Ustavno sodišče je v postopku odločanja o pobudi mag. Janeza Siršeta iz Mengša, ki ga zastopajo dr. Peter Čeferin, Rok Čeferin in Aleksander Čeferin, odvetniki v Grosupljem, na seji dne 8. julija 1999

1. Tretji odstavek 169. člena in četrti odstavek 171. člena kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – p. in 23/99) nista v neskladju z ustavo.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 171. člena in petega odstavka 172. člena kazenskega zakonika se zavrže.

1. Pobudnik izpodbija določbe tretjega odstavka 169. člena, četrtega in šestega odstavka 171. člena in petega odstavka 172. člena kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ). Izpodbijane določbe naj bi v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) določene osebe ekskulpirale pri izvrševanju kaznivih dejanj. To naj bi bilo namreč dovoljeno le v posebnih okoliščinah, ko gre za tehtanje varovanih dobrin (silobran, skrajna sila, sila in grožnja). Sporne zakonske določbe naj bi KZ povzel po pretekli ureditvi v drugih evropskih državah, ko so bili zaradi varovanja svobode izražanja mnenj in pravice do informiranja novinarji izvzeti iz kazenske odgovornosti. Sedaj naj bi evropska civilizacija to že presegla. Pobudnik meni, da bi novinar v pravice drugih smel poseči le, če bi bila s tem varovana druga tehtnejša ustavna pravica, npr. pravica dobiti informacijo javnega značaja (drugi odstavek 39. člena ustave). KZ bi bil zato moral določiti, da je novinar lahko ekskulpiran, če gre za javno zadevo in če svoje pravice ni uporabil na žaljiv, poniževalen in podoben način. Prepovedano bi moralo biti pisanje v smislu senzacije ali škandala. To tudi ne bi smelo biti javno uporabljeno v polemiki. Prepovedani bi morali biti tudi posegi v bistvo domneve nedolžnosti in pravice do osebnega dostojanstva in varnosti. Pri očitanju kaznivega dejanja bi zato morali govoriti o sumu storitve kaznivega dejanja. Ekskulpacijski razlog “če je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil”, bi bilo treba razlagati tako, da bi storilec moral dokazovati, da je ravnal z vso vednostjo in poštenjem in da je sledil temeljnemu pravilu pravne države audiatur et altera pars. Zastavljalo naj bi se vprašanje, ali so mediji in druge osebe upravičene posegati v varstvo osebnih podatkov (38. člen ustave), varstvo tajnosti pisem in drugih občil (37. člen ustave), nedotakljivost stanovanja in službenih prostorov (36. člen ustave), varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen ustave), v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen ustave) in v domnevo nedolžnosti (27. člen ustave). Z izpodbijanimi določbami naj bi bile kršene določbe 14. člena, tretjega in petega odstavka 15. člena ter 2. člena ustave. Pobudnik predlaga razveljavitev izpodbijanih določb in naložitev Državnemu zboru, naj sporna vprašanja uredi v skladu z dogajanji v sodobni pravni civilizaciji ter zagotovi enakost storilcev kaznivih dejanj pred zakonom, izjeme pa naj dovoli le tedaj, ko je to izrazito v javnem interesu in ni na škodo bistvenih elementov ustavnih pravic drugih.
2. Pobudnik je predložil prvostopno sodbo, s katero je bil obtoženi novinar oproščen očitkov zasebne tožbe, češ da naj bi bil storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Sodišče je ugotovilo, da je imel novinar utemeljen razlog, da je verjel v resničnost spornih trditev. Ker sporna trditev ni imela narave žaljive vrednostne ocene, ampak je šlo za zatrjevanje dejstev, pa naj bi v očitanem ravnanju po stališču sodišča ne šlo niti za razžalitev. Predmet presoje so bile navedbe o pobudnikovem domnevno nedopustnem ravnanju, povezanem z opravljanjem funkcije ministra.
3. Državni zbor meni, da izpodbijane določbe niso v nasprotju z ustavo. Navedel je, da je zakonodajalec izjeme od kaznivosti pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime določil zaradi varstva svobode izražanja (39. člen). Jamstvo svobode izražanja naj bi bilo temeljnega pomena za demokratično državo in nujna sestavina človekovih pravic. Ker si uresničevanje različnih svoboščin in pravic pogosto nasprotuje, je naloga pravne ureditve v demokratičnih državah, da določi razumne podlage, s katerimi ureja kolizije teh pravic. Določbe naj bi ne bile v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom, ker so izjeme določene na splošen in abstrakten način in vse storilce kaznivih dejanj zadevajo enako. Določba petega odstavka 15. člena ustave naj bi se na sporna vprašanja ne nanašala. Glede skladnosti izpodbijanih določb s tretjim odstavkom 15. člena ustave pa Državni zbor meni, da bi bilo treba preizkusiti, ali je v vseh primerih mogoča restriktivna razlaga, ki bi kazensko varstvo osebnostnih pravic varovala v ustreznem, demokratični državi primernem razmerju s svobodo izražanja. Izpodbijane določbe naj bi urejale kolizijo med različnimi ustavnimi pravicami in upoštevale določbo 63. člena ustave o protiustavnosti razpihovanja vsakega sovraštva in nestrpnosti. Svoboda izražanja se kot “pozitivna” svoboda nanaša na aktivno delovanje posameznika, pravica do osebnega dostojanstva in nedotakljivosti osebnostnih pravic pa na varstvo posameznika pred zunanjim posegom. V koliziji svobode izražanja in osebnostnih pravic je zato potreben poudarek na varstvu zadnjih. Izpodbijane zakonske določbe bi bilo zato treba razlagati restriktivno.

4. Po določbi 24. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka, izkazati svoj pravni interes. Ta je podan, če predpis, katerega oceno predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pobudnik izkazuje svoj pravni interes z dejstvom, da je zoper novinarja vložil zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (171. člen KZ). Prvostopna sodba, s katero izkazuje svoj pravni interes, se opira na določbi četrtega odstavka 171. člena in tretjega odstavka 169. člena KZ. Le glede teh dveh določb je torej pobudnik izkazal neposreden poseg v svoje pravice oziroma pravni položaj. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb šestega odstavka 171. člena in petega odstavka 172. člena KZ je zato ustavno sodišče zavrglo.
5. V preostalem je ustavno sodišče pobudo sprejelo in na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Tudi glede pobudnikovih očitkov o neustavnosti tretjega odstavka 169. člena in četrtega odstavka 171. člena KZ pa se je omejilo na dejansko stanje iz sodbe, s katero pobudnik utemeljuje pravni interes za vložitev pobude.

6. Določbi 169. člena in 171. člena KZ opredeljujeta dve izmed kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Po prvem odstavku 171. člena KZ se za žaljivo obdolžitev kaznuje, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu. Po prvem odstavku 169. člena KZ se za razžalitev kaznuje, kdor koga razžali. Izpodbijani določbi četrtega odstavka 171. člena in tretjega odstavka 169. člena KZ določata dva primera, ko se, kljub podanosti elementov iz prvega odstavka 171. člena KZ oziroma iz prvega odstavka 169. člena KZ, storilec ne kaznuje. Četrti odstavek 171. člena KZ se glasi: “Če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (169. člen) ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen).” Tretji odstavek 169. člena KZ se glasi: “Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.”
7. Razlogov, zaradi katerih naj bi bili izpodbijani določbi KZ v nasprotju z določbami ustave o varstvu osebnih podatkov (38. člen), o varstvu tajnosti pisem in drugih občil (37. člen), o nedotakljivosti stanovanja in službenih prostorov (36. člen) in o domnevi nedolžnosti (27. člen), pobudnik ni navedel. Zgolj ugotovitev, da naj bi nekateri novinarji prevzemali delo državnih organov, ne pove, zakaj naj bi izpodbijani določbi KZ posegali v navedene ustavne pravice.
8. Pobudnikov očitek, da izpodbijani določbi v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) izključujeta kaznivost za določene posege v posameznikovo čast in dobro ime, ni utemeljen. Načelo enakosti pred zakonom zakonodajalcu ne prepoveduje, da bi položaje pravnih subjektov urejal različno, pač pa, da bi to počel samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Z izpodbijanima določbama je zakonodajalec uredil nasprotje med dvema pravno varovanima vrednotama: na eni strani sta varovana čast in dobro ime, na drugi pa svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja, obramba pravic ter varstvo drugih upravičenih koristi in interesov, med katerimi je za obravnavani primer pomembna svoboda izražanja. Izključitev protipravnosti za določene primere zatrjevanja oziroma raznašanja žaljivih dejstev in vrednostnih ocen je primerno sredstvo za dosego uravnoteženja nasprotujočih si pravno varovanih interesov. Zgolj dejstvo, da je razlog za izključitev protipravnosti določen v posebnem delu KZ in kot tak “izstopa” od tistih, ki so urejeni v splošnem delu in ki jih pobudnik šteje za upravičene (silobran, skrajna sila, sila, grožnja), pa tudi ne utemeljuje njegove nerazumnosti. Očitno neutemeljene so pobudnikove trditve, da sta izpodbijani določbi v evropski civilizaciji že preseženi. Iz sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, v katerih so bile predmet presoje odločitve različnih evropskih držav, je mogoče sklepati ravno nasprotno. Sodišče je v več primerih prav zaradi varstva svobode izražanja posege v čast in dobro ime štelo za dopustne.1 Zelo podobna izpodbijanima določbama pa je na primer tudi določba § 193 nemškega kazenskega zakonika (Strafgesetzbuch).
9. Prav tako ni utemeljen pobudnikov očitek, da izpodbijani določbi KZ v nasprotju s tretjim odstavkom 15. člena ustave urejata kolizijo med pravico do osebnega dostojanstva (34. člen ustave) in jamstvom nedotakljivosti osebnostnih pravic (35. člen ustave) na eni ter svobodo izražanja (39. člen) na drugi strani. Tretji odstavek 15. člena določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je s to določbo v ustavo vnešena zapoved po spoštovanju načela sorazmernosti pri omejevanju ustavnih pravic: zakonska določba je v skladu z ustavo, če je vsaki od kolidirajočih ustavnih pravic dana prava teža. To pomeni, da je treba tehtati pomembnost pravice, ki je s spornim ukrepom prizadeta, in pravice, ki se s tem ukrepom želi zavarovati. Le v primeru, če gre eni pravici zaradi njenega pomena absolutna prednost, je lahko dopusten tudi zelo močan poseg v drugo; sicer pa mora biti globina oziroma teža posega v eno pravico v sorazmerju s pomenom varovane druge pravice; ustavni pravici sta torej vzajemno omejeni druga z drugo (prim. odločbo št. U-I-137/93 z dne 2. 6. 1994, Odl. US III, 62).
10. Temelj in mejo ustavnega varstva časti predstavljata določbi 34. in 35. člena ustave. Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti pa izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic. Že ime pove, da so to pravice, ki gredo človeku kot osebi, kot takemu. Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami ustave (s svobodo vesti, izražanja itn.), a je šele skupaj z njimi posamezniku dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami. V tem pa je tudi del vsebine kazenskopravnega varstva časti in dobrega imena. Kazenskopravna teorija s pojmom čast razume skupek moralnih kvalitet v najširšem smislu, ki jih ima posameznik kot član družbe oziroma določene družbene skupine.2 Pri tem sta posameznikova zavest o lastni vrednosti in njegovo mnenje o samem sebi varovana posredno, to je toliko, kolikor mu tako vrednost priznavajo drugi. Ta tako imenovana objektivna čast pa obsega tiste vrednosti, ki so potrebne, da človek lahko izpolnjuje svoje bistvene, specifično človeške in življenjske dolžnosti, ter tiste lastnosti in sposobnosti, ki mu omogočajo, da lahko te dolžnosti izpolnjuje.3 Kolikor je z določbami KZ o varstvu časti in dobrega imena varovana posameznikova pravica, da se mu prizna vrednost, ki jo ima kot človek, in vrednost, ki jo je pridobil z legitimnim razvojem svoje osebnosti, sta s tem zagotovljeni tudi pravica do osebnega dostojanstva in jamstvo osebnostnih pravic.
11. Na drugi strani je tudi svoboda izražanja neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, poleg tega pa konstitutivni temelj svobodne demokratične družbe. Zaradi obojega jo primerjalno ustavno pravo šteje za eno najplemenitejših človekovih pravic (11. člen francoske deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789)4 in “temelj ter nepogrešljivi pogoj domala vsake druge oblike svobode” (Cardozo).5 Bistvena značilnost, ki odlikuje človeka, je prav oblikovanje in izražanje misli in idej. Misleči človek mora imeti možnost, da rezultat svojih razmišljanj posreduje drugim. To ohranja in spodbuja samospoštovanje zrele osebe in je kot táko nujna predpostavka za oblikovanje svobodne osebnosti, sposobne samostojnega in odgovornega odločanja. Svoboden posameznik, sposoben racionalnega odločanja, pa je tudi temelj demokratično organiziranega političnega sistema. Njegov nepogrešljiv sestavni del je javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena. Odprt proces omogoča spopad mnenj o vprašanjih, ki zadevajo vsakogar, in tehtanje argumentov. Soočenje nasprotujočih si in različno motiviranih pogledov prispeva k bolj učinkovitemu in bolj zanesljivemu procesu odločanja. Z udeležbo v tem procesu je ljudem dana možnost, da prispevajo k odločitvam, ki jih zadevajo, hkrati pa odprtost in preglednost delovanja zmanjšuje možnost zlorab. Če naj bo razprava res svobodna, pa mora biti pravica posameznika, izražati svoja mnenja, v načelu varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna.
12. Med zadevami splošnega pomena, ki naj bodo v demokratični družbi deležne odprte in javne razprave, so na prvem mestu tiste, ki so predmet političnega odločanja bodisi v zakonodajni bodisi v izvršilni veji oblasti. V odločbi št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 (Odl. US III, 123) je ustavno sodišče že poudarilo, da svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost, pogojuje njeno sposobnost za nadziranje vseh vej oblasti ter zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti. Na ta način omogoča uravnoteženo ravnanje politične oblasti v državi in nadzor nad tem ravnanjem. Ker svobodno izražanje misli in idej v demokratičnem sistemu zagotavlja kontinuirano razpravo o zadevah splošnega pomena, morajo osebe, udeležene v procesu političnega odločanja, bolj kot osebe, ki so z izjavami drugih prizadete v okviru zasebnega spora, sprejemati kritiko svojega ravnanja. Z vstopom v politični prostor se neogibno izpostavijo strogi presoji svojih besed in ravnanj. S tem prevzamejo tudi tveganje, da bosta tako njihovo ravnanje kot drža predmet ostrih, neprizanesljivih in tudi pretiranih mnenj, izraženih v neredko polemičnih razpravah v javnosti. Stališče, da so meje sprejemljive kritike glede idej in drže političnih voditeljev širše kot glede drugih oseb, je Evropsko sodišče za človekove pravice poudarilo že v zadevi Lingens proti Avstriji.6 Iz sodbe v zadevi Thorgeir Thorgeirson proti Islandiji pa je mogoče sklepati, da gre svobodi izražanja visoka stopnja varstva tudi v drugih zadevah javnega pomena.7
13. Z vidika pobudnikovih navedb ni mogoče sklepati, da bi z določbama četrtega odstavka 171. člena in tretjega odstavka 169. člena KZ pravicam, varovanim s 34. in s 35. členom ustave, ne bila dana prava teža.
14. Iz določb KZ v poglavju o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime izhaja, da zakonodajalec zagotavlja širše varstvo pred neresničnimi žaljivimi dejstvi kot pred resničnimi. Z vidika javne razprave o zadevah, ki se tičejo procesa političnega odločanja, táko razlikovanje ni ustavno sporno. Neresnična dejstva sama po sebi ne morejo prispevati niti k obveščenosti ljudi niti k nadzoru nad ravnanjem nosilcev političnega odločanja. Da ravno obratno velja za resnična dejstva, ni potrebno posebej utemeljevati. Pobudnik pa tudi ni navedel argumentov, ki bi vzpostavljali ustavnopravne pomisleke glede zakonske določbe, ki določeno skupino žaljivih dejstev, za katera ni ugotovljeno, ali so resnična ali neresnična, enači z resničnimi. Določba opredeljuje meje varovanja časti in dobrega imena, ko je táko varstvo v koliziji s pomembnejšimi interesi (opredeljenimi v tretjem odstavku 169. člena KZ). Ker je varstvu teh interesov dana večja teža kot varstvu časti in dobrega imena, osebi, ki varuje tak interes, ni mogoče naložiti neizključljivega tveganja, povezanega z izjavo neresnične trditve. Še posebej je zakonska porazdelitev tveganj ustavno nesporna v primeru, kot je pobudnikov, kjer gre na nasprotni strani za svobodo izražanja. Težko izpolnjljive zahteve glede dokazovanja resničnosti zatrjevanih dejstev lahko ne le ogrozijo, ampak tudi dejansko ohromijo in omejijo odprto javno razpravo. Enake posledice bi imelo tudi neupoštevanje težav pri preverjanju resničnosti dejstev. Strah pred tem, da ne bo mogoče dokazati resničnosti trditev, ne preprečuje le razkritja dejstev, ki so neresnična, ampak pomeni tudi zadržanost pri razširjanju dejstev, ki so resnična. Zaradi takšne samocenzure bi bil nadzor nad ravnanjem nosilcev političnega odločanja le še navidezen. Brez izpodbijanega dela določbe četrtega odstavka 171. člena KZ, ki se glasi: “če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal”, bi torej svoboda izražanja v bistvenem delu ostala brez varstva. Iz navedb pobude ne izhaja, da bi obstajala skupina primerov, ki bi z določbo četrtega odstavka 171. člena (v povezavi s tretjim odstavkom 169. člena) bila zajeta, pa ne bi smela biti. Objava podatkov, povzetih po poročilu državnega organa, namreč ni tak primer. Morebitno nepravilno razlago določbe, ki bi pomenila kršitev pravic iz 34. in iz 35. člena ustave, pa je mogoče izpodbijati z ustavno pritožbo.
15. Prav tako niso utemeljeni pobudnikovi očitki, ki naj bi utemeljevali neskladnost določbe tretjega odstavka 169. člena KZ s pravicami iz 34. in iz 35. člena ustave. Tisti del določbe, za katerega izpodbijanje ima pobudnik pravni interes, se glasi: “Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi pri izvrševanju časnikarskega poklica, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.” Tudi ta določba ureja kolizijo med varovanjem časti in dobrega imena ter svobodo izražanja. Izključuje protipravnost lahko tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. Že zgoraj je bilo povedano, da je v interesu ohranjanja svobodne in neovirane razprave o zadevah, ki so predmet političnega odločanja, treba vzeti v zakup tudi ostrino, grobost in pretiranost posameznih izraženih mnenj. Strah pred kaznovanjem zaradi določenih vrednostnih izjav lahko ohromi javno razpravo, tako da ta ne opravlja več funkcije, ki bi jo v demokratični družbi morala. Prav zaradi nedotakljivosti jedra pravic iz 34. in iz 35. člena ustave pa je izražanju grobih vrednostnih ocen v izpodbijani določbi postavljena meja. Kjer govorcu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, ampak zgolj za žalitev drugega – pobudnik govori o senzacionalističnem in škandaloznem pisanju, protipravnost ni izključena. Tudi določbi tretjega odstavka 169. člena KZ po navedenem ni mogoče očitati, da bi nedopustno omejevala pravice iz 34. in iz 35. člena ustave. Kot je bilo navedeno že v prejšnji točki obrazložitve, pa tudi tu velja, da je nedopusten poseg v ustavne pravice lahko storjen tudi z razlago določbe v konkretnem primeru. Taka odločba je lahko predmet ustavnosodne presoje z vložitvijo ustavne pritožbe.

16. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. člena in 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

2 Šorli, Izbrana vprašanja iz poglavja o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, Pravosodni bilten, št. 1-2/98, str. 17.
3 Munda, Kazniva dejanja zoper čast po našem kazenskem zakoniku, Slovenski pravnik, 1953, str. 73.
4 ”un des droits les plus précieux de l’homme”
5 ”the matrix, the indispensable condition of nearly every other form of freedom”. Oboje je citiralo nemško Zvezno ustavno sodišče v eni izmed prvih, a ključnih odločb, v katerih je opredelilo vsebino ustavne določbe o svobodi izražanja. BVerfGE 7, 198 (208).
1 Glej na primer sodbo v zadevi Lehideux in Isorni proti Franciji z dne 23. 9. 1998, dostopno na internet naslovu Evropskega sodišča za človekove pravice http://www.dhcour.coe.fr, in tam navedene odločbe.
6 Sodba z dne 8. 7. 1986, Publications of the European Court of Human Rights, A.103, str. 26, § 42.
7 Sodba z dne 25. 6. 1992, Publications, A.239, str. 27, § 64.