Na podlagi 5., 6., 12., 13. in 79. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS št. 7/99) in 21. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 71/94, 23/96, 47/97 in 23/99) je Vlada Republike Slovenije na 123. seji dne 9. 9. 1999 izdala

Za kulturni spomenik državnega pomena se razglasita enoti dediščine:
– Stična – Samostan Stična (EŠD 699),
– Stična – Cerkev Žalostne Matere božje (EŠD 2341).
Enota dediščine Stična – Cerkev Žalostne Matere božje (EŠD 2341) stoji v jedru enote Stična – Samostan (EŠD 699).
Enoti imata zaradi izjemnih kulturnih, arheoloških, umetnostno-arhitekturnih, zgodovinskih in krajinskih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo. Zato ju razglašamo za kulturni spomenik državnega pomena z lastnostnim kulturnega, arheološkega spomenika, umetnostno-arhitekturnega spomenika, zgodovinskega spomenika in Samostan za spomenik oblikovane narave.

Samostan Stična, najstarejši samostan na ozemlju Slovenije je začel nastajati leta 1132. Njegovo najstarejše jedro so romanska cerkev, križni hodnik, zunanja kapela sv. Pavla in temelji pokopališke cerkve sv. Katarine. Skozi stoletja se je razvil v obsežen stavbni organizem, sestavljen iz izjemnih arhitekturnih in likovnih elementov od romanike, gotike in renesanse do poznega baroka (M. Perski). Jedro samostana je cerkev Žalostne Matere božje, baročno preoblečena romanska troladijska bazilika s prečno ladjo, delo stavbenika Mihaela in obogatena s predelavo C. Zullianija, ter opremo, zlasti Križevim potom F. Berganta (1766). Samostan je bil leta 1784 razpuščen, po letu 1893 znova oživljen. Samostan je bil v srednjem veku eno najpomembnejših kulturnih žarišč v Sloveniji.

Meje varovanega in vplivnega območja spomenika so vrisane na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1:5000. Izvirnika načrta, ki sta sestavni del tega odloka, hranita Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino in Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: zavod).
Vplivno območje spomenika obsega odprti prostor severno in južno od območja samostana (kartografska priloga), na katerem bi novi objekti in nova raba površin negativno vplivali na spomenik in na vizualno podobo spomenika.

Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
– varovanje kulturnih, zgodovinskih, umetnostno-arhitekturnih, arheoloških in krajinskih vrednot v celostni, neokrnjeni in izvirni podobi,
– podrejanje posegov ohranjanju, sanaciji in prenovi spomenika,
– zagotavljanje rednega vzdrževanja dobro ohranjenih ter sanacijo ogroženih ali propadajočih delov spomenika,
– zagotavljanje namembnosti, usklajene s spomeniškimi lastnostmi in katere cilj je obstoj in razvoj spomenika,
– zagotavljanje predstavitve spomenika,
– zagotavljanje dostopa javnosti do spomenika v okviru pravil cistercijanskega reda in tako, da ne bodo poškodovane ali uničene spomeniške lastnosti.
Prepovedano je:
– poseganje v zemeljske plasti spomenika, razen pooblaščenim osebam ob predhodnem pisnem soglasju pooblaščenega zavoda,
– spreminjanje varovanih arhitekturnih in likovnih prvin spomenika,
– postavljanje novih objektov trajnega ali začasnega značaja, vključno z nadzemno in podzemno infrastrukturo ter reklamnimi panoji, razen v primerih, ki jih s kulturnovarstvenim soglasjem odobri pristojni zavod.
Zavarovano območje je namenjeno:
– redovnemu življenju cistercijanov in muzejski dejavnosti,
– trajni ohranitvi kulturnih, arheoloških, arhitekturnih, umetnostno-zgodovinskih, zgodovinskih in krajinskih vrednot,
– povečanju pričevalnosti in prezentaciji spomenika,
– učno-vzgojnemu delu,
– znanstveno-raziskovalnemu delu.

Za vsako morebitno spremembo funkcije kulturnega spomenika ali njegovega dela in za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali zemljišče, so potrebni predhodni pisni kulturnovarstveni pogoji in na njihovi podlagi kulturnovarstveno soglasje zavoda.

Pristojni organ mora v treh mesecih po uveljavitvi tega odloka izdati lastniku spomenika odločbo o varstvu na podlagi 13. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99).
Odločbe iz prejšnjega odstavka določajo pogoje za fizične posege in zavarovanje, pogoje za raziskovanje, načine vzdrževanja, pravni promet, načine upravljanja in rabe spomenika za javnost in časovne okvire dostopnosti, posamezne druge omejitve in prepovedi ter ukrepe za čim bolj učinkovito varstvo spomenika.
Varstveni režim lahko omejuje lastninsko pravico le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva spomenika.

Nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine.

Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.