Na podlagi 5., 6., 12., 13. in 79. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99) in 21. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 71/94, 23/96, 47/97 in 23/99) je Vlada Republike Slovenije na 123. seji dne 9. 9. 1999 izdala

Za kulturni spomenik državnega pomena se razglasijo enote dediščine:
– Kostanjevica na Krki – Območje gradu Kostanjevica (EŠD 8766),
– Kostanjevica na Krki – Samostan (EŠD 265),
– Kostanjevica na Krki – Forma viva (EŠD 11070).
Enoti dediščine Kostanjevica Samostan in Kostanjevica Forma viva stojita znotraj enote dediščine Območje gradu Kostanjevica.
Območje gradu Kostanjevica s pripadajočima enotama ima zaradi kulturnih, arheoloških, krajinskih, umetnostno arhitekturnih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo. Zato jih razglašamo za kulturne spomenike državnega pomena z lastnostmi kulturne krajine, umetnostno arhitekturnega spomenika in zgodovinskega spomenika.

Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik državnega pomena:
Grad Kostanjevica je največji sklop baročnega samostana s starejšim gotskim jedrom v Sloveniji. Izjemna je prenovljena gotska cerkev z dozidano baročno vhodno fasado in razsežen arkadni hodnik ob velikem dvorišču. Celota je nadgrajena z muzejskimi zbirkami in zlasti s Formo vivo, največjo zbirko lesenih kipov 20. stoletja v Sloveniji in širšem zaledju (nastala po 1961). Samostan s parkovnimi površinami in parkovno plastiko je izjemen krajinski motiv za Slovenijo.

Meje varovanega in vplivnega območja spomenika so vrisane na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1:5000. Izvirnika načrta, ki sta sestavni del tega odloka, hranita Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino in Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: zavod).
Vplivno območje spomenika obsega vse površine samostana in zarisane meje območja gradu Kostanjevica in območja naselja Kostanjevica, na katerih bi bili postavljeni objekti, ki bi s svojo velikostjo, obliko ali funkcijo lahko negativno vplivali na zaščitene elemente spomenika.

Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
– varovanje kulturnih, arheoloških, arhitekturnih, krajinskih, likovnih in zgodovinskih vrednot v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti,
– prepoved predelav vseh likovnih in tehničnih prvin samostana, ki so ovrednotene kot del spomenika,
– podrejanje vsake rabe in vseh posegov v območje samostana in Galerijo na prostem – Formo vivo ter njun funkcionalni odprti prostor ohranjanju in vzdrževanju varovanih spomeniških lastnosti: značilnega tlorisa, razporeda posameznih dreves in druge opreme parka, varovanje vedut na samostansko celoto in ohranitev pogledov iz samostana in Galerije na prostem na širšo, nepozidano okolico, preprečevanje propadanja hrastovih kipov,
– prepoved vseh posegov v vse plasti arheološkega spomenika, razen pooblaščenim osebam, s predhodnim pisnim soglasjem pristojnega zavoda,
– omogočanje predstavitve celote in posameznih zaščitenih elementov javnosti v meri, ki ne ogroža varovanja spomenika in v 2. točki odloka naštetih posameznih elementov te enote ter na podlagi muzealskih standardov,
– znotraj območja je prepovedano postavljanje objektov trajnega ali začasnega značaja, vključno z nadzemno in podzemno infrastrukturo ter nosilci reklam, razen v primerih, ki jih s predhodnim pisnim kulturnovarstvenim soglasjem odobri pristojni zavod,
– prepovedana je vožnja z motornimi vozili znotraj zaščitenega območja, razen za potrebe vzdrževanja, raziskovanja in oskrbe.
Zavarovano območje je namenjeno:
– trajni ohranitvi kulturnih, arheoloških, arhitekturnih, krajinskih, likovnih in zgodovinskih vrednot,
– povečevanju pričevalnosti kulturnega spomenika,
– prezentaciji kulturnih vrednot spomenika in situ, v tisku ter drugih medijih,
– učno-demonstracijskemu delu,
– znanstveno-raziskovalnemu delu.

Za vsako spremembo funkcije kulturnega spomenika ali njegovega dela in za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali zemljišče, so potrebni predhodni pisni kulturnovarstveni pogoji in na njihovi podlagi kulturnovarstveno soglasje zavoda.

Pristojni organ mora v dveh mesecih po uveljavitvi tega odloka izdati lastnikom spomenika ali njegovih sestavnih delov odločbo o varstvu na podlagi 13. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99).
Odločbe iz prejšnjega odstavka določajo pogoje za raziskovanje, načine vzdrževanja, pogoje za posege, fizično zavarovanje, pravni promet, načine upravljanja in rabe spomenika, dostopnost spomenika za javnost in časovne okvire dostopnosti, posamezne druge omejitve in prepovedi ter ukrepe za čim bolj učinkovito varstvo spomenika.
Varstveni režim lahko omejuje lastninsko pravico le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva spomenika.

Nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine.

Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.