Na podlagi 6. člena zakona o standardizaciji (Uradni list RS, št. 1/95) izdaja minister za znanost in tehnologijo
O D R E D B O
o homologiranju dvonivojskih vozil za javni prevoz potnikov glede izvedbe nadgradnje (št. 107.00)
1 SPLOŠNO
1.1 Dvonivojski avtobusi, namenjeni za prevoz več kot 22 potnikov, morajo biti homologirani v skladu s to odredbo.
2 PODROČJE UPORABE
2.1 Predpisi te odredbe veljajo za konstruiranje in izvedbo nadgradenj dvonivojskih vozil kategorij* M2 in M3, v togi ali zgibni izvedbi, namenjenih za prevoz več kot 22 potnikov, sedečih ali stoječih, poleg voznika. Na zahtevo proizvajalca je mogoče homologirati tudi vozila za 22 potnikov ali manj, če taka vozila izpolnjujejo zahteve te odredbe. Dovoljeni sta dve alternativni homologaciji, A in B.
2.2 Ta vozila se delijo v tri razrede:
2.2.1 razred I: vozila, konstruirana s prostori za stoječe potnike, ki omogočajo pogosto izmenjavo potnikov;
2.2.2 razred II: vozila, konstruirana predvsem za prevoz sedečih potnikov in prirejena tako, da dopuščajo tudi prevoz stoječih potnikov v sredinskem prehodu in/ali posebnem prostoru za stoječe potnike, ki pa ne sme presegati prostora za dva dvojna sedeža;
2.2.3 razred III: vozila, konstruirana izključno za prevoz sedečih potnikov.
2.3 Dvonivojska vozila so tista vozila, kjer je prostor za potnike predviden v dveh nivojih, ki sta nameščena eden nad drugim, s tem da v zgornjem nivoju ni dovoljen prevoz stoječih potnikov.
3 ZAHTEVE
3.1 Obremenitve
3.1.1 Razporeditev obremenitve vozila se določa na ravni in vodoravni podlagi v dveh stopnjah obremenitve:
3.1.1.1 neobremenjeno, po določilih točke 3.1.3 te odredbe, in
3.1.1.2 obremenjeno, po določilih točke 3.1.4 te odredbe.
3.1.2 Prednja os mora biti obremenjena z najmanj takim odstotkom skupne mase vozila, kot to določa naslednja tabela:
----------------------------------------------------------------
Razred I I II II III III
----------------------------------------------------------------
Stanje obremenitve togi zgibni togi zgibni togi zgibni
neobremenjeno 20 20 25 20 25 20
obremenjeno 25 20 25 20 25 20
----------------------------------------------------------------
3.1.3 “Neobremenjeno” vozilo (MV) [kg] v smislu točk 3.1 in 3.3 te odredbe je prazno vozilo, pripravljeno za vožnjo (z 90-odstotno napolnjeno posodo za gorivo, z mazivom, hladilno tekočino, orodjem in rezervnim kolesom, če je vgrajeno, z 90-odstotno napolnjenimi drugimi posodami za tekočine, kot npr. gorivo za grelnike, tekočina za pranje stekel itd.), z dodatno maso 75 kg za voznika in po 75 kg za vsako spremljajočo službeno osebo, za katero je predviden poseben sedež. Če je vozilo opremljeno s straniščem in/ali kuhinjo, morajo biti rezervoarji čiste vode polni, rezervoarji odpadne vode pa prazni.
3.1.4 “Obremenjeno” vozilo v smislu točke 3.1 te odredbe je neobremenjeno vozilo po točki 3.1.3 in dodatno:
– z maso Q na vsakem sedežu,
– s tolikšnim številom uteži z maso Q, ki ustreza dovoljenemu številu stoječih potnikov, enakomerno
porazdeljenimi po površini S(1), ki je namenjena za prevoz stoječih potnikov, in
– z maso B, enakomerno porazdeljeno v prtljažnem prostoru.
3.1.5 Vrednosti za Q so navedene v točki 3.3 te odredbe za posamezne razrede avtobusov.
3.1.6 Masa B v kg mora biti številčno enaka najmanj 100 x V (prostornina prtljažnega prostora v m3).
3.1.7 Dvonivojski avtobusi ne smejo biti opremljeni za prevoz prtljage na strehi.
3.2 Območje, namenjeno potnikom
3.2.1 Skupna površina, ki je na voljo potnikom, S(0a) in S(0b), se izračuna tako, da se od skupne površine poda vsakega nivoja avtobusa odštejejo:
3.2.1.1 površina vozniškega prostora;
3.2.1.2 površine stopnic pri vratih in površine stopnic notranjega stopnišča ter površine vseh stopnic v prehodu z globino, manjšo od 30 cm;
3.2.1.3 vse površine, nad katerimi znaša svetla višina, merjena od poda, manj kot 135 cm, pri tem pa se ne upoštevajo tisti deli, ki štrlijo v ta prostor skladno z določilom točke 3.7.9.6.3 te odredbe;
3.2.1.4 površina vseh delov gibljivega dela zgibnega avtobusa, ki niso dostopni zaradi predelnih sten in/ali oprijemnega drogovja; in
3.2.1.5 površina vsakega prostora, ki je namenjen izključno prevozu blaga ali prtljage in na katerega potniki nimajo dostopa.
3.2.2 Površina S(1), ki je namenjena stoječim potnikom, se izračuna tako, da se od površine S(0b) odštejejo naslednje površine:
3.2.2.1 površina vseh delov poda, kjer je naklon večji od 8%;
3.2.2.2 površina vseh predelov, ki stoječemu potniku niso dostopni, če so vsi sedeži zasedeni, z izjemo zložljivih sedežev;
3.2.2.3 površina vseh predelov, nad katerimi znaša svetla višina (pri tem se ne upošteva oprijemno drogovje), merjena od poda:
3.2.2.3.1 homologacija A: manj kot 180 cm,
3.2.2.3.2 homologacija B: manj kot 177 cm;
3.2.2.4 področje pred navpično ravnino, ki poteka skozi sredino sedežne blazine voznikovega sedeža (v najbolj nazaj pomaknjeni legi) in srednjo točko zunanjega ogledala, ki je nameščeno na nasprotni strani vozila glede na voznikov sedež; in
3.2.2.1.5 območje 30 cm pred vsakim sedežem, razen pred zložljivim, z izjemo sedežev nad koloteki, ki so obrnjeni v sredinski prehod, kjer je ta mera lahko zmanjšana na 22,5 cm;
3.2.2.1.6 vsak del površine poda, ki ni izključen s točkami od 3.2.2.1 do 3.2.2.5 te odredbe, na katerega ni mogoče položiti pravokotnika z merama 40 cm x 30 cm; in
3.2.2.1.7 pri vozilih razreda II površina vseh predelov poda, ki niso del nekega prehoda.
3.3 Število potniških mest
3.3.1 V vozilu je treba na vsakem nivoju predvideti število sedežev (P(sa) in P(sb)), ki niso zložljivi sedeži, po zahtevah točke 3.7.9 te odredbe. Pri avtobusih razreda I ali II mora biti število P(sa) in P(sb) enako najmanj številu kvadratnih metrov površine vsakega nivoja, namenjene potnikom in posadki (S(0a) in S(0b)), zaokroženim navzdol na naslednjo celo vrednost; pri vozilih razreda I je to število za spodnji nivo lahko zmanjšano za 10% (0,9 S(0b)).
3.3.2 Skupno število potniških mest za sedeče in stoječe potnike (N) se izračuna tako, da sta izpolnjena oba naslednja pogoja:
N = P(s) + S(1)/S(sp)
in
N = (MT-MV-LV)/Q
kjer je:
Ps – število sedežev (točka 3.3.1 te odredbe);
S1 – površina (m2), namenjena stoječim potnikom (točka 3.2.2 te odredbe);
Ssp – potrebna površina za enega stoječega potnika (m2) (točka 3.3.2.2);
MT – tehnično dovoljena skupna masa vozila (v kg);
MV – masa praznega vozila (točka 3.1.3 te odredbe) (v kg);
L – specifična masa prtljage v prtljažnem prostoru (kg/m3);
V – prostornina prtljažnega prostora (v m3);
Q – masa (kg), ki se predvideva kot obremenitev na vsakem sedežu in
prostoru za stoječega
potnika, če obstaja (točka 3.3.2.2 te odredbe).
3.3.2.1 Pri avtobusih razreda III znaša S(1) = 0
3.3.2.2 Vrednosti za Q, S(sp), L in R so za različne razrede avtobusov podane v naslednji tabeli:
-------------------------------------------------------------------------------
Razred Q (kg) Ssp (m2/potnika) L (kg/m3)
Potrebna površina za enega
stoječega potnika
-------------------------------------------------------------------------------
I 68 0,125 100
II 71* 0,125 100
III 71* ni stoječih potnikov 100
-------------------------------------------------------------------------------
* vkjučno 3 kg ročne prtljage
3.3.2.3 Če se vozilo razreda II ali III homologira kot vozilo razreda I, se masa prtljage v prostorih, ki so dostopni samo z zunanje strani, ne upošteva.
3.3.3 Pri izračunu po točki 3.3.2 te odredbe obremenitev posameznih osi ne sme biti večja od največjih tehnično dovoljenih vrednosti za te osi.
3.3.4 V notranjosti vozila v bližini vrat mora biti jasno viden napis s črkami oziroma simboli, visokimi najmanj 15 mm, in številkami, visokimi najmanj 25 mm, ki označuje:
3.3.4.1 število sedežev, za katero je vozilo predvideno (P(s)), in
3.3.4.2 skupno število potnikov, za katero je vozilo predvideno (N).
3.4 Preskus stabilnosti
3.4.1 Vozilo se ne sme prevrniti, če se podlaga, na kateri stoji, nagne na eno ali drugo bočno stran za 28 stopinj od vodoravne ravnine.
3.4.2 Za izvedbo preskusa iz točke 3.4.1 mora biti vozilo neobremenjeno, kot je opisano v točki 3.1.3, z dodatno obremenitvijo Q, definirano v točki 3.3.2.2, na vsakem sedežu zgornjega nivoja. Če naj bi se med vožnjo nahajal v vozilu tudi član posadke, ki ne sedi, mora biti težišče mase 75 kg, ki predstavlja člana posadke, nameščeno v sredinskem prehodu zgornjega nivoja na višini 875 mm. V prtljažnih boksih ne sme biti prtljage. Vozilo mora biti napolnjeno z najmanj 90% goriva in 90% količine drugih tekočin (npr. goriva za grelnike, tekočine za pranje stekel itd.). Če je vozilo opremljeno s straniščem in/ali kuhinjo, morajo biti rezervoarji čiste vode polni, rezervoarji odpadne vode pa prazni.
3.4.3 Višina opore, ki preprečuje stranski zdrs kolesa vozila med nagibanjem na nagibni napravi, ne sme biti višja od dveh tretjin razdalje med podlago in tistim delom platišča kolesa, ki je najbližje podlagi, ko je nagibna naprava v vodoravni ravnini in je vozilo obremenjeno skladno s točko 3.4.2.
3.4.4 Med preskusom ne sme noben del vozila priti v dotik, razen če je to predvideno tudi v normalnih pogojih uporabe, niti se ne sme noben del vozila poškodovati ali neustrezno premakniti.
3.4.5 Namesto preskusa se lahko uporabi tudi računska metoda, s katero se dokaže, da se vozilo pod pogoji, opisanimi v točkah 3.4.1 in 3.4.2, ne bo prevrnilo. Tak preračun mora upoštevati naslednje parametre:
3.4.5.1 mase in mere;
3.4.5.2 višino težišča;
3.4.5.3 karakteristike vzmeti;
3.4.5.4 navpične in vodoravne karakteristike avtoplaščev;
3.4.5.5 karakteristike uravnavanja tlaka zraka v zračnih vzmeteh;
3.4.5.6 lego središča momentov in
3.4.5.7 torzijsko odpornost nadgradnje.
Računska metoda je opisana v dodatku 7 k pravilniku ECE R 107.00.
3.5 Zaščita pred požarom
3.5.1 Motorni prostor
3.5.1.1 V motornem prostoru se ne smejo uporabljati lahko vnetljive snovi za dušenje zvoka, ki bi se lahko napojile z gorivom ali mazivom, razen če so prekrite z neprepustnim slojem.
3.5.1.2 S primernim oblikovanjem motornega prostora ali z namestitvijo iztočnih odprtin je treba poskrbeti, da se v motornem prostoru ne bi nabiralo gorivo ali mazivo.
3.5.1.3 Motorni prostor in vse druge vire toplote (npr. trajnostno zavoro, grelnike v notranjosti vozila, razen toplovodnih naprav za gretje potniškega prostora) je treba ločiti od ostalega dela vozila z zaščitnim zaslonom iz materiala, odpornega proti vročini. Grelnik, razen tistega, ki deluje na toplo vodo, je lahko nameščen v potniškem prostoru, če je zaprt v boksu iz materiala, ki je odporen proti temperaturi, ki jo proizvaja grelnik, če ne oddaja strupenih hlapov in je nameščen tako, da se potnik ne more dotakniti vroče površine.
3.5.2 Odprtine za natakanje goriva
3.5.2.1 Odprtine za natakanje goriva so lahko dostopne samo z zunanje strani vozila.
3.5.2.2 Nalivno grlo posode za gorivo ne sme biti bliže odprtini vrat kot 50 cm, če se posoda za gorivo polni z bencinom, in 25 cm, če se posoda za gorivo polni z dizelskim gorivom. Ne sme se nahajati v potniškem prostoru ali prostoru za voznika in mora biti nameščeno tako, da pri natakanju morebitno polito gorivo ne more priti v stik z motorjem ali izpušno napravo.
3.5.2.3 Gorivo ne sme iztekati skozi pokrov posode za gorivo ali odprtine za odzračevanje, tudi če se posoda za gorivo zavrti za 1800 okrog svoje vzdolžne osi. V tem primeru je rahlo izcejanje goriva sicer dovoljeno, če ni večje od 30 g/min. Če je vozilo opremljeno z več med seboj povezanimi posodami za gorivo, mora tlak med preskusom ustrezati tlaku ob najbolj neugodni razporeditvi posod za gorivo.
3.5.2.4 Če se nalivno grlo posode za gorivo nahaja na boku vozila, pokrov v zaprti legi ne sme štrleti iznad okoliških delov karoserije.
3.5.2.5 Pokrov nalivnega grla mora biti izdelan tako, da ga ni mogoče nehote odpreti.
3.5.3 Posode za gorivo
3.5.3.1 Vse posode za gorivo morajo biti dobro pritrjene. Noben del posode za gorivo se ne sme nahajati manj kot 60 cm od prednjega dela oziroma manj kot 30 cm od zadnjega roba vozila, da je posoda pri morebitnem trčenju zaščitena z nadgradnjo vozila.
3.5.3.2 Noben del posode za gorivo ne sme štrleti izven nadgradnje vozila.
3.5.3.3 Vse posode za gorivo je treba preskusiti z notranjim nadtlakom. Preskus se opravi na izgrajeni posodi za gorivo s serijskim nalivnim grlom in pokrovom. Posoda za gorivo se popolnoma napolni z vodo, vsi priključki, ki vodijo navzven, se zaprejo in skozi priključek za dovod goriva k motorju se povečuje tlak do vrednosti nadtlaka, ki ustreza dvojni višini obratovalnega nadtlaka, vendar najmanj 0,3 bara. Ta nadtlak je treba vzdrževati eno minuto. Med tem časom se ne sme pojaviti nobena razpoka v steni posode za gorivo niti puščanje vsebine. Trajne deformacije so dovoljene.
3.5.3.4 Posode za gorivo morajo biti odporne proti koroziji.
3.5.3.5 Vsak nadtlak v odnosu na obratovalni tlak se mora s pomočjo primernih naprav (odzračevalne odprtine, nadtlačni ventili in podobno) takoj izravnati. Odzračevalne odprtine morajo biti izvedene tako, da je izključena vsaka nevarnost požara.
3.5.4 Naprava za oskrbo z gorivom
3.5.4.1 V prostoru za voznika oziroma potnike ne sme biti nameščen noben del, ki je namenjen oskrbi vozila z gorivom.
3.5.4.2 Napeljava za gorivo in vsi drugi deli naprave za dovod goriva v motor morajo biti nameščeni tako, da so v razumni meri kar najbolj zaščiteni.
3.5.4.3 Deli napeljave za gorivo ne smejo biti izpostavljeni čezmernim obremenitvam zaradi zvijanja, upogibanja ali nihanja nadgradnje vozila ali motorja.
3.5.4.4 Povezave gibljivih cevi s togimi deli naprave za oskrbo z gorivom morajo biti izvedene tako, da ob delovnih pogojih delovanja vozila ostanejo tesne kljub staranju, zvijanju, upogibanju in vibracijam karoserije ali motorja.
3.5.4.5 Gorivo, ki bi lahko iztekalo iz kateregakoli dela naprave za oskrbo z gorivom, mora prosto odtekati na tla (cestišče) in ne sme v nobenem primeru priti v stik z izpušno napravo.
3.5.5 Varnostno stikalo
Zaradi zmanjšanja nevarnosti požara po zaustavitvi vozila je treba namestiti posebno varnostno stikalo, ki mora imeti naslednje lastnosti:
3.5.5.1 nameščeno mora biti tako, da ga voznik lahko doseže s svojega sedeža;
3.5.5.2 biti mora razločno označeno in opremljeno z zaščitnim pokrovom ali neko podobno napravo, ki preprečuje nehoteno vključitev. V neposredni bližini stikala mora biti ploščica z jasnim navodilom za uporabo, npr. “Odstraniti pokrov in ročico potisniti navzdol! Uporabiti samo pri stoječem vozilu!”.
5.5.5.3 Z vključitvijo stikala je treba doseči sočasno:
3.5.5.3.1 hitri odklop motorja;
3.5.5.3.2 aktiviranje glavnega stikala za odklop akumulatorjev, ki mora biti nameščeno čim bližje akumulatorjem in ki odklopi najmanj en pol akumulatorja od ostalega dela električne napeljave; to ne velja za tokokrog, ki napaja funkcijo po točki 3.5.5.3.3 te odredbe, in tokokroge ki so namenjeni za neprekinjeno delovanje tahografa in drugih naprav, katerih nenadni odklop bi lahko povzročil večjo nevarnost. Take naprave so npr.:
3.5.5.3.2.1 zasilna notranja razsvetljava,
3.5.5.3.2.2 odvzem toplote za dodatne grelne naprave,
3.5.5.3.2.3 centralno elektronsko zaklepanje vrat;
3.5.5.3.3 vklop varnostnih utripalk.
3.5.5.4 Poleg varnostnega stikala so lahko nameščene tudi druge naprave, ki opravljajo funkcije iz točke 3.4.5.3 te odredbe, vendar ne smejo vplivati na delovanje varnostnega stikala.
3.5.6 Električna oprema in kabli
3.5.6.1 Vsi kabli morajo biti dobro izolirani. Kabli in druga električna oprema morajo biti odporni proti vplivom temperature in vlage, ki so jim izpostavljeni. Posebno pozornost je treba posvetiti odpornosti proti temperaturam, olju in param v motornem prostoru.
3.5.6.2 Noben kabel ne sme biti izpostavljen močnejšemu toku od tistega, za katerega je bil predviden, ob upoštevanju najvišje temperature okolja in načina položitve.
3.5.6.3 Vsi tokokrogi morajo biti opremljeni z varovalkami ali prekinjevalniki tokokrogov, razen kabla za polnjenje akumulatorja in kabla za maso ter tistih tokokrogov, ki napajajo zaganjalnik, vžig, žarilne svečke in napravo za zaustavitev motorja. Tokokrogi, ki napajajo naprave z majhno porabo energije, so lahko varovani s skupno varovalko ali skupnim prekinjevalnikom, če nazivni tok ne presega 16 A.
3.5.6.4 Vsi kabli morajo biti dobro zaščiteni in tako varno položeni, da se ne morejo poškodovati zaradi obrabe ali drgnjenja.
3.5.6.5 Če napetost v enem tokokrogu ali več tokokrogih vozila presega 100 V ef (kvadratna srednja vrednost), mora biti v neposrednem dosegu voznika nameščeno stikalo, s katerim je mogoče vse te tokokroge odklopiti od glavnega napajalnega tokokroga. Stikalo, ki nima električnega stika z maso, mora prekiniti vse pole. To stikalo ne sme prekiniti tokokrogov, ki napajajo zunanjo osvetlitev vozila. Določila te točke se ne nanašajo na notranje tokokroge v sklopu neke električne naprave v vozilu.
3.5.6.6 Za osvetlitev notranjosti vozila morata biti predvidena najmanj dva tokokroga, pri čemer pa izpad enega tokokroga ne sme vplivati na drugega. Tokokrog, ki je namenjen izključno za napajanje stalne osvetlitve vstopnih oziroma izstopnih vrat, se lahko šteje za enega takih tokokrogov.
3.5.7 Akumulatorji
3.5.7.1 Vsi akumulatorji morajo biti dostopni in dobro pritrjeni.
3.5.7.2 Akumulatorji morajo biti nameščeni zunaj prostora za voznika in potnike in na mestu, ki je dobro prezračevano z zunanje strani.
3.5.8 Gasilni aparati in oprema za prvo pomoč
3.5.8.1 V vozilu mora biti predviden prostor za enega ali več gasilnih aparatov. En gasilni aparat mora biti nameščen v neposredni bližini voznika. Vsak gasilni aparat mora ustrezati točki 8A ali 21B po standardu CEN EN 3 - 1. del oziroma enakovrednemu nacionalnemu standardu.
3.5.8.2 V vozilu mora biti predviden prostor za eno ali več omaric za prvo pomoč. Prostor za omarico prve pomoči mora imeti najmanj prostornino 7 dm3 in najmanjša mera sme znašati 80 mm.
3.5.8.3 Gasilni aparati in oprema za prvo pomoč morajo biti zaščiteni pred krajo ali vandalizmom (npr. v notranjem predalu oziroma za steklom, ki se lahko razbije), pod pogojem, da so njihova mesta jasno označena in da so na voljo sredstva, s katerimi jih je v primeru potrebe mogoče preprosto izvleči.
3.5.9 Materiali
3.5.9 Uporaba vnetljivih materialov v oddaljenosti manj kot 100 mm od izpušne cevi ni dopustna, razen če je tak material dobro zaščiten. Za namene te točke se za vnetljiv šteje tisti material, ki ni predviden, da zdrži temperaturo, ki ji je lahko izpostavljen na tem mestu.
3.6 Izhodi
3.6.1 Število
3.6.1.1 Najmanjše število delovnih vrat v odvisnosti od števila potnikov in razreda avtobusa je:
-------------------------------------------------------------------------------
Število delovnih vrat
-------------------------------------------------------------------------------
Število potnikov (N) Razred I Razred II Razred III
-------------------------------------------------------------------------------
23-45 1 1 1
46-70 2 1 1
71-100 Homologacija A 3 2 1
Homologacija B 2 2 1
prek 100 4 3 1
-------------------------------------------------------------------------------
3.6.1.2 V vsakem togem delu zgibnega avtobusa morajo biti najmanj ena delovna vrata, v prednjem delu zgibnega avtobusa razreda I pa najmanj dvoje delovnih vrat.
3.6.1.3 Vsako vozilo mora imeti najmanj dvoje vrat.
3.6.1.4 Po določilih tega predpisa se štejejo vrata, ki se odpirajo s tujo pomočjo, za izhod samo, če jih je mogoče, kadar je to potrebno, z lahkoto odpreti z roko po enkratnem aktiviranju naprave iz točke 3.6.5.1 te odredbe.
3.6.1.4.1 Vsako notranje stopnišče med zgornjim in spodnjim nivojem se šteje za izhod z zgornjega nivoja.
3.6.1.4.2 Vse osebe na spodnjem nivoju morajo v nujnem primeru imeti možnost izhoda iz vozila, ne da bi morale prek zgornjega nivoja.
3.6.1.4.3 Sredinski prehod zgornjega nivoja mora biti povezan z enim ali več notranjimi stopnišči z dostopnim prehodom delovnih vrat ali s sredinskim prehodom spodnjega nivoja v oddaljenosti 3 m od delovnih vrat.
a) V avtobusih razredov I in II morata biti dve stopnišči ali najmanj eno stopnišče in eno polstopnišče,
če se na zgornjem nivoju prevaža več kot 50 potnikov.
b) V avtobusih razreda III morata biti dve stopnišči ali najmanj eno stopnišče in eno polstopnišče, če
se na zgornjem nivoju prevaža več kot 30 potnikov.
3.6.1.5 Najmanjše število izhodov v sili mora biti tako, da je skupno število izhodov skladno z zahtevami naslednje tabele. Število izhodov za vsak posamezen nivo in vsak posamezen oddelek se določa posebej. Toaletni prostor oziroma kuhinja se pri določanju števila izhodov v sili ne šteje za ločen oddelek. Strešna loputa se lahko šteje le za izhod v sili.
----------------------------------------------------------------
Število potnikov in posadke, ki se Najmanjše skupno število
prevažajo v vsakem oddelku ali na izhodov v sili
vsakem nivoju, na oddelek
----------------------------------------------------------------
1-8 2
8-16 3
17-30 4
31-45 5
46-60 6
61-75 7
76-90 8
več kot 90 9
----------------------------------------------------------------
3.6.1.6 Pri zgibnih avtobusih je treba pri določanju predvidenih izhodov upoštevati vsak togi del vozila kot samostojno vozilo. Število potnikov je treba določiti za vsak togi del posebej, prehod med obema deloma pa se ne sme šteti za izhod.
3.6.1.7 Dvojna delovna vrata se štejejo za dvoje vrat, dvojno okno pa za dvoje zasilnih izhodov v oknu.
3.6.1.8 V avtobusih razredov II in III morajo biti v strehi zgornjega nivoja še zasilni izhodi skozi strešno loputo. Zasilni izhodi skozi streho so lahko tudi v avtobusih razreda I. Število zasilnih izhodov v strehi mora biti naslednje:
-----------------------------------------------------------
Skupno število potnikov Število izhodov v strehi
na zgornjem nivoju (Aa)
-----------------------------------------------------------
50 ali manj 1
več kot 50 2
-----------------------------------------------------------
3.6.1.9 Če prostor za voznika ni povezan s prostorom za potnike s prehodom, ki ustreza eni od zahtev, opisanih v točki 3.7.5.3, mora imeti dva izhoda, ki se ne smeta nahajati na isti strani vozila. Če je eden od teh izhodov okno, mora ustrezati predpisom za zasilni izhod v oknu iz točke 3.6.8 te odredbe. Zahteve točk od 3.6.3 do 3.6.7, od 3.7.1 do 3.7.2 in 3.7.8 se ne uporabljajo za tovrstne izhode.
3.6.1.10 En ali dva sedeža sta dovoljena tudi vzporedno ob vozniku za dodatne osebe. V tem primeru morajo biti izhodi iz točke 3.6.1.9 vrata. Vozniška vrata se za te osebe lahko štejejo za izhod v sili, če vozniški sedež, volan, okrov motorja, menjalna ročica in ročica ročne zavore ne predstavljajo prevelike ovire. Vrata, predvidena za te dodatne osebe, se lahko štejejo tudi za izhod v sili za voznika.
V vozniškem oddelku je lahko nameščenih do pet dodatnih sedežev, če ti dodatni sedeži in prostor zanje ustrezajo vsem zahtevam te odredbe.
3.6.1.11 V pogojih, opisanih v točkah 3.6.1.9 in 3.6.1.10, izhodi, predvideni v vozniškem oddelku, ne štejejo k številu vrat, ki jih zahtevajo točke od 3.6.1.1 do 3.6.1.3, niti k številu izhodov, zahtevanih v točki 3.6.1.5.
3.6.1.12 Če je vozniški oddelek in sedeži, ki se nahajajo v njem, dostopen iz ostalega dela potniškega prostora po prehodu, ki ustreza pogojem, opisanim v točki 3.7.5.3, ni potreben zunanji izhod za vozniški oddelek.
3.6.1.13 Če vozniška vrata ali neki drug izhod iz vozniškega oddelka izpolnjuje pogoje iz točke 3.6.1.12, se ta lahko šteje za izhod za potnike samo, če je potnikom omogočen prehod med volanom in vozniškim sedežem.
3.6.1.14 Točki 3.6.1.12 in 3.6.1.13 ne preprečujeta, da so med vozniškim sedežem in potniškim prostorom vrata ali neka druga pregrada, če lahko voznik v sili to pregrado hitro odpre oziroma odstrani. Vozniška vrata v oddelku, ki je zaščiten s tako pregrado, ne štejejo za izhod za potnike.
3.6.2 Razmestitev izhodov
3.6.2.1 Delovna vrata morajo biti na desni strani vozila in najmanj ena od teh vrat morajo biti v prednjem delu vozila.
3.6.2.2 Dvoje vrat morajo biti med seboj toliko oddaljenih, da znaša razdalja med navpičnima osema obeh vrat najmanj 25% skupne dolžine vozila oziroma 40% skupne dolžine potniškega prostora na spodnjem nivoju. To ne velja, če so ta vrata na različnih straneh vozila. Če so ena od teh vrat dvojna vrata, se ta razdalja meri med obemi najbolj oddaljenimi vrati.
3.6.2.3 Izhodi na vsakem nivoju morajo biti razporejeni tako, da je število izhodov na vsaki strani vozila enako. Izjema so vozniška vrata, pri čemer:
3.6.2.3.1 Homologacija A:
Nobena vrata ne smejo biti na levi strani vozila.
3.6.2.3.2 Homologacija B:
Najmanj ena vrata za izhod v sili morajo biti na levi strani vozila.
3.6.2.4 Na zgornjem nivoju se mora nahajati najmanj en zasilni izhod na prednji ali na zadnji strani vozila.
3.6.2.5 Izhodi, ki so na isti strani vozila, morajo biti primerno razporejeni po celotni dolžini vozila.
3.6.2.6 Namestitev vrat v zadnjo steno avtobusa je dovoljena, če to niso delovna vrata.
3.6.2.7 Če ima vozilo zasilne izhode skozi strešne lopute, morajo biti le-ti razporejeni takole: če je samo en tak izhod, mora biti v srednji tretjini vozila, če sta dva, razdalja med njima ne sme biti manjša kot 2 m, merjeno med najbližje si ležečima robovoma odprtin, in to vzporedno z vzdolžno osjo vozila.
3.6.3 Najmanjše mere izhodov
3.6.3.1 Izhodi morajo imeti naslednje najmanjše mere (v cm):
.--------------------------.---------.--------------.-----------.------------.------------------------.
Razred I . Razred II . Razred III . Opombe
.-----------.--------------.---------.--------------.-----------.------------.------------------------.
. . . višina . 180 . 165 . 165 . homologacija A .
. . . .---------------------------------------.------------------------.
. . . . 175 . 165 . 165 . homologacija B .
. . .---------.--------------.-----------.------------.------------------------.
. delovna . . . enojna vrata 65 širina je lahko za .
. vrata . odprtina . širina . dvojna vrata 120 10 cm manjša, če se .
. . vrat . . . meri v višini ročajev .
.-----------. .---------.---------------------------------------.------------------------.
. zasilna . . višina . 125 . .
. . .---------.---------------------------------------. .
. vrata . . širina . 55 . .
.-----------.--------------.---------.---------------------------------------.------------------------.
. zasilni . površina . . v odprtino je treba .
. izhod . odprtine . 4000 . včrtati pravokotnik .
. v oknu . (cm2) . . 50 x 70 cm (v x š) .
.-----------.------------------------.---------------------------------------.------------------------.
. zasilni izhod v oknu na zadnji . v odprtino mora biti mogoče včrtati pravokotnik z .
. steni, če proizvajalec ni . višino 35 in širino 155 cm; vogali pravokotnika so .
. predvidel zasilnega izhoda v . lahko zaobljeni s polmerom, ki ni večji od 25 cm .
. oknu s predpisanimi merami . .
.------------------------------------.----------------------------------------------------------------.
. strešna . površina . . v odprtino je treba .
. loputa - . odprtine . 4000 . včrtati pravokotnik .
. zasilni . (cm2) . . 50 x 70 cm .
. izhod . . . .
------------------------------------------------------------------------------------------------------.
3.6.4 Tehnični predpisi za vsa delovna vrata
3.6.4.1 Delovna vrata se morajo tako z notranje kot tudi z zunanje strani odpirati z lahkoto takrat, ko vozilo stoji (ni pa nujno med vožnjo). Ta predpis ne izključuje možnosti, da se vrata z zunanje strani zaklenejo, če jih je kljub temu mogoče odpreti z notranje strani.
3.6.4.2 Pri neobremenjenem vozilu, ki stoji na ravni podlagi, se naprava za odpiranje vrat z zunanje strani ne sme nahajati višje od 180 cm nad tlemi.
3.6.4.3 Enojna vrata z ročnim odpiranjem, ki se odpirajo navzven preko zunanjega obrisa karoserije, morajo biti s tečaji ali v vrtiščih tako obešena, da se v primeru, ko se v odprti legi pri vožnji vozila naprej zadenejo ob trden predmet, lahko zaprejo.
3.6.4.4 Če so vrata opremljena z zaskočno ključavnico, mora imeti ta dvoje zaskočnih stopenj.
3.6.4.5 Na notranji strani vrat ne sme biti nobene priprave za pokrivanje stopnic, ko so vrata zaprta. To pa ne izključuje prisotnosti delov mehanizma za odpiranje vrat in druge opreme, pritrjene na notranji strani vrat, če se ta nahaja v prostoru stopnišča, ko so vrata zaprta, in ne predstavlja podaljška površine poda, na katero bi potnik lahko stopil.
3.6.4.6 Če ni mogoč neposreden pregled, morajo biti nameščene optične ali druge naprave, ki omogočajo vozniku, da lahko s svojega sedeža opazi, če se potnik nahaja v neposredni bližini nesamodejnih vrat, in to znotraj ali zunaj vozila. Pri vozilih razreda I se ta zahteva nanaša na notranjo stran vseh delovnih vrat in na neposredno bližino vseh notranjih stopnišč, ki vodijo na zgornji nivo.
3.6.4.7 Vsaka vrata, ki se odpirajo navznoter, morajo biti izvedena tako, da pri svojem gibanju ne morejo poškodovati potnikov. Po potrebi morajo biti nameščene posebne varovalne naprave.
3.6.4.8 Če se delovna vrata nahajajo v bližini vrat toaletnega prostora ali vrat v drug notranji prostor, morajo biti zaščitena pred nehotenim odpiranjem. To pa ne velja, če se delovna vrata med vožnjo s hitrostjo, večjo od 5 km/h, samodejno zapahnejo.
3.6.5 Dodatne tehnične predpise za delovna vrata, ki se odpirajo s tujo silo, vsebujejo določila točke 5.6.5 pravilnika ECE R 107.00.
3.6.6 Dodatne tehnične predpise za samodejna delovna vrata vsebujejo določila točke 5.6.6 pravilnika ECE R 107.00.
3.6.7 Tehnični predpisi za zasilna vrata
3.6.7.1 Ko vozilo miruje, se morajo zasilna vrata z lahkoto odpirati tako z notranje kot tudi z zunanje strani. Ta predpis ne izključuje možnosti, da se vrata z zunanje strani zaklenejo, če jih je kljub temu mogoče z normalnim mehanizmom za odpiranje odpreti z notranje strani.
3.6.7.2 Zasilna vrata ne smejo biti izvedena niti kot vrata z odpiranjem s pomočjo tuje sile niti kot drsna vrata.
3.6.7.3 Pri neobremenjenem vozilu, ki stoji na ravni podlagi, se ročaj za odpiranje zasilnih vrat spodnjega nivoja z zunanje strani ne sme nahajati višje kot 180 cm nad tlemi.
3.6.7.4 Zasilna vrata, ki so pritrjena na tečajih v bočnih stenah vozila, morajo biti nasajena na prednjem delu vrat in se morajo odpirati navzven. Trakovi, verige ali druge priprave za omejevanje kota odpiranja vrat so dovoljeni, če ne preprečujejo, da se vrata odprejo za najmanj 1000 in da ostanejo odprta v tej legi.
3.6.7.5 Če se zasilna vrata nahajajo v bližini vrat toaletnega prostora ali vrat v drug notranji prostor, morajo biti zaščitena pred nehotenim odpiranjem. To pa ne velja, če se zasilna vrata med vožnjo s hitrostjo, večjo od 5 km/h, samodejno zapahnejo.
3.6.7.6 Vsa zasilna vrata, ki niso dobro vidna z voznikovega sedeža, morajo biti opremljena z zvočno opozorilno napravo, ki opozarja voznika, če niso popolnoma zaprta. Ta naprava se ne sme izključiti s samim zapiranjem krila vrat, ampak samo z zaprtjem zapaha vrat.
3.6.8 Tehnični predpisi za zasilni izhod v oknu
3.6.8.1 Vsako okno, predvideno za zasilni izhod, ki je pritrjeno s tečaji, se mora odpirati navzven.
3.6.8.2 Vsako okno, predvideno za zasilni izhod:
3.6.8.2.1 se mora v trenutku z lahkoto odpreti z notranje oziroma zunanje strani s pripravo, ki jo tehnična služba šteje za primerno, ali pa
3.6.8.2.2 mora biti izdelano iz varnostnega stekla, ki ga je mogoče lahko razbiti. To pomeni, da ne sme biti izdelano iz lepljenega stekla ali plastike.
3.6.8.3 Okna, predvidena za zasilni izhod, ki se dajo zapahniti z zunanje strani, morajo biti izvedena tako, da jih je vedno mogoče odpreti z notranje strani.
3.6.8.4 Okno, predvideno za zasilni izhod, ki je opremljeno z vodoravnim šarnirjem na zgornji strani, mora imeti posebno pripravo, ki drži okno v odprti legi.
3.6.8.5 Razdalja med spodnjim robom okna, predvidenega za zasilni izhod v bočni steni vozila, in podom vozila neposredno pod oknom ne sme biti pri oknu, ki je pritrjeno na tečajih, večja od 100 cm in ne manjša od 65 cm pri oknu s tečaji oziroma 50 cm pri oknu, ki je predvideno za razbitje.
Razdalja okna s tečaji je sicer lahko tudi zmanjšana na 50 cm, če je odprtina okna do višine 65 cm zavarovana z varnostno pripravo, ki preprečuje morebiten izpad potnika iz vozila. V takem primeru mora imeti okno nad omenjeno varnostno pripravo najmanj take mere, kot so zahtevane za zasilni izhod v oknu.
3.6.8.6 Vsa okna, predvidena za zasilni izhod, ki so pritrjena s tečaji in niso dobro vidna z voznikovega sedeža, morajo biti opremljena z zvočno opozorilno napravo, ki opozarja voznika, kadar niso popolnoma zaprta. Ta naprava se ne sme izključiti s samim premikanjem okna, ampak samo z zaprtjem zapaha okna.
3.6.9 Tehnični predpisi za zasilni izhod v strešni loputi
3.6.9.1 Strešne lopute, predvidene za zasilni izhod, morajo biti nameščene tako, da dostop do njih ni oviran niti z notranje niti z zunanje strani. Lopute, ki so prirejene tako, da se izvržejo, morajo imeti učinkovito zaščito pred nehotenim odpiranjem.
3.6.9.2 Strešne lopute, predvidene za zasilni izhod, se morajo z lahkoto odpirati tako z zunanje kot tudi z notranje strani. Ta predpis ne izključuje možnosti, da se lopute zaradi parkiranja vozila zapahnejo, če jih je kljub temu mogoče z normalnim mehanizmom za odpiranje odpreti z notranje strani.
3.6.10 Tehnični predpisi za zložljive stopnice
Če so na vozilu vgrajene zložljive stopnice, morajo ustrezati naslednjim pogojem:
3.6.10.1 Njihovo delovanje mora biti sinhronizirano z delovanjem ustreznih delovnih ali zasilnih vrat.
3.6.10.2 Pri zaprtih vratih ne sme noben del stopnice štrleti za več kot 10 mm iz obrisa okoliškega dela nadgradnje.
3.6.10.3 Pri odprtih vratih in iztegnjeni stopnici mora površina stopnice ustrezati zahtevam točke 3.7.7 te odredbe.
3.6.10.4 Pri iztegnjeni stopnici mora biti preprečeno premikanje vozila z mesta s pomočjo lastnega pogona. Pri ročnem upravljanju stopnice mora zvočni ali svetlobni signal opozarjati voznika, dokler stopnica ni v celoti uvlečena.
3.6.10.5 Dokler se vozilo premika, ne sme biti mogoče premakniti zložljive stopnice v iztegnjeno lego. Če mehanizem za premikanje stopnice odpove, se mora stopnica sklopiti in ostati v taki legi. Tak primer ali pa poškodba same stopnice ne sme vplivati na normalno odpiranje vrat.
3.6.10.6 Če potnik stoji na iztegnjeni stopnici, ne sme biti mogoče zapreti vrat pri tej stopnici. Izpolnjevanje tega določila se preveri tako, da se na sredino iztegnjene stopnice postavi utež z maso 15 kg, kar ustreza teži majhnega otroka. Ta zahteva pa ne velja za vrata v neposrednem vidnem polju voznika.
3.6.10.7 Premikanje zložljive stopnice ne sme ogroziti potnikov ali oseb, ki stojijo na postaji.
3.6.10.8 Vsi naprej in nazaj usmerjeni vogali zložljive stopnice morajo biti zaokroženi s polmerom, ki ni manjši od 5 mm, vsi robovi pa morajo biti zaokroženi s polmerom najmanj 2,5 mm.
3.6.10.9 Pri odprtih vratih mora ostati zložljiva stopnica trdno v svoji iztegnjeni legi. Pri obremenitvi 136 kg na sredini enojne stopnice in 272 kg na sredini dvojne stopnice, ne sme biti upogib kateregakoli dela stopnice večji kot 10 mm.
3.6.11 Napisi
3.6.11.1 Vsak zasilni izhod mora biti z notranje in zunanje strani vozila označen z napisom “Zasilni izhod” ali pa z mednarodnim simbolom.
3.6.11.2 Vse naprave za zasilno odpiranje delovnih vrat in tudi za odpiranje zasilnih izhodov morajo biti označene z notranje in zunanje strani vozila s posebnim simbolom ali napisom.
3.6.11.3 Na vseh napravah za zasilno odpiranje izhodov ali v njihovi neposredni bližini mora biti jasno navodilo za uporabo.
3.6.11.4 Napisi iz točk od 3.6.11.1 do 3.6.11.3 te odredbe morajo biti v slovenskem jeziku.
3.7 Notranja oprema
3.7.1 Dostop do delovnih vrat (skica 1 dodatka št. 3 pravilnika ECE R 107.00)
3.7.1.1 Prazen prostor, ki se od stranske stene vozila, v kateri so nameščena delovna vrata, razteza v notranjost vozila, mora omogočati prost prehod preskusnega telesa z debelino 2 cm, širino 40 cm in višino 70 cm nad tlemi, na katerega je simetrično postavljeno drugo preskusno telo z isto debelino, a s širino 55 cm in višino, ki je navedena v spodnji tabeli za posamezen razred avtobusa in alternativno vrsto homologacije. Dvodelno preskusno telo je treba med premikanjem iz izhodiščnega položaja do točke, kjer se dotakne prve stopnice, držati vzporedno z odprtino vrat. Izhodiščno lego določa točka, kjer se proti notranjosti vozila obrnjena ploskev preskusnega telesa dotika tangente zunanje odprtine vrat. Nato je treba preskusno telo držati pravokotno na predvideno pot uporabnika prehoda (potnika).
3.7.1.2 Višina drugega dela preskusnega telesa je predpisana v spodnji tabeli. Alternativno se lahko uporabi vmesni kos trapezne oblike z višino 50 cm, ki predstavlja prehod širine spodnjega dela v zgornji del preskusnega telesa. Pri tem pa mora biti skupna višina zgornjega pravokotnega dela skupaj s trapeznim prehodnim delom 110 cm za vse razrede avtobusov z izjemo homologacije B za razred I, kjer znaša 105 cm:
-------------------------------------------------------------------------------
Razred Višina zgornjega dela (cm),
vozila glej sliko 1, dodatek 3 (ECE R107) Alternativa
-------------------------------------------------------------------------------
I Homologacija A 110 110
Homologacija B 105 105
II 95 110
III 95 110
-------------------------------------------------------------------------------
3.7.1.3 Potem se dvodelno preskusno telo premakne za 30 cm iz svoje izhodiščne lege, držati pa ga je treba tako, da se dotika zgornje površine stopnice.
3.7.1.4 Valjasto preskusno telo (točka 3.7.5 te odredbe in skica 3 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 107.00), ki je namenjeno kontroli prostega prostora prehoda, je treba premakniti iz prehoda v smeri verjetnega pomikanja izstopajočega potnika do lege, kjer njegova srednja os doseže zgornji rob zgornje stopnice, oziroma dokler se ravnina, ki poteka tangencialno na zgornji del valja, ne dotakne dvodelnega preskusnega telesa - odvisno od tega, kaj se zgodi prej - in nato držati v tej legi (skica 9 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 107.00).
3.7.1.5 Med valjastim preskusnim telesom v legi po točki 3.7.1.4 te odredbe in dvodelnim preskusnim telesom v legi po točki 3.7.1.3 te odredbe mora biti prazen prostor, katerega spodnja in zgornja meja sta naznačeni v skici 9 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 107.00. Ta prostor mora biti oblikovan tako, da dopušča prost prehod posebnega preskusnega telesa (v navpični legi), katerega debelina je največ 2 cm, zunanja oblika pa ustreza obrisu valjastega preskusnega telesa (točka 3.7.5.1 te odredbe). To posebno preskusno telo je treba premikati od zgornje lege, kjer se tangencialno dotika valjastega preskusnega telesa, v smeri verjetnega gibanja izstopajočega potnika, dokler se ne dotakne dvodelnega preskusnega telesa, ki stoji na spodnji stopnici. Spodnji del posebnega preskusnega telesa se mora pri tem gibati po namišljeni črti, ki povezuje zgornje robove vseh stopnic (skica 9 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 107.00).
3.7.1.6 Potreben prosti prostor za premikanje dvodelnega preskusnega telesa ne sme vključevati prostora, ki se nahaja 30 cm pred neobremenjeno sedežno blazino sedeža, ki je obrnjen naprej ali nazaj, oziroma 22,5 cm pri sedežu, ki je nameščen na koloteku, pa do najvišje točke blazine.
3.7.1.7 Zložljivi sedeži morajo biti pri določanju tega prostora v položaju uporabe sedeža.
3.7.1.8 Za osebje namenjen zložljivi sedež lahko v položaju uporabe zapre dostop do enih delovnih vrat, če:
3.7.1.8.1 je v vozilu samem in tudi v homologacijskem dokumentu jasno napisano, da je ta sedež namenjen izključno spremnemu osebju avtobusa;
3.7.1.8.2 se sedež, ko ni v uporabi, samodejno preklopi v lego, da so pogoji iz točke 3.7.1.1 ali 3.7.1.2 in točk od 3.7.1.3 do 3.7.1.5 te odredbe izpolnjeni;
3.7.1.8.3 ta vrata ne štejejo za predpisan izhod po določilih točke 3.7.1.5 te odredbe;
3.7.1.8.4 je sedež opremljen s samodejnim varnostnim pasom in
3.7.1.8.5 če noben del tega sedeža v položaju uporabe ali pa v sklopljenem položaju ne štrli preko navpične ravnine, ki poteka skozi srednjo točko sedežne blazine voznikovega sedeža v njegovi najbolj nazaj pomaknjeni legi in sredino zunanjega ogledala, nameščenega na bočni steni vozila, ki je nasprotna voznikovemu sedežu.
3.7.1.9 Ko vozilo stoji na ravni in vodoravni podlagi v normalnih pogojih za vožnjo, ne sme naklon poda dostopnih prehodov presegati 3%.
3.7.1.10 Prehodi in dostopi morajo biti prekriti z nedrsečim materialom.
3.7.2 Dostop do zasilnih vrat (skica 2 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 107.00)
3.7.2.1 Prazen prostor med prehodom in odprtino zasilnih vrat mora omogočati premikanje preskusnega telesa v pokončni (navpični) legi. Preskusno telo sestavlja dvodelen valj, ki ima spodaj do višine 70 cm nad podom premer 30 cm, naprej do skupne višine 140 cm pa premer 55 cm.
3.7.2.2 Osnovna ploskev spodnjega valja mora ležati v projekciji zgornjega valja.
3.7.2.3 Če se vzdolž prehoda nahajajo zložljivi sedeži, morajo biti pri preskusu ti v položaju uporabe.
3.7.3 Dostop do zasilnih izhodov v oknih
3.7.3.1 Skozi vsako okno, ki je namenjeno za zasilni izhod, mora biti mogoče pomakniti preskusno telo, in sicer od sredinskega prehoda ven iz vozila.
3.7.3.2 Preskusno telo je treba premikati v smeri, ki bi jo v sili uporabil potnik v vozilu, ko bi hotel zapustiti vozilo. Preskusno telo je pri tem treba držati pravokotno na smer gibanja.
3.7.3.3 Kot preskusno telo se v tem primeru uporabi tanka plošča z merama 60 x 40 cm, katere vogali so zaokroženi s polmerom 20 cm. Pri zasilnem izhodu v zadnjem oknu pa preskusno telo lahko meri 140 x 35 cm, pri čemer so vogali zaokroženi s polmerom 17,5 cm.
3.7.4 Dostop do zasilnih izhodov skozi strešno loputo
Najmanj en zasilni izhod skozi strešno loputo mora biti nameščen nad delom sedeža ali kakšnim drugim ustreznim delom, ki omogoča dostop do strešne lopute.
3.7.5 Prehodi (skica 3 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 107.00)
3.7.5.1 V vozilih za javni prevoz potnikov morajo biti prehodi tako dimenzionirani, da omogočajo prosto premikanje preskusnega telesa, ki ga sestavljata dva soosna valja, ki ju povezuje narobe obrnjen prisekan stožec z naslednjimi merami (v cm):
----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Razred I Razred II Razred III
----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Zgor. nivo Spod. nivo Zgor. nivo Spod. nivo Zgor. nivo Spod. nivo
----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Premer spodnjega valja 45 45 35 35 30 30
Višina spodnjega valja 90 102 90 102 90 102
Premer zgornjega valja 55 55 55 55 45 45
Višina zgornjega valja 50 50 50 50 50 50
Skupna Homologacija A 168 180 168 180 168 180
višina Homologacija B 172 177 168 180 168 180
----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Preskusno telo se med preskusom lahko dotika ročajev in zank na oprijemnem drogovju in jih lahko tudi premika.
3.7.5.2 Pri vozilih razreda I se lahko premer spodnjega valja zmanjša s 45 na 40 cm v tistem delu sredinskega prehoda, ki se nahaja:
3.7.5.2.1 za navpično prečno ravnino 1,5 m pred srednjico zadnje osi in
3.7.5.2.2 za navpično prečno ravnino, ki poteka skozi zadnji rob odprtine zadnjih delovnih vrat.
3.7.5.3 Če ni izhoda pred sedežem oziroma vrsto sedežev:
3.7.5.3.1 Pri naprej obrnjenih sedežih mora prednji rob valjastega telesa, določenega v točki 3.7.5.1 te odredbe, doseči prečno navpično ravnino, ki je tangencialna na najbolj sprednjo točko naslona najbolj sprednjega sedeža, in ostati v tej legi. Od te ravnine mora biti mogoče premikati preskusno ploščo po skici 12 dodatka 3 k pravilniku ECE R 107.00 tako, da se iz izhodiščne lege, ko se dotika valjastega preskusnega telesa, premakne naprej za 66 cm (glej skico 13A dodatka 3 k pravilniku ECE R 107.00). Pri tem je preskusna plošča postavljena prečno na smer gibanja.
3.7.5.3.2 Pri sedežih, ki so obrnjeni v sredinski prehod, mora valjasto preskusno telo doseči najmanj prečno ravnino, ki sovpada z navpično ravnino, ki poteka skozi sredino prednjega sedeža (glej skico 13B dodatka 3 k pravilniku ECE R 107.00).
3.7.5.3.3 Pri nazaj obrnjenih sedežih mora prednji rob valjastega telesa doseči najmanj prečno navpično ravnino, ki je tangencialna na prednji rob sedežne blazine prednje vrste sedežev (glej skico 14 dodatka 3 k pravilniku ECE R 107.00).
3.7.5.4 Pri vozilih razreda III so lahko sedeži na eni ali obeh straneh prehoda bočno premični. V tem primeru se lahko širina prehoda zmanjša na mero, ki ustreza premeru spodnjega valja 22 cm, če je vsak tak sedež opremljen z napravo, ki omogoča osebi, ki stoji v prehodu, da sama premakne sedež, tudi če je zaseden, nazaj v tako lego, da je svetla širina prehoda najmanj 30 cm.
3.7.5.5 Pri zgibnih avtobusih mora biti mogoče preskusno telo iz točke 3.7.5.1 te odredbe neovirano premikati skozi gibljivi del vozila. Noben del upogljive notranje obloge vozila, še posebej ne del meha, ne sme štrleti v prehod.
3.7.5.6 Vgradnja stopnic v sredinskem prehodu je dovoljena. Stopnice ne smejo biti ožje od efektivne širine prehoda na zgornjem robu stopnice.
3.7.5.7 Zložljivi sedeži, ki bi omogočali potnikom, da bi sedeli v prehodu, niso dovoljeni.
3.7.6 Stopnišča med spodnjim in zgornjim nivojem (glej skico 1 dodatka 3 k pravilniku ECE R 107.00)
3.7.6.1 Najmanjša širina katerega koli stopnišča med spodnjim in zgornjim nivojem mora omogočati prost prehod preskusnega telesa po skici 1 dodatka 3 k pravilniku ECE R 107.00. Preskusno telo je treba premikati iz izhodišča v prehodu spodnjega nivoja navzgor na zadnjo stopnico v smeri verjetnega gibanja potnika, ki uporablja stopnišče.
3.7.6.2 Stopnišča med spodnjim in zgornjim nivojem morajo biti tako konstruirana, da tudi med močnim zaviranjem ni nevarnosti, da bi sila vztrajnosti potnika vrgla po stopnicah navzdol.
Šteje se, da je ta zahteva izpolnjena, če stopnišče izpolnjuje vsaj enega od naslednjih pogojev:
3.7.6.2.1 noben del stopnišča se ne spušča v smeri vožnje naprej;
3.7.6.2.2 stopnišče je opremljeno z varovalno napravo ali
3.7.6.2.3 na zgornjem delu stopnišča je samodejno delujoča naprava, ki preprečuje uporabo stopnišča med vožnjo; to napravo mora biti mogoče v sili enostavno odpreti.
3.7.6.3 S pomočjo valja iz točke 3.7.5.1 te odredbe je treba preveriti primernost dostopa iz sredinskih prehodov do stopnišča.
3.7.7 Naklon sredinskega prehoda
Naklon sredinskega prehoda ne sme prekoračiti:
3.7.7.1 8% pri avtobusih razredov I in II ali
3.7.7.2 12,5% pri avtobusih razreda III,
3.7.8 Stopnice (skica 4 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 107.00)
3.7.8.1 Vrednosti za največjo in najmanjšo višino in najmanjšo globino stopnic za potnike pri delovnih in zasilnih vratih in vmesnih stopniščih ter v samem vozilu so (cm):
-------------------------------------------------------------------------------
Razred I Razred II Razred III
-------------------------------------------------------------------------------
Prva največja višina 361) 401)2) 401)2)
stopnica najmanjša globina 30
-------------------------------------------------------------------------------
Naslednje največja višina 253) 35 35
stopnice najmanjša višina 12
najmanjša globina 20
-------------------------------------------------------------------------------
1) 85 cm pri zasilnih vratih spodnjega nivoja in 150 cm pri zasilnih vratih zgornjega nivoja.
2) 43 cm pri vozilu z izključno mehanskim vzmetenjem.
3) Pri vratih za zadnjo osjo je stopnice lahko visoka 30 cm.
3.7.8.2 Višina stopnice se po določilih tega odstavka meri v sredini njene širine. Pri tem morajo proizvajalci vozil posebno pozornost posvetiti invalidnim in drugim osebam z oteženim gibanjem, še posebej v vozilih razreda I, tako da predvidijo kar najmanjšo možno višino stopnic.
3.7.8.3 Noben prehod iz poglobljenega sredinskega prehoda na površino s sedeži ne šteje za stopnico. Višinska razlika med tema dvema površinama pa ne sme presegati 35 cm.
3.7.8.4 Višina prve stopnice nad cestiščem se meri pri neobremenjenem vozilu, pri čemer mora tlak zraka v avtopnevmatikah ustrezati zahtevam proizvajalca za tehnično dovoljeno skupno maso vozila.
3.7.8.5 Če je stopnic več kot ena, lahko prva stopnica sega 10 cm v površino navpične projekcije druge stopnice, pri navpični projekciji na naslednjo spodaj ležečo stopnico pa mora ostati prosta površina z globino najmanj 20 cm (skica 4 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 107.00). Pri tem morajo biti robovi stopnic izvedeni tako, da je možnost spotikanja potnikov kar najmanjša. Robovi stopnic morajo biti izvedeni v svetli kontrastni barvi oziroma razločno označeni.
3.7.8.6 Širina in oblika stopnic morata biti izbrani tako, da je pri enojnih vratih mogoče položiti na prvo stopnico pravokotnik z merama 40 x 30 cm, na vsako od ostalih stopnic pa pravokotnik z merama 40 x 20 cm, pri dvojnih vratih pa dva taka pravokotnika. Šteje se, da je ta pogoj izpolnjen, če je na stopnico mogoče položiti najmanj 95% površine pravokotnika. Pri dvojnih vratih mora vsaka polovica vrat izpolnjevati te pogoje.
3.7.8.7 Površine stopnic morajo biti nedrseče.
3.7.9 Potniški sedeži (vključno s zložljivimi sedeži) in prostor za sedeee potnike
3.7.9.1 Najmanjša širina sedeža (skica 5 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 107.00)
3.7.9.1.1 Najmanjša širina sedežne blazine, merjena od vzdolžne navpične ravnine, ki poteka skozi sredino sedeža, mora biti:
3.7.9.1.1.1 Homologacija A:
a) 20,0 cm pri avtobusih razredov I in II in
b) 22,5 cm pri avtobusih razreda III.
3.7.9.1.1.2 Homologacija B:
20,0 cm pri avtobusih razredov I in II in III.
3.7.9.1.2 Najmanjša širina razpoložljivega prostora za vsak sedež, merjena od vzdolžne navpične ravnine, ki poteka skozi sredino sedeža v višini med 27 in 65 cm nad površino neobremenjene sedežne blazine, mora biti:
3.7.9.1.2.1 Homologacija A:
a) 25,0 cm pri posameznih sedežih in
b) 22,5 cm pri sedežni klopi za dva in več potnikov.
3.7.9.1.2.2 Homologacija B:
22,5 cm pri sedežni klopi za dva in več potnikov v avtobusih razredov I, II in III. Vendar je pri avtobusih razreda I zaradi potrebe po namestitvi čim večjega števila sedežev na spodnjem nivoju in zaradi prostorskih omejitev nad koloteki in v zadnjem delu vozila ta širina lahko zmanjšana na 20,0 cm, in to na 25% vseh sedežev.
3.7.9.1.2.3 Pri merjenju širine sredinskega prehoda se ne upošteva, ali zgoraj definiran prostor štrli v prehod ali ne.
3.7.9.2 Najmanjša globina sedežne blazine (skica 7 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 107.00) mora biti:
3.7.9.2.1 Homologacija A:
a) 35 cm pri avtobusih razreda I in
b) 40 cm pri avtobusih razredov II in III.
3.7.9.2.2 Homologacija B:
35 cm pri avtobusih razredov I, II in III.
3.7.9.3 Višina sedežne blazine (skica 6 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 107.00)
Višina neobremenjene sedežne blazine nad podom mora biti taka, da znaša razdalja med podom in vodoravno ravnino, ki se dotika prednjega zgornjega roba sedežne blazine, od 40 do 50 cm. Ta višina pa se nad kolotekom in nad pokrovom motorja lahko zmanjša do 35 cm.
3.7.9.4 Razdalja med sedeži (skica 6 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 107.00)
3.7.9.4.1 Če so sedeži postavljeni v isto smer, mora biti vodoravna razdalja med prednjo stranjo naslona nekega sedeža in zadnjo stranjo naslona sedeža pred njim, merjena v višini nad zgornjo površino sedežne blazine in do višine 62 cm nad podom, najmanj:
3.7.9.4.1.1 Homologacija A:
Razred I 65 cm
Razred II 68 cm
Razred III 75 cm
3.7.9.4.1.2 Homologacija B:
65 cm v vozilih razredov I, II in III. Vendar je pri avtobusih razreda I zaradi potrebe po namestitvi čim večjega števila sedežev na spodnjem nivoju in zaradi prostorskih omejitev nad koloteki in v zadnjem delu vozila ta najmanjša razdalja lahko zmanjšana na 61 cm, in to na 25% vseh sedežev.
3.7.9.4.2 Vse meritve je treba opraviti v navpični ravnini, ki poteka skozi središčno točko vsakega sedeža. Pri tem mora biti sedež neobremenjen.
3.7.9.4.3 Pri sedežih, ki so obrnjeni drug proti drugemu, mora biti razdalja med obema prednjima stranema naslonov, merjena preko najvišjih točk sedežnih blazin, najmanj 130 cm.
3.7.9.5 Prostor za sedeče potnike (skica 8 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 107.00)
3.7.9.5.1 Pred vsakim potniškim sedežem mora biti prazen prostor, katerega najmanjše mere prikazuje skica 8 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 107.00. V ta prostor lahko ob upoštevanju zahtev iz točke 3.7.9.4 te odredbe štrli naslon sedeža pred njim ali približno enako postavljena predelna stena. V tem prostoru se lahko nahajajo tudi noge sedeža, če je pri tem še dovolj prostora za noge potnika.
3.6.8.5.2 V tistem delu avtobusa, ki je najlažje dostopen, morata biti najmanj dva naprej ali nazaj obrnjena sedeža, posebej namenjena invalidnim potnikom, ki morata biti tudi ustrezno označena. Izvedena morata biti tako, da je pred njima dovolj prostora, in opremljena z oprijemali, ki olajšajo uporabo sedeža. Po možnosti naj bo s teh sedežev mogoča komunikacija z voznikom, skladno s točko 3.7.10.1 te odredbe.
3.7.9.6 Prostor nad sedeži
3.7.9.6.1 Nad vsakim sedežem mora biti najmanj 90 cm praznega prostora, merjeno od najvišje točke sedežne blazine. Ta prostor se mora raztezati preko celotne navpične projekcije sedežne površine in površine, predvidene za noge potnika. Na zgornjem nivoju je ta višina lahko zmanjšana na 85 cm.
3.7.9.6.2 V prostor nad površino iz točke 3.7.9.6.1 te odredbe sme štrleti samo:
3.7.9.6.2.1 naslon prednjega sedeža;
3.7.9.6.2.2 del konstrukcije avtobusa, če le-ta ne štrli izven trikotnika, katerega konica se nahaja na višini 65 cm nad podom avtobusa, 10 cm dolga osnovnica pa na robu zgornjega dela omenjenega prostora na tisti strani, ki je obrnjena k bočni steni vozila (skica 8 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 107.00);
3.7.9.6.2.3 kanal za napeljave (npr. ogrevanje), ki stoji na podu avtobusa in meji na bočno steno vozila, če njegov presek ne presega 200 cm2 in je širok največ 10 cm (skica 11 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 107.00);
3.7.9.6.2.4 zgornji del okna v svoji odprti legi (vključno s pritrdišči), če je to okno, katerega zgornji del je mogoče odpreti navznoter.
3.7.10 Sporazumevanje z voznikom
3.7.10.1 Pri avtobusih razredov I in II morajo biti predvidene naprave, s katerimi lahko potniki sporočijo vozniku, naj vozilo ustavi.
3.7.10.2 Če je v vozilu predviden poseben ločen oddelek, mora obstajati naprava za medsebojno sporazumevanje med voznikom in tem oddelkom.
3.7.10.3 Toaletni prostor mora biti opremljen s posebno pozivno napravo.
3.7.11 Naprave za tople napitke in za kuhanje
Naprave za tople napitke in za kuhanje morajo biti vgrajene oziroma zaščitene tako, da vroča pijača ali hrana pri močnem zaviranju ali vožnji v krivini ne more pljusniti na sedeče potnike.
3.7.12 Vrata notranjih prostorov
Vsa vrata v stranišče in druge notranje prostore:
3.7.12.1 morajo biti samozaskočna in ne smejo imeti priprav, ki bi jih držale odprta, če bi tako odprta vrata lahko ovirala dostop do zasilnega izhoda;
3.7.12.2 odprta ne smejo zakrivati ročaja ali naprave za odpiranje delovnih oziroma zasilnih vrat;
3.7.12.3 morajo v sili omogočiti odpiranje z zunanje strani prostora;
3.7.12.4 smejo dovoljevati zaklepanje z zunanje strani samo v primeru, da jih je vedno mogoče odpreti z notranje strani.
3.8 Notranja razsvetljava
3.8.1 Električna notranja razsvetljava mora biti predvidena za:
3.8.1.1 vse prostore za potnike in gibljivi prostor zgiba pri zgibnih avtobusih;
3.8.1.2 stopnice;
3.8.1.3 dostop do izhodov;
3.8.1.4 vse napise v notranjosti in naprave za odpiranje izhodov v notranjosti vozila in
3.8.1.5 vse prostore, kjer se nahajajo kakšne ovire.
3.8.2 Posamične svetilke za zgoraj navedene elemente niso potrebne, če je zadostna osvetljenost dosežena z normalno splošno razsvetljavo.
3.9 Gibljivi srednji del zgibnih avtobusov
3.9.1 Gibljivi srednji del, ki povezuje med seboj toge dele zgibnega avtobusa, mora biti izveden tako, da omogoča vrtenje okoli navpične in okoli vodoravne osi. Ti dve osi se morata sekati v točki zgiba in biti pravokotni na smer vožnje avtobusa.
3.9.2 Če stoji neobremenjen, za vožnjo pripravljen zgibni avtobus na ravni in vodoravni površini, ne sme biti med podom obeh togih delov in podom gibljivega dela zgiba špranje, katere širina:
3.9.2.1 presega 1 cm, ko se vsa kolesa zgibnega avtobusa nahajajo v isti ravnini;
3.9.2.2 presega 2 cm, ko so kolesa osi, ki je zgibu najbližja, za 15 cm višje kot kolesa drugih osi.
3.9.3 Višinska razlika med podom togih delov vozila in podom gibljivega srednjega dela vozila, merjena na spoju, ne sme biti večja kot:
3.9.3.1 2 cm pri pogojih iz točke 3.9.2.1 te odredbe in
3.9.3.2 3 cm pri pogojih iz točke 3.9.2.2 te odredbe.
3.9.4 Pri zgibnih avtobusih mora biti s pomočjo ločilnih sten ali oprijemnega drogovja preprečen dostop potnikov do tistih delov vozila:
– kjer je v podu špranja, ki je po točki 3.9.2 te odredbe nedopustna,
– kjer pod ne more nositi teže potnikov in
– kjer je premikanje gibljivih sten vozila nevarno za potnike.
3.10 Lastnosti vožnje v krivini
3.10.1 Vozilo mora biti sposobno voziti v obeh smereh v krogu s polmerom 12,5 m, ne da bi katerikoli zunanji del vozila pri tem štrlel iz tega kroga.
3.10.2 Ko se premikajo najbolj izpostavljene zunanje točke vozila po krožnici s polmerom 12,5 m, tako v eni kot tudi v drugi smeri, mora celotno vozilo ostati v kolobarju širine 7,2 m (skica A dodatka št. 4 k pravilniku ECE R 107.00).
3.10.3 Pri mirujočem vozilu s krmiljenimi kolesi v legi, da bi vozilo, če bi se premikalo naprej, vozilo po krogu s polmerom 12,5 m, je treba na tla narisati črto, ki poteka tangencialno na zunanji bok vozila. Pri zgibnih vozilih je treba ob to črto postaviti oba toga dela vozila. Ko vozilo zapelje v krog s polmerom 12,5 m, se pri enojnih vozilih noben del vozila ne sme premakniti za več kot 0,8 m preko tangente (skica B dodatka št. 4 k pravilniku ECE R 107.00), pri zgibnih vozilih pa ne za več kot 1,2 m (skica C dodatka št. 4 k pravilniku ECE R 107.00).
3.10.4 Pri vozilu, ki ima vgrajeno dvižno os, morajo biti te zahteve izpolnjene v najbolj neugodni legi te osi.
3.11 Smerna stabilnost zgibnih avtobusov
Ko zgibni avtobus vozi naravnost, se morata srednji vzdolžni navpični ravnini obeh togih delov vozila medsebojno ujemati in tvoriti eno samo neprekinjeno ravnino.
3.12 Oprijemno drogovje in ročaji
3.12.1 Splošni predpisi
3.12.1.1 Oprijemno drogovje in ročaji morajo biti dovolj trdni.
3.12.1.2 Izvedeni in vgrajeni morajo biti tako, da niso nevarni potnikom.
3.12.1.3 Presek oprijemnega drogovja in ročajev mora biti tak, da jih potnik lahko prime in trdno drži. Vsak oprijemni drog mora biti dolg najmanj 10 cm, da je dovolj prostora za roko potnika. Noben premer ne sme biti manjši od 2 cm in ne večji od 4,5 cm, z izjemo ročajev na vratih in sedežih kot tudi v prehodih dostopa v avtobusih razredov II in III. V tem primeru je najmanjši dovoljen premer oprijemnega droga 1,5 cm, če drugi premeri znašajo najmanj 2,5 cm.
3.12.1.4 Med ročajem in sosednjim togim delom karoserije mora biti najmanj 4 cm praznega prostora. Pri ročajih, ki so nameščeni na vratih ali na sedežih oziroma na dostopih v vozilih razredov II ali III, je dovoljena najmanjša oddaljenost 3,5 cm.
3.12.1.5 Površina oprijemnega drogovja in ročajev ne sme drseti ter mora barvno izstopati.
3.12.2 Oprijemno drogovje in ročaji za stoječe potnike v avtobusih razredov I in II
3.12.2.1 Za vsak del poda vozila, ki je skladno s točko 3.2.2 te odredbe namenjen stoječim potnikom, mora biti na voljo dovolj oprijemnega drogovja in ročajev. Šteje se, da je ta pogoj izpolnjen, če se pri vsakem mogočem položaju preskusne priprave (po dodatku št. 5 pravilnika ECE 107.00) nahajata v dosegu roke najmanj dva ročaja ali droga. V ta namen lahko štejejo tudi gibljivi ročaji v obliki visečih zank, če so ustrezno pritrjeni. Preskusno pripravo je pri tem mogoče poljubno obračati okoli njene navpične osi.
3.12.2.2 Pri preskusu po točki 3.12.2.1 te odredbe se lahko upoštevajo samo tisto oprijemno drogovje in tisti ročaji, ki se nahajajo najmanj 80 cm in največ 190 cm nad podom vozila.
3.12.2.3 Za vsak prostor, ki ga lahko zavzame stoječ potnik, mora biti najmanj eno od obeh potrebnih oprijemal na višini, ki ni višja od 150 cm nad podom.
3.12.2.4 Prostori, ki jih lahko zavzamejo stoječi potniki in ki niso s sedeži ločeni od sten vozila, morajo biti opremljeni z vodoravnimi oprijemnimi drogovi, ki potekajo vzporedno s stenami vozila na višini med 80 in 150 cm.
3.12.3 Oprijemni drogovi in ročaji za delovna vrata
3.12.3.1 Odprtine vrat morajo biti na obeh straneh opremljene z ročaji in/ali oprijemnimi drogovi. Pri dvojnih vratih se šteje, da je ta pogoj izpolnjen, če obstaja sredinski ročaj ali oprijemni drog.
3.12.3.2 Oprijemni drogovi in/ali ročaji na delovnih vratih morajo biti nameščeni tako, da jih potnik, ki stoji na cestišču v neposredni bližini avtobusa ali na katerikoli stopnici, lahko prime. Oprijemne točke morajo biti po višini med 80 in 100 cm nad tlemi oziroma stopnicami in merjeno vodoravno:
3.12.3.2.1 oddaljene od zunanjega roba prve stopnice največ 40 cm proti notranjosti vozila v primeru, da potnik stoji na cestišču, oziroma
3.12.3.2.2 v primeru, da potnik stoji na neki stopnici, ne odmaknjene od zunanjega roba te stopnice navzven in ne oddaljene od istega roba te stopnice proti notranjosti vozila za več kot 60 cm.
3.12.4 Oprijemno drogovje in ročaji za invalidne potnike
Oprijemno drogovje in ročaji med delovnimi vrati in sedeži za invalidne potnike, opisanimi v točki 3.7.9.5.2 te odredbe, morajo biti izvedeni tako, da kar najbolj ustrezajo zahtevam potnikov, katerim so namenjeni.
3.12.5 Oprijemno drogovje in ročaji na stopniščih med spodnjim in zgornjim nivojem
3.12.5.1 Primerno oprijemno drogovje in ročaji morajo biti na obeh straneh stopnišč med spodnjim in zgornjim nivojem. Nameščeni morajo biti na višini med 80 in 110 cm nad površino vsake stopnice.
3.12.5.2 Oprijemno drogovje in/ali ročaji morajo biti nameščeni tako, da nudijo oprijemno točko osebi, ki stoji na spodnjem ali zgornjem nivoju v neposredni bližini stopnišča in na vsaki naslednji stopnici. Take točke morajo biti nameščene v navpični smeri med 80 in 110 cm nad spodnjim nivojem oziroma nad površino vsake stopnice in naprej vodoravno:
3.12.5.2.1 za osebo, ki stoji pred stopniščem na spodnjem nivoju, ne več kot 40 cm navznoter od zunanjega roba prve stopnice in
3.12.5.2.2 za osebo, ki stoji na katerikoli stopnici, ne odmaknjene od zunanjega roba te stopnice navzven in ne oddaljene od istega roba te stopnice proti notranjosti za več kot 60 cm.
3.13 Varovalne priprave pri stopnicah
3.13.1 Na mestih, kjer je nevarno, da bi ob močnem zaviranju sedeči potniki lahko padli naprej v stopnišče, mora biti nameščena varovalna priprava. Ta mora biti visoka najmanj 80 cm, merjeno od poda, na katerem počivajo noge potnika, in se mora raztezati od stene vozila proti notranjosti, in to najmanj 10 cm preko vzdolžne simetrale sedeža, na katerem sedi potnik, oziroma do najbolj notranjega roba stopnice, če je ta razdalja manjša od prej opisane.
3.13.2 Na zgornjem nivoju dvonivojskega avtobusa mora biti odprtina stopnišča zavarovana z ograjo, visoko najmanj 80 cm od tal. Spodnji rob ograje ne sme biti od tal oddaljen več kot 10 cm.
3.13.3 Na primeren način je treba preprečiti kotaljenje drobnih predmetov s premerom od 2 do 7 cm v prostor nožnih komand voznika.
3.13.4 Pred vetrobranskim steklom zgornjega nivoja mora biti pred potniki na prednjih sedežih oblazinjena zaščitna naprava. Zgornji rob te naprave mora biti na višini od 80 do 90 cm nad tlemi, kjer počivajo noge potnikov. Ta naprava mora izpolnjevati zahteve točke 3.7.8.5.1 te odredbe.
3.13.5 Navpični deli med posameznimi stopnicami morajo biti zaprti.
3.14 Mreže za prtljago, zaščita voznika
Voznik mora biti zaščiten pred prtljago, ki bi pri močnem zaviranju lahko padla iz mrež za prtljago.
3.15 Pokrovi v podu vozila
Pokrovi v podu vozila morajo biti pritrjeni in zavarovani tako, da jih brez orodja ali ključev ni mogoče odpreti. Naprave za njihovo dviganje oziroma zavarovanje ne smejo štrleti iz ravnine poda za več kot 8 mm. Štrleči robovi morajo biti zaobljeni.
4 PRESKUŠANJE VOZIL GLEDE IZVEDBE NADGRADNJE
4.1 Preskušanje vozil glede izvedbe nadgradnje po določilih te odredbe lahko opravi samo pooblaščeni laboratorij v skladu z določili pravilnika ECE R 107.00 (po stanju 18. junija 1998). Ta pravilnik izhaja iz Sporazuma o prevzemu enotnih pogojev za homologacijo in za vzajemno priznavanje homologacije opreme in delov motornih vozil, ki je bil sprejet 20. marca 1958 v Ženevi. K temu sporazumu je z nasledstvenim sklepom pristopila tudi Republika Slovenija (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 15/92).
4.2 Pravilnik ECE R 107.00 je mogoče dobiti v izvirniku (v angleškem jeziku) v Informacijskem centru Urada Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje v Ljubljani.
5 HOMOLOGACIJA VOZIL GLEDE IZVEDBE NADGRADNJE
5.1 Homologacija vozil glede izvedbe nadgradnje po določilih te odredbe in s tem v zvezi izdani dokumenti morajo biti izdelani v skladu s pravilnikom ECE R 107.00. Homologacijski organ v Republiki Sloveniji je Urad Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje.
6 POSTOPEK PREVERJANJA
6.1 Ustreznost vozil zahtevam te odredbe se preverja po postopku, ki ga predpisuje odredba o homologaciji vozil (Uradni list RS, št. 33/98).
7 VELJAVNOST
7.1 Ta odredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se:
7.1.1 od 1. oktobra 2001 za nove tipe vozil;
7.1.2 od 1. oktobra 2002 za nova vozila, homologirana pred tem datumom; in
7.1.3 od 1. oktobra 2003 za vsa vozila, ko se prvič registrirajo v Republiki Sloveniji.
Št. 009-4/99-26
Ljubljana, dne 30. junija 1999.
dr. Lojze Marinček l. r.
Minister
za znanost in tehnologijo
* Klasifikacija vozil po pravilnikih ECE je bila objavljena v prilogi št. 1 k odredbi o homologaciji vozil (Uradni list RS, št. 33/98).
