Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi zakona o tujcih (ZTuj-1)
Razglašam zakon o tujcih (ZTuj-1), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 8. julija 1999.
Št. 001-22-116/99
Ljubljana, dne 16. julija 1999.
Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O TUJCIH (ZTuj-1)
I. POGLAVJE
SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
S tem zakonom se določajo pogoji in načini vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v Republiki Sloveniji.
2. člen
(opredelitev pojmov)
Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
– Tujec je vsakdo, ki nima državljanstva Republike Slovenije.
– Oseba brez državljanstva je tujec, ki ga nobena država v skladu s svojimi pravnimi akti nima za svojega državljana.
– Vstop je prihod, zapustitev pa odhod z državnega ozemlja Republike Slovenije.
– Tranzit je prehod državnega ozemlja Republike Slovenije.
– Mejna kontrola je kontrola na državni meji, ki jo izvajajo pristojni organi zaradi nameravanega vstopa, tranzita in izstopa tujcev z državnega ozemlja Republike Slovenije.
– Potna listina je potni list ali potnemu listu enakovredna listina za potovanje, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom.
– Veljavna potna listina je listina, ki jo je izdal za to pristojen mednarodni subjekt, če sta iz nje nesporno razvidni istovetnost imetnika in rok njene veljavnosti.
– Dnevni delovni migranti so tujci s stalnim bivanjem v sosednji državi, v katero se vračajo in ki prihajajo dnevno v Republiko Slovenijo na delo ali zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti.
– Prevoznik je fizična ali pravna oseba, ki se poklicno ukvarja s prevozom potnikov po zraku, morju ali kopnem.
– Napoteni delavec je oseba, ki je v delovnem razmerju pri tujem delodajalcu v času izvajanja pogodbene storitve na ozemlju Republike Slovenije in zanj delodajalec ni zavezan plačevati prispevkov za socialno zavarovanje v kraju izvajanju storitve.
3. člen
(področje uporabe)
(1) Določbe tega zakona veljajo za vse tujce, če ni z zakonom drugače določeno.
(2) Za osebe brez državljanstva se v primerih, ko so določbe Konvencije o pravnem položaju oseb brez državljanstva (Uradni list RS-MP, št. 9/92) za njih ugodnejše, uporabljajo določbe te konvencije.
(3) V primerih, ko se za tujce – državljane drugih držav po zakonu zahteva uveljavitev načela vzajemnosti, se osebam brez državljanstva ta pogoj lahko oprosti, če prebivajo v Republiki Sloveniji najmanj tri leta.
(4) Ta zakon se ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za azil (prosilci za azil) in za tujce, ki jim je bil v Republiki Sloveniji priznan status begunca, razen, če ni z zakonom drugače določeno.
(5) Ta zakon se ne uporablja za osebe, ki imajo v Republiki Sloveniji začasno zatočišče po zakonu, s katerim se ureja začasno zatočišče, razen če ni z zakonom drugače določeno.
(6) Določbe tega zakona se ne uporabljajo za osebe, ki so po mednarodnem pravu upravičene do privilegijev in imunitet.
(7) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka, pa se določbe tega zakona lahko izjemoma in le s predhodnim soglasjem ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, uporabijo za osebe, ki so po mednarodnem pravu upravičene do privilegijev in imunitet, če uporaba tega zakona ni v nasprotju s prevzetimi mednarodnimi obveznostmi in načelom vzajemnosti. V tem primeru se ta zakon lahko uporabi samo v obsegu, ki ne nasprotuje prevzetim mednarodnim obveznostim in načelu vzajemnosti.
(8) V primeru dvoma glede obstoja in obsega privilegijev in imunitet ter vzajemnosti daje pojasnilo ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve. Drugi organi državne uprave so vezani na pojasnilo ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve.
4. člen
(pravice in dolžnosti tujcev)
(1) Tujcu, zoper katerega se uvede kazenski postopek ali postopek za prekrške, mora organ, ki vodi postopek, omogočiti stik s pristojnimi organi države, katere državljan je.
(2) Tujec mora med bivanjem v Republiki Sloveniji spoštovati ustavo, zakone in druge splošne pravne akte v Republiki Sloveniji ter se podrejati ukrepom pristojnih državnih organov.
5. člen
(migracijska politika)
(1) Državni zbor Republike Slovenije, na predlog Vlade Republike Slovenije, vsaki dve leti sprejme resolucijo o migracijski politiki, s katero določi gospodarske, socialne in druge ukrepe ter dejavnosti, ki jih bo sprejela Republika Slovenija na tem področju, kakor tudi sodelovanje z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami na tem področju.
(2) Vlada Republike Slovenije lahko, v skladu z resolucijo iz prejšnjega odstavka tega člena, vsako leto določi število (kvoto) dovoljenj za prebivanje v Republiki Sloveniji, ki se jih lahko izda tujcem v tekočem letu.
(3) Vlada Republike Slovenije, v okviru števila (kvote) iz prejšnjega odstavka tega člena, posebej določi število dovoljenj za prebivanje, ki se izdajo tujcem zaradi zaposlitve in dela, opravljanja samostojne poklicne dejavnosti ali druge pridobitne dejavnosti, sezonskega dela ter zaradi opravljanja čezmejnih storitev; pri tem upošteva stanje in gibanja na trgu delovne sile ter potrebe in interese Republike Slovenije po delovni sili na posameznih področjih.
II. POGLAVJE
VSTOP TUJCEV V DRŽAVO IN ZAPUSTITEV DRŽAVE
6. člen
(vstop in zapustitev države)
(1) Vstop v državo in zapustitev države sta dovoljena samo na za to določenih mejnih prehodih in v času, ki je za to določen.
(2) Vlada Republike Slovenije z uredbo določi izjeme glede prestopa državne meje za maloobmejni promet in za posebne kategorije pomorskega prometa, turističnega ladijskega prevoza in obalnega ribolova.
(3) Zadrževanje tujca v letalskem tranzitnem prostoru na letališču in zadrževanje tujcev na ladji, ki je na sidrišču luke ali pristanišča, ne pomeni vstopa v državo.
7. člen
(obveznost posedovanja potne listine)
(1) Tujec mora za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji imeti veljavno potno listino, razen če z zakonom ali mednarodnim sporazumom ni drugače določeno.
(2) Tujci, ki so dodatno vpisani v potno listino, lahko vstopajo v Republiko Slovenijo in zapuščajo Republiko Slovenijo samo skupaj z osebo, v potno listino katere so vpisani.
(3) Tujci, ki imajo skupinski potni list, lahko vstopajo v Republiko Slovenijo in zapuščajo Republiko Slovenijo samo skupaj, pri tem pa morajo imeti osebe, ki so vpisane v skupinski potni list, listino s fotografijo, na podlagi katere se lahko ugotovi njihova istovetnost. Vodja skupine mora imeti osebno potno listino.
(4) Vlada Republike Slovenije lahko, ob pogoju vzajemnosti, določi, da državljani določenih držav lahko vstopajo in zapuščajo državo tudi z osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje svojo istovetnost.
(5) Brez veljavne potne listine se dovoli vstop tujcem, ki jih je Republika Slovenija dolžna sprejeti na podlagi mednarodnega sporazuma ali v skladu s sprejetimi mednarodnimi akti.
(6) Brez potne listine se lahko, na podlagi mednarodnega sporazuma, dovoli vstop tudi v primeru tranzita izgnanih tujcev, ki niso državljani države, s katero je sklenjen tak sporazum.
8. člen
(dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo)
Tujec mora za vstop v Republiko Slovenijo, poleg veljavne potne listine iz 7. člena tega zakona, imeti tudi vizum ali dovoljenje za prebivanje, če ni z zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno.
9. člen
(zavrnitev vstopa v Republiko Slovenijo)
(1) Tujcu se ne dovoli vstopa v državo, če:
– nima veljavne potne oziroma druge ustrezne listine v skladu s 7. členom tega zakona;
– nima dovoljenja za vstop v državo v skladu z 8. členom tega zakona;
– nima zadostnih sredstev za preživljanje za čas bivanja v Republiki Sloveniji in za vrnitev v državo, iz katere je prišel, ali za potovanje v tretjo državo;
– pomeni nevarnost za javni red in mir, varnost in mednarodne odnose Republike Slovenije ali če obstaja sum, da bo njegovo bivanje povezano z izvajanjem terorističnih in drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posestjo in posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj;
– mu je v zvezi z odpovedjo prebivanja prepovedan ponoven vstop v državo (drugi odstavek 49. člena);
– še ni potekel čas, za katerega mu je bila izrečena stranska kazen izgona tujca, varstveni ukrep prisilne odstranitve tujca iz države ali izrečena prepoved vstopa v državo;
– na zahtevo pristojnih organov ne more utemeljiti namena in okoliščin nameravanega bivanja (prihoda) v državi;
– je v tranzitu in ni razvidno, da izpolnjuje pogoje za vstop v državo, v katero potuje.
(2) O zavrnitvi vstopa odloča organ mejne kontrole v skladu z navodilom, ki ga glede obstoja razlogov iz prvega odstavka tega člena izda minister, pristojen za notranje zadeve.
(3) Zavrnitev vstopa se vpiše v tujčevo potno listino v primerih in na način, kot je to določeno v navodilu iz drugega odstavka tega člena in vnese v evidenco zavrnjenih oseb.
10. člen
(mejna kontrola)
(1) Tujci se morajo pri vstopu v državo in zapustitvi države podrediti mejni kontroli.
(2) Mejna kontrola tujcev, ki vstopajo v državo, obsega poleg osebne kontrole, kontrole prevoznega sredstva in kontrole stvari po zakonu, s katerim se ureja nadzor državne meje, tudi preveritev, ali obstajajo razlogi za zavrnitev vstopa v državo po 9. členu tega zakona.
(3) Mejna kontrola tujcev, ki izstopajo iz države, obsega zlasti kontrolo, ki je nujna za varstvo javnega reda in miru ter drugih notranjih in mednarodnih interesov Republike Slovenije.
(4) Organi Republike Slovenije, pristojni za izvajanje mejne kontrole, sodelujejo in zagotavljajo medsebojno pomoč s pristojnimi organi sosednjih in drugih držav in z mednarodnimi organizacijami, v skladu s sprejetimi mednarodnimi akti.
11. člen
(nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo)
Za nedovoljen vstop tujca v državo se šteje, če:
– vstopi v državo, čeprav mu na podlagi 9. člena tega zakona ni bil dovoljen vstop;
– se izogne mejni kontroli;
– pri vstopu uporabi ponarejene, tuje ali kako drugače spremenjene potne in druge listine, ki so potrebne za vstop, ali če organom mejne kontrole navede lažne podatke.
12. člen
(gibanje tujcev v Republiki Sloveniji)
Tujec, ki v skladu z zakonom ne potrebuje dovoljenja za vstop v državo, lahko v Republiki Sloveniji ostane največ 90 dni v šestih mesecih, računajoč od dneva prvega vstopa.
13. člen
(zapustitev države)
(1) Tujec, ki mu je bil dovoljen vstop v Republiko Slovenijo, mora zapustiti državo v roku, za katerega mu je bilo dovoljeno izdano.
(2) Če med bivanjem tujca, ki mu je bil dovoljen vstop v državo, nastanejo razlogi, zaradi katerih mu vstop v državo ne bi bil dovoljen, mora državo takoj zapustiti.
III. POGLAVJE
VIZUMI
14. člen
(vizumi in vrste vizumov)
(1) Vizum je dovoljenje, ki ga izda pristojni organ Republike Slovenije tujcu, na podlagi katerega lahko, če ni razlogov za njegovo zavrnitev, vstopi v državo in v njej biva toliko časa, kolikor je določeno z zakonom oziroma vizumom, ali s katerim se mu omogoči tranzit preko državnega ozemlja, če izpolnjuje za tranzit določene pogoje.
(2) Vizum se lahko izda samo tujcu, ki ima veljavno potno listino, pri čemer mora biti veljavnost potne listine najmanj tri mesece daljša od veljavnosti vizuma.
(3) Vizum tujcu ne daje pravice zaposlitve in dela, opravljanja samostojne poklicne dejavnosti ali druge pridobitne dejavnosti. Vlada Republike Slovenije z uredbo določi, v katerih primerih ta prepoved ne velja.
(4) Vrste vizumov so:
– vizum za enkratni ali za večkratni vstop,
– tranzitni vizum,
– letališki tranzitni vizum,
– skupinski vizum.
15. člen
(vizum za enkratni ali za večkratni vstop)
(1) Vizum se izda za enkratni ali za večkratni vstop v državo, pri čemer niti enkratno neprekinjeno bivanje niti skupno trajanje zaporednih bivanj v Republiki Sloveniji ne sme biti daljše od 90 dni v šestih mesecih, šteto od dneva prvega vstopa.
(2) Vizum za večkratni vstop se lahko izda z veljavnostjo enega leta.
(3) Izjemoma se lahko vizum za večkratni vstop izda z veljavnostjo, daljšo od enega leta, če je to v interesu Republike Slovenije, o čemer odloči minister, pristojen za zunanje zadeve, na predlog pristojnega resornega organa.
(4) Vizum za enkratni ali za večkratni vstop se izda za turistične, poslovne, osebne ali druge vrste obiskov oziroma za tem primerljive namene prihoda v Republiko Slovenijo.
(5) Namen, za katerega se vizum izda, se v vizumu razvidno navede.
(6) Vlada Republike Slovenije lahko določi primere, v katerih se lahko vizum iz prvega odstavka tega člena izjemoma izda tudi za daljše bivanje, vendar ta čas v nobenem primeru ne sme presegati 6 mesecev v enem letu.
16. člen
(tranzitni vizum)
(1) Tranzitni vizum se izda tujcu za enkratno ali dvakratno, izjemoma tudi večkratno potovanje preko državnega ozemlja Republike Slovenije iz določene tuje države v določeno tretjo državo, pri čemer lahko ob vsakem potovanju ostane v Republiki Sloveniji največ pet dni.
(2) Tranzitni vizum se lahko izda samo, če tujec dokaže, da ima zagotovljen vstop v državo, v katero potuje.
17. člen
(letališki tranzitni vizum)
(1) Tujci, ki med vmesnim pristankom na letališču v Republiki Sloveniji ne zapustijo letališkega tranzitnega prostora ali letala, ne potrebujejo vizuma.
(2) Izjemoma lahko Vlada Republike Slovenije z uredbo določi, da zaradi interesov države, zaradi zatiranja organiziranega kriminala ali zaradi odnosov z drugimi državami potrebujejo državljani določenih držav ali potniki na določenih potovalnih smereh za tranzit letališki tranzitni vizum.
(3) Tujcu se lahko na njegovo prošnjo izda letališki tranzitni vizum za določeno število tranzitnih potovanj preko mednarodnega območja letališča, na podlagi katerega lahko tujec ostane v Republiki Sloveniji največ 24 ur.
18. člen
(skupinski vizum)
(1) Skupinski vizum se izda kot vizum za enkratni vstop ali tranzitni vizum skupini tujcev, ki lahko šteje najmanj 5 in največ 50 oseb.
(2) Skupinski vizum se izda za bivanje, ki lahko traja največ 30 dni, ali kot tranzitni vizum.
19. člen
(izdajanje vizumov)
(1) Vizum se izda na prošnjo tujca, če ima veljavno potno listino in če ni z zakonom določenih razlogov za zavrnitev njegovega vstopa v državo.
(2) Tujec si mora pridobiti vizum pred vstopom v državo.
(3) Vizume izdajajo diplomatsko-konzularna predstavništva Republike Slovenije v tujini.
(4) Izjemoma lahko, ob pogojih, ki jih predpiše minister, pristojen za notranje zadeve, izda vizum za enkratni vstop ali tranzitni vizum tudi organ mejne kontrole.
(5) Izjemoma lahko, ob pogojih, ki jih določi minister, pristojen za zunanje zadeve, izda vizum za enkratni vstop ali tranzitni vizum tudi ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve.
(6) Tujec mora v prošnji iz prvega odstavka tega člena navesti namen svojega prihoda v državo, priložiti veljavno potno listino, v katero se lahko pritrdi vizum in po potrebi dokumentacijo, s katero dokaže namen in pogoje svojega obiska in zagotovilo o potrebnih sredstvih za preživljanje in vrnitev.
(7) Tujec se je na zahtevo pristojnega organa iz tretjega odstavka tega člena dolžan pri njem osebno zglasiti.
20. člen
(zavrnitev izdaje vizuma)
(1) Tujcu se vizuma ne izda, če:
– obstajajo razlogi za zavrnitev vstopa iz 9. člena tega zakona, razen iz druge alinee prvega odstavka 9. člena;
– prošnji za izdajo vizuma ne predloži potne oziroma druge ustrezne listine ali, na zahtevo pristojnega organa, druge potrebne dokumentacije;
– če se na vabilo pristojnega organa pri njem ne zglasi osebno.
(2) Tujcu se lahko izda tranzitni vizum, ne glede na obstoj razlogov za zavrnitev, če njegov tranzit ni v nasprotju z interesi Republike Slovenije in če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 16. člena.
(3) Ne glede na razloge za zavrnitev izdaje vizuma, se vizum lahko izda iz humanitarnih razlogov ali če je to v interesu Republike Slovenije ali na podlagi sprejetih mednarodnih obveznosti. Pogoje in način izdaje vizuma iz humanitarnih razlogov predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.
(4) Če se izda vizum na podlagi drugega ali tretjega odstavka tega člena, lahko pristojni organ določi, da se tujcu dovoli vstop v državo samo na posebej določenem mejnem prehodu.
21. člen
(vsebina in oblika vizuma)
(1) Vizum mora vsebovati podatke o:
– vrsti vizuma,
– roku veljavnosti,
– obdobju, v katerem je imetniku dovoljen vstop,
– trajanju bivanja v državi,
– številu vstopov,
– namenu obiska.
(2) Vizum je dovoljenje oziroma odločba, izdana v obliki nalepke, ki se pritrdi v potno listino ali drug dokument, ki daje imetniku pravico, da prestopi državno mejo.
(3) Minister, pristojen za notranje zadeve, izda v soglasju z ministrom, pristojnim za zunanje zadeve, navodilo o vsebini in formatu vizuma.
(4) V izdanem vizumu ni mogoče spreminjati vpisanih podatkov.
22. člen
(razveljavitev vizuma)
(1) Vizum se lahko razveljavi, če:
– se naknadno ugotovi, da tujec ob izdaji vizuma ni izpolnjeval s tem zakonom določenih pogojev;
– se ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo vizuma;
– je tujec namenoma navedel napačne podatke o svoji istovetnosti ali druge netočne podatke, ali je namenoma prikril okoliščine, ki so pomembne za izdajo vizuma;
– tujec nima več veljavne potne oziroma druge ustrezne listine;
– je zoper tujca odrejen izgon ali prisilna odstranitev iz države.
(2) Vizum razveljavi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. V primeru, če tujec še ni vstopil v Republiko Slovenijo, lahko vizum razveljavi tudi diplomatsko-konzularno predstavništvo, ki ga je izdalo.
(3) Razveljavitev vizuma se razvidno označi v potni listini tujca, v katero je vpisan. Način označitve predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.
(4) Tujec, ki mu je bil vizum razveljavljen in se nahaja v Republiki Sloveniji, mora državo nemudoma zapustiti.
23. člen
(zapustitev države)
(1) Tujci svobodno zapuščajo Republiko Slovenijo v skladu z zakonom.
(2) Tujcu se ne dovoli zapustitev države, če je zoper njega uveden kazenski postopek ali postopek za prekrške in če to zahteva pristojni organ, ki vodi postopek.
(3) Uradna oseba organa iz drugega odstavka tega člena lahko, zaradi zagotovitve tujčeve navzočnosti v postopku, zadrži njegov potni list, o čemer mu mora izdati potrdilo.
24. člen
(obveznost prevoznikov)
(1) Prevoznik lahko pripelje tujca na državno ozemlje Republike Slovenije po kopenski, zračni ali morski poti samo, če ima ustrezno potno listino in vstopno dovoljenjo, ki jih kot državljan določene države potrebuje.
(2) Če je tujcu zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, ga mora prevoznik, ki ga je po zračni, morski ali kopenski poti pripeljal na mejo v nasprotju s prejšnjim odstavkom, takoj sprejeti nazaj in na svoje stroške odpeljati iz države.
IV. POGLAVJE
PREBIVANJE TUJCEV
25. člen
(dovoljenje za prebivanje)
(1) Tujec, ki želi v Republiki Sloveniji prebivati dalj časa, kot je to mogoče na podlagi vizuma, ali ki želi vstopiti in prebivati v Republiki Sloveniji iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma, mora imeti dovoljenje za prebivanje.
(2) Dovoljenje za prebivanje pomeni dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo in bivanje za določen čas in za določen namen ali prebivanje za nedoločen čas.
(3) Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ni potrebno za tiste tujce in v tistih primerih, za katere je tako določeno z zakonom ali mednarodnim sporazumom.
26. člen
(vrsta dovoljenj za prebivanje)
(1) Dovoljenje za prebivanje se izda kot:
a) dovoljenje za začasno prebivanje, ali
b) dovoljenje za stalno prebivanje.
(2) Dovoljenje za začasno prebivanje se izda za določen namen in za določen čas.
(3) Dovoljenje za začasno prebivanje, brez vezave na določen namen, se, kot nevezano dovoljenje za začasno prebivanje, lahko izda določenim tujcem ob pogojih, ki jih določa ta zakon.
(4) Dovoljenje za stalno prebivanje se izda brez omejitev glede trajanja in namena bivanja v Republiki Sloveniji.
27. člen
(pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje)
(1) Tujcem se lahko izda dovoljenje za prebivanje, če poleg posebnih pogojev, ki so določeni za posamezno vrsto dovoljenja oziroma za določen namen ali določene tujce, izpolnjujejo tudi druge pogoje, določene s tem zakonom in če ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja.
(2) Z zakonom ali z mednarodnim aktom se lahko določi, da imajo določeni tujci ob pogojih, določenih z zakonom ali mednarodnim aktom, pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji.
(3) Z zakonom ali mednarodnim aktom se lahko določi, da imajo državljani določenih držav pravico prebivanja v Republiki Sloveniji, ne glede na pogoje, ki so sicer določeni za tujce.
28. člen
(izdaja dovoljenja za prvo prebivanje)
(1) Dovoljenje za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji se lahko izda samo kot dovoljenje za začasno prebivanje.
(2) Dovoljenje za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji mora pridobiti tujec pred svojim vstopom v državo, če ni z zakonom drugače določeno.
(3) Prošnja za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena se vloži pri diplomatsko-konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini.
(4) Prošnji za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena je potrebno priložiti veljavno potno listino in druge zahtevane listine in dokazila, s katerimi se utemeljuje izdaja dovoljenja.
29. člen
(postopek pri izdaji dovoljenj za prebivanje)
(1) V prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje mora biti naveden namen prebivanja v Republiki Sloveniji; vlagatelj prošnje navedenega namena prebivanja med postopkom ne more spreminjati.
(2) Tujec mora prošnji iz prvega odstavka tega člena priložiti vsa dokazila in dokumentacijo, ki je potrebna za ugotovitev dejanskega stanja glede namena in utemeljenosti prebivanja v Republiki Sloveniji. Če tujec, kljub opozorilu pristojnega organa, ne predloži zahtevanih dokazil ali dokumentacije ali se ne odzove vabilu organa, se prošnja za izdajo dovoljenja zavrne.
(3) Dovoljenje za prebivanje se na razviden način vpiše v tujčevo potno listino ali se izda v obliki samostojne listine. Način in obliko izdaje dovoljenja za prebivanje predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.
(4) Dovoljenje za prebivanje se v Republiki Sloveniji lahko izda v obliki samostojne listine, če tujec nima ali si ne more priskrbeti potne listine svoje matične države. V takšnih primerih se tujcu po uradni dolžnosti izda osebna izkaznica za tujca.
30. člen
(izdaja dovoljenja za začasno prebivanje)
(1) Dovoljenje za začasno prebivanje se izda tujcu, ki namerava v Republiki Sloveniji prebivati zaradi:
– zaposlitve in dela, opravljanja samostojne poklicne ali kakšne druge pridobitne dejavnosti;
– študija, izobraževanja, specializacije ali strokovnega izpopolnjevanja ter praktičnega usposabljanja, sodelovanja oziroma udeležbe v programih mednarodnih izmenjav prostovoljcev in v drugih programih mladih, ki ne sodijo v sistem formalnega izobraževanja;
– sezonskega dela;
– združitve družine;
– naselitve ali
– drugih upravičenih in z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli in običaji utemeljenih razlogov.
(2) Dovoljenje za začasno prebivanje se izda za čas, ki je potreben za izpolnitev namena bivanja. Dovoljenje za začasno prebivanje se lahko izda tujcu, ki ima veljavno potno listino, katere veljavnost mora biti najmanj tri mesece daljša od časa, za katerega se izda dovoljenje.
(3) Prvo dovoljenje za začasno prebivanje se ne sme izdati za daljši čas od enega leta.
(4) Tujci, ki imajo dovoljenje za začasno prebivanje, lahko prebivajo v Republiki Sloveniji do roka veljavnosti izdanega dovoljenja.
(5) Tujec, ki mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje za določen namen, lahko prebiva v Republiki Sloveniji samo v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano dovoljenje.
31. člen
(podaljšanje dovoljenja za prebivanje oziroma izdaja nadaljnjih dovoljenj)
(1) Dovoljenje za začasno prebivanje se lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda. Prošnjo za podaljšanje dovoljenja mora tujec vložiti pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja.
(2) Tujec, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji z določenim namenom ali nevezano dovoljenje, lahko pred iztekom roka, za katerega je dovoljenje izdano, vloži prošnjo pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji, za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje z drugačnim namenom.
(3) O prošnjah iz prvega in drugega odstavka tega člena odloča upravna enota, v kateri ima tujec prijavljeno prebivališče.
(4) Če organ iz tretjega odstavka tega člena zavrne prošnjo za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja, mora tujec zapustiti državo v roku 15 dni od vročitve odločbe.
(5) Tujec ima zoper odločbo iz četrtega odstavka tega člena pravico pritožbe v roku 15 dni od vročitve odločbe. O pritožbi odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. Pritožba ne zadrži izvršitve.
32. člen
(dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve in dela)
(1) Tujcem, ki se želijo naseliti v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve, samozaposlitve in dela, opravljanja dela ali opravljanja kakšne samostojne poklicne ali druge pridobitne dejavnosti, se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če:
– je izdaja dovoljenja v okviru števila (kvote) dovoljenj, ki se jih lahko izda tujcem po drugem in tretjem odstavku 5. člena tega zakona;
– ima delovno dovoljenje oziroma drugo potrebno dovoljenje po zakonu, ki ureja zaposlovanje tujcev, ali izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije.
(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda tujcem za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji za čas, za katerega velja delovno oziroma drugo ustrezno dovoljenje, vendar ne dlje od enega leta.
(3) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se po preteku časa lahko podaljša, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka, vendar največ za dve leti.
(4) Tujcu, ki na podlagi dovoljenja iz prvega odstavka tega člena prebiva v Republiki Sloveniji neprekinjeno 3 leta, lahko pristojni organ, ob pogojih iz prvega odstavka tega člena, to izda tudi za daljši čas od dveh let.
(5) Z uredbo Vlade Republike Slovenije se določijo primeri, pri katerih, pri izdaji dovoljenja iz prvega odstavka tega člena, ni potrebno upoštevati kvot iz drugega in tretjega odstavka 5. člena tega zakona.
(6) Tujci morajo ob vložitvi prošnje za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka za prvo prebivanje navesti, ali nameravajo uveljavljati pravico do priselitve svojega zakonca in mladoletnih neporočenih otrok, sicer ne morejo uveljavljati pravice do združitve družine. Zakoncu in otrokom tujca se, če izpolnjujejo z zakonom določene pogoje, izda dovoljenje za prvo prebivanje kot nevezano dovoljenje, na podlagi katerega ne morejo opravljati pridobitne dejavnosti.
(7) Z zakonom, ki ureja zaposlovanje tujcev se določi, v katerih primerih se lahko izda dovoljenje za prebivanje iz prvega odstavka tega člena, tudi če tujec nima delovnega dovoljenja.
33. člen
(dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija)
(1) Tujci, ki so kot študenti sprejeti na študij, izobraževanje, specializacijo ali strokovno izpopolnjevanje v ustreznih izobraževalnih ustanovah v Republiki Sloveniji, imajo pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji za čas, dokler traja študij, izobraževanje, specializacija, strokovno izpopolnjevanje ali praktično usposabljanje.
(2) Tujcem iz prejšnjega odstavka tega člena se izda dovoljenje za začasno prebivanje za čas študija, izobraževanja, specializacije oziroma strokovnega izpopolnjevanja, vendar ne dlje od enega leta. V primeru, če študij, izobraževanje, specializacija, strokovno izpopolnjevanje traja daljši čas od enega leta, se dovoljenje letno podaljšuje.
(3) Pogoj za izdajo dovoljenja iz prejšnjega odstavka tega člena je dokazilo:
– o sprejemu na študij, izobraževanje, specializacijo, strokovno izpopolnjevanje, ki ga izda izobraževalna ustanova, na katero je tujec sprejet kot študent, oziroma potrdilo pristojnega državnega organa, ki je pristojen za izvajanje mednarodnega ali bilateralnega sporazuma ali je dajalec štipendije, oziroma potrdilo, ki ga izda od države pooblaščena organizacija, ki je odgovorna za izvajanje določenega programa;
– o zadostnih sredstvih za preživljanje v času prebivanja v Republiki Sloveniji in
– o zdravstvenem zavarovanju.
(4) Pravico do začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji imajo tudi zakonec in mladoletni neporočeni otroci tujca iz prvega odstavka tega člena. Zakoncem in mladoletnim otrokom se izda dovoljenje za začasno prebivanje kot nevezano dovoljenje.
(5) Dovoljenje iz drugega odstavka tega člena se izda zgolj na podlagi dokazil iz tretjega odstavka tega člena in veljavne potne listine.
34. člen
(dovoljenje za začasno prebivanje zaradi opravljanja sezonskega dela in za čezmejno opravljanje storitev z napotenimi delavci)
(1) Dovoljenje za začasno prebivanje se izda tujcu zaradi opravljanja sezonskega dela največ za šest mesecev ali izjemoma za devet mesecev na področjih, ki zahtevajo tak čas.
(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka tega člena se izda tujcu, če so izpolnjeni pogoji iz drugega in tretjega odstavka 5. člena tega zakona.
(3) Dovoljenje iz prvega odstavka se lahko izda tudi na prošnjo delodajalca.
(4) Prošnji za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena je potrebno priložiti delovno dovoljenje za določeno delo oziroma dejavnost sezonskega značaja in dokazilo o primernem stanovanju.
(5) V primerih, ko je za izvajanje tujih storitev z zakonom, ki ureja zaposlovanje tujcev, predpisano delovno dovoljenje, se tujcu lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje za čas trajanja v pogodbi določenih del, ki pa ne more biti daljši od enega leta, če z meddržavnim sporazumom ni drugače določeno.
(6) Če iz upravičenih razlogov pogodbe ni mogoče realizirati v predpisanem roku, se dovoljenje tujcu podaljša do roka dokončanja del, na podlagi predhodno pridobljenega podaljšanja veljavnosti delovnega dovoljenja.
(7) Prošnji za izdajo dovoljenja iz prejšnjega odstavka tega člena je potrebno priložiti:
– dokazilo o odobritvi izvajanja pogodbe z napotenimi delavci, ki ga izda zavod, pristojen za zaposlovanje;
– potrjen spisek napotenih delavcev s podatki na predpisanem obrazcu, ki ga izda in potrdi pristojni zavod za zaposlovanje;
– dokazilo, da je tujec, ki ga tuj delodajalec na podlagi pogodbe napotuje v Republiko Slovenijo, socialno in zdravstveno zavarovan v državi, iz katere je napoten.
35. člen
(dnevni delovni migranti)
(1) Dnevnim delovnim migrantom se lahko namesto dovoljenja za začasno prebivanje izda maloobmejna izkaznica.
(2) Maloobmejna izkaznica se izda osebam iz prejšnjega odstavka tega člena za dobo dveh let, če izpolnjujejo pogoje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali opravljanja druge pridobitne dejavnosti in dokažejo, da so dnevni delovni migranti.
(3) Če oseba iz prvega odstavka tega člena po preteku dveh let še izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka tega člena, organ, ki izda maloobmejno izkaznico, to obnovi, za enako obdobje veljavnosti.
36. člen
(združitev družine in pravica do celovitosti družine)
(1) Tujcu, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje ali dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve, opravljanja samostojne poklicne ali druge pridobitne dejavnosti, študija, izobraževanja, strokovnega izpopolnjevanja, specializacije ali ki ima v Republiki Sloveniji status begunca, se ob pogojih in v skladu s tem zakonom, prizna pravica do ohranitve ali ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, ki so tujci.
(2) Za ožje družinske člane tujca se po tem zakonu štejejo zakonec, mladoletni neporočeni otroci in starši mladoletnih otrok. Izjemoma lahko pristojni organ, po prostem preudarku, za ožjega družinskega člana šteje tudi drugega sorodnika tujca, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji.
(3) Dovoljenje za prebivanje zaradi združitve družine se izda na prošnjo tujca iz prvega odstavka tega člena, ki mora priložiti dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje tistih ožjih družinskih članov, ki nameravajo prebivati v državi in o stanovanjskih prostorih, ki ustrezajo minimalnim standardom, določenim v Republiki Sloveniji.
(4) Dovoljenje za prebivanje zaradi združitve oziroma ohranitve celovitosti družine se izda družinskemu članu tujca za enako časovno obdobje, kot je dovoljenje za prebivanje tujca, ki uveljavlja pravico do celovitosti družine in ga je mogoče podaljševati skupaj z njegovim dovoljenjem.
(5) Pristojni organ lahko ožjemu družinskemu članu tujca iz prvega odstavka tega člena podaljša dovoljenje za prebivanje tudi v primeru, če je tujec umrl ali če je zakonska skupnost prenehala, vendar pa je v Republiki Sloveniji trajala najmanj tri leta.
37. člen
(tuji ožji družinski člani slovenskih državljanov in tujci slovenskega rodu)
(1) Tuji ožji družinski člani slovenskih državljanov imajo pravico prebivanja v Republiki Sloveniji, ob pogojih in v skladu s tem zakonom.
(2) Slovenski državljan, ki ima v Republiki Sloveniji prijavljeno prebivališče, lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje svojih ožjih družinskih članov.
(3) Dovoljenje za prebivanje se tujim družinskim članom slovenskega državljana izda kot nevezano dovoljenje za tri leta in se lahko ob pogojih, določenih s tem zakonom, podaljšuje, dokler niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.
(4) Tujec slovenskega rodu ima pravico prebivanja v Republiki Sloveniji, če:
– ima zadostna sredstva za preživljanje ali mu je preživljanje v Republiki Sloveniji kako drugače zagotovljeno;
– ima stanovanje oziroma zagotovljeno primerno nastanitev;
– ima zagotovljeno zdravstveno zavarovanje.
38. člen
(otroci tujcev, rojeni v Republiki Sloveniji)
(1) Otrok tujca, rojen v Republiki Sloveniji, ki ne pridobi slovenskega državljanstva, v prvih treh mesecih življenja ne potrebuje dovoljenja za prebivanje.
(2) Pristojni državni organ otroku iz prejšnjega odstavka tega člena po treh mesecih po uradni dolžnosti izda dovoljenje za prebivanje, ki velja oziroma se podaljšuje toliko časa, kolikor ima dovoljenje ali se podaljšuje dovoljenje otrokovi materi ali otrokovemu očetu oziroma skrbniku, kateremu je bil otrok zaupan v vzgojo.
39. člen
(dovoljenje za prebivanje zaradi naselitve)
(1) Pristojni organ lahko tujcu, ki se želi naseliti v Republiki Sloveniji, po prostem preudarku izda dovoljenje za začasno prebivanje, če:
– ima zadostna sredstva ali zagotovljen vir za preživljanje,
– ima ustrezno stanovanje in
– je zdravstveno zavarovan.
Dovoljenje se izda za eno leto in se lahko podaljšuje.
(2) Dovoljenje za prebivanje zaradi naselitve ne dovoljuje opravljanja pridobitne dejavnosti.
(3) Pristojni organ, ki odloča o izdaji dovoljenja iz prvega odstavka tega člena, ni dolžan navesti razlogov, zaradi katerih zavrne izdajo dovoljenja.
40. člen
(dovoljenje za prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov)
Tujcu, ki v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, lahko pristojni organ izda dovoljenje za začasno prebivanje in sicer za čas, za katerega je njegovo prebivanje v državi neobhodno potrebno, vendar ne dlje od enega leta.
41. člen
(dovoljenje za stalno prebivanje)
(1) Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda tujcu, ki osem let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ni razlogov za njegovo zavrnitev iz 43. člena tega zakona ter izpolnjuje druge pogoje, določene z zakonom.
(2) Tujcu, ki je slovenskega rodu ali tujcu, katerega prebivanje v Republiki Sloveniji je v interesu Republike Slovenije ter ožjim družinskim članom slovenskih državljanov ali tujcev, ki imajo v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje ali status begunca, se lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje tudi pred iztekom roka iz prejšnjega odstavka.
(3) Dovoljenje za stalno prebivanje se ne izda tujcu, ki je bil v zadnjih treh letih obsojen na zaporne kazni, katerih skupna dolžina presega eno leto. Čas, ki ga je tujec prebil na prestajanju kazni, se ne šteje v čas, potreben za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.
(4) Tujec, ki prosi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, mora, na zahtevo pristojnega organa, prošnji priložiti dokaze o sredstvih, potrebnih za njegovo preživljanje, dokaze, s katerimi izkaže svojo upravičenost do dajatev iz pokojninskega ali drugega temu ustreznega zavarovanja ter druge dokaze oziroma dokumentacijo, s katero lahko dokaže upravičenost svojih razlogov, zaradi katerih prosi za izdajo dovoljenja.
42. člen
(pristojnost organov za izdajo dovoljenj)
(1) Dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji izda in podaljšuje upravna enota, na območju katere namerava tujec prebivati, oziroma upravna enota, na območju katere tujec prebiva.
(2) Dovoljenje za stalno prebivanje in dovoljenje za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.
43. člen
(zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje)
Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji se tujcu ne izda, če:
– obstajajo razlogi za zavrnitev vstopa v Republiko Slovenijo po 9. členu tega zakona oziroma razlogi za zavrnitev izdaje vizuma po 20. členu tega zakona;
– nima ustreznega zdravstvenega zavarovanja, ki bi pokrivalo vsa tveganja ali zagotovljenih zadostnih sredstev za svoje preživljanje, oziroma mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno;
– bi prebivanje tujca lahko ogrozilo javni red in mir ter varnost države;
– nima zagotovljenega primernega stanovanja;
– obstajajo razlogi za domnevo, da tujec po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije;
– obstajajo razlogi za odpoved prebivanja;
– ne obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi bilo, v skladu z zakonom ali mednarodnim aktom, potrebno prebivanje v Republiki Sloveniji.
44. člen
(razveljavitev dovoljenja za prebivanje)
(1) Dovoljenje za prebivanje lahko organ, ki ga je izdal, razveljavi, če:
– se naknadno ugotovi, da so obstajali razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja;
– naknadno nastopijo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja;
– je tujec namenoma dal napačne podatke o svoji istovetnosti ali druge netočne podatke ali je namenoma prikril okoliščine, ki so pomembne za izdajo dovoljenja.
(2) O razveljavitvi dovoljenja za prebivanje izda pristojni organ odločbo, zoper katero se lahko tujec pritoži na ministrstvo, pristojno za notranje zadeve v osmih dneh po njeni vročitvi. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.
45. člen
(prenehanje dovoljenja za prebivanje)
(1) Dovoljenje za začasno prebivanje preneha, če:
– preteče njegova veljavnost ali če je razveljavljeno;
– je tujcu odpovedano prebivanje;
– je tujcu izrečena kazen izgona tujca iz države ali varstveni ukrep odstranitve tujca iz države;
– se tujec odreče dovoljenju, in sicer z dnem podane izjave o odreku dovoljenju za začasno prebivanje;
– tujec pridobi državljanstvo Republike Slovenije.
(2) Dovoljenje za stalno prebivanje preneha veljati, če:
– je dovoljenje razveljavljeno;
– je tujcu odpovedano prebivanje;
– je tujcu izrečena stranska kazen izgona tujca iz države ali varstveni ukrep odstranitve tujca iz države;
– se tujec odreče dovoljenju in sicer z dnem podane izjave o odreku dovoljenju za stalno prebivanje;
– tujec pridobi državljanstvo Republike Slovenije;
– se tujec izseli ali ostane v tujini neprekinjeno eno leto in o tem ne obvesti organa, ki mu je izdal dovoljenje.
46. člen
(način izdaje, vsebina, razveljavitev in oblika dovoljenja za prebivanje)
(1) Pristojni organ, ki izda tujcu dovoljenje za prebivanje, to dovoljenje na razviden način vnese v tujčevo potno listino kot nalepko ali izda kot posebno listino.
(2) Dovoljenje za prebivanje mora vsebovati podatke o:
– vrsti dovoljenja,
– namenu, zaradi katerega se izda,
– roku veljavnosti,
– dovoljenjih in listinah, potrebnih za izdajo dovoljenja in
– osebne podatke osebe, ki ji je bilo izdano dovoljenje.
(3) Pristojni organ v potni listini na razviden način označi razveljavitev oziroma prenehanje dovoljenja za prebivanje.
(4) Minister, pristojen za notranje zadeve, predpiše vsebino, obliko in način izdaje dovoljenja za prebivanje ter način in označitev razveljavitve oziroma prenehanja dovoljenja za prebivanje.
V. POGLAVJE
ZAPUSTITEV DRŽAVE IN ODPOVED PREBIVANJA
47. člen
(nezakonito prebivanje)
(1) Tujec, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji mora državo zapustiti nemudoma oziroma v roku, ki mu je bil postavljen.
(2) Šteje se, da tujec nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, če:
– je nedovoljeno vstopil (11. člen zakona);
– mu je bil razveljavljen vizum ali je pretekel rok, za katerega je bil izdan;
– nima dovoljenja za prebivanje ali je dovoljenje prenehalo ali bilo razveljavljeno;
– mu je bilo odpovedano prebivanje.
(3) Tujca, ki ne zapusti ozemlja Republike Slovenije v skladu s prvim odstavkom tega člena, se iz države prisilno odstrani, v skladu z zakonom.
(4) Tujec, ki je pravočasno vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje ali za izdajo nadaljnjega dovoljenja, sme ostati v državi, dokler o njegovi prošnji ni odločeno, o čemer se mu izda posebno potrdilo, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje, do odločitve o prošnji.
(5) Pri določanju roka, v katerem mora tujec zapustiti državo, mora organ, ki izda odločbo, upoštevati čas, v katerem tujec to lahko stori, pri čemer ta rok ne sme biti daljši od treh mesecev.
48. člen
(odpoved prebivanja)
(1) Tujcu, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje, se lahko prebivanje odpove:
– če je bil s pravnomočno sodbo obsojen zaradi kaznivega dejanja na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh let;
– če obstaja utemeljen sum, da bi lahko ogrožal varnost države, javno varnost ali mir.
(2) Tujcu, ki sicer zakonito prebiva v Republiki Sloveniji, se lahko, razen iz razlogov, določenih v prejšnjem odstavku tega člena, prebivanje odpove, če:
– prebiva v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bilo dovoljenje izdano;
– ogroža javni red in mir;
– zavrača izpolnjevanje odločitev državnih organov;
– je bil obsojen za kaznivo dejanje na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev;
– ostane brez sredstev za preživljanje in mu preživljanje za čas prebivanja v Republiki Sloveniji ni kako drugače zagotovljeno.
49. člen
(odločba o odpovedi prebivanja)
(1) Odločbo o odpovedi prebivanja iz prvega odstavka 48. člena izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, odločbo o odpovedi prebivanja iz drugega odstavka 48. člena pa upravna enota, na območju katere tujec prebiva.
(2) V odločbi o odpovedi prebivanja iz prejšnjega odstavka tega člena se določi tudi rok, v katerem mora tujec zapustiti Republiko Slovenijo in koliko časa mu je prepovedan ponovni vstop v državo, pri čemer ta čas ne more biti krajši od enega leta in ne daljši od pet let.
(3) Pri odločanju o odpovedi prebivanja organ iz prvega odstavka upošteva dolžino prebivanja tujca v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo in posledice, ki bi jih odpoved prebivanja povzročila tujcu ali njegovi družini.
(4) Zoper odločbo iz prvega odstavka se tujec lahko pritoži v roku treh dni.
(5) Pri presoji, koliko časa je tujcu prepovedan prihod v državo, organ, ki izda odločbo o odpovedi prebivanja, upošteva vrsto in težo okoliščin, zaradi katerih je tujčevo prebivanje v Republiki Sloveniji nezaželeno.
(6) Odločba o odpovedi prebivanja se vidno označi v potni listini tujca. Način označitve predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.
VI. POGLAVJE
PRISILNA ODSTRANITEV TUJCA
50. člen
(prisilna odstranitev tujca)
(1) Tujec, ki ne zapusti ozemlja Republike Slovenije v skladu s prvim odstavkom 47. člena tega zakona, se iz države prisilno odstrani.
(2) Tujec, ki mu je bila izrečena stranska kazen izgona tujca iz države ali varstveni ukrep odstranitve tujca iz države, se iz države prisilno odstrani.
(3) Tujec se lahko prisilno odstrani iz države samo, če je odločba, na podlagi katere je dolžan zapustiti državo, izvršljiva.
(4) Tujca, ki se ga mora v skladu z zakonom prisilno odstraniti iz države, policija privede do državne meje in ga napoti čez mejo.
(5) Policija privede do državne meje in napoti čez mejo tudi tujca, ki se ga vrača na podlagi mednarodnega sporazuma.
51. člen
(prepoved prisilne odstranitve tujca)
(1) Prisilna odstranitev ali vrnitev tujca v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi bil lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni, ni dovoljena.
(2) Prepoved prisilne odstranitve ali vračanja tujca iz prejšnjega odstavka tega člena ne velja za tujca, za katerega obstajajo utemeljeni razlogi, da bi lahko ogrožal varnost države, ali ki je bil s pravnomočno sodbo obsojen zaradi posebno hudega kaznivega dejanja ter zaradi tega pomeni nevarnost za Republiko Slovenijo.
52. člen
(dovolitev zadrževanja)
(1) Zadrževanje po tem zakonu pomeni dovoljenje tujcu, ki mu je bil določen rok za zapustitev države, oziroma tujcu, ki se ga mora prisilno odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji.
(2) Zadrževanje v Republiki Sloveniji se dovoli:
– če bi bila prisilna odstranitev v nasprotju z 51. členom tega zakona;
– če odstranitev ni možna ali so podani pogoji za zadrževanje v Republiki Sloveniji na podlagi drugega predpisa ali mednarodnega sporazuma.
(3) Dovoljenje za zadrževanje izda pristojni organ na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti za dobo šestih mesecev; dovoljenje se lahko znova podaljša, dokler trajajo razlogi iz prejšnjega odstavka tega člena.
(4) Pristojni organ z odločbo, s katero dovoli tujcu zadrževanje v Republiki Sloveniji, določi kraj prebivanja na določenem naslovu.
(5) Obveznost tujca, da zapusti državo, z dovolitvijo zadrževanja ne preneha in se ne spremeni.
53. člen
(prenehanje dovolitve zadrževanja)
Dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji preneha veljati:
– ko preteče rok, za katerega je bilo zadrževanje dovoljeno;
– z odhodom tujca iz Republike Slovenije;
– če tujec pridobi dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi mednarodnega sporazuma.
54. člen
(preklic dovolitve zadrževanja)
Dovolitev zadrževanja se lahko prekliče takoj, ko prenehajo razlogi, ki prepovedujejo prisilno odstranitev, ne glede na čas, za katerega je bilo tujcu zadrževanje dovoljeno.
55. člen
(pravica tujca, ki mu je dovoljeno začasno zadrževanje)
Tujec, kateremu je dovoljeno začasno zadrževanje v Republiki Sloveniji, ima pravico do zdravstvenega varstva, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, osnovne oskrbe in pravne pomoči.
56. člen
(omejitev gibanja tujca, ki mora zapustiti državo)
(1) Za tujca, ki ne zapusti države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija, do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot za šest mesecev, nastanitev v Centru za odstranjevanje tujcev pri Ministrstvu za notranje zadeve (v nadaljnjem besedilu: center), kjer veljajo posebna pravila bivanja in gibanja.
(2) Določba prejšnjega odstavka tega člena se uporablja tudi v primerih, ko ni znana istovetnost tujca.
(3) Tujca iz prvega odstavka tega člena, ki ga zaradi posebnih razlogov ali potreb ni mogoče nastaniti v centru, se v soglasju s socialnovarstvenim zavodom, na stroške centra, nastani v socialnovarstvenem zavodu ali zagotovi drugo ustrezno institucionalno varstvo.
57. člen
(strožji policijski nadzor)
(1) Zoper tujca, ki mu ni bil dovoljen vstop v državo ali mu je bila izrečena stranska kazen izgona tujca iz države oziroma varstveni ukrep odstranitve tujca iz države, ali katerega istovetnost ni ugotovljena, se lahko v centru odredi bivanje pod strožjim policijskim nadzorom.
(2) Bivanje pod strožjim policijskim nadzorom lahko odredi policija, če obstaja sum, da se skuša tujec ukrepu izogniti in sicer za čas, ki je nujno potreben za njegovo odstranitev, vendar ne več kot za šest mesecev.
(3) Strožji policijski nadzor pomeni omejitev svobode gibanja na prostore centra.
58. člen
(postopek v zvezi z omejitvijo gibanja)
(1) Nastanitev tujca v center in odreditev bivanja pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija s sklepom, zoper katerega se lahko tujec pritoži ministru, pristojnemu za notranje zadeve, v roku osmih dni od prejema pisnega odpravka sklepa.
(2) Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.
(3) O pritožbi odloči minister v osmih dneh. Zoper odločitev o pritožbi je dopusten upravni spor.
(4) Če tujca iz objektivnih razlogov tudi po preteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države, lahko policija:
– nastanitev v centru oziroma bivanje pod strožjim policijskim nadzorom podaljša za nadaljnjih šest mesecev, če je realno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti, zlasti še, če je postopek za ugotavljanje istovetnosti še v teku, če je v teku pridobivanje dokumentov za tujčevo odstranitev ali če podaljšanje terjajo varnostni razlogi;
– tujcu do odstranitve določi drug kraj bivanja izven centra, pri čemer mora tujec upoštevati pravila bivanja izven centra, sicer se ga lahko ponovno nastani v center.
(5) Policija lahko ukrepa skladno z drugo alineo prejšnjega odstavka tega člena tudi pred potekom šestih mesecev, če iz objektivnih razlogov v tem času realno ni mogoče pričakovati tujčeve odstranitve iz države.
59. člen
(milejši ukrepi)
(1) Policija lahko kadar koli nadomesti obvezno nastanitev tujca v centru z milejšimi ukrepi, če meni, da lahko tudi tako uresniči svoj namen.
(2) Policija lahko, na podlagi prejšnjega odstavka tega člena, tujcu dovoli bivanje izven centra, pri čemer mu lahko tudi določi kraj bivanja.
(3) V primeru ukrepa iz prejšnjega odstavka tega člena, lahko policija tujcu omeji gibanje samo na kraj prebivanja in mu določi obveznost rednega javljanja najbližji policijski postaji.
(4) Pogoje in postopek za ukrepe iz prvega odstavka tega člena predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.
60. člen
(ukrepi glede mladoletnikov)
(1) Mladoletnega tujca, ki je prišel v Republiko Slovenijo na nedovoljen način, brez spremstva staršev ali drugih zakonitih zastopnikov, oziroma je po prihodu v Republiko Slovenijo ostal brez takšnega spremstva in ga organ, ki ga je prijel, ne more takoj vrniti v državo, iz katere je prišel, oziroma izročiti predstavnikom države, katere državljan je, policija začasno nastani v centru, v posebnem oddelku za mladoletnike in o tem obvesti center za socialno delo.
(2) Mladoletnik iz prejšnjega odstavka tega člena se ne sme vrniti v matično državo ali v tretjo državo, ki ga je pripravljena sprejeti, dokler mu tam ni zagotovljen primeren sprejem; v nobenem primeru pa se mladoletnika brez spremstva ne sme vračati v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjeno s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjeno s Protokolom št. 2 ter njenimi protokoli št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS-MP, št. 7/94), Evropsko konvencijo o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (Uradni list RS-MP, št. 1/94) ali Konvencijo o otrokovih pravicah (Uradni list RS-MP, št. 9/92).
(3) Mladoletnega tujca policija praviloma nastani v centru skupaj s starši oziroma zakonitim zastopnikom, razen če oceni, da je zanj ustrezneje drugače.
(4) Strožji policijski nadzor se za mladoletnike, mlajše od 16 let, lahko odredi le izjemoma in to le skupaj s starši ali skupaj z enim izmed njih.
61. člen
(prenehanje nastanitve v centru)
(1) Nastanitev tujca v centru preneha, ko prenehajo razlogi zanjo oziroma, ko je dosežen njen namen.
(2) Pristojni organ lahko z odločbo, s katero dovoli tujcu zadrževanje v Republiki Sloveniji, določi, da odreditev nastanitve tujca v centru preneha veljati in mu določi kraj prebivanja, v skladu s tem zakonom.
(3) Nastanitev v centru se lahko odpravi tudi na prošnjo tujca, če policija ugotovi, da so podani pogoji za milejše ukrepe po tem zakonu.
62. člen
(stroški prisilne odstranitve)
(1) Tujec, ki ima lastna sredstva, je dolžan vrniti stroške nastanitve v centru ter druge stroške, ki nastanejo ob njegovi prisilni odstranitvi.
(2) Če tujec nima sredstev, se stroški iz prejšnjega odstavka tega člena plačajo iz sredstev proračuna Republike Slovenije.
VII. POGLAVJE
POSTOPEK IN ORGANI
63. člen
(uporaba zakona, ki ureja splošni upravni postopek)
V postopkih po tem zakonu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno.
64. člen
(organi)
(1) V tujini so za zadeve v zvezi z vizumi in drugimi zadevami tujcev pristojna diplomatsko-konzularna predstavništva Republike Slovenije, ki jih pooblasti ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve.
(2) Za ukrepe in odločitve ter postopke v zvezi s prebivanjem tujcev v Republiki Sloveniji so na prvi stopnji pristojne upravne enote, na območju katerih tujec prebiva ali namerava prebivati, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(3) Policija je pristojna za opravljanje mejne kontrole, za zavrnitev tujca na meji, izdajo vizuma na meji, prisilno odstranitev tujca in za druge ukrepe in odločitve v zvezi s tujci na meji ali v državi, ki jo določa zakon.
(4) Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, odloča in sprejema ukrepe v zvezi s tujci na prvi stopnji, kadar je tako določeno z zakonom.
65. člen
(pritožba in postopek na drugi stopnji)
(1) O pritožbah zoper odločbe in ukrepe, ki so jih na prvi stopnji izdali organi iz drugega in tretjega odstavka 64. člena tega zakona, odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.
(2) Pritožba zoper zavrnitev izdaje ali razveljavitev vizuma ni dovoljena. Pristojni organ zavrnitve izdaje ni dolžan obrazložiti.
(3) Pritožba zoper odločbo in ukrep, ki ga je izdalo ministrstvo, pristojno za notranje zadeve na prvi stopnji, je dovoljena samo tedaj, kadar tako določa ta zakon.
(4) Pritožba zoper zavrnitev izdaje dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji je dovoljena le v primerih, če tujec uveljavlja svojo pravico do izdaje dovoljenja po 33., 36. in 37. členu tega zakona. V primerih, ko pritožba zoper zavrnitev izdaje dovoljenja za prvo prebivanje ni dovoljena, pristojni organ zavrnitve ni dolžan obrazložiti.
(5) Zoper odločbo, s katero se zavrne prošnja tujca za dovolitev začasnega zadrževanja v Republiki Sloveniji, ni pritožbe.
66. člen
(sodelovanje med organi)
(1) Državni organi in organi lokalnih skupnosti v Republiki Sloveniji morajo v zadevah in vprašanjih, ki se nanašajo na vstop, prebivanje, izstop tujcev ter drugih zadevah in vprašanjih v zvezi s tujci, sodelovati s pristojnimi organi za tujce po tem zakonu.
(2) Tujec, zoper katerega je uveden kazenski postopek ali postopek za prekršek, se lahko prisilno odstrani iz države samo v soglasju z organom, ki je uvedel postopek zoper tujca.
67. člen
(obveznosti tujca v postopku)
(1) Tujec mora ves čas postopka sodelovati s pristojnimi organi in se podrejati njihovim ukrepom. Tujec mora omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek ter se odzivati vabilom pristojnih organov. Pristojni organ lahko tujcu postavi primeren rok, v katerem mora predložiti zahtevane listine, potrdila oziroma druge dokaze, sicer jih ni dolžan upoštevati.
(2) Če je bil postopek po tem zakonu uveden na zahtevo ali prošnjo tujca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, se njegov molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka oziroma, če se iz opustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka.
68. člen
(izvršljivost odločb)
(1) Pritožba zoper odločbo, s katero se zavrne prošnja za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, zoper odločbo o odpovedi prebivanja, zoper odločbo o nastanitvi v centru, zoper odločbo o strožjem policijskem nadzoru, zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za dovoljenje za začasno zadrževanje v Republiki Sloveniji ne zadrži izvršbe.
(2) Tožba zoper odločbo ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, izdano na prvi stopnji, ne zadrži izvršbe.
69. člen
(odločanje)
Pristojni organ v postopku odloča na podlagi dejstev in okoliščin, znanih v Republiki Sloveniji, če je v posameznem primeru potrebno, pa lahko tudi na podlagi dejstev in podatkov organov Republike Slovenije v tujini.
70. člen
(dolžnost obveščanja)
(1) Državni in drugi organi in organizacije morajo brez odlašanja obvestiti pristojni organ o tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, ali za katerega je podan razlog za odpoved prebivanja.
(2) Državni organ, ki je uvedel kazenski postopek ali postopek za prekrške zoper tujca, ali organ, ki je podal predlog za uvedbo takšnega postopka, mora brez odlašanja obvestiti pristojni organ za tujce.
VIII. POGLAVJE
ZBIRANJE IN VARSTVO OSEBNIH PODATKOV TER IZKAZOVANJE ISTOVETNOSTI TUJCA
71. člen
(zbiranje osebnih podatkov)
(1) Organi, pristojni za izvajanje tega zakona, lahko, zaradi izvajanja tega in drugih zakonov in na njihovi podlagi sprejetih predpisov v zvezi s tujci, zbirajo osebne podatke o prizadetih tujcih.
(2) Organi iz prejšnjega odstavka tega člena lahko zbirajo osebne podatke o tujcu tudi brez sodelovanja prizadetega tujca pri drugih organih in organizacijah ter pri tujih organih:
– če je to v interesu prizadetega tujca in je ta za to dal svoje soglasje;
– če je to z zakonom ali drugim, na zakonu temelječem predpisu dovoljeno;
– če je to potrebno za preverjanje podatkov prizadetega tujca.
(3) Državni in drugi organi in organizacije, ki razpolagajo s podatki, ki se nanašajo na tujce iz prvega odstavka tega člena, so dolžni te podatke posredovati pristojnim organom na njihovo zahtevo.
(4) Zbiranje in posredovanje osebnih podatkov iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena mora biti v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.
72. člen
(pravice tujca v zvezi z osebnimi podatki)
Poleg pravic, ki jih ima tujec glede varstva osebnih podatkov na podlagi zakona in drugih predpisov, ima pravico, da preveri osebne podatke, vnesene v dovoljenje za prebivanje ali vizum in pravico zahtevati njihovo spremembo ali izbris, če je to potrebno.
73. člen
(ugotavljanje istovetnosti tujca)
Policija lahko tudi proti volji tujca ugotavlja njegovo istovetnost, če:
– je v centru;
– mu je bilo odpovedano prebivanje v Republiki Sloveniji ali izrečena prepoved vstopa v državo;
– obstaja sum, da zanj, pod drugim imenom, še vedno velja prepoved vstopa v Republiko Slovenijo;
– se mu namerava izdati potni list za tujca ali druga listina za tujca;
– svoje istovetnosti ne more izkazati oziroma dokazati;
– je to potrebno zaradi ugotovitve državljanstva;
– je skušal vstopiti ali je vstopil v državo s ponarejeno oziroma tujo potno listino in
– obstajajo drugi razlogi, določeni z zakonom.
74. člen
(osebno ime)
(1) Tujec mora med prebivanjem na območju Republike Slovenije uporabljati osebno ime, ki ga ima po predpisih svoje države, če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni drugače določeno.
(2) Če osebno ime, vpisano v izpisku iz rojstne matične knjige, ni identično z osebnim imenom, vpisanim v potni listini tujca, se v uradnih evidencah, ki se vodijo v Republiki Sloveniji, vpiše osebno ime, kot je vpisano v potni listini tujca.
75. člen
(izkazovanje istovetnosti tujca)
(1) Tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z osebno izkaznico za tujca, z maloobmejno izkaznico ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost.
(2) Na zahtevo policista mora tujec izkazati svojo istovetnost na način, določen v prejšnjem odstavku tega člena.
(3) Na zahtevo policista mora tujec pokazati tudi dovoljenje, s katerim dokazuje zakonitost vstopa in prebivanja v Republiki Sloveniji.
(4) Tujec svoje listine iz prvega odstavka tega člena ne sme posoditi drugi osebi ali uporabiti tuje listine kot svoje.
(5) Tujčevo potno oziroma drugo listino iz prvega in tretjega odstavka tega člena lahko začasno zadrži samo policist oziroma pooblaščena uradna oseba pristojnega organa, če:
– obstaja sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, oziroma prekrška;
– je to potrebno zaradi zagotovitve navzočnosti tujca v postopku.
(6) O zadržanju listine se tujcu izda potrdilo.
(7) Pogrešanje, izgubo, tatvino in drugo odtujitev potne listine oziroma druge listine iz prvega odstavka tega člena mora tujec prijaviti policiji takoj oziroma najkasneje v 24 urah, ko je to ugotovil. Policija izda tujcu o tem potrdilo.
(8) Tujec, ki v tujini izgubi potno listino oziroma drugo listino, ki jo je izdal pristojni organ Republike Slovenije, mora to takoj naznaniti najbližjemu organu Republike Slovenije v tujini, pristojnemu za diplomatsko konzularne zadeve.
IX. POGLAVJE
POTNE IN DRUGE LISTINE TER DOVOLJENJA
76. člen
(izdaja potnih in drugih listin)
(1) Tujcu, ki ima dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, se lahko izda potni list za tujca:
– če je oseba brez državljanstva;
– če nima in si ne more preskrbeti veljavne potne listine svoje matične države.
(2) Potni list za tujca se lahko izda tudi drugemu tujcu, ki nima veljavne potne listine, če so za to upravičeni razlogi.
(3) Vlogo za izdajo potnega lista za tujca vloži tujec osebno pri pristojnem organu. Vlogo lahko vloži tujec, ki je dopolnil 18 let in tudi tujec, ki še ni star 18 let, pa je sklenil zakonsko zvezo.
77. člen
(potne listine za mladoletnike)
(1) Tujec, ki še ni dopolnil 18 let, dobi svojo potno listino, lahko pa je vpisan v potni list svojega zakonitega zastopnika.
(2) Za izdajo potne listine za tujca, mlajšega od 18 let, oziroma tujca, ki ni poslovno sposoben, zaprosi njegov zakoniti zastopnik.
78. člen
(veljavnost potnih listin za tujce)
(1) Potni list za tujca se lahko izda z veljavnostjo do dveh let, razen če:
– tujec zaprosi za potni list s krajšim trajanjem veljavnosti, ali
– če je za namen, zaradi katerega je bil izdan, zadosten tudi krajši čas veljavnosti.
(2) Potni list za tujca, ki je v državi, izda pristojni organ v državi, za tujca, ki je v tujini, pa pooblaščeno diplomatsko-konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini.
(3) Potni list za tujca velja za vse države, razen državo, katere državljan je tujec. Potni list za tujca se lahko izda tudi z veljavnostjo samo za določene države.
(4) V potni list za tujca se lahko vpiše oseba, ki še ni dopolnila 15 let starosti; če je takšna oseba stara več kot 5 let, mora biti v potnem listu tudi njena fotografija.
79. člen
(zavrnitev izdaje potnega lista za tujca in njegov odvzem)
(1) Potni list za tujca se ne izda tujcu:
– zoper katerega teče kazenski postopek, če to zahteva pristojno sodišče;
– ki mu je bila izrečena nepogojna kazen zapora, dokler kazni ne prestane;
– če ni poravnal preživninskih obveznosti iz zakonske zveze ali razmerja med starši in otroki do upravičencev, ki stalno prebivajo v Republiki Sloveniji in to zahteva pristojni organ;
– če ni poravnal davčnih obveznosti in to zahteva pristojni organ.
(2) Tujcu se potni list za tujca odvzame:
– če se naknadno ugotovijo ali nastanejo razlogi iz prejšnjega odstavka tega člena;
– če v njem manjka fotografija ali če ni več mogoče ugotoviti tujčeve istovetnosti;
– če je potni list ponarejen, nepopoln ali drugače poškodovan.
(3) Potni list za tujca se odvzame z odločbo, zoper katero se tujec lahko pritoži v roku treh dni. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.
(4) Tujec mora potni list za tujca vrniti, če pridobi državljanstvo Republike Slovenije ali če pridobi potni list države, katere državljan je, oziroma, katere državljan postane, ali če preneha, oziroma se mu razveljavi dovoljenje za prebivanje.
80. člen
(osebna izkaznica za tujca)
(1) Osebna izkaznica za tujca se izda tujcu, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in je dopolnil 18 let. Za izdajo osebne izkaznice mora tujec zaprositi v 30 dneh od pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje.
(2) Osebna izkaznica se lahko izda tudi tujcu, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje, če to zahteva, ali v skladu s četrtim odstavkom 29. člena tega zakona.
(3) Osebna izkaznica se lahko izda tudi tujcu, ki ima dovoljenje za prebivanje, ki je dopolnil 15 let starosti, če to zahteva. Tujcu, mlajšemu od 18 let, se lahko izda osebna izkaznica z veljavnostjo največ 5 let.
(4) Osebna izkaznica za tujca, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje, se izda z veljavnostjo 10 let, za tujca, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje, pa z veljavnostjo, ki jo ima dovoljenje za začasno prebivanje, vendar ne več kot za eno leto.
(5) Osebna izkaznica za tujca se odvzame, če:
– predčasno preneha veljati dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji;
– mu je odpovedano prebivanje v Republiki Sloveniji;
– mu je izrečena stranska kazen izgona tujca iz države ali varnostni ukrep prisilne odstranitve tujca iz države;
– če v njej manjka fotografija ali če ni več mogoče ugotoviti tujčeve istovetnosti;
– če je ponarejena, nepopolna, poškodovana ali je iz drugih razlogov postala neuporabna.
(6) Tujec mora osebno izkaznico za tujca vrniti pristojnemu organu:
– če pridobi državljanstvo Republike Slovenije ali
– če se izseli z območja Republike Slovenije.
81. člen
(izkaznica o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji)
Osebam, ki jim je dovoljeno začasno zadrževanje v Republiki Sloveniji, se izda izkaznica o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji.
X. POGLAVJE
INTEGRACIJA TUJCEV
82. člen
(pomoč pri integraciji tujcev)
(1) Republika Slovenija zagotavlja pogoje za vključitev tujcev, ki imajo v Republiki Sloveniji dovoljenje za prebivanje, v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije. Pri tem zlasti:
– organizira tečaje slovenskega jezika za tujce;
– organizira tečaje in druge oblike za nadaljnje izobraževanje in poklicno izpopolnjevanje tujcev;
– zagotavlja informacije, ki so potrebne tujcem za njihovo vključevanje v slovensko družbo, zlasti glede njihovih pravic in dolžnosti, možnosti osebnega razvoja in razvoja v družbi;
– seznanja tujce s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo;
– organizira skupne prireditve s slovenskimi državljani za spodbujanje medsebojnega poznavanja in razumevanja.
(2) Državni in drugi organi, organizacije in združenja sodelujejo zlasti:
– s pristojnimi organi glede hitrejšega vključevanja tujcev v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije;
– z mednarodnimi organizacijami glede vprašanj migracije in integracije tujcev.
(3) Državni in drugi organi, organizacije in združenja z vsem svojim delovanjem zagotavljajo zaščito pred kakršno koli diskriminacijo na podlagi rasnega, verskega, nacionalnega, etničnega ali drugega razlikovanja tujcev.
XI. POGLAVJE
PRIJAVA IN ODJAVA PREBIVALIŠČA
83. člen
(prijava in odjava prebivališča tujca)
(1) Tujec, ki ima dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, mora pristojnemu organu prijaviti svoje stalno ali začasno prebivališče.
(2) Začasno prebivališče mora tujec prijaviti v roku treh dni po prihodu v kraj prebivanja oziroma po spremembi naslova stanovanja, odjaviti pa ga mora, preden ga zapusti. Če prijava v navedenem roku ni možna pri pristojnem organu (če organ ne dela), je tujec dolžan začasno prebivališče prijaviti v istem roku na policiji.
(3) Stalno prebivališče in spremembo naslova mora tujec prijaviti pristojnemu organu najkasneje v osmih dneh po naselitvi, odjaviti pa ga mora, preden ga zapusti.
84. člen
(prijava in odjava tujca)
(1) Prijava in odjava prebivališča tujca poteka na način in pod pogoji, ki ga določajo predpisi, ki veljajo za prijavo in odjavo prebivališča državljanov Republike Slovenije, razen če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) Zdravstvene ustanove, ki sprejmejo tujca na zdravljenje, ga morajo prijaviti pristojnemu organu v 24 urah po sprejemu.
XII. POGLAVJE
EVIDENCE
85. člen
(vrste evidenc)
(1) Zaradi zagotovitve podatkov o stanju in gibanju tujcev ter o listinah, ki so jim bile izdane, se vodijo evidence o:
– dovoljenjih za začasno prebivanje,
– dovoljenjih za stalno prebivanje,
– tujcih s prijavljenim začasnim prebivališčem,
– tujcih s prijavljenim stalnim prebivališčem,
– vizumih,
– potnih listih za tujce,
– osebnih izkaznicah za tujce in izkaznicah o dovolitvi zadrževanja,
– tujcih, nastanjenih v centru,
– izrečenih kaznih izgona tujca iz države,
– varstvenih ukrepih odstranitve tujca iz države,
– izrečenih ukrepih odpovedi prebivanja tujcu,
– zadržkih za izdajo potnega lista tujcu,
– tujcih, ki jim je odrejen strožji policijski nadzor,
– tujcih, ki jim je določeno bivanje izven Centra,
– tujcih, ki jim je bil zavrnjen vstop v državo in
– evidence, ki se vodijo po 84. členu tega zakona.
(2) Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, vodi evidence iz druge, osme, devete, desete, trinajste, štirinajste in šestnajste alinee prvega odstavka tega člena ter evidenco iz enajste alinee prvega odstavka tega člena, kadar je tujcu odpovedano stalno prebivanje, pri svojem delu pa lahko uporablja tudi ostale evidence iz prvega odstavka tega člena.
(3) Pristojni organ vodi evidence iz prve, tretje, četrte, pete, šeste, sedme in dvanajste alinee prvega odstavka tega člena ter evidenco iz enajste alinee prvega odstavka tega člena, kadar je tujcu odpovedano prebivanje po 48. členu tega zakona, pri svojem delu pa lahko uporablja tudi ostale evidence iz prvega odstavka tega člena.
(4) Organ, pristojen za kontrolo prehajanja čez državno mejo, vodi evidenco iz pete in petnajste alinee prvega odstavka tega člena, pri svojem delu pa lahko uporablja tudi ostale evidence iz prvega odstavka tega člena.
(5) Ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, oziroma organ Republike Slovenije v tujini, ki je pooblaščen za opravljanje konzularnih zadev, vodi evidence iz pete in šeste alinee prvega odstavka tega člena, pri svojem delu pa lahko uporablja tudi ostale evidence iz prvega odstavka tega člena.
(6) Organi iz tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena morajo podatke iz 87., 90., 91., 92., 93., 94. in 95. člena tega zakona posredovati ministrstvu, ki vodi centralne evidence. Organ, ki ima računalniško opremo povezano z računalnikom ministrstva izvaja dolžnost posredovanja tako, da vodi podatke na računalniku ministrstva.
86. člen
(podatki za izdajo dovoljenja za prebivanje)
(1) Tujec je dolžan v prošnji za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje dati pristojnemu organu naslednje podatke:
1. EMŠO, če mu je določena;
2. priimek in ime;
3. priimek pred sklenitvijo zakonske zveze;
4. spol;
5. rojstni datum (dan, mesec, leto);
6. rojstni kraj (država, kraj);
7. državljanstvo;
8. zakonski stan;
9. poklic;
10. zadnje stalno oziroma začasno prebivališče v tujini ali v Republiki Sloveniji (država, kraj, ulica in hišna številka);
11. sedanje začasno oziroma stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (naselje, ulica in hišna številka);
12. datum vstopa na območje Republike Slovenije;
13. razlog in namen prebivanja v Republiki Sloveniji;
14. način zagotovitve (viri) sredstev za preživljanje;
15. dokazilo o zagotovljenem (primernem) stanovanju;
16. vrsto in številko potnega lista oziroma druge listine, na podlagi katere je prestopil državno mejo, datum in kraj izdaje ter njeno veljavnost;
17. datum vložitve zahtevka.
(2) Pristojni organ vodi podatke iz prejšnjega odstavka v evidenci iz prve oziroma druge alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona. V evidenci o dovoljenjih za prebivanje vodi pristojni organ tudi podatek o številki in datumu izdaje ter dokončnosti odločbe in veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje ter podatek o prenehanju dovoljenja za prebivanje.
87. člen
(podatki ob prijavi in odjavi)
Tujec je dolžan ob prijavi, odjavi ali spremembi začasnega ali stalnega prebivališča (evidenci iz tretje oziroma četrte alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) dati pristojnemu organu podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 11., 15. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona ter podatke o izdanem dovoljenju za prebivanje.V evidenci se vodi tudi podatek o datumu prijave in odjave prebivališča. V primeru odjave prebivališča je tujec dolžan dati podatek o tem, ali zapušča Republiko Slovenijo.
88. člen
(podatki za izdajo vizuma)
(1) Tujec je v vlogi za izdajo vizuma dolžan dati pristojnemu organu podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 11. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona in podatke o vrsti vizuma, za katerega prosi, čas, za katerega naj velja vizum ter razlog, zaradi katerega prosi za vizum.
(2) V evidenci vizumov vodi organ podatke o vrsti vizuma, številki in datumu izdaje odločbe oziroma veljavnosti in datumu izdaje ter o razveljavitvi vizuma.
89. člen
(podatki za izdajo potnega lista za tujca)
(1) Tujec mora k vlogi za izdajo potnega lista za tujca (evidenca iz šeste alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) pristojnemu organu oziroma organu Republike Slovenije v tujini, ki je pooblaščen za opravljanje konzularnih zadev, posredovati podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10. in 11. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona ter priložiti dve fotografiji predpisane velikosti, ki kažeta pravo podobo tujca.
(2) V evidenci potnih listov za tujca vodi organ podatke o številki in datumu izdaje odločbe oziroma vrsti potnega lista, registrski in serijski številki potnega lista, veljavnosti in datumu izdaje potnega lista ter podatke o ukradenih oziroma pogrešanih potnih listih.
90. člen
(podatki za izdajo osebne izkaznice za tujca)
(1) Tujec mora v vlogi za izdajo osebne izkaznice za tujca (evidenca iz sedme alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) pristojnemu organu dati podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 11. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona ter priložiti dve fotografiji predpisane velikosti, ki kažeta pravo podobo tujca.
(2) V evidenci osebnih izkaznic za tujca vodi organ podatke o številki in datumu izdaje odločbe oziroma registrski in serijski številki osebne izkaznice, veljavnosti, datumu izdaje in podaljšanja osebne izkaznice za tujca ter podatke o ukradenih oziroma pogrešanih osebnih izkaznicah.
91. člen
(podatki v evidencah)
(1) Evidence o izrečenih kaznih izgona tujca iz države (evidenca iz devete alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona), o varstvenih ukrepih odstranitve tujca iz države (evidenca iz desete alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) in o ukrepih odpovedi prebivanja tujcu (evidenca iz enajste alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) vsebujejo podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 10., 11. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona, čas trajanja izrečenega ukrepa, organ, ki je ukrep izrekel in številko ter datum izdaje in pravnomočnosti odločbe oziroma dokončnosti odločbe, kadar gre za odpoved prebivanja.
(2) V evidenci so vsebovani tudi podatki o roku, v katerem mora tujec zapustiti državo.
(3) Evidenca o prisilno odstranjenih tujcih vsebuje podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 10., 11. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona, razlog, datum in državo odstranitve.
(4) Evidenca o zadržkih za izdajo potnega lista za tujca (evidenca iz dvanajste alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) vsebuje podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 11. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona ter podatke o vrsti zadržka, o organu, ki je predlagal zadržek, trajanju in zakonski podlagi.
(5) Evidenca iz petnajste alinee 85. člena tega zakona vsebuje podatke iz 1., 2., 4., 5., 6., 7. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona, razloge in datum ter uro zavrnitve ter organ mejne kontrole, ki je zavrnil vstop tujca.
92. člen
(temeljni podatki iz evidenc)
(1) Podatki iz evidenc o izdanih dovoljenjih za začasno prebivanje oziroma o izdanih vizumih se hranijo dve leti po poteku veljavnosti dovoljenja oziroma vizuma in se nato arhivirajo. Podatki iz evidenc o tujcih s prijavljenim začasnim prebivališčem se hranijo dve leti po odjavi oziroma poteku prijave začasnega prebivališča in se nato arhivirajo.
(2) Podatki iz evidenc o izdanih dovoljenjih za stalno prebivanje in tisti podatki, ki so po drugem odstavku 86. člena tega zakona vezani na dovoljenje za stalno prebivanje, se hranijo 50 let od prenehanja dovoljenja za stalno prebivanje, nato se arhivirajo. Podatki iz evidenc o tujcih s prijavljenim stalnim prebivališčem se hranijo 50 let po odjavi oziroma poteku prijave stalnega prebivališča, nato se arhivirajo.
(3) Podatki iz evidenc o izrečenih kaznih izgona tujca iz države, varstvenih ukrepih odstranitve tujca iz države, o odpovedih prebivanja in prisilno odstranjenih tujcih se hranijo še pet let po izteku roka, za katerega je bila izrečena kazen ali ukrep, oziroma po odstranitvi tujca iz Republike Slovenije.
93. člen
(uporaba podatkov iz evidenc)
(1) Osebni podatki iz evidenc iz 85. člena tega zakona se lahko uporabljajo le pri izvrševanju z zakonom določenih nalog.
(2) Na zahtevo posameznikov, državnih organov, pravnih oseb, podjetnikov, drugih organov in organizacij ter skupnosti jim morajo organi, pristojni za vodenje evidenc, dati podatke iz evidence iz 85. člena tega zakona, če so do njihove uporabe upravičeni na podlagi zakona ali pisne privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo.
(3) Uporabniki osebnih podatkov iz prejšnjega odstavka tega člena ne smejo posredovati osebnih podatkov drugim uporabnikom in jih smejo uporabljati samo za namene, za katere so jih dobili.
XIII. POGLAVJE
KAZENSKE DOLOČBE
94. člen
(kazenske določbe)
Z denarno kaznijo 200.000 do 1,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba:
(1) če ne prijavi pristojnemu organu v predpisanem roku tujca, ki ga sprejme na prenočevanje ali tujca, ki ga je sprejela na zdravljenje;
(2) če ne vodi evidence (knjige tujcev) ali je ne vodi pravilno ali je ne hrani dve leti;
(3) če ne omogoči policistu vpogleda v evidenco (knjigo tujcev).
Z denarno kaznijo od 20.000 do 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
95. člen
Z denarno kaznijo 20.000 do 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik, ki sprejme tujca na prenočevanje proti plačilu:
(1) če ga ne prijavi pristojnemu organu v predpisanem roku;
(2) če ne vodi evidence (knjige tujcev) ali je ne vodi pravilno ali je ne hrani dve leti;
(3) če ne omogoči policistu vpogleda v evidenco (knjigo tujcev).
96. člen
Z denarno kaznijo od 10.000 do 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tujec, če:
(1) nima veljavne potne listine (7. člen);
(2) nima dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo (8. člen);
(3) ostane v Republiki Sloveniji dalj časa, kot je to dovoljeno (12. člen);
(4) ne zapusti države v roku, za katerega mu je prebivanje dovoljeno (13. člen);
(5) uporablja osebno ime v nasprotju z zakonom (74. člen);
(6) ne prijavi izgube, tatvine ali druge odtujitve potne oziroma druge listine (sedmi odstavek 75. člena);
(7) posodi svojo potno oziroma drugo listino drugi osebi ali uporabi tuje listine kot svoje (četrti odstavek 75. člena).
97. člen
Z denarno kaznijo 20.000 tolarjev se takoj na kraju prekrška kaznuje tujec, če:
(1) vstopi ali zapusti državo v nasprotju s 16. členom zakona;
(2) nemudoma ne zapusti države, ko mu je vizum razveljavljen (četrti odstavek 22. člena);
(3) na zahtevo policista ne pokaže dovoljenja, s katerim dokazuje zakonitost bivanja in vstopa v državo (tretji odstavek 75. člena);
(4) na zahtevo policista ne izkaže svoje istovetnosti (drugi odstavek 75. člena).
98. člen
Z denarno kaznijo od 20.000 do 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tujec, če:
(1) nedovoljeno vstopi v Republiko Slovenijo (11. člen);
(2) prebiva v Republiki Sloveniji v nasprotju z namenom, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje za prebivanje (peti odstavek 30. člena);
(3) nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji (47. člen).
99. člen
Z denarno kaznijo od 50.000 do 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek oseba, ki omogoči ali pomaga tujcu, da nedovoljeno vstopi ali nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji ali prebiva v državi v nasprotju z namenom, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje za prebivanje.
XIV. POGLAVJE
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
I
100. člen
Posebne določbe za državljane držav članic Evropske unije.
(1) Ne glede na določbo drugega odstavka 25. člena pomeni za državljane držav članic Evropske unije, ob pogoju vzajemnosti, dovoljenje za prebivanje dovoljenje za večkratni vstop v Republiko Slovenijo.
(2) Z dnem vstopa Republike Slovenije kot polnopravne članice v Evropsko unijo določbe tega zakona prenehajo veljati za državljane držav članic Evropske unije, razen če so za njih ugodnejše.
(3) Republika Slovenija prične s tem dnem v celoti izvajati vse predpise Evropske unije glede prostega gibanja, vstopa in prebivanja državljanov držav članic Evropske unije v Republiki Sloveniji.
(4) V skladu s prejšnjim odstavkom se državljanom držav članic Evropske unije zagotavlja pravica prostega vstopa in prebivanja v Republiki Sloveniji.
(5) Državljani iz prejšnjega odstavka, ki nimajo zadostnih lastnih sredstev za svoje preživljanje ali zdravstvenega zavarovanja, ki pokriva vsa tveganja, imajo pravico do prebivanja le, če lahko pristojnemu organu:
– predložijo izjavo svojega delodajalca o zaposlitvi ali potrdilo o delovnem razmerju, ali
– dokažejo, da opravljajo samostojno pridobitno dejavnost, ali
– dokažejo, da imajo v šestmesečnem obdobju po vstopu v državo utemeljen izgled za začetek opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti, ali
– dokažejo, da jim je kot ožjemu družinskemu članu državljana države članice Evropske unije zagotovljeno preživljanje.
(6) Državljanom držav članic Evropske unije se lahko prebivanje v Republiki Sloveniji zavrne le, če:
– predstavljajo dejansko nevarnost za javni red in mir ali za varnost države, ali
– če predstavljajo finančno breme za državo.
(7) Vlada Republike Slovenije podrobneje določa načine in pogoje za izdajo dovoljenj za prebivanje iz petega odstavka tega člena.
II
Druge določbe
101. člen
Vlada Republike Slovenije v enem letu po uveljavitvi tega zakona sprejme uredbo iz drugega odstavka 6. člena in četrtega odstavka 7. člena, tretjega odstavka 14. člena in šestega odstavka 15. člena, drugega odstavka 17. člena, petega odstavka 32. člena in sedmega odstavka 100. člena tega zakona.
102. člen
Minister, pristojen za notranje zadeve, izda v enem letu po uveljavitvi tega zakona predpise za njegovo izvrševanje iz drugega in tretjega odstavka 9. člena, četrtega odstavka 19. člena, tretjega odstavka 20. člena, tretjega odstavka 21. člena, tretjega odstavka 22. člena, tretjega odstavka 29. člena, četrtega odstavka 46. člena, šestega odstavka 49. člena in četrtega odstavka 59. člena tega zakona.
Glede vprašanj, ki spadajo v delovno področje ministrstva, pristojnega za delo, družino in socialne zadeve ali ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, izda predpise v soglasju z ministrstvom, pristojnim za delo, družino in socialne zadeve, oziroma ministrstvom, pristojnim za zunanje zadeve.
Minister, pristojen za notranje zadeve, v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona predpiše:
– obrazce za listine, ki se izdajajo po tem zakonu,
– postopek in način izdaje posameznih listin,
– ceno za posamezne obrazce.
103. člen
Z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 – odločba US in 14/99 – odločba US).
104. člen
Postopki, ki so se začeli po določbah zakona o tujcih iz prejšnjega člena, se nadaljujejo po tem zakonu, če je to za prizadete ugodnejše.
105. člen
Vizumi in dovoljenja za prebivanje, ki so bili izdani po prejšnjem zakonu, ostanejo v veljavi.
106. člen
Do izdaje predpisov na podlagi tega zakona se še naprej uporabljajo predpisi, izdani na podlagi zakona o tujcih, če niso v nasprotju s tem zakonom.
107. člen
Z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha z delom Prehodni dom za tujce. Naloge Prehodnega doma za izvrševanje tega zakona prevzame center, naloge za izvrševanje zakona o azilu pa Azilni dom.
108. člen
Z dnem, ko začne veljati ta zakon, se morajo glede vprašanj, ki jih ureja, z njim uskladiti drugi zakoni in na njihovi podlagi izdani predpisi.
109. člen
Ta zakon prične veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 213-04/91-1/37
Ljubljana, dne 8. julija 1999.
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med. l. r.
