Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi zakona o azilu (ZAzil)
Razglašam zakon o azilu (ZAzil), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 8. julija 1999.
Št. 001-22-115/99
Ljubljana, dne 16. julija 1999.
Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O AZILU (ZAzil)
I. POGLAVJE
SPLOŠNE DOLOČBE IN TEMELJNA NAČELA
1. člen
(pravica do azila)
(1) S tem zakonom se določajo načela, pogoji in postopek za pridobitev azila, prenehanje azila, ter status, pravice in dolžnosti beguncev v Republiki Sloveniji.
(2) Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS – MP, št. 9/92 – v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija).
(3) Republika Slovenija daje azil tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenimi Protokoli št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS – MP, št. 7/94), v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa, a vseeno predstavljajo zadosten razlog, da se teh oseb ne vrne v njihovo izvorno državo (azil iz humanitarnih razlogov).
2. člen
(opredelitev pojmov)
Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
– begunec je oseba, ki ji je priznana pravica do azila po tem zakonu;
– azil je zaščita, ki se v Republiki Sloveniji daje tujcem. Ta zaščita vključuje zlasti pravico prebivanja v Republiki Sloveniji, pravice, ki pripadajo beguncem na podlagi Ženevske konvencije ter pravice, ki so beguncem zagotovljene s tem zakonom;
– prošnja za azil je prošnja, s katero tujec išče zaščito na podlagi drugega in tretjega odstavka 1. člena tega zakona;
– prosilec za azil je tujec, ki je vložil prošnjo za azil, in sicer od trenutka vložitve do sprejetja pravnomočne odločbe;
– tujec je vsakdo, ki ni državljan Republike Slovenije;
– varna tretja država je država, v kateri se je begunec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in:
1. je bil v njej varen pred preganjanjem ali pred kršitvami človekovih pravic v smislu drugega in tretjega odstavka 1. člena tega zakona,
2. ima v njej zagotovljene osnovne življenjske potrebe in
3. se vanjo lahko zakonito vrne in tam zaprosi za azil, ne da bi tvegal prisilno odstranitev ali izgon v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogroženo;
– izvorna država je država, katere državljanstvo ima tujec, ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje predhodno prebivališče.
3. člen
(celovitost družine in pravice ožjih družinskih članov)
(1) Pravica do azila po tem zakonu se prizna tudi ožjim družinskim članom begunca. Za ožje družinske člane po tem zakonu se štejejo zakonec, mladoletni neporočeni otroci in starši mladoletnih beguncev. Pri mladoletnih otrocih brez staršev se za ožjega družinskega člana šteje oseba, ki je pooblaščena, da skrbi za otroka.
(2) Zakoncu begunca se prizna pravica do azila po prejšnjem odstavku, če je zakonska zveza obstajala že pred prihodom v Republiko Slovenijo.
(3) Družinski člani iz prvega odstavka tega člena imajo v postopku za dodelitev azila enak pravni položaj kot prosilec za azil.
4. člen
(izključitveni razlogi)
(1) Pravice do azila se ne prizna osebam, pri katerih obstajajo utemeljeni razlogi za sum:
– da so zagrešile hudodelstvo proti miru, vojno hudodelstvo ali hudodelstvo proti človeštvu, kot jih določajo mednarodni akti;
– da so zagrešile hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj Republike Slovenije, preden so bile sprejete v državo kot begunci.
(2) Pravice do azila se ne prizna osebam, ki že uživajo pomoč ali zaščito organov in agencij Združenih narodov, razen Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (v nadaljnjem besedilu: Visoki komisariat).
(3) Pravice do azila se ne prizna osebam, katerim so pristojni organi Republike Slovenije priznali enake pravice in dolžnosti, kot jih imajo državljani Republike Slovenije.
5. člen
(prenehanje azila)
(1) Oseba izgubi status begunca v naslednjih primerih:
– če prostovoljno poišče zaščito v izvorni državi;
– če po izgubi državljanstva le-tega prostovoljno ponovno pridobi;
– če pridobi novo državljanstvo in uživa zaščito države svojega novega državljanstva;
– če se prostovoljno vrne v državo, ki jo je zapustila, oziroma zunaj katere je ostala zaradi strahu pred preganjanjem;
– če prenehajo okoliščine, zaradi katerih ji je bil priznan status begunca;
– če gre za osebo brez državljanstva, ki se zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih ji je bil priznan status begunca, lahko vrne v državo svojega predhodnega prebivališča.
(2) V primerih pete in šeste alinee prejšnjega odstavka oseba ne izgubi statusa begunca, če lahko predloži dokaze o verjetnem preganjanju in zaradi tega še naprej odklanja zaščito v državi svojega državljanstva oziroma v državi svojega predhodnega prebivanja.
6. člen
(prepoved prisilne odstranitve ali vračanja)
(1) Prisilna odstranitev ali vrnitev oseb v državo, kjer bi bila njihovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njihove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni, ni dovoljena.
(2) Prepoved prisilne odstranitve ali vračanja oseb iz prejšnjega odstavka ne velja za osebe, za katere obstajajo utemeljeni razlogi, da bi lahko ogrožale varnost države ali javni red v Republiki Sloveniji, ali ki so bile s pravnomočno sodbo obsojene zaradi posebno hudega kaznivega dejanja ter zaradi tega pomenijo nevarnost za Republiko Slovenijo.
7. člen
(vstop v Republiko Slovenijo)
(1) Tujca, ki ob vstopu v Republiko Slovenijo izjavi, da namerava v Sloveniji vložiti prošnjo za azil, se mora obravnavati kot prosilca za azil v skladu s tem zakonom in se mu mora dovoliti vstop v državo.
(2) Minister, pristojen za notranje zadeve, podrobneje predpiše postopek in način ravnanja z osebami iz prejšnjega odstavka.
8. člen
(nezakonit vstop v Republiko Slovenijo)
(1) Tujec, ki po uveljavitvi tega zakona nezakonito vstopi v Republiko Slovenijo, mora zaprositi za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu.
(2) Oseba iz prejšnjega odstavka se ne obravnava za prekršek nezakonitega prehoda državne meje.
9. člen
(pomoč prosilcem za azil)
(1) Prosilcu za azil se mora omogočiti, da čimprej vloži svojo prošnjo za azil.
(2) Prosilec za azil mora biti seznanjen s postopkom za pridobitev azila ter s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima v tem postopku ter o možnostih vstopa v stik z nevladnimi organizacijami, ki nudijo pomoč beguncem, in sicer v jeziku, ki ga razume.
(3) Prosilec za azil ima pravico do izbire svojega pravnega svetovalca ali svetovalca za begunce iz 16. člena tega zakona, da mu pomaga med postopkom.
(4) Osebe iz prejšnjega odstavka, ki jih izbere prosilec za azil ter predstavniki Visokega komisariata imajo ob vsakem času in na vseh stopnjah postopka za pridobitev azila pravico priti v stik s prosilcem za azil.
(5) Prosilec za azil ima ob vsakem času pravico zahtevati, da pride v stik z osebami in predstavniki iz prejšnjega odstavka.
10. člen
(dolžnost sodelovanja organov Republike Slovenije z Visokim komisariatom)
(1) Državni organi in organi lokalnih skupnosti v Republiki Sloveniji morajo v zadevah in vprašanjih, ki se nanašajo na begunce ali prosilce za azil, sodelovati z Visokim komisariatom ter mu nuditi potrebno pomoč pri uresničevanju njegovih nalog, zlasti glede uresničevanja Ženevske konvencije in drugih mednarodnih aktov v zvezi z begunci.
(2) Pristojni organi Republike Slovenije redno seznanjajo Visoki komisariat, oziroma mu na njegovo željo posredujejo točne podatke o:
– stanju beguncev v Republiki Sloveniji;
– uporabi in izvajanju Ženevske konvencije in drugih mednarodnih aktov v zvezi z begunci;
– zakonih, predpisih in drugih splošnih pravnih aktih, ki veljajo ali so v pripravi za begunce.
(3) Pristojni organi morajo nemudoma obvestiti predstavnika Visokega komisariata v Republiki Sloveniji o vsaki vloženi prošnji za azil, mu omogočiti, da stopi v stik s prosilci za azil, ga seznanjati s potekom posameznih postopkov in odločitvami pristojnih organov ter mu omogočiti, da da svoje pripombe na te postopke in odločitve.
11. člen
(pravica prosilcev za azil do začasnega prebivanja)
(1) Prosilec za azil, ki vstopi v Republiko Slovenijo v skladu s 7. členom tega zakona in ki v skladu s tem zakonom vloži prošnjo za azil, sme prebivati v Republiki Sloveniji toliko časa, dokler postopek ni pravnomočno končan.
(2) Določba prejšnjega odstavka se uporablja tudi za tujca, ki v času, ko se nahaja v Republiki Sloveniji, v skladu s tem zakonom vloži prošnjo za azil.
12. člen
(jezik v postopku in pravica do tolmača)
(1) Prosilcu za azil se mora omogočiti, da postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume. Če prosilec za azil ne razume uradnega jezika, v katerem teče postopek, se mu mora zagotoviti sodelovanje tolmača.
(2) Tolmač se zagotovi prosilcem za azil iz vrst sodnih tolmačev, če pa to ni mogoče, je za tolmača lahko dodeljena tudi oseba, ki je sposobna prevajanja v jezik in iz jezika, ki ga prosilec za azil razume in je vredna zaupanja.
(3) Tolmač ima pravico do plačila iz proračuna Republike Slovenije v skladu s predpisi o sodnih tolmačih.
(4) Prosilec za azil si lahko na lastne stroške zagotovi pomoč lastnega tolmača.
13. člen
(prosilke za azil)
(1) Prosilkam za azil se na njihovo utemeljeno prošnjo po možnosti omogoči, da postopek vodi oseba ženskega spola.
(2) Prejšnji odstavek se smiselno uporablja tudi za zagotovitev tolmača.
14. člen
(mladoletniki brez spremstva)
(1) Mladoletniki brez spremstva so tujci, ki še niso stari 18 let in ki pridejo v Republiko Slovenijo ali v Republiki Sloveniji po prihodu ostanejo brez spremstva staršev ali drugih zakonitih zastopnikov.
(2) Mladoletniku brez spremstva, ki zaprosi za azil, pristojni organ Republike Slovenije pred pričetkom postopka postavi zakonitega zastopnika.
(3) Prošnje za azil, ki jih vložijo mladoletniki brez spremstva, se obravnavajo prednostno in se morajo rešiti v čim krajšem možnem času.
(4) Pristojni organi morajo v čim krajšem možnem času ugotoviti mladoletnikovo istovetnost ter preveriti, če so v resnici brez spremstva.
(5) Mladoletnikov brez spremstva se ne sme vrniti v izvorno državo ali v tretjo državo, ki jih je pripravljena sprejeti, dokler jim tam nista zagotovljena primeren sprejem in nega.
(6) V nobenem primeru se mladoletnikov brez spremstva ne sme vračati v nasprotju s sprejetimi mednarodnimi akti.
15. člen
(poslovno nesposobne osebe)
(1) Poslovno nesposobnim osebam, ki zaprosijo za azil, se pred pričetkom postopka postavi zakoniti zastopnik.
(2) Zakonitega zastopnika določi pristojni organ v skladu z zakonom.
(3) Osebam iz prvega odstavka tega člena se morata zagotoviti vsa potrebna zaščita in osnovna oskrba.
16. člen
(svetovalci za begunce)
(1) Minister, pristojen za pravosodje, za podporo in pravno pomoč tujcem v zadevah v zvezi z azilom in postopkom imenuje svetovalce za begunce.
(2) Svetovalci za begunce tujcem na njihovo prošnjo nudijo naslednje oblike pomoči:
– seznanitev z vsemi vprašanji, ki zadevajo zakone in druge predpise ter splošne pravne akte na področju azila in postopka za pridobitev azila;
– nudenje pomoči pri vložitvi prošnje za azil;
– nudenje splošne pravne pomoči;
– zastopanje v postopku.
(3) Minister, pristojen za pravosodje, imenuje svetovalce iz vrst diplomiranih pravnikov, ki imajo opravljen pravniški državni izpit in ustrezne izkušnje na področju azila in begunskih zadev.
(4) Svetovalci za begunce imajo pravico do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov v skladu s kriteriji, ki jih določi minister, pristojen za pravosodje, iz sredstev proračuna Republike Slovenije.
17. člen
(splošne obveznosti prosilcev za azil in beguncev)
(1) Prosilci za azil in begunci morajo spoštovati zakone, druge predpise in splošne pravne akte Republike Slovenije.
(2) Prosilci za azil morajo sodelovati s pristojnimi državnimi organi Republike Slovenije in se podrejati njihovim ukrepom.
18. člen
(varovanje osebnih podatkov)
(1) Osebni podatki, ki jih v postopku zberejo in pridobijo pristojni organi in drugi državni organi, so varovani v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.
(2) Vse izjave, navedbe, pojasnila in podatki, ki jih v postopku za pridobitev azila organom iz prejšnjega odstavka posreduje prosilec za azil, se obravnavajo kot zaupni podatki.
(3) Organi iz prvega odstavka tega člena morajo osebne podatke in izjave, navedbe, pojasnila in podatke, ki jih v postopku posreduje prosilec za azil, še posebej skrbno varovati pred organi njegove izvorne države.
19. člen
(pomoč pri vključitvi)
Republika Slovenija zagotavlja pogoje za vključitev beguncev v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije. Pri tem zlasti:
– organizira tečaje slovenskega jezika za begunce;
– organizira tečaje in druge oblike za nadaljnje izobraževanje in poklicno izpopolnjevanje beguncev;
– seznanja begunce s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo.
20. člen
(organi)
(1) Postopek za pridobitev azila na prvi stopnji vodi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.
(2) Postopek lahko vodijo samo uradne pooblaščene osebe, ki morajo biti ustrezno usposobljene na tem področju.
(3) Zoper odločbo ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, lahko prosilec za azil vloži tožbo na upravno sodišče.
(4) Organom, ki odločajo o pravici do azila, je potrebno zagotoviti vsestranski dostop do natančnih in ažurnih informacij o dejanskem položaju v posameznih državah, iz katerih prihajajo begunci.
21. člen
(razmerje do postopkov po zakonu o tujcih)
(1) Tujec, ki vloži prošnjo za azil, od dneva vložitve prošnje pa do dokončne zavrnitve prošnje ne more zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje.
(2) Določbe o prisilni odstranitvi tujca po predpisih, ki veljajo za tujce, se uporabljajo tudi za odstranitev prosilca za azil, ki mu je bila prošnja za azil dokončno zavrnjena in odrejena zapustitev Republike Slovenije, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.
II. POGLAVJE
POSTOPEK ZA PRIDOBITEV AZILA
22. člen
(naloge organov v postopku)
V postopku se ugotavlja, ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji v skladu s tem zakonom.
23. člen
(uporaba zakona, ki ureja splošni upravni postopek)
V postopku za pridobitev azila se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, kolikor s tem zakonom ni drugače določeno.
24. člen
(načela postopka)
(1) Postopek se prične z vložitvijo prošnje za azil.
(2) Pristojni organ mora omogočiti prosilcu za azil, da izčrpno predstavi, pojasni ter dokaže vse okoliščine in dejstva, ki utegnejo biti pomembna za pridobitev azila.
(3) Prosilec za azil je dolžan ves čas postopka aktivno sodelovati s pristojnim organom. Prosilec za azil mora predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane, omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek.
(4) Pristojni organ mora ugotoviti resnično stanje stvari ter po uradni dolžnosti ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo.
(5) Odločba pristojnega organa o dodelitvi azila in priznanju statusa begunca ali zavrnitev prošnje ni odvisna od predložitve nobenega posebnega formalnega dokaza. Odločba pristojnega organa temelji samo na podlagi celovite proučitve vseh okoliščin in dejstev, razpoložljivih dokazov ter obrazložitev in pojasnil prosilca za azil.
(6) Pristojni organ mora v postopku omogočiti prosilcem za azil, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, ki jim po zakonu gredo. Pooblaščena uradna oseba, ki vodi postopek, mora skrbeti, da nevednost in neukost prosilcev za azil ni v škodo njihovim pravicam.
25. člen
(vložitev prošnje za azil)
(1) Prošnja za azil se vloži pri ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve.
(2) Tujec iz 8. člena tega zakona vloži prošnjo za azil pri ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, azilnem domu ali policiji.
(3) Tujci, ki niso v Republiki Sloveniji, lahko vložijo prošnjo za azil tudi na diplomatsko-konzularnih predstavništvih Republike Slovenije v tujini.
(4) Tujca, ki želi ali izrazi namen vložiti prošnjo za azil pri drugem državnem organu ali organu lokalne skupnosti, se napoti na pristojni organ.
(5) Državni organ ali organ lokalne skupnosti, kateremu tujec izrazi željo oziroma namen, da vloži prošnjo za azil, mora sprejeti takšno izjavo brez odlašanja uradno na zapisnik. Zapisnik morata podpisati prosilec za azil in uradna oseba državnega organa.
(6) Minister, pristojen za notranje zadeve, izda navodilo o sprejemanju, vsebini in ravnanju z vloženimi prošnjami oziroma izjavami, sprejetimi na zapisnik iz prejšnjega odstavka.
26. člen
(ravnanje s sprejeto vlogo oziroma zapisnikom)
Organi, pristojni za nadzor prehajanja čez državno mejo in drugi državni organi ali organi lokalnih skupnosti, ki sprejmejo prošnjo za azil, morajo tujca takoj napotiti v azilni dom, vloženo prošnjo za azil oziroma uradni zapisnik o izjavi oziroma namenu tujca, da zaprosi v Republiki Sloveniji za zaščito na podlagi drugega ali tretjega odstavka 1. člena tega zakona, pa skupaj z morebitnimi drugimi podatki brez odlašanja posredovati pristojnemu organu.
27. člen
(omejitev gibanja)
(1) Prosilcu za azil se lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi:
– ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil ali
– preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni.
(2) Gibanje se lahko omeji:
– s prepovedjo gibanja izven določenega območja ali
– s prepovedjo gibanja izven azilnega doma ali
– s prepovedjo gibanja izven mejnega prehoda, če tam obstajajo možnosti za nastanitev.
(3) Omejitev gibanja odredi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, s sklepom. Omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. Omejitev gibanja iz razlogov preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni traja, dokler so za to podani razlogi.
(4) Zoper sklep o omejitvi gibanja ima prosilec za azil pravico do pritožbe na upravno sodišče v treh dneh po njegovi vročitvi. Sodišče mora po predhodnem ustnem zaslišanju o pritožbi odločiti v treh dneh. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.
28. člen
(mladoletniki brez spremstva v azilnem postopku)
(1) Mladoletniku brez spremstva se mora pred začetkom postopka postaviti zakonitega zastopnika.
(2) Pristojni organ mora ob obravnavanju prošnje za azil mladoletnika brez spremstva, upoštevati stopnjo njegovega duševnega razvoja v sodelovanju z zakonitim zastopnikom.
29. člen
(zaslišanje prosilca za azil)
(1) Pristojni organ mora vsakega prosilca za azil osebno zaslišati v najkrajšem možnem času. Prosilec za azil je lahko po potrebi zaslišan večkrat.
(2) Pristojni organ mora z zaslišanjem ugotoviti zlasti:
– istovetnost prosilca za azil ter družinskih članov, ki ga spremljajo;
– razloge, na katerih utemeljuje prošnjo za azil;
– po kakšni poti in s katerimi postanki je prosilec za azil prišel v Republiko Slovenijo in ali je za azil zaprosil že v kakšni drugi državi;
– vsa druga dejstva in okoliščine, ki so lahko pomembne za odločbo.
(3) Prosilec za azil mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Prosilec za azil mora predložiti pristojnemu organu vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni.
(4) Prosilec za azil mora dati vse osebne podatke in podatke o svojih preteklih doživetjih, ki so pomembni za ugotovitev njegove istovetnosti ali so sicer pomembni za postopek.
(5) Pristojni organ mora prosilcu za azil omogočiti dovolj časa za pripravo na zaslišanje in dovolj časa, da si zagotovi pomoč in podporo zakonitega zastopnika ali drugega svetovalca, za katero meni, da mu je potrebna.
30. člen
(sodelovanje drugih oseb v postopku)
(1) Pri zaslišanju prosilca za azil je javnost izključena.
(2) Pri zaslišanju prosilca za azil in drugim dejanjem v postopku so lahko navzoči:
– njegov zakoniti zastopnik;
– predstavnik Visokega komisariata;
– drugi svetovalci, ki si jih v pomoč in podporo izbere prosilec za azil in zakoniti zastopnik oziroma skrbnik mladoletnika brez spremstva.
(3) Datum in kraj zaslišanja mora pristojni organ pravočasno sporočiti vsem osebam, ki so lahko navzoče pri zaslišanju.
31. člen
(obvestilo o uvedbi postopka in pravice Visokega komisariata)
(1) Pristojni organ mora o uvedbi postopka brez odlašanja obvestiti predstavnika Visokega komisariata.
(2) Predstavnik Visokega komisariata ima pravico zahtevati podatke o vsakem posameznem postopku in pravico do vpogleda v gradivo, listine in dokumentacijo vsakega posameznega postopka.
(3) Predstavnik Visokega komisariata ima pravico ob vsakem času vzpostaviti stik z vsakim prosilcem za azil.
32. člen
(vročanje)
(1) Prosilec za azil mora biti ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom; vsako spremembo svojega naslova mora sporočiti pristojnemu organu brez odlašanja.
(2) Spisi (vabila, odločbe, sklepi, in drugi uradni spisi) v postopku se obvezno vročajo prosilcu za azil osebno oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Spis se šteje za vročen, ko ga sprejme ena od navedenih oseb.
(3) Spisi v postopku se vročajo v jeziku, ki ga prosilec za azil razume.
33. člen
(ugotavljanje dejanskega stanja)
(1) Pristojni organ mora po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen priskrbeti in preveriti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Pristojni organ, če je to potrebno za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so ali bi lahko bile pomembne za razjasnitev stvari, ali da se prosilcu za azil omogoči uveljavitev in zavarovanje njegovih pravic, opravi dodatna zaslišanja prosilca za azil, preveri predložene dokaze in obrazložitve ter pridobi, če je to mogoče, tudi dokaze, ki jih prosilec za azil ni predlagal.
(2) Pristojni organ mora, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev prošnje, potrebno strokovno znanje, s katerim pooblaščena uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, pridobiti ustrezno izvedensko mnenje.
(3) Pristojni organ mora pridobiti izvedensko mnenje tudi, kadar to zahteva prosilec za azil, njegov zakoniti zastopnik, pooblaščenec ali predstavnik Visokega komisariata.
34. člen
(odločba organa na prvi stopnji)
(1) Organ prve stopnje z odločbo:
– prošnji za azil ugodi, če ugotovi, da prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji po drugem ali tretjem odstavku 1. člena tega zakona;
– prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne in določi rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo.
(2) Organ v odločbi, s katero prošnji za azil ugodi, prosilcu za azil prizna status begunca v skladu s tem zakonom.
35. člen
(zavrnitev prošnje za azil)
(1) Pristojni organ prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, če:
– ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po drugem ali tretjem odstavku 1. člena tega zakona;
– prošnja temelji na zavajanju ali če se postopek zlorablja;
– obstoji kakšen od izključitvenih razlogov iz 4. člena tega zakona;
– je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov;
– je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili; ali
– je prosilec za azil že prej v Republiki Sloveniji ali v kateri drugi državi, ki upošteva in izvaja določila Ženevske konvencije, vložil prošnjo za azil in mu je bila ta zavrnjena, pa se okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, niso spremenile.
(2) V primerih iz druge, četrte in pete alinee prejšnjega odstavka organ odloči o stvari takoj.
36. člen
(zavajanje ali zloraba postopka)
Za zavajanje oziroma zlorabo postopka se šteje:
– utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov;
– lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje;
– namerno uničenje potnega lista kakšnega drugega dokumenta, listine ali vozovnice, ki bi bil pomemben za odločanje o njegovi prošnji;
– prikritje, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost;
– vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev.
37. člen
(predhodni postopek glede tujcev, ki prihajajo iz varnih tretjih držav)
(1) Tujcu, ki prihaja iz varne tretje države v smislu 2. člena tega zakona, pristojni organ prošnjo za azil s sklepom zavrne.
(2) Zoper sklep o zavrnitvi prošnje po prejšnjem odstavku se tujec lahko pritoži v treh dneh na upravno sodišče. Upravno sodišče odloči o pritožbi v sedmih dneh.
(3) Tujec, ki mu je bila prošnja zavrnjena po prvem odstavku tega člena, lahko izpodbija domnevo, da je določena država zanj varna v smislu tega zakona.
(4) Tujcu, čigar prošnja za azil je bila zavrnjena po prvem odstavku tega člena, pristojni organ izda potrdilo, v katerem navede razloge, zaradi katerih prošnja za azil ni bila obravnavana s strani pristojnih organov Republike Slovenije ter da zavrnitev prošnje temelji na dejstvu, da se prosilec za azil lahko vrne v varno tretjo državo.
(5) Dokler teče predhodni postopek, se tujca ne sme prisilno odstraniti iz Republike Slovenije.
38. člen
(tožba zoper odločbo prve stopnje)
(1) Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima prosilec za azil pravico vložiti tožbo na upravno sodišče.
(2) Tožba se vloži v petnajstih dneh od dneva vročitve odločbe. Dokler teče rok za vložitev tožbe, se odločba ne sme izvršiti.
(3) Prosilcu za azil, ki je iz opravičenih razlogov zamudil rok za vložitev tožbe, se na njegov predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se poda v treh dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo. Po treh mesecih od dneva zamude se ne more več predlagati vrnitve v prejšnje stanje. O predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odloči pristojni organ v treh dneh s sklepom. V tem času se prosilca za azil ne sme odstraniti iz Republike Slovenije.
39. člen
(pravila postopka)
(1) Upravno sodišče odloča na podlagi ugotovitev, pridobljenih v postopku na prvi stopnji.
(2) Upravno sodišče tožbo kot nedovoljeno ali prepozno s sklepom zavrže, tožbo s sodbo kot neutemeljeno zavrne, odločbo v celoti ali deloma odpravi ali jo spremeni.
(3) Če upravno sodišče ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva ali okoliščine ali če se je medtem spremenilo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana odločba na prvi stopnji, samo dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti ter odpravi odločbo prve stopnje s svojo sodbo in samo reši stvar.
(4) Upravno sodišče mora odločiti o tožbi v 30 dneh od vložitve tožbe.
(5) Za vložitev tožbe in postopek pred upravnim sodiščem se uporablja zakon, ki ureja upravni spor, kolikor s tem zakonom ni drugače določeno.
40. člen
(prisilna odstranitev)
(1) Prosilca za azil, kateremu je bila prošnja za azil pravnomočno zavrnjena in ki ne zapusti ozemlja Republike Slovenije v roku, ki mu je določen, policija privede do državne meje in ga napoti čez državno mejo ali izroči predstavnikom tuje države.
(2) Odstranitve po prejšnjem odstavku se ne sme izvršiti, dokler postopek ni pravnomočno končan. Postopek je pravnomočno končan:
– ko preteče rok za vložitev tožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji in tožba ni bila vložena, ali če je bila tožba vložena po preteku določenega roka in ni bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje;
– z vročitvijo sodbe upravnega sodišča.
41. člen
(ponovna prošnja za azil)
Prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže.
42. člen
(umik prošnje za azil)
(1) Ne glede na to, na kateri stopnji je postopek, se prošnja za azil šteje za umaknjeno in se postopek s sklepom ustavi:
– če prosilec za azil prošnjo za azil umakne;
– če se prosilec za azil brez predhodnega opravičila ne odzove vabilu na zaslišanje ali ustno obravnavo;
– če prosilec za azil pristojnega organa ne obvesti o spremembi svojega naslova in mu vabila oziroma drugih pošiljk kljub ponovnemu poskusu ni mogoče vročiti ali
– če prosilec za azil noče sodelovati pri ugotavljanju njegove istovetnosti.
(2) V primerih iz druge in tretje alinee prejšnjega odstavka lahko prosilec za azil iz opravičenih razlogov zaprosi za vrnitev v prejšnje stanje v treh dneh od dneva, ko je prenehal razlog, zaradi katerega se ni odzval vabilu na zaslišanje, oziroma zaradi katerega ni sporočil spremembe naslova.
III. POGLAVJE
PRAVICE IN DOLŽNOSTI PROSILCEV ZA AZIL
43. člen
(pravice prosilcev za azil)
(1) Prosilci za azil imajo pravico do:
– prebivanja v Republiki Sloveniji, dokler postopek ni pravnomočno končan;
– osnovne oskrbe;
– osnovnega zdravstvenega varstva;
– denarne pomoči ali žepnine;
– brezplačne pravne pomoči pri uveljavljanju pravic po tem zakonu;
– humanitarne pomoči.
(2) Minister, pristojen za notranje zadeve, predpiše v soglasju z ministri, pristojnimi za zdravstvo, delo, družino in socialne zadeve, podrobnejše pogoje in načine za zagotavljanje pravic iz prejšnjega odstavka.
(3) Prosilcem za azil se lahko na njihovo prošnjo dovoli opravljanje začasnega ali občasnega dela na način in pod pogoji, kot jih določa zakon, ki ureja začasno zatočišče.
44. člen
(dolžnosti prosilcev za azil)
Prosilci za azil morajo:
– spoštovati zakone in druge predpise Republike Slovenije ter ukrepe državnih organov;
– biti vedno dosegljivi pristojnim organom;
– odzivati se na vabila pristojnih organov in sodelovati ves čas postopka za pridobitev azila;
– v treh dneh sporočiti vsako spremembo svojega naslova pristojnemu organu;
– spoštovati odredbe pristojnih organov glede omejitve gibanja.
45. člen
(azilni dom in bivanje v domu)
(1) Za nastanitev tujcev, ki so v postopku zaradi pridobitve azila, se organizira azilni dom. Azilni dom ustanovi in zanj skrbi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.
(2) Prosilcem za azil, ki so nastanjeni v azilnem domu, je zagotovljena osnovna oskrba, ki obsega:
– nastanitev;
– prehrano;
– obleko;
– žepnino.
(3) Prosilci za azil, ki imajo lastna sredstva za preživljanje, ali jim je preživljanje zagotovljeno kako drugače, prispevajo sorazmeren del stroškov za oskrbo in niso upravičeni do žepnine.
(4) Prosilec za azil se po sedmih dneh bivanja v azilnem domu lahko nastani drugje, če ima za to možnost. Prosilec za azil, ki je nastanjen izven azilnega doma in nima sredstev za preživljanje, prejema denarno pomoč največ v višini 60% zajamčene plače v Republiki Sloveniji.
46. člen
(obseg zdravstvenega varstva)
(1) Prosilci za azil imajo zagotovljeno zdravstveno varstvo.
(2) Obseg storitev zdravstvenega varstva je enak obsegu, določenem v zakonu, ki ureja začasno zatočišče.
IV. POGLAVJE
PRAVICE IN DOLŽNOSTI BEGUNCEV
47. člen
(pravice beguncev)
(1) Begunci, ki jim je bil priznan status begunca v skladu z drugim in tretjim odstavkom 1. člena tega zakona, imajo pravico do:
– stalnega prebivanja;
– denarne pomoči;
– najnujnejših stanovanjskih prostorov;
– zdravstvenega varstva;
– šolanja in izobraževanja;
– pomoči pri vključevanju v okolje;
– zaposlitve in vključevanja v druge oblike aktivne politike zaposlovanja.
(2) Minister, pristojen za notranje zadeve, v soglasju z ministri, pristojnimi za zdravstvo, vzgojo in izobraževanje, delo, družino in socialne zadeve, izda predpise o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic iz prejšnjega odstavka.
48. člen
(dolžnosti beguncev)
Begunci morajo:
– spoštovati ustavno ureditev, zakone, predpise in druge splošne pravne akte Republike Slovenije in ukrepe državnih organov;
– prijaviti prebivališče in vsako spremembo prebivališča v treh dneh pri pristojni upravni enoti;
– obvestiti pristojni organ o zaposlitvi.
49. člen
(dovoljenje za stalno prebivanje)
Pravnomočna odločba, s katero je bil prosilcu za azil priznan status begunca, velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.
50. člen
(pravica do denarne pomoči)
(1) Begunec brez dohodkov, brez premoženja in brez zavezancev, ki so ga v skladu s predpisi Republike Slovenije dolžni in sposobni preživljati, ima pravico do denarne pomoči v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvo.
(2) Pravica do prejemanja denarne pomoči iz prvega odstavka tega člena traja, dokler je begunec brez dohodkov, vendar največ tri leta od pridobitve azila. Določbe tega odstavka ne veljajo za dela nezmožne begunce v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvo.
(3) Begunec, ki odkloni ponujeno delo ali vključitev v druge oblike aktivne politike zaposlovanja, izgubi pravico do denarne pomoči.
(4) O pravici do denarne pomoči odloča pristojni center za socialno delo na območju prebivanja begunca.
(5) Pravico do denarne pomoči imajo tudi ožji družinski člani, ki z njim živijo v Republiki Sloveniji in nimajo lastnega premoženja in dohodkov. Višina denarne pomoči za ožje družinske člane znaša 60% pomoči iz prvega odstavka tega člena. Upravičenost in trajanje denarne pomoči ožjim družinskim članom begunca je odvisna od upravičenosti in trajanja pravice do denarne pomoči begunca.
51. člen
(dodelitev najnujnejših stanovanjskih prostorov)
(1) Beguncu se dodelijo najnujnejši stanovanjski prostori za prebivanje.
(2) V primeru, če begunec odkloni dodeljene stanovanjske prostore, izgubi pravico do dodelitve stanovanjskih prostorov in si lahko na lastne stroške izbere druge stanovanjske prostore.
52. člen
(obseg zdravstvenega varstva)
Begunci in njihovi ožji družinski člani po tem zakonu so upravičeni do zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja o zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje.
53. člen
(šolanje in izobraževanje)
Begunci in njihovi ožji družinski člani po tem zakonu imajo glede osnovnošolskega, višješolskega, visokošolskega in univerzitetnega izobraževanja enake pravice in dolžnosti kot slovenski državljani.
54. člen
(zaposlovanje)
(1) Begunci in njihovi ožji družinski člani po tem zakonu imajo pri zaposlovanju enake pravice kot slovenski državljani.
(2) Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije mora na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi azila beguncu in njegovim ožjim družinskim članom po tem zakonu izdati osebno delovno dovoljenje.
55. člen
(dostopnost do sodišč in pravne pomoči)
Begunec ima pravico do dostopa do sodišč in pravico do pravne pomoči enako kot slovenski državljani.
V. POGLAVJE
DOVOLJENJA IN LISTINE
56. člen
(izdaja potrdil, listin in vizumov)
(1) Prosilcem za azil se izdajajo naslednja potrdila, listine in vizumi:
– potrdilo o vloženi prošnji za azil in oddanih dokumentih;
– izkaznica prosilca za azil;
– dovoljenje za prehod državne meje.
(2) Beguncem se izdajajo naslednje listine in vizumi:
– potni list za begunca;
– osebna izkaznica begunca;
– vizum za prihod ali odhod in odhodno-prihodni vizum.
(3) Osebam, ki jim je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, se izda izkaznica o dovolitvi zadrževanja.
(4) Potrdila in listine iz prvega odstavka tega člena izdaja v skladu z določbami tega zakona ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. Listine in vizume iz drugega odstavka tega člena izdaja ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, v skladu z določbami tega zakona in zakona o tujcih pa tudi pristojne upravne enote. Vizum za prihod oziroma odhodno-prihodni vizum lahko izda tudi diplomatsko-konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini.
57. člen
(izkaznica prosilca za azil)
(1) Izkaznica prosilca za azil velja kot dokument o istovetnosti in kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.
(2) Izkaznica iz prejšnjega odstavka se izda tudi ožjim družinskim članom prosilca za azil.
(3) Izkaznica prosilca za azil velja do končanega azilnega postopka.
58. člen
(dovoljenje za prestop državne meje)
(1) Prosilec za azil med postopkom ne sme zapustiti Republike Slovenije.
(2) Pristojni organ lahko izjemoma izda prosilcu za azil posebno dovoljenje za prehod državne meje in ponovno vrnitev v Republiko Slovenijo.
59. člen
(potni list za begunca)
(1) Potni list se izda beguncu na njegovo vlogo.
(2) Potni list za begunca velja, dokler ima določena oseba status begunca.
(3) Potni list za begunca je potrebno podaljšati vsakih deset let.
(4) Potni list za begunca dobi oseba, ki je dopolnila 18 let starosti. Za osebo, mlajšo od 18 let ali osebo, ki ji je delno ali popolno odvzeta poslovna sposobnost, zaprosi za izdajo potnega lista njen zakoniti zastopnik.
(5) Mladoletna oseba dobi svoj potni list, lahko pa je do starosti 15 let vpisana tudi v potni list svojega zakonitega zastopnika.
60. člen
(osebna izkaznica za begunca)
(1) Osebna izkaznica za begunce je obvezna.
(2) Osebna izkaznica za begunca velja, dokler ima oseba status begunca.
VI. POGLAVJE
DOVOLITEV ZADRŽEVANJA V REPUBLIKI SLOVENIJI
61. člen
(dovolitev zadrževanja)
(1) Zadrževanje po tem zakonu pomeni dovoljenje prosilcu za azil, ki mu je bila s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za azil in določen rok za zapustitev države, da začasno ostane v Republiki Sloveniji.
(2) Dovoljenje za zadrževanje se izda na prošnjo prosilca za azil, ki mu je bila prošnja za azil zavrnjena, njegovega zakonitega zastopnika ali na predlog predstavnika Visokega komisariata.
(3) Zadrževanje v Republiki Sloveniji se dovoli:
– če bi bila odstranitev iz države v nasprotju s 6. členom tega zakona;
– če so podani pogoji za zadrževanje v Republiki Sloveniji na podlagi drugega predpisa ali mednarodnega sporazuma.
(4) Pristojni organ lahko prosilcu za azil, ki mu je bila prošnja za azil zavrnjena, dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji za čas šestih mesecev. Znova se dovolitev lahko podaljša, dokler trajajo razlogi iz prejšnjega odstavka.
(5) Pristojni organ z odločbo, s katero dovoli tujcu zadrževanje v Republiki Sloveniji, določi kraj prebivanja na določenem naslovu ali ga nastani v azilnem domu.
(6) Tujcu, ki mu je v skladu s tem členom dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, se izda posebna izkaznica.
62. člen
(pravice tujca, ki se začasno zadržuje)
Tujec, ki mu je dovoljeno začasno zadrževanje v Republiki Sloveniji, ima pravico do zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, do osnovne oskrbe in do pravne pomoči.
63. člen
(prenehanje dovolitve zadrževanja)
(1) Dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji preneha:
– ko poteče rok, za katerega je bilo zadrževanje dovoljeno, oziroma ko prenehajo razlogi za zadrževanje;
– z odhodom tujca iz Republike Slovenije;
– če tujec pridobi dovoljenje za prebivanje na podlagi drugega zakona ali mednarodnega sporazuma.
(2) Tujcu, ki na podlagi dovoljenja za zadrževanje neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji dve leti, se na njegovo prošnjo lahko dodeli azil iz humanitarnih razlogov.
VII. POGLAVJE
VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
64. člen
(zbiranje, obdelava in posredovanje podatkov)
(1) Organi, pristojni za izvajanje tega zakona, lahko zbirajo osebne in druge splošne podatke od prosilcev za azil, beguncev in oseb, ki jim je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, v obsegu, potrebnem za opravljanje svojih nalog, določenih s tem zakonom.
(2) Državni in drugi organi in organizacije, ki razpolagajo s podatki, ki se nanašajo na osebe iz prejšnjega odstavka, so dolžni te podatke posredovati pristojnim organom na njihovo zahtevo.
(3) Zbiranje in posredovanje podatkov iz prvega in drugega odstavka tega člena morata biti v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.
65. člen
(posredovanje podatkov izvorni državi)
(1) Podatki, ki jih od oseb iz prvega odstavka 64. člena zberejo organi, pristojni za izvajanje tega zakona, se ne smejo posredovati izvorni državi.
(2) Za odstranitev osebe, ki ji je bila prošnja za azil zavrnjena ali zavržena in odrejena prisilna odstranitev v izvorno državo, se tujim organom lahko posreduje le naslednje podatke:
– ime in priimek, rojstne podatke, spol, državljanstvo, podatke o družinskih članih, podatke o dokumentih, ki jih je izdala izvorna država in zadnji naslov v tej državi;
– po potrebi prstne odtise in fotografije.
VIII. POGLAVJE
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
66. člen
Minister, pristojen za notranje zadeve, izda v šestih mesecih po sprejemu tega zakona predpise o načinu izvajanja tega zakona. Glede zadev, ki spadajo tudi v delovno področje ministrstva, pristojnega za delo, družino in socialne zadeve, ministrstva, pristojnega za zdravstvo oziroma ministrstva, pristojnega za vzgojo in izobraževanje, izda predpise v soglasju z ministrom, pristojnim za delo, družino in socialne zadeve, ministrom, pristojnim za zdravstvo oziroma ministrom, pristojnim za vzgojo in izobraževanje.
67. člen
Z dnem, ko začne veljati ta zakon, prenehajo veljati členi od 34 do 40 zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 – odločba US in 14/99 – odločba US) in določbe od 43. do 48. člena zakona o tujcih, ki se nanašajo na begunce.
68. člen
Prošnje za priznanje statusa begunca, ki so bile vložene po določbah zakona o tujcih in o njih še ni bilo odločeno, se obravnavajo po določbah tega zakona, kot prošnje za azil.
69. člen
V šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona se ustanovi azilni dom.
70. člen
V treh mesecih po uveljavitvi tega zakona minister, pristojen za pravosodje, z odredbo imenuje svetovalce za begunce.
71. člen
Do izdaje ustreznih predpisov na podlagi tega zakona se še naprej uporabljajo naslednji predpisi, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom:
– uredba o uresničevanju pravic tujcev, ki jim je priznan status begunca (Uradni list RS, št. 44/96),
– pravilnik o načinu reševanja prošenj za priznanje statusa begunca in njihovi osnovni oskrbi (Uradni list RS, št. 25/91).
72. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 213-04/98-25/3
Ljubljana, dne 8. julija 1999.
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med. l. r.
