Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam zakon o kontroli cen (ZKC), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 22. julija 1999.

Ta zakon ureja kontrolo nad cenami blaga in storitev (v nadaljnjem besedilu: kontrola cen) na območju Republike Slovenije, ki jo izvajajo državni organi.

Kolikor ni drugače določeno, imajo izrazi v tem zakonu naslednji pomen:
– kontrola cen obsega spremljanje in analiziranje gibanja cen, pripravo, predlaganje in predpisovanje ukrepov kontrole cen ter izvajanje teh ukrepov s strani državnih organov;
– cena blaga je plačilo, ki je določeno, dogovorjeno ali izročeno za blago glede na kraj, kjer se blago prevzame v skladu s pravili obligacijskega prava;
– cena storitve je plačilo, ki je določeno, dogovorjeno ali izročeno za storitev glede na kraj, kjer se storitev opravi;
– podjetje je vsaka fizična ali pravna oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost na trgu, vključno z javnimi podjetji in podružnicami tujih podjetij; kot podjetja se štejejo tudi posamezniki, zavodi in druge pravne osebe, ki v skladu z zakonom opravljajo svoj dejavnost po tržnih načelih bodisi stalno, občasno, v manjšem obsegu ali ob svoji glavni dejavnosti;
– prodaja blaga je vsako dejanje, s katerim se vzpostavlja ali izvršuje obligacijsko razmerje iz prodajne pogodbe, zlasti pa ponudba, sprejem ponudbe, določitev cene v tarifah in splošnih poslovnih pogojih, izstavitev računa itd.

(1) Udeleženci na trgu svobodno oblikujejo cene na podlagi ponudbe in povpraševanja in drugih konkurenčnih dejavnikov, kar morajo državni organi upoštevati pri določanju ukrepov kontrole cen.
(2) Za cene smejo državni organi uporabljati le z zakonom določene ukrepe kontrole cen in le zaradi razlogov, ki so določeni z zakonom.
(3) Državni organi smejo v posameznem primeru uporabiti le take ukrepe kontrole cen, ki
– so nujni glede na razlog ukrepa,
– v najmanjši meri omejujejo konkurenco in so najbližji normalnim tržnim razmeram ter
– najhitreje pripeljejo do odprave razlogov za ukrepe kontrole cen.
(4) Če odpadejo ali se zmanjšajo denarne obveznosti, ki so določene s predpisi in ki se vračunavajo v ceno ob prodaji blaga (davki, prispevki, carine in druge dajatve), se morajo cene, za katere je določen ukrep kontrole cene, ustrezno zmanjšati, če predpis ne določa drugače.

Kolikor ni izrecno ali smiselno drugače določeno, ta zakon ne posega v pravice in obveznosti udeležencev na trgu in pristojnosti državnih organov po drugih zakonih o urejanju trga, zlasti po zakonih o gospodarskih javnih službah, o konkurenci, varstvu potrošnikov, dumpingu, državni pomoči, davkih in zbiranju statističnih podatkov o cenah.

(1) Če Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) ali minister, pristojen za kontrolo cen (v nadaljnjem besedilu: minister) meni, da je cena določena s kartelnim ali vertikalnim omejevalnim sporazumom, sklepom podjetniškega združenja ali usklajenim ravnanjem podjetij ali je posledica zlorabe monopolnega ali obvladujočega položaja podjetja, o tem nemudoma obvesti Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence in mu posreduje podatke, s katerimi razpolaga.
(2) S tem ni omejena možnost, ki jo ima vlada po 13. členu tega zakona.

(1) Vlada odgovarja Državnemu zboru Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Državni zbor) za politiko cen in predpisuje ukrepe kontrole cen.
(2) Spremljanje in analiziranje gibanj cen ter pripravo predpisov in izvajanje ukrepov kontrole cen opravlja ministrstvo, pristojno za kontrolo cen (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo).
(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka spremljajo gibanja cen storitev v komunalnih dejavnostih in cen njihovih proizvodov ter cen energentov v lokalni distribuciji oziroma porabi in drugih cen, ki jih določi minister, upravne enote. O ugotovljenih gibanjih cen upravne enote sproti obveščajo ministrstvo.

Če ni izrecno ali smiselno drugače določeno, se v tem zakonu določbe o blagu, cenah in prodajalcih blaga nanašajo tudi na storitve, cene in izvajalce storitev, ki so predmet tržnega prometa.

(1) Vlada z uredbo določi ustrezne ukrepe kontrole cen, kadar
1. je to nujno zaradi doseganja ciljev in ukrepov gospodarske politike, ki so določeni z akti državnega zbora,
2. gre za dejavnosti, v katerih ima posamezno podjetje ali enota, ki samostojno opravlja dejavnost ali nekaj podjetij monopolni ali obvladujoč položaj, pa so te dejavnosti nujne za zadovoljevanje potreb ljudi in organizacij,
3. nastanejo ali se utemeljeno pričakujejo hude motnje na trgu pri gibanju cen, pa pri tem ne gre za redna sezonska nihanja,
4. bi prišlo na trgu do cen, ki bi ogrozile redno preskrbo potrošnikov in bi bile te cene posledica elementarnih in drugih množičnih nesreč,
5. gre za prodajo blaga iz državnih blagovnih rezerv,
6. gre za državni odkup na podlagi zakona,
7. gre za uskladitev cen z obveznostmi, ki jih je Republika Slovenija sprejela z mednarodnimi pogodbami,
8. gre za dovoljene oblike državne pomoči ali so za uvoz predpisane posebne dajatve.
(2) Ukrep kontrole cen traja, dokler obstaja zanj razlog iz prejšnjega odstavka, vendar ne dalj kot šest mesecev. Vlada lahko v utemeljenih primerih po tem času na podlagi predhodne analize stanja ukrep obnoviti.
(3) Ne glede na prejšnji odstavek sme trajati
– ukrep zaradi razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka najdalj eno leto, vlada pa ga lahko obnovi v skladu s prejšnjim odstavkom;
– ukrep zaradi razlogov iz 5. do vključno 8. točke prvega odstavka tega člena pa toliko časa, kolikor traja prodaja, odkup, obveznost Republike Slovenije oziroma državna pomoč ali dajatev.
(4) Vlada z uredbo določi listo blaga, za katero se smejo uporabiti ukrepi kontrole cen zaradi razloga iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena.
(5) Pri določanju liste iz prejšnjega odstavka tega člena vlada upošteva zlasti:
– poseben pomen določenega blaga za zagotovitev gospodarskega razvoja,
– redno oskrbo potrošnikov,
– krepitev konkurenčne sposobnosti domačega gospodarstva,
– uveljavljanje strožjih okoljevarstvenih in zdravstvenih zahtev pri proizvodnji in uporabi blaga,
– redno delovanje trga in možnosti za vključevanje novih ponudnikov,
– kupno moč potrošnikov zlasti glede nujno potrebnega blaga in storitev, ki jih uporabljajo vsi potrošniki in glede katerih ti nimajo možnosti izbire dobavitelja ali izvajalca.
(6) Vlada lahko za posamezne vrste blaga ali dejavnosti z uredbo podrobneje določi uporabo ukrepa kontrole cen.

Ukrepi kontrole cen so:
1. določitev najvišje cene, pri čemer podjetja ne smejo prodajati blago nad to ceno, lahko pa pod njo;
2. določitev trdne (fiksne) cene, pri čemer podjetja ne smejo prodajati blaga ne po višji in ne po nižji ceni;
3. določitev najnižje cene, pri čemer podjetja ne smejo določiti ali sprejeti nižje cene;
4. določitev elementov cene, pri čemer se v skladu s 1. do 3. točko tega člena določijo najvišja, trdna ali najnižja cena za posamezne sestavine ali več sestavin;
5. določitev mehanizma cen, pri čemer se določi način oblikovanja cen, sestavine, ki jih podjetje sme ali mora ali ne sme upoštevati, in merila, po katerih se cene ali njihove sestavine morajo ali smejo oblikovati (na primer borzne cene);
6. pridobitev predhodnega soglasja k cenam, pri čemer se cena ne more določiti ali spremeniti brez predhodnega soglasja;
7. vračanje cen na določeno raven, pri čemer je podjetje dolžno določiti cene, ki so veljale pred zvišanje ali znižanjem, kakor so bile te cene ugotovljene v aktu vlade;
8. predhodna prijava cen, pri čemer so podjetja dolžna ministrstvu prijaviti veljavne cene in vsako njihovo spremembo;
9. obvezno redno ali občasno pošiljanje podatkov o cenah za posamezno blago ali več vrst blaga na temelju odredbe ministra.

(1) Ukrepi kontrole cen se nanašajo na posamezno vrsto blaga, na skupino ali več skupin blaga ali na vse blago.
(2) Ukrep kontrole cen se sme uporabiti za cene na katerikoli stopnji proizvodnje ali prometa blaga ali opravljanja storitev. V uredbi o uvedbi ukrepa kontrole cen se določi, na katero stopnjo proizvodnje ali prometa ali opravljanja storitev se ukrep nanaša.
(3) Če so cene, za katere velja ukrep kontrole cen, sestavina tarifnega sistema ali podobnega sistema ali splošnih poslovnih pogojev, s katerimi je določen izračun cen blaga, ki dejansko veljajo za kupca, ni dovoljeno spremeniti, dopolniti, zamenjati ali ukiniti takega sistema ali pogojev brez predhodne spremembe ukrepa kontrole cen.
(4) Z uredbo o določitvi predhodnega soglasja po 6. točki 9. člena tega zakona lahko vlada določi, da daje soglasje k cenam za posamezne vrste blaga ministrstvo, pristojno za kontrolo cen.
(5) Če je določen ukrep po 6. ali 8. točki 9. člena tega zakona, sme podjetje uporabljati cene po enem mesecu po tem, ko je dobilo predhodno soglasje oziroma po enem mesecu po tem, ko je predhodno prijavilo cene.
(6) Minister lahko predpiše obvezno pošiljanje podatkov o cenah za posamezno blago in posamezne storitve, kadar ministrstvo potrebuje te podatke za spremljanje gibanja cen.
(7) Minister lahko zahteva od podjetij, ki oblikujejo cene, vse podatke, pomembne za kontrolo cen.
(8) Za predhodno soglasje k cenam po 6. točki, za predhodno prijavo cen po 8. točki in za pošiljanje podatkov o cenah po 9. točki 9. člena tega zakona predpiše minister z odredbo obvezne sestavine vloge oziroma sporočila in po potrebi tudi ustrezne obrazce.
(9) Če vloga, prijava ali sporočilo iz sedmega odstavka tega člena niso popolni, zahteva ministrstvo dopolnitev. Če podjetje vloge, prijave ali sporočila ne dopolni in pošlje v osmih dneh od prejema sporočila, se šteje, da ga ni poslalo.
(10) Pri uporabi blagovnih rezerv za preskrbo trga se lahko ukrepi kontrole cen predpišejo za cene tega blaga v nadaljnji prodaji in za cene blaga, izdelanega iz blaga, ki je bilo dano na trg iz blagovnih rezerv.

(1) Podjetja, ki prodajajo blago, na katerega cene se nanaša ukrep kontrole, so dolžna uskladiti te cene z ukrepom kontrole cen.
(2) Kupci so upravičeni, da se jim prodaja blago po cenah, ki so v skladu z ukrepi kontrole cen ter da se jim zaračunavajo te cene. Če podjetje, ki prodaja blago, zaračunava drugačno ceno, sme kupec plačati ceno, ki je v skladu z ukrepom kontrole cen.

(1) Državni organi, drugi organi in organizacije z javnimi pooblastili in organi lokalnih skupnosti v aktih, s katerimi določajo podjetjem pogoje za pridobitev pravic, pooblastil in koristi ter za sklenitev pogodb, določijo tudi pogoj, da so podjetja uskladila cene z ukrepi kontrole cen v obdobju zadnjih treh let. S temi akti organi še določijo, da smejo tudi preklicati odločitve o pridobitvi pravic, pooblastil in koristi, ki še niso v celoti realizirane, ter razdreti pogodbe, in sicer v primeru, da podjetje cen ne uskladi z ukrepi kontrole cen, uveljavljenimi po sprejetju navedenih odločitev oziroma sklenitvi pogodb.
(2) Z akti iz prejšnjega odstavka so mišljeni akti, ki urejajo dodeljevanje uvoznih kontingentov in dovoljenj, podeljevanje koncesij, nakup blaga in uporabo storitev za opravljanje nalog in dejavnosti teh organov, stimulacije in subvencije, dotacije, nadomestila ali kompenzacije, druge finančne intervencije, ukrepe aktivne politike zaposlovanja in druge ukrepe.
(3) Šteje se, da podjetje ni uskladilo cen z ukrepi kontrole cen, če je to ugotovljeno s pravnomočno odločbo organa tržne inšpekcije iz 17. člena tega zakona.
(4) Organi iz prvega odstavka tega člena pisno sporočajo pristojnemu organu tržne inšpekcije osebe, ki so pridobile pravice ali pooblastila oziroma so sklenile pogodbe.

(1) Na predlog enega ali več podjetij ali velikih potrošnikov, ki so redni kupci blaga, ene ali več organizacij potrošnikov ali Urada Republike Slovenije za varstvo potrošnikov lahko vlada določi primeren ukrep kontrole cen, če ugotovi, da je dosedanja cena blaga enega ali več podjetij previsoka ali da je zvišanje nesorazmerno glede na mednarodni razvoj cen, splošni indeks cen gospodarske panoge ali splošno zvišanje cen v tej gospodarski panogi.
(2) Ukrep kontrole cen iz prejšnjega odstavka lahko traja največ eno leto.
(3) Predlog za ukrep iz prvega odstavka tega člena se vloži pri ministrstvu. To opravi preiskavo o utemeljenosti predloga in s svojo ugotovitvijo seznani predlagatelja in prizadeto podjetje ali združenje podjetij.
(4) Če je ministrstvo ugotovilo, da je predlog utemeljen, se lahko prizadeto podjetje ali prizadeta podjetja obvežejo, da bodo takoj znižala ceno v skladu z ugotovitvijo ministrstva, ki nato postopek ustavi.
(5) Če prizadeto podjetje ne pristane na zadostno znižanje cen, predloži ministrstvo predlog skupaj s svojimi ugotovitvami vladi.
(6) Če ministrstvo ugotovi, da predlog ni utemeljen, lahko predlagatelj sam vloži predlog pri vladi.
(7) Vlada mora o predlogu odločiti v enem mesecu po tem, ko je prejela predlog in ugotovitve ministrstva oziroma je predlog vložil predlagatelj sam.
(8) Če vlada predlogu ugodi, se sklep o tem objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
(9) Primeren ukrep kontrole cen lahko določi tudi pristojni organ lokalne skupnosti za cene storitev javnih služb iz pristojnosti lokalne skupnosti.

(1) Ob uvedbi ukrepa kontrole cen ali kadarkoli v času, ko ukrep traja, lahko vlada naloži podjetjem, da zaradi ukrepa ne smejo prenehati prodajati blaga, na katerega se ukrep nanaša.
(2) Vlada sme podjetjem naložiti obveznost iz prejšnjega odstavka le, če bi opustitev prodaje resno ogrozila preskrbo potrošnikov, redno in nujno delovanje drugih podjetij ali drugih pravnih oseb in tega ne bi bilo mogoče odpraviti ali preprečiti z drugimi ukrepi.
(3) Če vlada naloži podjetjem obveznost iz prvega odstavka tega člena, lahko določi tudi primerno nadomestilo podjetjem, ki bi jim ta ukrep povzročil občutno škodo.
(4) Ta člen ne izključuje pooblastil, ki jih ima organ tržne inšpekcije po 18. členu tega zakona.

(1) Za predhodno usklajevanje stališč glede predpisovanja ukrepov kontrole cen deluje pri ministrstvu Svet za cene kot strokovno posvetovalno telo za vprašanja kontrole cen (v nadaljnjem besedilu: svet).
(2) Svet ima deset članov in predsednika, ki je minister, pristojen za kontrolo cen. Minister lahko za posamezno sejo sveta ali za določen čas imenuje namestnika, ki predseduje svetu. Namestnik ne more biti član sveta. Člane sveta imenuje izmed strokovnjakov minister, in sicer:
– enega iz ministrstva, pristojnega za kontrolo cen,
– enega na predlog ministrstva, pristojnega za finance,
– štiri na predlog Gospodarske zbornice Slovenije,
– enega na predlog direktorja Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence,
– enega na predlog direktorja Urada Republike Slovenije za varstvo potrošnikov in
– dva neodvisna strokovnjaka.
(3) Na seje se obvezno vabijo predstavniki ministrstev, na katerih delovno področje se nanaša ukrep kontrole cen, ki se na seji obravnava. Na predlog članov, ki jih je predlagala Gospodarska zbornica Slovenije, lahko predsednik povabi tudi predstavnike gospodarskih združenj in posameznih podjetij, na katerih dejavnost se nanaša ukrep kontrole cen. Vabljeni predstavniki nimajo glasovalne pravice.
(4) Svet mora obravnavati vse predloge za ukrepe kontrole cen, prav tako pa tudi druga stališča in analize o cenah, ki jih minister pošlje vladi.
(5) Svet sprejme svoja stališča z večino glasov. Ta stališča posreduje minister v svojem poročilu vladi. V tem poročilu pa mora navesti tudi mnenja vabljenih udeležencev in ločena stališča članov sveta.
(6) V nujnih primerih sme minister predlagati vladi ukrep kontrole cen ali njegovo spremembo brez predhodnega stališča sveta, vendar mora sklicati svet takoj, ko je to mogoče in poslati njegova stališča vladi.
(7) Minister samostojno odgovarja za svoje odločitve in svoje predloge vladi in ni vezan na stališča sveta.

(1) Vsi udeleženci postopkov kontrole cen so dolžni med postopki in po končanih postopkih varovati kot uradno tajnost podatke, ki se nanašajo na cene in kontrolo cen, zlasti pa podatke o elementih cen, njihovem izračunu, predlogih za spremembo cen, podatke, ki jih podjetja pošljejo ministrstvu ali vladi, in podatke, ki pomenijo poslovno tajnost podjetij po zakonu, ki ureja gospodarske družbe.
(2) Dolžnost po prejšnjem odstavku velja za vse podatke, ne glede na to, ali so bili posamezni med njimi že prej določeni kot druge vrste tajnost.

(1) Izvajanje obveznosti, ki jih ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi nalagajo prodajalcem blaga, nadzirajo organi tržne inšpekcije.
(2) Če organ tržne inšpekcije pri opravljanju nadzorstva ugotovi, da podjetje ni upoštevalo ukrepov kontrole cen iz 9. ali 13. člena tega zakona, naloži z odločbo podjetju, da ta ukrep izvrši.
(3) Organ tržne inšpekcije v odločbi tudi ugotovi, ali je podjetje zaračunavalo previsoke cene oziroma plačevalo prenizke in v kakšnem obsegu, in naloži podjetju povračilo razlik v ceni s pripadajočimi obrestmi. Prav tako organ tržne inšpekcije ugotovi, ali je podjetje s kršitvijo ukrepa kontrole cen pridobilo še kakšno drugo premoženjsko korist.
(4) Če je podjetje, ki ni upoštevalo ukrepa kontrole cen, zaračunavalo kupcem previsoke cene ali plačevalo prodajalcem prenizke, je dolžno v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe organa tržne inšpekcije razliko v ceni s pripadajočimi obrestmi brez posebnega poziva vrniti kupcem oziroma prodajalcem.
(5) Če kupci oziroma prodajalci niso znani, je podjetje dolžno takoj po pravnomočnosti odločbe organa tržne inšpekcije objaviti na ustrezen način, naj se kupci oziroma prodajalci zglasijo pri podjetju zaradi plačila razlike v ceni in obresti v roku, ki ne sme biti krajši kot 30 dni po objavi tega poziva. Če se kupec oziroma prodajalec v tem roku ne zglasi pri podjetju, s tem ni izgubil pravice do vračila preveč plačanega zneska in do pravic, ki jih ima po obligacijskem pravu.
(6) Obresti po tem členu so enake zamudnim obrestim pri gospodarskih poslih po obligacijskem pravu.
(7) S pravnomočno odločbo seznani organ tržne inšpekcije organe ali organizacije iz prvega odstavka 12. člena tega zakona.

(1) Če zaradi ukrepa kontrole cen podjetje preneha prodajati blago in če bi to resno ogrozilo preskrbo potrošnikov ali redno delovanje drugih podjetij in pravnih oseb, naloži organ tržne inšpekcije v odločbi iz 17. člena tega zakona podjetju, da nemudoma začne s prodajo in pri tem upošteva ukrep kontrole cen.
(2) Organ tržne inšpekcije v odločbi določi rok, do katerega velja obveznost podjetja po prejšnjem odstavku, vendar ta obveznost ne sme trajati dlje kot tri mesece po pravnomočnosti odločbe organa tržne inšpekcije.

Pritožba zoper odločbe iz 17. in 18. člena tega zakona ne zadrži izvršitve odločb, razen glede obveznosti vračila preveč plačanih zneskov po četrtem in petem odstavku 17. člena.

(1) Z denarno kaznijo najmanj 1,000.000 tolarjev se kaznuje pa prekršek podjetje,
1. če cen ne uskladi z ukrepi kontrole cen (9. člen);
2. če spremeni, dopolni, zamenja ali ukine tarifni sistem oziroma njemu podoben sistem oziroma poslovne pogoje, na kar ni dala predhodnega soglasja vlada (9. člen);
3. če preneha s prodajo v nasprotju s 14. in 18. členom;
4. če ne vrne preveč plačanega zneska in zamudnih obresti (17. člen).
(2) Z denarno kaznijo najmanj 200.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba podjetja, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1) Z denarno kaznijo najmanj 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek podjetje,
1. če predhodno ne prijavi cen po 8. točki 9. člena tega zakona ali
2. če ne pošlje podatkov v skladu z 9. točko 9. člena tega zakona ali pošlje napačne podatke.
(2) Z denarno kaznijo najmanj 50.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba podjetja, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

Z denarno kaznijo najmanj 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek podjetje, ki ne ravna po odločbi organa tržne inšpekcije iz 17. člena tega zakona.

Če organ tržne inšpekcije ugotovi, da je podjetje s kršitvijo ukrepa kontrole cen pridobilo premoženjsko korist, predlaga sodniku za prekrške, da se ta korist podjetju odvzame, vendar se kot premoženjska korist ne šteje denarni znesek, ki ga je podjetje vrnilo kupcem.

(1) Z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati zakon o cenah (Uradni list RS, št. 1/91-I).
(2) Izvršilni predpisi, sprejeti na podlagi zakona o cenah iz prejšnjega odstavka, prenehajo veljati z dnem, ki je določen za prenehanje njihove veljavnosti.
(3) Izvršilni predpisi, ki so bili sprejeti na podlagi zakona o cenah iz prvega odstavka tega člena in v katerih ni določen rok veljavnosti, prenehajo veljati najkasneje v štirih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(4) Vlada sme predpis iz prejšnjega odstavka razveljaviti pred iztekom njegove veljavnosti.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.