Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudi Zvonimirja Gomboca in Jožeta Tratnika iz Murske Sobote, na seji dne 11. novembra 1999

Sklep o uvedbi krajevnega samoprispevka za območje Krajevne skupnosti Krog, za naselji Krog in Satahovci (Uradni list RS, št. 62/96), ni v neskladju z ustavo in zakonom.

1. Pobudnika v pobudi z dne 19. 11. 1996 in dopolnitvi pobude z dne 21. 11. 1996 izpodbijata tretjo alineo drugega odstavka 7. člena sklepa o uvedbi krajevnega samoprispevka za območje Krajevne skupnosti Krog, za naselji Krog in Satahovci (v nadaljevanju: sklep), na podlagi katere sta zavezana za plačevanje samoprispevka v višini 3% mesečno od bruto zavarovalne osnove, od katere se plačujejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Menita, da je izglasovani samoprispevek tako po višini kot glede na osnovo, od katere se plačuje, v nasprotju s 14. členom ustave ter s 4. in 11. členom zakona o samoprispevku (Uradni list SRS, št. 35/85 p.b. – v nadaljevanju: ZSam). S tem, ko je določena za samostojne podjetnike drugačna osnova kot za zaposlene delavce, je po mnenju pobudnikov podana kršitev enakosti pred zakonom iz 14. člena ustave in 11. člena ZSam, ki določa, da so osnove za določitev samoprispevka v denarju osebni dohodki delavcev in drugih delovnih ljudi, zmanjšani za davke in prispevke iz osebnega dohodka. Obveznost plačevanja samoprispevka v višini 3% od bruto zavarovalne osnove naj bi bila v nasprotju tudi s 4. členom ZSam, ki določa, da imajo občani ob enakih pogojih enake obveznosti glede plačevanja samoprispevka. Predlagata, naj ustavno sodišče izpodbijano določbo razveljavi oziroma odpravi.
2. Krajevna skupnost Krog v svojem odgovoru na pobudo navaja, da je bil predlog za obremenitev obrtnikov oziroma samostojnih podjetnikov oblikovan upoštevajoč dejstvo, da so bili zneski, ki so jih ti zavezanci plačevali na podlagi prejšnjih samoprispevkov, v nesorazmerju z njihovim dejanskim premoženjskim stanjem. Večina občanov je na zboru občanov, na katerem je bila obravnavana uvedba samoprispevka, zahtevala večjo obremenitev samostojnih podjetnikov. Nasprotni udeleženec meni, da naj bi se samoprispevek plačeval glede na prihodke zavezancev, ne glede na to iz kakšnega vira nastajajo. Poudarja, da si samostojni podjetnik lahko sam določi višino plače, ki je lahko tudi minimalna predpisana plača, in tako višina samoprispevka ne odraža dejanskih prihodkov in tudi močno odstopa od višine drugih zavezancev. Večjo obremenitev samostojnih podjetnikov pa naj bi opravičevalo tudi dejstvo, da ti ne uporabljajo s samoprispevkom zgrajene dobrine le kot občani, ampak tudi kot podjetniki pri svoji dejavnosti. Nasprotni udeleženec poudarja pomen izglasovanega prispevka za občane obeh naselij in navaja, da je vložena pobuda že povzročila negotovost med občani in da bi morebitna odprava ali razveljavitev sporne alinee slabo vplivala na prizadevanja občanov za razvoj skupnosti.

3. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji, določeni v četrtem odstavku 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), je takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-365/96 z dne 4. 11. 1999 (priložena tej odločbi) razveljavilo ZSam z odložnim rokom enega leta. Na podlagi navedene odločbe se ZSam še uporablja kot veljaven predpis, kolikor je njegova smiselna uporaba glede na spremenjeno pravno ureditev še mogoča. Ena izmed določb, za katero je ustavno sodišče ugotovilo, da njena smiselna uporaba ni več mogoča in da zaradi tega obstaja pravna praznina, je tudi druga alinea prvega odstavka 11. člena ZSam, na podlagi katere naj bi se določila osnova za plačilo samosprispevka tistim fizičnim osebam, ki ne prejemajo plače (samostojni podjetniki, osebe, ki opravljajo umetniško ali kakšno drugo kulturno dejavnost kot edini in glavni poklic, odvetniki ter osebe, ki opravljajo drugo samostojno dejavnost in so vpisane skladno z zakonom v register, duhovniki).
5. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi ugotovilo, da osnova za plačilo samoprispevka, določena v drugi alinei 11. člena (drugi dohodki občanov po zakonu o davkih občanov) ni usklajena z novo pravno ureditvijo, ki je na področju samostojnega opravljanja dejavnosti bistveno spremenila statusnopravni in gospodarski položaj fizičnih oseb, ki se ukvarjajo s samostojnim opravljanjem gospodarske ali druge dejavnosti. Zaradi neusklajenosti ZSam z novo pravno ureditvijo je nastala na tem področju pravna praznina, ki se je v praksi zapolnjevala tako, da so se kot osnove za plačilo samoprispevka določale različne osnove. Iz pregleda sklepov o uvedbi samoprispevka, objavljenih v Uradnih listih, je razvidno, da je v večini sklepov za osebe, ki samostojno opravljajo gospodarsko ali drugo dejavnost, kot osnova za plačilo samoprispevka določena zavarovalna osnova, od katere te osebe plačujejo prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato je ustavno sodišče kot način izvršitve na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo, da se za podjetnike in druge fizične osebe, ki nimajo plače, lahko določi kot osnova za plačilo samoprispevka tudi zavarovalna osnova za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
6. Izpodbijani sklep, ki kot osnovo za odmero samoprispevka določa zavarovalno osnovo, od katere pobudnika (prvi pobudnik kot samostojni podjetnik in drugi pobudnik kot notar) plačujeta samoprispevek, ne pomeni kršitve načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave, kot to uveljavljata pobudnika. Tudi 4. člen ZSam določa, da imajo občani ob enakih pogojih enake obveznosti glede plačevanja samoprispevka in da lahko akt o uvedbi samoprispevka določi, da imajo občani, katerih dohodki ne presegajo določenega zneska, pri plačevanju samoprispevka posebno olajšavo. Načelo enakosti se pri določanju samoprispevka izraža v enakem prispevku občanov, ki so v enakem pravnem položaju glede pridobivanja dohodka, od katerega plačujejo samoprispevek. Načelo enakosti občanov bi bilo kršeno, če bi se določilo plačevanje samoprispevka v enakem znesku za vse občane ne glede na višino njihovih dohodkov. Dejstvo, da pobudnika ne prejemata plače ali pokojnine, ne more imeti za posledico, da pobudnika sploh ne bi bila zavezanca za plačilo samoprispevka. Kolikor se pobudnikoma ne bi odmerjal samoprispevek od zavarovalne osnove, bi se jima lahko odmeril od dobička, ki je osnova za plačilo davka iz dejavnosti. Pobudnika v pobudi ne navajata podatkov, iz katerih bi bilo razvidno, da sta v neenakopravnem položaju z drugimi zavezanci, ki plačujejo samoprispevek od neto plače ali pokojnine in tudi z ničemer ne utemeljujeta, da je stopnja (3% od zavarovalne osnove), ki jo določa izpodbijani sklep, nesorazmerna v primerjavi s stopnjami za druge zavezance, oziroma da bi bila višina samoprispevka nižja, če bi se jima odmerjal od dobička. Upoštevajoč, da se stopnje za plačilo samoprispevka od zavarovalne osnove v posameznih sklepih o uvedbi samoprispevka gibljejo od 1% do 6% (sklep o uvedbi krajevnega samoprispevka za območje KS Gorice, Uradni list RS, št. 60/98, določa 6%, sklep o uvedbi krajevnega samoprispevka v KS Novaki, Uradni list RS, št. 45/99, določa 5%) ustavno sodišče samo ni našlo razlogov, ki bi utemeljevali pobudnikove navedbe. Glede na navedeno in glede na to, da razlogom nasprotnega udeleženca za takšno ureditev ni mogoče ugovarjati, izpodbijani sklep ne pomeni kršitve načela enakosti.
7. Ker izpodbijani sklep ni v nasprotju z ustavo in glede na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-365/96 tudi ne z ZSam, je ustavno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.