Na podlagi 6. člena zakona o standardizaciji (Uradni list RS, št. 1/95) izdaja minister za znanost in tehnologijo

1.1 Vozila kategorij * M, N in O morajo biti homologirana skladno s to odredbo.

2.1 Ta odredba se nanaša na zaviranje motornih vozil kategorij M in N ter priklopnih vozil kategorije O. Pojem “priklopno vozilo” vključuje tudi polpriklopna vozila, če ni posebej navedeno drugače.
2.2 Določila te odredbe ne veljajo za:
2.2.1 vozila, katerih konstrukcijsko določena hitrost ni večja od 25 km/h;
2.2.2 priklopna vozila, ki ne smejo biti priklopljena na vozila, katerih konstrukcijsko določena hitrost je večja od 25 km/h;
2.2.3 vozila, prirejena za telesno prizadetega voznika.

3.1 Splošne zahteve
3.1.1 Zavorna instalacija
3.1.1.1 Vsi deli vozila, ki lahko vplivajo na zaviranje, morajo biti konstruirani, izdelani in vgrajeni tako, da kljub morebitnim vibracijam in drugim vplivom omogočajo, da vozilo ob normalni rabi ustreza zahtevam te odredbe.
3.1.1.2 Zavorna instalacija mora biti še posebej konstruirana, izdelana in vgrajena tako, da uspešno kljubuje vplivom korozije in staranja, ki jim je izpostavljena.
3.1.1.3 Zavorne obloge ne smejo vsebovati azbesta.
3.1.1.4 Na učinkovitost zavornega sistema, vključno z električnim upravljalnim vodom, ne smejo negativno vplivati magnetna in električna polja. To je treba dokazati s skladnostjo s pravilnikom ECE R 10.02.
3.1.1.5 Največje zavorne sile pod statičnimi pogoji mora biti mogoče doseči tako na cesti kot tudi na preskusnih zavornih valjih.
3.1.1.6 Signal za odkrivanje napake lahko trenutno (<10 ms) prekine upravljalni signal v upravljalnem vodu pod pogojem, da se s tem ne zmanjša učinek zaviranja.
3.1.2 Zahteve, ki jim mora ustrezati zavorna instalacija
3.1.2.1 Delovno zaviranje
Delovno zaviranje mora pri vseh hitrostih in obremenitvah vozila ter na vseh vzponih in spustih omogočati nadzor gibanja vozila in zanesljivo, hitro in učinkovito ustavitev. Delovanje delovnega zaviranja mora biti prilagodljivo potrebam. Voznik mora doseči želeni učinek zaviranja s svojega sedeža, ne da bi za to moral odmakniti roke s krmilne naprave.
3.1.2.2 Pomožno zaviranje
Pomožno zaviranje mora omogočati zaustavitev vozila v primerni razdalji, če odpove delovno zaviranje. Delovanje mora biti stopnjevano. Voznik mora doseči želeni učinek zaviranja s svojega sedeža, pri tem pa mora vsaj z eno roko držati krmilno napravo. Pri tem se predpostavlja, da pri delovnem zaviranju hkrati ne nastopi več kot ena motnja.
3.1.2.3 Parkirno zaviranje
Parkirno zaviranje mora zadrževati vozilo v mirovanju tudi, ko voznik ni prisoten. Učinkovati mora tudi na strmini (na vzponih in spustih). Vsi zavorni elementi morajo biti v tem primeru izključno pod vplivom mehanske sile. Voznik mora doseči poln učinek tega zaviranja s svojega sedeža, pri tem je treba upoštevati izjeme za priklopna vozila, navedena v točki 3.2.2.10 te odredbe.
Hkratna vključitev parkirne zavore na vlečnem vozilu in pnevmatske zavore na priklopnem vozilu je dovoljena samo pod pogojem, da ima voznik možnost v vsakem primeru zagotoviti, da je učinek parkirnega zaviranja celotne skupine vozil, ki ga ustvarjajo samo mehanični elementi, zadovoljiv.
3.1.3 Povezave med vlečnim in priklopnim vozilom pri pnevmatskih zavornih sistemih
3.1.3.1 Pri pnevmatskih zavornih napravah mora biti povezava med vlečnim in priklopnim vozilom izvedena skladno s točko 3.1.3.1.1, 3.1.3.1.2 ali 3.1.3.1.3 te odredbe:
3.1.3.1.1 en pnevmatski napajalni vod in en pnevmatski upravljalni vod;
3.1.3.1.2 en pnevmatski napajalni vod, en pnevmatski upravljalni vod in en električni upravljalni vod;
3.1.3.1.3 en pnevmatski napajalni vod in en električni upravljalni vod; ta možnost je vezana na zahtevo v opombi1.
3.1.3.2 Električni upravljalni vod (to je električna povezava med vlečnim in priklopnim vozilom, ki prenaša upravljalno zavorno funkcijo na priklopno vozilo ter vsebuje električne vodnike in konektor ter vključuje elemente za prenos podatkov in dovod električne energije za upravljalske elemente na priklopnem vozilu) vlečnega vozila mora podati informacijo o tem, ali lahko zahteve točke 3.2.1.18.2 zadovolji električni upravljalni vod sam, brez pomoči pnevmatskega upravljalnega voda. Ravno tako mora podati informacijo o tem, ali je sistem opremljen skladno s točko 3.1.3.1.2 z dvema upravljalnima vodoma ali pa skladno s točko 3.1.3.1.3 s samo enim električnim upravljalnim vodom.
3.1.3.3 Motorno (vlečno) vozilo, opremljeno skladno s točko 3.1.3.1.3, mora zaznati, da povezava s priklopnim vozilom, opremljenim skladno s točko 3.1.3.1.1, ni združljiva. Če sta taki vozili električno povezani z električnim upravljalnim vodom, mora posebna rdeča opozorilna svetilka opozoriti voznika na to. Ravno tako se morajo avtomatsko vključiti zavore na priklopnem vozilu, ko se zavorni sistem priklopnega vozila napolni z zrakom. Zavorni učinek tako vključenih zavor mora zagotavljati najmanj predpisano parkirno zaviranje, kot je opredeljeno v točki 2.3.1 dodatka 4 k pravilniku ECE R 13.09.
3.1.3.4 Če je motorno (vlečno) vozilo opremljeno z dvema upravljalnima vodoma, kot je opredeljeno v točki 3.1.3.1.2, se mora pojaviti upravljalni signal tako na pnevmatski spojni glavi kot tudi na konektorju. Ko je tako motorno vozilo električno spojeno s priklopnim vozilom, ki je tudi opremljeno z dvema upravljalnima vodoma, kot je to opredeljeno v točki 3.1.3.1.2, se morata pojaviti oba upravljalna signala tudi na priklopnem vozilu in priklopno vozilo se odloči, kateri signal bo uporabilo. Če se ob uporabi delovne zavore pojavi na priklopnem vozilu električni upravljalni signal, ki ga pa ne spremlja tudi ustrezen pnevmatski upravljalni signal, mora posebna rumena opozorilna svetilka voznika opozoriti na to.
3.1.3.5 Priklopno vozilo je lahko opremljeno skladno s točko 3.1.3.1.3 pod pogojem, da se lahko uporablja samo v sklopu z motornim vozilom z električnim upravljalnim vodom, ki izpolnjuje zahteve točke 3.2.1.18.2. V vseh drugih primerih se morajo na priklopnem vozilu, ko je električno priklopljeno, samodejno vključiti zavore oziroma mora ostati zavrto. Voznika mora na to opozoriti posebna rumena opozorilna svetilka.
3.2 Lastnosti zavorne instalacije
3.2.1 Vozila kategorij M in N
3.2.1.1 Zahteve za delovno, pomožno in parkirno zaviranje veljajo za celoto zavornih naprav nekega vozila.
3.2.1.2 Naprave za delovno, pomožno in parkirno zaviranje imajo lahko skupne dele, če izpolnjujejo naslednje predpise.
3.2.1.2.1 Obstajati morata najmanj dve med seboj ločeni napravi za aktiviranje zavor, ki morata biti vozniku lahko dosegljivi. Pri vseh kategorijah vozil, z izjemo M2 in M3, mora biti vsaka naprava za aktiviranje zavor (razen naprave za aktiviranje retarderja – vztrajnostne zavore) izvedena tako, da se pri sprostitvi vrne v izhodiščno lego. Ta zahteva ne velja za napravo za aktiviranje parkirne zavore, ko je mehanično blokirana v delovnem položaju.
3.2.1.2.2 Naprava za aktiviranje delovne zavore mora biti ločena od naprave za aktiviranje parkirne zavore.
3.2.1.2.3 Če imata delovna in pomožna zavora skupno napravo za aktiviranje, se učinkovitost povezave med to napravo za aktiviranje in različnimi prenosnimi elementi po določenem času delovanja ne sme spremeniti.
3.2.1.2.4 Če imata delovna in pomožna zavora skupno napravo za aktiviranje, mora biti parkirna zavora izvedena tako, da jo je mogoče uporabiti tudi med vožnjo.
Ta zahteva pa ne velja, če je mogoče – tudi samo delno, delovno zavoro vozila aktivirati z neko dodatno napravo za aktiviranje.
3.2.1.2.5 Pri poškodbi – lomu kakega dela, razen dela same zavore oziroma delov, navedenih v točki 3.2.1.2.7 te odredbe, ali pri katerikoli drugi motnji na napravi delovne zavore (pomanjkljivo delovanje, delno ali popolno izčrpanje zaloge energije za zaviranje) mora biti mogoče vozilo zaustaviti samo s pomožno zavoro ali s tistim delom delovne zavore, ki ni prizadet, seveda pod pogoji, ki veljajo za pomožno zaviranje.
3.2.1.2.6 Če imata delovna in pomožna zavora skupno napravo za aktiviranje in skupne prenosne elemente, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji.
3.2.1.2.6.1 Če se delovno zaviranje vozila dosega samo s pomočjo mišične moči voznika in s pomožno močjo iz enega ali več energijskih virov – energijskih zalog, je treba doseči pomožno zaviranje pri izpadu te podpore samo z mišično močjo voznika. Pri tem pa potrebna mišična sila ne sme presegati dovoljenih vrednosti.
3.2.1.2.6.2 Če sila, potrebna za delovno zaviranje, nastaja in se tudi prenaša iz energijskega vira – energijske zaloge, ki jo upravlja izključno voznik, morata biti na voljo najmanj dva energijska vira, vsak s svojim prenosnim delom, ki sta med seboj popolnoma neodvisna. Vsak energijski vir sme delovati samo na zavore dveh ali več koles, ki so tako izbrana, da lahko že sama zagotovijo pomožno zaviranje pod predpisanimi pogoji. Pri takem zaviranju ne sme biti prizadeta stabilnost vozila. Vsak energijski vir mora biti opremljen z opozorilno napravo po določilih točke 3.2.1.13 te odredbe.
3.2.1.2.7 Če so določeni deli zavornega sistema, kot so zavorni pedal in njegov ležaj, glavni zavorni valj s svojim batom, zavorni ventil in vzvodje med pedalom in glavnim zavornim valjem ali zavornim ventilom, zavorni valji s svojimi bati ter zavorne gredi in odmikala na zavorah, zadostno dimenzionirani in lahko dostopni za vzdrževanje, se predpostavlja, da ne more priti do okvare. Če lahko odpoved enega samega takega dela prepreči zaviranje vozila, mora biti tak del izdelan iz kovine ali materiala, ki ima enake lastnosti, in se pri normalnem delovanju ne sme deformirati.
3.2.1.3 Pri ločenih napravah za aktiviranje delovne in pomožne zavore njuna hkratna vključitev ne sme povzročiti izpada ene ali druge zavore. To velja tako v primeru, ko oba zavorna sistema brezhibno delujeta, kot tudi v primeru, da na enem sistemu nastopi okvara.
3.2.1.4 Ne glede na to, ali je sistem delovne zavore kombiniran s pomožno zavoro ali ne, mora biti le-ta takšen, da pri izpadu enega dela prenosnega sistema zagotovi zaviranje na zadostnem številu koles. Ta kolesa morajo biti izbrana tako, da zavorni učinek delovne zavore ustreza zahtevam te odredbe za tak primer.
3.2.1.4.1 Ta zahteva pa ne velja za sedlaste vlačilce, če je prenosni sistem polpriklopnika neodvisen od prenosnega sistema vlečnega vozila.
3.2.1.4.2 Na izpad enega dela hidravličnega prenosnega sistema mora voznika opozoriti posebna naprava, ki vključuje tudi rdečo opozorilno svetilko. Ta opozorilna svetilka se lahko vključi tudi v primeru, ko nivo zavorne tekočine v rezervoarju pade pod predpisano mero.
3.2.1.5 Če se za zaviranje namesto mišične moči voznika uporablja neki drug vir energije, zadošča en sam energijski vir (kompresor, hidravlična črpalka in podobno), vendar mora biti pogon tega energijskega vira kar najbolj zanesljiv.
3.2.1.6 Zahteve iz točk 3.2.1.2, 3.2.1.4 in 3.2.1.5 te odredbe morajo biti izpolnjene brez uporabe neke avtomatske naprave, katere izpad bi lahko ostal neopažen zato, ker bi deli, ki so normalno v legi mirovanja, postali aktivni samo v primeru okvare zavorne naprave.
3.2.1.7 Delovna zavora mora
3.2.1.7.1 delovati na vsa kolesa vozila;
3.2.1.7.2 primerno razporediti zavorni učinek med osmi; pri vozilih z več kot dvema osema je zaradi preprečevanja blokiranja koles ali preprečevanja nastajanja glazure na zavornih oblogah lahko zavorna sila samodejno zmanjšana na vrednost nič, če je obremenitev vozila zelo zmanjšana, vendar pod pogojem, da vozilo izpolnjuje vse zahteve za zaviranje, predpisane v dodatku 4 k pravilniku ECE R 13.09.
3.2.1.8 Učinek delovne zavore mora biti simetrično porazdeljen na posamezna kolesa iste osi glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila. Možne izravnave in funkcije, kot npr. protiblokirni sistem, ki lahko povzročijo odstopanje od simetrične porazdelitve zavornega učinka, in funkcije, kot npr. kontrola pogonske sile, ki lahko povzročijo vključevanje posameznih zavor neodvisno od volje voznika, morajo biti posebej navedene.
3.2.1.9 Učinek delovne zavore mora biti na posamezni osi simetrično porazdeljen na kolesa – glede na vzdolžno os vozila.
3.2.1.10 Delovna in parkirna zavora morata delovati na zavorne površine, ki so s kolesi v stalnem oprijemu prek dovolj trdnih delov.
3.2.1.11 Obrabo zavor je treba izravnati z nastavitvijo zavor. To mora biti lahko izvedljivo z ročno ali pa z avtomatsko napravo. Poleg tega morata imeti naprava za aktiviranje zavore in prenosni mehanizem dovolj rezervnega pomika in po potrebi tudi elemente za izravnavanje, da je normalno zaviranje zagotovljeno brez takojšnje nastavitve tudi, ko se zavore segrejejo ali delno obrabijo.
3.2.1.11.1 Do nastavitve zavor, ki je potrebna zaradi obrabe, mora priti pri delovni zavori samodejno. Za terenska vozila kategorij N2 in N3 ter za zavore na zadnjih kolesih vozil kategorij M1 in N1 pa se taka naprava lahko vgradi. Naprava za samodejno nastavljanje zavor mora biti izvedena tako, da omogoča učinkovito zaviranje tudi, ko se zavora segreje in nato zopet ohladi.
3.2.1.11.2 Obrabo zavornih oblog delovne zavore mora biti mogoče nadzorovati z zunanje ali spodnje strani vozila, in to samo z orodjem, ki je dobavljeno skupaj z vozilom. Kot alternativa so dovoljene tudi optične ali akustične signalne naprave, ki opozorijo voznika, da je potrebna zamenjava zavornih oblog. Snemanje koles zaradi kontrole stanja zavornih oblog je dovoljeno samo pri vozilih kategorij M1 in N1.
3.2.1.12 Pri hidravličnih zavornih sistemih mora biti odprtina za nalivanje na posodi za zavorno tekočino lahko dostopna. Poleg tega mora biti posoda izdelana tako, da je mogoče brez odpiranja posode nadzorovati nivo zavorne tekočine. Če ta pogoj ni izpolnjen, mora imeti posoda za zavorno tekočino opozorilno napravo, ki opozori voznika v primeru, da je nivo tekočine v posodi tako upadel, da bi lahko prišlo do motenj v zaviranju. Voznik mora imeti možnost na preprost način preverjati brezhibno delovanje te naprave. Oznaka zavorne tekočine, ki se uporablja v zavornem sistemu vozila, mora biti v obliki predpisanega simbola nameščena na vidnem mestu, oddaljenem največ 100 mm od odprtine za nalivanje.
3.2.1.13 Opozorilna naprava
3.2.1.13.1 Vsako vozilo, ki za delovno zaviranje uporablja uskladiščeno energijo (npr. komprimiran zrak), mora imeti, kadar pomožnega zaviranja ni mogoče doseči brez pomoči energije iz zaloge, poleg manometra še opozorilno napravo. Ta naprava mora z optičnim ali akustičnim signalom voznika opozoriti, da zaloga energije zadošča samo še za pomožno zaviranje vozila v skladu z določili te odredbe. Opozorilna naprava mora biti stalno in neposredno priključena na instalacijo. Pri normalnem delovanju motorja in brezhibnem zavornem sistemu se med preskušanjem vozila skladno s to odredbo opozorilna naprava ne sme vklopiti.
3.2.1.14 Kadar je za normalno delovanje zavornega sistema potrebna pomoč, mora biti zaloga energije taka, da ne glede na določilo iz točke 3.1.2.3 te odredbe tudi pri izpadu izvora energije ali pri mirujočem motorju zadošča za ustavitev vozila pod predpisanimi pogoji. Kadar mora biti mišična moč voznika pri aktiviranju parkirne zavore povečana z neko pomožno silo, je treba pri izpadu pomožnega vira energije zagotoviti dodaten izvor, ki je neodvisen od tistega, ki se normalno uporablja. Izraz “aktiviranje” pomeni tudi popuščanje zavore.
3.2.1.15 Pri motornih vozilih, s katerimi je dovoljeno vleči priklopno vozilo, katerega zavore upravlja voznik vlečnega vozila, mora biti delovna zavora vlečnega vozila opremljena z napravo, ki omogoča zaviranje po določilih pomožnega zaviranja v primeru izpada zavorne naprave na priklopniku ali ko se pnevmatske (ali drugačne) povezave med vlečnim in priklopnim vozilom prekinejo. Ta naprava se mora nahajati na vlečnem vozilu.
3.2.1.16 Pomožne naprave morajo biti oskrbovane z energijo tako, da so med njihovim delovanjem dosežene predpisane vrednosti pojemka in da celo v primeru okvare vira energije delovanje pomožnih naprav ne more povzročiti, da bi zaloga energije, ki napaja zavorne sisteme, padla pod nivo, ki je naveden v točki 3.2.1.13 te odredbe.
3.2.1.17 Če je predvideno priklopno vozilo kategorij O3 ali O4, mora s celotnim zavornim sistemom upravljati voznik, potreben vir energije pa je lahko skupen ali ločen. Potreben izvor energije je lahko iz enega izvora (ki je lahko mišična moč voznika) ali iz dveh ločenih izvorov energije, od katerih je eden lahko mišična moč voznika.
3.2.1.18 Pri motornem vozilu, s katerim je dovoljeno vleči priklopno vozilo kategorij O3 in O4, morajo zavorni sistemi izpolnjevati naslednje zahteve:
3.2.1.18.1 pri aktiviranju pomožne zavore vlečnega vozila mora biti zagotovljeno stopnjevano zaviranje tudi na priklopnem vozilu;
3.2.1.18.2 pri izpadu enega od najmanj dveh neodvisnih delov delovne zavore vlečnega vozila morajo ostali deli (ali del) omogočiti aktiviranje zavornega sistema priklopnega vozila v celoti ali vsaj delno;
3.2.1.18.3 ob napaki (pretrganju ali netesnosti) enega od veznih pnevmatskih vodov oziroma prekinitvi ali okvari električnega upravljalnega voda mora imeti voznik kljub temu možnost aktivirati zavorni sistem priklopnega vozila v celoti ali vsaj delno, in sicer z napravo za aktiviranje delovne, pomožne ali parkirne zavore, če se zaradi te napake v skladu z določili točke 3.3 dodatka 4 k pravilniku ECE R 13.09 ni že samodejno vključila zavorna naprava priklopnega vozila.
3.2.1.18.4 Šteje se, da samodejno zaviranje po točki 3.2.1.18.3 te odredbe ustreza, če so izpolnjene naslednje zahteve:
3.2.1.18.4.1 pri popolni vključitvi predvidene naprave za vključevanje zavore iz točke 3.2.1.18.3 te odredbe mora tlak v napajalnem vodu pasti na vrednost 1,5 bara najpozneje v 2 sekundah;
3.2.1.18.4.2 pri padanju tlaka v napajalnem vodu za najmanj 1 bar v sekundi mora nastopiti samodejno zaviranje priklopnega vozila, še preden pade tlak v napajalnem vodu na 2 bara.
3.2.1.18.5 Ob okvari enega od upravljalnih vodov, ki povezujeta dve vozili, opremljeni skladno s točko 3.1.3.1.2, mora upravljalni vod, ki ni okvarjen, samodejno zagotoviti zavorne učinke, predpisane za priklopno vozilo v točki 3.1 dodatka 4 k pravilniku ECE R 13.09.
3.2.1.19 Pri motornih vozilih, ki so predvidena za vleko priklopnih vozil, opremljenih z električno delovno zavoro, skladno s točko 1.1 dodatka 4 k pravilniku ECE R 13.09, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:
3.2.1.19.1 naprava za proizvodnjo električnega toka (alternator in električni akumulator) vlečnega vozila mora imeti zadostno kapaciteto, da lahko zagotovi potrebno električno energijo tudi za delovno zavoro priklopnega vozila;
3.2.1.19.2 ob okvari delovne zavore vlečnega vozila, če le-ta sestoji iz najmanj dveh med seboj neodvisnih zavornih krogov, mora biti mogoče aktiviranje zavornega sistema priklopnega vozila (v celoti ali vsaj delno) s pomočjo ostalega brezhibnega zavornega kroga vlečnega vozila;
3.2.1.19.3 uporaba stikala in tokovnega kroga za zavorno luč tudi za aktiviranje električne zavorne instalacije je dovoljena le, če je električna instalacija za električno zavoro vključena vzporedno z zavorno lučjo in sta stikalo in električni krog zadostno dimenzionirana.
3.2.1.20 Pri pnevmatski delovni zavorni napravi, ki sestoji iz najmanj dveh med seboj neodvisnih krogov, mora biti vsako puščanje zraka med tema krogoma na napravi za vključevanje zavore ali za njo vedno odvedeno v atmosfero.
3.2.1.21 Avtobusi za medkrajevni in turistični promet kategorije M3 s skupno maso več kot 12 ton morajo biti opremljeni s protiblokirno napravo (ABS) kategorije 1, ki mora ustrezati zahtevam dodatka št. 13 k pravilniku ECE R 13.09.
3.2.1.22 Motorna vozila kategorij M2, M3, N2 in N3 z ne več kot štirimi osmi morajo biti opremljena s protiblokirno napravo (ABS) kategorije 1, ki mora ustrezati zahtevam dodatka št. 13 k pravilniku ECE R 13.09.
3.2.1.23 Pri vozilih, ki lahko vlečejo priklopna vozila kategorij O3 ali O4, se lahko vključi zavorni sistem priklopnega vozila samo skupaj z delovno, pomožno ali parkirno zavoro vlečnega vozila.
3.2.1.24 Motorna vozila, prirejena za vleko priklopnega vozila, opremljenega s sistemom ABS, morajo biti opremljena tudi s posebnim električnim konektorjem, skladnim z ISO/DIS 7638:1996 za električno upravljane zavore in/ali protiblokirne sisteme priklopnih vozil.
3.2.1.25 Posebne zahteve za električna vozila so vsebovane v točkah od 5.2.1.25 do 5.2.1.25.4 pravilnika ECE R 13.09.
3.2.1.26 Posebne zahteve za električni sistem upravljanja zavor na priklopnem vozilu so vsebovane v točkah od 5.2.1.26 do 5.2.1.29.5 pravilnika ECE R 13.09.
3.2.2 Vozila kategorije O
3.2.2.1 Priklopna vozila kategorije O1 so lahko brez delovne zavore. Če so kljub temu opremljena z zavoro, mora le-ta ustrezati predpisom za kategorijo O2.
3.2.2.2 Priklopna vozila kategorije O2 morajo biti opremljena z delovno zavoro, ki jo lahko aktivira samo voznik vlečnega vozila hkrati z zavoro vlečnega vozila, izvor energije pa je lahko isti ali pa drug. Ta priklopna vozila so lahko opremljena tudi z naletno zavoro. Taka zavora je dovoljena samo za priklopna vozila, ki niso polpriklopna vozila. Dovoljene so tudi električne delovne zavore, če ustrezajo zahtevam te odredbe.
3.2.2.3 Priklopna vozila kategorije O3 in O4 morajo biti opremljena z delovno zavoro, ki jo lahko vključi samo voznik vlečnega vozila hkrati z zavoro vlečnega vozila, izvor energije pa je lahko isti ali pa drug.
3.2.2.4 Delovna zavora mora
3.2.2.4.1 delovati na vsa kolesa vozila;
3.2.2.4.2 primerno razporediti zavorni učinek med osmi.
3.2.2.5 Učinek delovne zavore mora biti simetrično porazdeljen na posamezna kolesa iste osi glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila. Možne izravnave in funkcije, kot npr. protiblokirni sistem, ki lahko povzročijo odstopanje od simetrične porazdelitve zavornega učinka, in funkcije, ki lahko povzročijo vključevanje posameznih zavor neodvisno od volje voznika, morajo biti posebej navedene.
3.2.2.6 Napake v električnem prenosu ne smejo povzročiti vključevanja zavor v nasprotju z namero voznika.
3.2.2.7 Zavorne površine, potrebne za doseganje predpisanega zavornega učinka, morajo biti v stalnem oprijemu s kolesi.
3.2.2.8 Obrabo zavor je treba izravnati z nastavitvijo zavor. To mora biti lahko izvedljivo z ročno ali pa z avtomatsko napravo. Poleg tega morata imeti naprava za vključevanje zavore in prenosni mehanizem dovolj rezervnega pomika in po potrebi tudi elemente za izravnavanje, da je normalno zaviranje zagotovljeno brez takojšnje nastavitve tudi, ko se zavore segrejejo ali delno obrabijo.
3.2.2.8.1 Do nastavitve zavor, ki je potrebna zaradi obrabe, mora priti pri delovni zavori samodejno. Na vozila kategorij O1 in O2 pa se taka naprava lahko vgradi. Naprava za samodejno nastavljanje zavor mora biti izvedena tako, da omogoča učinkovito zaviranje tudi, ko se zavora segreje in nato zopet ohladi **.
3.2.2.8.2 Obrabo zavornih oblog mora biti mogoče nadzorovati z zunanje ali spodnje strani vozila, in to samo z orodjem, ki je dobavljeno skupaj z vozilom.
3.2.2.9 Zavorne naprave morajo biti izvedene tako, da se pri pretrganju vezi med vlečnim in priklopnim vozilom med vožnjo priklopno vozilo samo zavre. Ta predpis ne velja za enoosna priklopna vozila – z izjemo polpriklopnih vozil – katerih največja dovoljena masa ne presega 0,75 t, pod pogojem, da je poleg veznih elementov uporabljena še varnostna povezava (veriga, vrv), ki v primeru pretrganja zveze med vlečnim in priklopnim vozilom prepreči dotik vlečnega dela priklopnega vozila s tlemi in omogoči vodenje priklopnega vozila.
3.2.2.10 Pri vseh priklopnih vozilih, ki morajo biti opremljena z delovno zavoro, mora biti parkirno zaviranje zagotovljeno tudi, ko je priklopno vozilo ločeno od vlečnega. Parkirno zavoro mora biti mogoče aktivirati z zunanje strani priklopnega vozila, medtem ko mora biti pri priklopnih vozilih za prevoz oseb to mogoče iz notranjosti. Pojem “aktivirati” pomeni tudi sprostiti zavoro.
3.2.2.11 Pri priklopnih vozilih, ki imajo pripravo, ki omogoča izključitev zavorne naprave (razen parkirne zavore), mora biti ta priprava izvedena tako, da se samodejno prisilno izklopi najpozneje takrat, ko se pnevmatska napeljava priklopnega vozila ponovno napolni s komprimiranim zrakom.
3.2.2.12 Priklopna vozila kategorij O3 in O4 morajo ustrezati zahtevam iz točke 3.2.1.18.4.2 te odredbe.
3.2.2.12.1 Pri priklopnih vozilih z električnim upravljalnim vodom in električno povezanih z vlečnim vozilom z električnim upravljalnim vodom se lahko funkcija samodejnega zaviranja, opredeljena v točki 3.2.1.18.4.2, zakasni toliko časa, dokler je v rezervoarjih priklopnega vozila še dovolj zraka, da omogoča zavorne učinke, kot jih določa točka 3.3 dodatka 4 k pravilniku ECE R 13.09.
3.2.2.13 Priklopna vozila kategorij O3 in O4 morajo biti opremljena s protiblokirno napravo (ABS), ki mora ustrezati zahtevam dodatka št. 13 k pravilniku ECE R 13.09.
3.2.2.14 Pomožne naprave morajo biti oskrbovane z energijo tako, da med njihovim delovanjem v rezervoarju zraka delovne zavore znaša tlak vsaj 80 % najnižjega dotičnega tlaka vlečnega vozila, kot je navedeno v točki 3.1.3.2 dodatka št. 10 k pravilniku ECE R 13.09
3.2.2.14.1 Če se pojavi razpoka ali če pride do puščanja v sistemu pomožnih naprav ali na katerihkoli priključnih ceveh, mora vsota sil na obodu zavrtih koles znašati vsaj 80 % vrednosti, ki je predpisana za priklopno vozilo, kot to predpisuje točka 3.1.2.1 v dodatku št. 4 k pravilniku ECE R 13.09. Kjer pa taka razpoka ali puščanje vpliva na krmilni signal posebne naprave, navedene v 6. točki dodatka št. 6 k pravilniku ECE R 13.09, veljajo zahteve za delovanje zavor te točke.
3.2.2.15 Posebne dodatne zahteve za delovno zaviranje vozil z električnim prenosom so vsebovane v točkah od 5.2.2.15 do 5.2.2.20 pravilnika ECE R 13.09.

4.1 Preskušanje vozila po določilih te odredbe lahko opravi samo pooblaščeni laboratorij v skladu z določili pravilnika ECE R 13.09 (po stanju 27. aprila 1998). Ta pravilnik izhaja iz Sporazuma o prevzemu enotnih pogojev za homologacijo in za vzajemno priznavanje homologacije opreme in delov motornih vozil, ki je bil sprejet 20. marca 1958 v Ženevi. K temu sporazumu je z nasledstvenim sklepom pristopila tudi Republika Slovenija (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 15/92).
4.2 Pravilnik ECE R 13.09 je mogoče dobiti v izvirniku (v angleškem jeziku) v Informacijskem centru Urada Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje v Ljubljani.

5.1 Homologacija vozila po določilih te odredbe in s tem v zvezi izdani dokumenti morajo biti izdelani v skladu s pravilnikom ECE R 13.09. Homologacijski organ v Republiki Sloveniji je Urad Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje.

6.1 Ustreznost vozil zahtevam te odredbe se preverja po postopku, ki ga predpisuje odredba o homologaciji vozil (Uradni list RS, št. 33/98).

7.1 Z dnem uveljavitve te odredbe preneha veljati odredba o homologiranju cestnih vozil glede na zaviranje (št. 13.09) (Uradni list RS, št. 55/96).
7.2.1 Novo homologiranje tipa vozila se opravlja po določilih te odredbe (ob upoštevanju točke 7.2.5) od dneva uveljavitve te odredbe.
7.2.2 Ugotavljanje skladnosti pri uvozu in izdelavi vozil se opravlja po določilih te odredbe (ob upoštevanju točke 7.2.5) za vsa nova vozila od 31. marca 2001.
7.2.3 Ugotavljanje skladnosti pri uvozu se opravlja po določilih te odredbe (ob upoštevanju točke 7.2.5) za vsa vozila, ko se prvič registrirajo v Republiki Sloveniji od 1. oktobra 2002.
7.2.4 Za vozila kategorij M1 in N1, za katera je bila homologacija tipa vozila podeljena pred 1. julijem 1995, kot tudi za poznejše razširitve te homologacije ostane ta homologacija veljavna do 1. aprila 2001. Seveda pa se to ne nanaša na zahtevo, vsebovano v točki 3.1.1.3 te odredbe, ki se uporablja za vsa nova vozila.
7.2.5 Protiblokirne naprave
Vozila morajo izpolnjevati zahteve, navedene v točkah 3.2.1.22 in 3.2.2.13 te odredbe, kot je navedeno v naslednji tabeli:

---------------------------------------------------------------------------------
Kategorija vozila   Homologacija novega tipa   Nova vozila      Prva registracija
                       (točka 7.2.1)          (točka 7.2.2)     v  Republike
                                                                Sloveniji
                                                                (točka 7.2.3)
---------------------------------------------------------------------------------
N3                  od uveljavitve            od uveljavitve    1. oktober 2001
                       odredbe                   odredbe
---------------------------------------------------------------------------------
M2, M3              od uveljavitve            31. marec 2001    1. oktober 2002
                       odredbe
N2 > 7,5 t
O3 > 5 t
---------------------------------------------------------------------------------
N2 < 7.5 t          od uveljavitve             31. marec 2001   1. april 2003
                       odredbe
O3 < 5 t
---------------------------------------------------------------------------------

7.3 Ta odredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

* Klasifikacija vozil po pravilnikih ECE je bila objavljena v prilogi št. 1 k odredbi o homologaciji vozil (Uradni list RS, št. 33/98)
1) Do sprejetja enotnih tehničnih standardov, ki bodo zagotovili združljivost in varnost, povezava med vlečnim in priklopnim vozilom po točki 3.1.3.1.3 ni dovoljena!
** Dokler ne bodo dogovorjeni enotni postopki preskušanja, ni treba ponavljati zgoraj navedenih preskusov s samodejnimi napravami za nastavljanje zavor, če so bili preskusi tipa I in tipa II izvedeni skladno s postopkom, predvidenim v dodatku št. 11 k pravilniku ECE R 13.09, z ročno ali samodejno napravo za nastavljanje zavor.