Na podlagi 5., 6., 12., 13. in 79. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99) in 21. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 71/94, 23/96, 47/97 in 23/99) je Vlada Republike Slovenije na 123. seji dne 9. 9. 1999 izdala

Za kulturni spomenik državnega pomena se razglasi enoto dediščine:
– Branik – Grad Rihemberk (EŠD 40).
Enota ima zaradi kulturnih, arheoloških, krajinskih, umetnostno-arhitekturnih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo. Zato jo razglašamo za kulturni spomenik državnega pomena z lastnostmi arhitekturnega spomenika, kulturne krajine in zgodovinskega spomenika.

Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik državnega pomena:
Grad Branik – Rihemberk je največji ohranjeni srednjeveški grad na Primorskem, s prevladujočim romanskim stolpom, bivališče družine Lanthieri in pomembna arheološka postojanka. Grad je nezamenljiva prostorska dominanta, vodilni motiv doline in naselja pod njim in kot tak nenadomestljiv za Slovenijo.

Meje varovanega in vplivnega območja spomenika so vrisane na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1:5000. Izvirnika načrta, ki sta sestavni del tega odloka, hranita Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino in Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: zavod).
Vplivno območje spomenika obsega vsa pobočja grajskega griča v radiju 300 metrov od grajskega oboda ter območja v širši okolici, na katerih bi bili postavljeni objekti ali zasajene kulture, ki bi s svojo namembnostjo, obliko ali velikostjo lahko negativno vplivali na zaščitene elemente spomenika.

Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
– varovanje kulturnih, arheoloških, arhitekturnih, krajinskih in zgodovinskih vrednot v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti,
– prepoved predelav romanskega stolpa, zunanjih zidov palacija in obodnih obzidij gradu,
– prepoved vseh posegov v arheolške plasti spomenika, razen pooblaščenim osebam, s predhodnim pisnim soglasjem pristojnega zavoda,
– podrejanje vsake rabe in vseh posegov v grad, grajska pobočja ter odprti prostor ohranjanju in vzdrževanju varovanih spomeniških lastnosti,
– omogočanje predstavitve celote in posameznih zaščitenih elementov ter dostopnost javnosti v meri, ki ne ogroža varovanja spomenika in v 2. točki odloka naštetih posameznih elementov te enote,
– znotraj območja je prepovedano postavljanje objektov trajnega ali začasnega značaja, vključno z nadzemno in podzemno infrastrukturo ter nosilci reklam, razen v primerih, ki jih s predhodnim kulturnovarstvenim soglasjem odobri pristojni zavod.
Zavarovano območje je namenjeno:
– trajni ohranitvi kulturnih, arheoloških, arhitekturnih, krajinskih, in zgodovinskih vrednot,
– povečevanju pričevalnosti kulturnega spomenika,
– prezentaciji kulturnih vrednot spomenika in situ, v tisku in drugih medijih,
– učno-demonstracijskemu delu,
– znanstveno-raziskovalnemu delu.

Za vsako spremembo funkcije kulturnega spomenika ali njegovega dela in za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali zemljišče, so potrebni predhodni pisni kulturnovarstveni pogoji in na njihovi podlagi kulturnovarstveno soglasje zavoda.

Pristojni organ mora v dveh mesecih po uveljavitvi tega odloka izdati odločbe o varstvu lastnikom spomenika ali njegovih sestavnih delov na podlagi 13. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99).
Odločbe iz prejšnjega odstavka določajo pogoje za raziskovanje, načine vzdrževanja, pogoje za posege, fizično zavarovanje, pravni promet, načine upravljanja in rabe spomenika, dostopnost spomenika za javnost in časovne okvire dostopnosti, posamezne druge omejitve in prepovedi ter ukrepe za čim bolj učinkovito varstvo spomenika.
Varstveni režim lahko omejuje lastninsko pravico le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva spomenika.

Nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine.

Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.