Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem na zahtevo Upravne enote Celje in na pobudo A. A. iz Ž. na seji dne 18. novembra 1999

Za odločanje o zahtevi A. A. za denacionalizacijo nepremičnin, parc. št. 196 vpisane pred podržavljenjem v zemljiškoknjižnem vložku št. 732 k. o. Ž., je pristojno Okrajno sodišče v Celju.

1. Denacionalizacijski upravičenec A. A. je dne 4. 6. 1993 pri Temeljnem sodišču v Celju, enoti v Celju, vložil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine parc. št. 196, ki je bila vpisana v zemljiškoknjižnem vložku št. 732 k. o. Ž. Okrajno sodišče v Celju se je s sklepom št. N 71/97 z dne 9. 3. 1999 izreklo za nepristojno in zadevo odstopilo v reševanje Upravni enoti Celje, ker naj bi šlo za podržavljenje v arondacijskem postopku, v katerem naj bi se dne 10. 1. 1961 sklenjena kupoprodajna pogodba ne mogla šteti za samostojni pravni posel. Da naj bi šlo za arondacijski postopek v skladu z določbami členov 53 do 68 Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62 – v nadaljevanju: TZIKZ) naj bi izhajalo iz dejstva, da je kupec nastopil posest že pred sklenitvijo pogodbe in da je bila pogodba sklenjena skladno s sklepom Skupščine občinskega ljudskega odbora Celje, ki je bil sprejet na sejah obeh zborov dne 28. 12. 1960.
2. Upravna enota v zahtevi navaja, da niti iz same pogodbe niti iz spisne dokumentacije ni razvidno, da bi bila glede predmetne nepremičnine izdana arondacijska ali druga upravna odločba. V arhivskem gradivu, hranjenem pri Zgodovinskem arhivu v Celju, ki ga je upravni organ pregledal, naj bi ne bilo dokumenta, ki bi verodostojno opredeljeval, kje lokacijsko naj bi se arondacije izvajale. V spisu, ki je hranjen pri upravnem organu, pa je odločba komisije za nacionalizacijo Občinskega ljudskega odbora Celje št. 04-SAE-1/1961 z dne 10. 1. 1961, ki potrjuje, da parcela ni bila nacionalizirana v smislu določb zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Upravna enota zato meni, da je navedena nepremičnina dejansko prešla v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla in da je zato v tem primeru za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pristojno sodišče. Okoliščino, da sta bili za isto nepremičnino sklenjeni dve pogodbi, pa razlaga s tem, da je bilo treba naknadno kupno pogodbo skleniti zaradi delno neporavnane kupnine in potrditve predhodno sklenjene pogodbe s strani OLO Z. in ker KG U. (kupec po prvi pogodbi) “ni imelo statusa za prenos lastništva v družbeno lastnino“.
3. Pobudo za rešitev spora o pristojnosti je vložil tudi A. A., ki v obravnavanem denacionalizacijskem postopku sodeluje kot stranka – denacionalizacijski upravičenec. V pobudi navaja, da jo vlaga, ker se tako sodišče kot upravni organ izrekata za nepristojna odločati o njegovi zahtevi za denacionalizacijo, zlasti pa zato, ker naj bi kolizija v vlogi Upravne enote Celje ne bila prikazana. Iz pobudnikove laične vloge je razbrati, da meni, da je upravičen do vračila navedene nepremičnine, ker da je šlo pri kupni pogodbi z dne 10. 1. 1961 primarno za javni interes, sekundarno pa za arondacijo.

4. Upravna enota Celje je dne 20. 10. 1999 vložila zahtevo za rešitev spora glede pristojnosti, vlagatelj zahteve za denacionalizacijo pa pobudo dne 25. 10. 1999. Pobudnik je stranka v denacionalizacijskem postopku, v katerem je prišlo do spora o pristojnosti. Ustavno sodišče je zato obe zadevi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. Ustavno sodišče je zadevo obravnavalo prednostno na podlagi pete alinee 52. člena poslovnika ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 49/98).
5. ZDen deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena ZDen), če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen), je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pristojno okrajno sodišče (56. člen ZDen).
6. V obravnavanem primeru je upravičenec vložil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine, ki naj bi bila podržavljena s pravnim poslom, kupoprodajno pogodbo z dne 31. 12. 1959, sklenjeno zaradi sile oziroma zvijače. Iz listin, ki so v spisu, je razvidno, da je bila za nepremičnino parc. št. 196, vpisano v vl. št. 732 k. o. Ž., najprej sklenjena kupoprodajna pogodba med KK Z. – V. kot kupcem in A. A. kot prodajalcem. Pogodba naj bi postala “pravnomočna, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki ter isto potrdi Svet za finance pri OBLO Celje“. Dne 10. 1. 1961 je bila za isto nepremičnino in enako ceno sklenjena kupna pogodba št. 04-SAE- 1/1961 med Občino Celje in A. A. Ta kupna pogodba pa je bila sklenjena skladno s sklepom obeh zborov Občinskega ljudskega odbora Celje z dne 28. 1. 1960 (4. točka pogodbe). V isti točki je navedeno tudi, da Občina Celje nepremičnino pridobiva za arondacijo posestva v Ž. in da ta kupna pogodba nadomešča arondacijo, zaradi česar je oproščena plačila davka na promet nepremičnin. Po overitvi prodajalčevega podpisa je bila pogodba predložena tudi Okrajnemu javnemu pravobranilstvu, ki zoper pravno veljavnost ni imel pripomb, kar je razvidno iz potrdila na zadnji strani pogodbe.
7. TZIKZ je urejal arondacijo in postopek v zvezi z njo v členih 53 do 68. Zakon je v drugem odstavku 57. člena, v drugem odstavku 58. člena in v prvem odstavku 60. člena dajal široke možnosti sporazumevanja med lastniki zemljišč, ki so bila zajeta z arondacijo, in arondacijskimi upravičenci. Na podlagi sporazuma so bile dovoljene izjeme od pravila, da dobi lastnik pripojenega zemljišča, ki je kmet, kot odškodnino drugo ustrezno zemljišče enake kulture in bonitete, kakor tudi izjeme od pravila, da dobi lastnik, ki ni kmet, odškodnino le v denarju. Prvi odstavek 60. člena TZIKZ je kot splošno pravilo uveljavljal, da se lahko arondacijski upravičenec in lastnik pripojenega zemljišča, ne glede na to, ali je kmet ali ne, sporazumeta o drugačni obliki odškodnine, kot jo je določal zakon. Postopek v zvezi z arondacijo je obsegal postopek pred dovolitvijo arondacije in postopek po izdaji odločbe o dovolitvi arondacije. Postopek se je na podlagi 61. člena zakona začel s predlogom za arondacijo, ki je moral vsebovati tudi seznam zemljišč, za katera se je predlagala arondacija, kot tudi seznam zemljišč, ki jih je predlagatelj dajal kot odškodnino za pripojena zemljišča. Upravni organ občinskega ljudskega odbora za kmetijstvo je moral predlog brez odlašanja nabiti na razglasno desko. Lastniki zemljišč so imeli pravico dati v 30 dneh k predlogu pripombe, ki jih je obravnaval upravni organ okrajnega ljudskega odbora. Šele po tako izvedenem postopku je o predlogu za arondacijo odločal svet občinskega ljudskega odbora, ki je bil pristojen za kmetijstvo. Ta je z odločbo dovolil arondacijo ali pa je odrekel dovoljenje zanjo. Zoper to odločbo je lahko vsakdo, ki je bil prizadet, vložil pritožbo na republiški upravni organ.
8. Iz dokumentacije ne izhaja, da bi bila ena ali druga pogodba sklenjena v okviru arondacijskega postopka, kot ga je določal TZIKZ. Določba 4. točke kupne pogodbe z dne 10. 1. 1961, na katero se sklicuje okrajno sodišče v obrazložitvi sklepa št. N 71/97 z dne 9. 3. 1999, namreč sama zase ne more pomeniti, da je šlo za arondacijski postopek. Iz dokumentacije, ki je v spisu, ni razvidno, da bi glede teh nepremičnin sploh bila izdana arondacijska (ali kakšna druga upravna) odločba. Upravna enota pa je že pred vložitvijo zahteve za rešitev spora glede pristojnosti pregledala arhivsko gradivo, hranjeno pri Zgodovinskem arhivu v Celju, iz katerega izhaja, da tudi v arhivskem gradivu ni zaslediti, da bi bile obravnavane nepremičnine arondirane v upravnem postopku.
9. Tudi sklep občinskega ljudskega odbora z dne 28. 12. 1960, pod 10. točko k ad 14.), ki se nanaša na obravnavano nepremičnino, ni bil izdan na podlagi določb TZIKZ, ki je urejal arondacijski postopek, temveč gre za sklep o odobritvi pogodb. Tako iz dokumentacije ni razvidno, da bi glede teh nepremičnin sploh bila izdana arondacijska (ali kakšna druga upravna) odločba. Ustavno sodišče je tako ugotovilo, da so v izreku navedene nepremičnine prešle v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla, pri čemer se ni spuščalo v ugotavljanje, na podlagi katere od obeh pogodb je bila lastninska pravica prejšnjega lastnika prenesena v družbeno lastnino. Zato je na podlagi 56. člena ZDen za odločanje o denacionalizaciji v izreku navedenih nepremičnin podana pristojnost Okrajnega sodišča v Celju.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.