Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji dne 30. septembra 1999

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. U 1055/94 z dne 27. 6. 1996 in odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/4-XVII-115.486 z dne 27. 6. 1994 se odpravita.
2. Zadeva se vrne Ministrstvu za notranje zadeve v novo odločanje.

1. Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila v upravnem sporu zavrnjena njegova tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ). Z njo je bila pritožnikova vloga za sprejem v državljanstvo zavrnjena na podlagi tretjega odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 61/92 – odlUS in 13/94 – v nadaljevanju: ZDRS). Navaja, da je vlogo za sprejem v državljanstvo vložil še pred spremembo 40. člena ZDRS, torej v času, ko zakon ni določal posebnih pogojev za pridobitev državljanstva. Glede na načelo pravne varnosti in zakonitosti, ki zahteva, da predpisi veljajo za naprej, se izpodbijani odločbi ne bi smeli opirati na določbo tretjega odstavka 40. člena ZDRS. Ker sta tako upravni organ kot tudi Vrhovno sodišče svojo odločitev oprla na tretji odstavek 40. člena zakona, sta po pritožnikovem mnenju kršila 14. in 22. člen ustave. Poleg tega naj bi bilo Vrhovnemu sodišču znano, da je MNZ izdalo več odločb o sprejemu v slovensko državljanstvo, čeprav so bili prosilci kaznovani za kazniva dejanja z daljšimi zapornimi kaznimi. Z izpodbijano sodbo naj bi bila kršena tudi pritožnikova pravica iz 13. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 – v nadaljevanju: UZITUL), ker naj bi z njim pravica do pridobitve državljanstva pridobila ustavnopravni značaj. Glede na ustavno zagotovljeno enakost vseh državljanov pred zakonom po pritožnikovem mnenju kaznovanost ne bi smela vplivati na pridobitev državljanstva. Pritožnik predlaga zadržanje izvršitve izpodbijane sodbe, da ne bi nastale nepopravljive posledice.
2. MNZ je odločbo o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo utemeljilo z razlogi iz tretjega odstavka 40. člena ZDRS. V odločbi je navedlo, da je bil prosilec leta 1982 zaradi kaznivega dejanja umora obsojen na 8 let zapora, Višje sodišče pa mu je kazen zvišalo na 10 let zapora – z obrazložitvijo, da so ugotovljene obteževalne okoliščine (nagnjenost k agresivnemu ravnanju, direktni naklep pri storitvi kaznivega dejanja, okoliščine samega dejanja, obdolženčevo prejšnje življenje ter njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju – obdolženec dejanja ni iskreno obžaloval) take narave, da narekujejo izrek višje zaporne kazni. Z zvišano kaznijo naj bi pri pritožniku dosegli prevzgojni učinek, vendar je ta po prestani zaporni kazni (leta 1988), v času, ko je bil na pogojnem odpustu, ponovno storil kaznivo dejanje, in sicer protipravnega odvzema motornega vozila in bil obsojen na dva meseca zapora pogojno na eno leto. Na podlagi teh dokazov je MNZ ocenilo, “da je kaznivo dejanje umora takšno kaznivo dejanje, ki glede na okoliščine in način storitve, razvidne iz obrazložitve kazenske sodbe, predstavlja nevarnost za javni red in mir”.
3. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo: “ZDRS pojma javnega reda ne opredeljuje, vendar po mnenju sodišča v ta pojem sodijo poleg ustavnih določb in prisilnih predpisov tudi vse splošnočloveške in specifične družbene vrednote, katerih varstvo je v tej državi zagotovljeno s kazensko zakonodajo. Med splošnočloveškimi je gotovo ena najvišjih vrednot človekovo življenje. Ob nesporni dejanski okoliščini, da je tožnik to vrednoto že ogrozil z naklepnim kaznivim dejanjem, zaradi katerega mu je bila izrečena kazen 10 let zapora, je tudi po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red države ter da je s tem podan razlog za zavrnitev tožnikove prošnje... Tožena stranka z izpodbijano odločbo tudi ni posegla v tožnikovo pravico do rehabilitacije ... Zavrnitev sprejema tožnika v državljanstvo Republike Slovenije namreč ni neposredna posledica v izpodbijani odločbi navedenih kazenskih sodb, temveč posledica ocene tožnikove nevarnosti za javni red, ki izhaja iz dejanj, za kateri je bil pritožnik pravnomočno obsojen.”.
4. Senat ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 25. 2. 1999 sprejel v obravnavo. Vrhovno sodišče nanjo ni odgovorilo.

5. Med postopkom o ustavni pritožbi je ustavno sodišče na pobudo pritožnika z odločbo št. U-I-89/99 z dne 10. 6. 1999 (Uradni list RS, št. 59/99) odločilo, da se tretji odstavek 40. člena ZDRS razveljavi, kolikor se nanaša na razlog nevarnosti za javni red, določen v 8. točki 10. člena tega zakona. Ugotovilo je, da je zakonodajalec z določitvijo dodatnega pogoja nevarnosti za javni red kršil načelo varstva zaupanja v pravo.
6. Učinke odločbe ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen zakon, v skladu s tretjim odstavkom 161. člena ustave določa 44. člen zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se po navedeni določbi ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka, razen če je bila zoper posamični pravni akt pravočasno vložena ustavna pritožba. Ustava v 158. členu, s katerim ureja pravni institut pravnomočnosti, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Po ZUstS je tako sredstvo, ki se lahko uveljavlja proti pravnomočnim odločbam, ustavna pritožba. Prvi odstavek 59. člena ZUstS določa, da lahko ustavno sodišče posamični akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje. Ker se z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena pravna razmerja, učinkuje razveljavitev torej tudi na vse tiste že pravnomočne posamične akte, zoper katere je bila na ustavno sodišče pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo odločeno.
7. Prav takšen je obravnavani primer. Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča in odločba upravnega organa, ki temeljita na tretjem odstavku 40. člena ZDRS, sta postali pravnomočni še pred njegovo razveljavitvijo. Toda ker je pritožnik za zavarovanje svojih pravic v postopku izkoristil vse zakonite pravne poti in pravočasno vložil ustavno pritožbo, učinkuje razveljavitev tudi na odločitev o njegovi ustavni pritožbi.
8. Pritožnikova prošnja za sprejem v državljanstvo je bila zavrnjena na podlagi tretjega odstavka 40. člena ZDRS iz razloga, ker naj bi bil nevaren za javni red. Ustavno sodišče je tretji odstavek 40. člena ZDRS razveljavilo ravno v delu, kolikor se nanaša na razlog nevarnosti za javni red. V obrazložitvi odločbe je posebej navedlo, da se v primeru odločanja o sprejemu v državljanstvo po tretjem odstavku 40. člena ZDRS vloga ne sme zavrniti iz razloga nevarnosti za javni red. Ustavno sodišče je zato izpodbijani odločbi odpravilo in vrnilo zadevo v novo odločanje pristojnemu upravnemu organu. Upravni organ bo moral pri odločanju upoštevati odločbo ustavnega sodišča št. U-I-89/99 z dne 10. 6. 1999. To pomeni, da pritožnikove vloge ne bo mogoče zavrniti iz razloga nevarnosti za javni red.
9. Ker je ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že zaradi tega, ker sta bili izpodbijani odločbi izdani na podlagi neustavnega predpisa, se v presojo o obstoju kršitev, ki jih je v ustavni pritožbi zatrjeval pritožnik, ni bilo treba spuščati.

10. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen in sodnice ter sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-252/96
Ljubljana, dne 30. septembra 1999.