodišča, s katero je bila določena obveznost povrnitve stroškov in njihova višina (občna seja VSS, 26. 12. 1989, Poročilo VSS 2/89). Pritožnik je ustavni pritožbi priložil tudi sklep, ki ga je izdalo isto sodišče kot izpodbijani sklep, s katerim so mu bili v podobni zadevi priznane zamudne obresti od stroškov zastopanja. Navedena zakonska določba in pravno mnenje, kakor tudi priloženi sklep, kažejo, da ne gre za odprto vprašanje, katerega bi moralo rešiti ustavno sodišče in tako vplivati na sodno prakso. Tudi če bi ustavno sodišče v obravnavani zadevi ugotavljalo, ali je izpodbijana odločitev sodišča takšna, da predstavlja kršitev pritožnikovih ustavnih pravic, bi šlo pri tem prav tako kot pri ustavni pritožbi pritožnice, le za presojo pravilnosti odločitve v konkretnem primeru in za primerjavo te odločitve z ustaljeno sodno prakso ter uporabo izdelanih kriterijev za presojo, ali so bile z njo kršene ustavne pravice pritožnika. Tudi od odločitve v tej zadevi torej ni pričakovati rešitve pomembnejšega pravnega vprašanja.
6. Pri ustavnih pritožbah obeh pritožnikov pa je izpolnjen tudi drugi od kumulativno predpisanih pogojev v drugi alinei drugega odstavka 55. člena ZUstS. Sklep okrožnega sodišča, s katerim so bili pritožniku priznani stroški zastopanja v znesku 143.667 SIT je bil izdan dne 4. 4. 1997 (popravni sklep, s katerim je bil znesek popravljen na 144.042 SIT pa dne 16. 4. 1997), pritožnik pa je priznane stroške zastopanja dobil izplačane dne 19. 6. 1997. Sporni znesek zamudnih obresti, ki jih zahteva pritožnik, torej znaša 7.168 SIT. Stroški, povrnitev katerih je zahtevala pritožnica, pa skupaj znašajo 7.150 tolarjev. Oba zneska sta torej nizka in tudi če bi ustavno sodišče ugotovilo, da gre v izpodbijanih odločbah za kršitev pravice iz 22. člena ustave, kršitev ni imela pomembnejših posledic za nobenega od pritožnikov.
7. Ker torej od nobene od obeh odločitev ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in ker zatrjevana kršitev določb ustave za pritožnico in pritožnika ni imela pomembnejših posledic, ustavno sodišče ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo.
8. Senat ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Miroslava Geč-Korošec.