Na podlagi 5., 6., 12., 13. in 79. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99) in 21. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 71/94, 23/96, 47/97 in 23/99) je Vlada Republike Slovenije na 123. seji dne 9. 9. 1999 izdala

Za kulturni spomenik državnega pomena se razglasi enoto dediščine:
– Podljubelj – Taborišče Ljubelj (EŠD 327).
Enota ima zaradi zgodovinskih, kulturnih in drugih izjemnih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo. Zato jo razglašamo za kulturni spomenik državnega pomena z lastnostmi zgodovinskega spomenika.

Lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik državnega pomena:
Taborišče Ljubelj je edino koncentracijsko nacistično taborišče, ki je bilo med drugo svetovno vojno na območju Republike Slovenije. Taborišče je delovalo od leta 1942 do 1945. Taborišče na Ljubelju je bilo podružnica zloglasnega nacističnega taborišča Mauthausen v Avstriji.
Poleg javnega spomenika internirancem, ki je bil postavljen leta 1954, ohranja območje taborišča avtentične ostanke teras in objektov jetniškega in upravnega dela taborišča vključno s krematorijem. Na civilnem delu taborišča, ki je bil požgan, so po drugi svetovni vojni zgradili vojaško karavlo. V kleti bivše karavle je muzejska predstavitev taborišča Ljubelj.

Meje varovanega in vplivnega območja spomenika so vrisane na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1:5000. Izvirnika načrta, ki sta sestavni del tega odloka, hranita Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino in Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: zavod).
Vplivno območje spomenika obsega vse površine v razdalji 100 metrov od zarisane meje taborišča, spomenika internirancem in karavle ter območje v širši okolici, na katerem bi bili postavljeni objekti, ki bi s svojo velikostjo, obliko ali funkcijo lahko negativno vplivali na zaščitene elemente enote dediščine.

Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
– varovanje zgodovinskih, kulturnih, arhitekturnih, krajinskih vrednot in materialnih ostankov spomenika v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti,
– varovanje tlorisnih značilnosti in obsega spomenika,
– varovanje bivše karavle in muzejske predstavitve spomenika v kleti objekta, varovani so vsi gabariti in namembnost in namembnost notranjih in zunanjih prostorov,
– podrejanje vsake rabe in vseh posegov v spomenik in njegovo vplivno območje ohranjanju in vzdrževanju varovanih spomeniških lastnosti in muzejske namembnosti,
– omogočanje predstavitve celote in posameznih zaščitenih elementov in dostopnost javnosti v meri, ki ne ogroža varovanje spomenika in v 2. točki odloka naštetih posameznih varovanih elementov enote.
Zavarovano območje je namenjeno:
– trajni ohranitvi kulturnih, zgodovinskih, arhitekturnih in krajinskih vrednot,
– povečevanju pričevalnosti kulturnega spomenika,
– prezentaciji kulturnih vrednot spomenika in situ, v tisku in drugih medijih,
– učno-demonstracijskemu delu,
– znanstveno-raziskovalnemu delu.

Za vsako morebitno spremembo funkcije kulturnega spomenika ali njegovega dela in za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali zemljišče, so potrebni predhodni pisni kulturnovarstveni pogoji in na njihovi podlagi kulturnovarstveno soglasje zavoda.

Pristojni organ mora v treh mesecih po uveljavitvi tega odloka izdati lastniku spomenika odločbo o varstvu na podlagi 13. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99).
Odločbe iz prejšnjega odstavka določajo pogoje za fizične posege in zavarovanje, pogoje za raziskovanje, načine vzdrževanja, pravni promet, načine upravljanja in rabe spomenika za javnost in časovne okvire dostopnosti, posamezne druge omejitve in prepovedi ter ukrepe za čim bolj učinkovito varstvo spomenika.
Varstveni režim lahko omejuje lastninsko pravico le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva spomenika.

Nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine.

Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.