Na podlagi 5., 6., 12., 13. in 79. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99) in 21. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 71/94, 23/96, 47/97 in 23/99) je Vlada Republike Slovenije na 123. seji dne 9. 9. 1999 izdala

Za kulturni spomenik državnega pomena se razglasita enoti dediščine:
– Bistra – Območje samostana Bistra (EŠD 8775),
– Bistra – Samostan Bistra (EŠD 15),
Enota dediščine Samostan Bistra stoji znotraj enote Območje samostana Bistra (EŠD 8775).
Enoti imata zaradi kulturnih, arheoloških, krajinskih, vrtno-arhitekturnih, umetnostno-arhitekturnih, tehniških in muzejskih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo. Zato ju razglašamo za kulturni spomenik državnega pomena z lastnostmi kulturne krajine, umetnostno-arhitekturnega, zgodovinskega in tehniškega spomenika.

Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik državnega pomena:
Kartuzijanski samostan je pretehtano umeščen na robu Ljubljanskega barja in tik nad izviri Bistre. Ustanovljen je bil sredi 13. stol., opuščen za časa Jožefa II. leta 1782. Po porušitvi samostanske cerkve leta 1808 je propadal. Ohranili so se mali križni hodnik iz 15. stol. in drugi pomembni elementi stavbe: stražni stolp, kapela sv. Jožefa s poslikavami slikarja A. Cebeja. Leta 1955 so območje namenili za lovsko gozdarski muzej, kasneje za osrednji slovenski Tehniški muzej. Izjemna lokacija je bila nadgrajena z ureditvijo poti in ribnika, zasaditvijo drevoredov in postavitvijo vrtnega paviljona. Območje samostana s stavbami, odprtimi površinami in detajli je za predstavitev kartuzijanske in sploh srednjeveške arhitekture ter baročne umetnosti izjemno.

Meje varovanega in vplivnega območja spomenika so vrisane na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1: 5000. Izvirnika načrta, ki sta sestavni del tega odloka, hranita Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino in Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: zavod).
Vplivno območje spomenika obsega v razdalji 300 m od zarisane meje in odprti prostor v širši okolici, na katerem bi bile zasejane kulture ali bili postavljeni objekti, ki bi s svojo velikostjo, obliko ali funkcijo lahko negativno vplivali na zaščitene funkcionalne in vizualne elemente spomenika.

Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
– varovanje kulturnih, arhitekturnih, krajinskih, likovnih in zgodovinskih vrednot v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti,
– prepoved predelav gabaritnih in tlorisnih značilnosti samostana, notranjosti kapel, in posebej križnega hodnika, likovnih in tehničnih prvin, ki so ovrednotene kot del spomenika,
– podrejanje vsake rabe in vseh posegov v arhitekturnem kompleksu, parku in vrtu ter v pripadajočem odprtem prostoru v ohranjanju in varovanju varovanih spomeniških lastnosti in varovanju vedut na območje in širšo okolico,
– podrejanje vsake rabe in vseh posegov v park in njegove objekte ter v odprti prostor, ohranjanju in vzdrževanju varovanih spomeniških lastnosti; značilnega tlorisa, razporeda posameznih dreves, rastlinskih združb in druge opreme parka, varovanje vedut na parkovno celoto in ohranitev pogledov iz parka na širšo nepozidano okolico, preprečevanje zaraščanja parkovnih osi,
– omejena je vožnja z motornimi vozili znotraj zaščitenega območja, razen za potrebe vzdrževanja, raziskovanja in oskrbe,
– omogočanje predstavitve območja,
– prepoved vseh posegov v arheološke plasti spomenika, razen pooblaščenim osebam, s predhodnim pisnim soglasjem pristojnega zavoda,
– znotraj območja je prepovedano postavljanje objektov trajnega ali začasnega značaja, vključno z nadzemno in podzemno infra strukturo ter nosilci reklam, razen v primerih, ki jih s predhodnim kulturnovarstvenim soglasjem odobri pristojni zavod,
– omogočanje predstavitve kompleksa v sklopu delujoče muzejske dejavnosti in njegovega območja ter zaščitenih elementov in dostopnost javnosti v meri, ki ne ogroža varovanje spomenika.
Zavarovano območje je namenjeno:
– trajni ohranitvi kulturnih, arhitekturnih, krajinskih, likovnih, tehniških in zgodovinskih vrednot imenovanega spomenika in njegovih delov,
– povečevanju pričevalnosti kulturnega spomenika,
– prezentaciji kulturnih vrednot spomenika in situ, v tisku in drugih medijih,
– učno-demonstracijskemu delu,
– znanstveno-raziskovalnemu delu.

Za vsako morebitno spremembo funkcije kulturnega spomenika ali njegovega dela in za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali zemljišče, so potrebni predhodni pisni kulturnovarstveni pogoji in na njihovi podlagi kulturnovarstveno soglasje zavoda.

Pristojni organ mora v treh mesecih po uveljavitvi tega odloka izdati lastniku spomenika odločbo o varstvu na podlagi 13. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99).
Odločbe iz prejšnjega odstavka določajo pogoje za fizične posege in zavarovanje, pogoje za raziskovanje, načine vzdrževanja, pravni promet, načine upravljanja in rabe spomenika za javnost in časovne okvire dostopnosti, posamezne druge omejitve in prepovedi ter ukrepe za čim bolj učinkovito varstvo spomenika. Varstveni režim lahko omejuje lastninsko pravico le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva spomenika.

Nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine.

Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.