Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Delovnega sodišča v Celju, na seji dne 25. novembra 1999

Določba prvega odstavka 58. člena zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, 8/96 in 24/98) ni v neskladju z ustavo.

1. Delovno sodišče v Celju je v zvezi z individualnim delovnim sporom na podlagi pete alinee prvega odstavka 23. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) vložilo zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 58. člena zakona o sodniški službi (v nadaljevanju: ZSS).
2. Predlagatelj meni, da je izpodbijana določba, po kateri je določena maksimalna dolžina letnega dopusta štirideset delovnih dni, v nasprotju s 14. členom ustave. Po mnenju predlagatelja zakon ne dopušča povečanja dopusta sodniku, ki mu je priznan status invalida oziroma je dopolnil petdeset let starosti, ali sodniku, ki skrbi za prizadetega otroka. S tem ga postavlja v neenakopraven položaj z drugimi zaposlenimi osebami, ki jim je priznan enak socialni, starostni ali invalidski status. Navaja, da 14. člen ustave zagotavlja vsakomur enake pravice, prav tako pa zagotavlja posebno varstvo invalidov in starejših ljudi. Pravica do povečanega dopusta je za delavce, ki so dopolnili najmanj petdeset let starosti, delavce s telesno okvaro, delovne invalide in delavce, ki negujejo in varujejo težje telesno ali zmerno, težje ali težko duševno prizadeto osebo, zagotovljena v zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 15/90 s spremembami – v nadaljevanju: ZDR) in zakonu o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 14/90 s spremembami – v nadaljevanju: ZDDO). Posebno varstvo teh kategorij zaposlenih naj bi smiselno urejali tudi konvenciji Mednarodne organizacije dela in sicer Konvencija, št. 48 o mednarodni ureditvi varovanja pravic iz invalidskega, starostnega in družinskega zavarovanja (Uradni list DFJ, št. 92/45, Uradni list RS – MP, št. 15/92) in Konvencija, št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti (Uradni list FLRJ – MP, št. 1/55, Uradni list RS – MP, št. 15/92). Predlagatelj še navaja, da je sodni svet na 24. seji dne 23. 3. 1995 določil primere in pogoje za določitev dolžine dopusta in v točkah V. in VI. določil, da se sodniku letni dopust poveča za največ 5 dni zaradi družinskih, socialnih in zdravstvenih razmer, dopolnjene starosti petdeset let, priznane telesne okvare ter delovne invalidnosti, vendar dopust ne more biti daljši od štirideset delovnih dni.
3. Ustavnemu sodišču predlaga naj ugotovi protiustavnost prvega odstavka 58. člena ZSS v delu, ki določa maksimalno dobo trajanja dopusta.
4. Ustavno sodišče je poslalo zahtevo v odgovor Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril.

5. Predlagatelj izpodbija določbo prvega odstavka 58. člena ZSS, po kateri ima sodnik pravico do letnega dopusta v trajanju do štirideset delovnih dni, vendar ne manj kot trideset delovnih dni. Meni, da izpodbijana zakonska določba ne dopušča povečanja dopusta sodniku, ki mu je priznan status invalida oziroma je dopolnil petdeset let starosti, ali sodniku, ki skrbi za prizadetega otroka, in da ga s tem postavlja v neenakopraven položaj z drugimi zaposlenimi osebami, ki jim je priznan enak socialni, starostni ali invalidski status. Predlagatelj primerja položaj sodnikov s položajem delavcev v delovnem razmerju.
6. Pravica do dopusta in pravica do povečanega letnega dopusta zaradi posebnega socialnega, starostnega ali invalidskega statusa nista ustavni, temveč zakonski kategoriji. Po določbi četrtega odstavka 56. člena ZDR imajo pravico do povečanega letnega dopusta delavci, ki so dopolnili najmanj petdeset let starosti, delavci z najmanj 60-odstotno telesno okvaro, delovni invalidi, delavci, ki negujejo in varujejo težje telesno ali zmerno, težje ali težko duševno prizadeto osebo. Zakon je tej kategoriji zaposlenih dal pravico, ni pa sam določil višine dopusta, ki jim pripada zaradi teh okoliščin. To določajo kolektivne pogodbe. ZDDO pa jo je v drugem odstavku 39. člena uredil drugače, in sicer določa, da se delavcu, ki je dopolnil petdeset let starosti, delavcu z najmanj 60-odstotno telesno okvaro, delovnemu invalidu, delavcu, ki neguje in varuje težje telesno ali zmerno, težje ali težko duševno prizadete osebe, letni dopust poveča za pet dni. Iz navedenega izhaja, da je ta pravica že v delovnem razmerju različno urejena glede na delodajalca pri katerem ima delavec sklenjeno delovno razmerje.
7. Zakon o sodniški službi v 1. členu določa, da je sodnik v službenem razmerju z Republiko Slovenijo. Gre za javnopravno razmerje, ki ima sicer nekatere elemente delovnega razmerja, vendar sodnik ni delojemalec države, ampak nosilec ene od vej oblasti. Položaj sodnikov in delavcev v delovnem razmerju zato ni primerljiv. Različna ureditev temelji na različnem pravnem statusu. Položaj sodnikov bi bil primerljiv z položajem drugih funkcionarjev. Tako na primer zakon o poslancih (Uradni list RS, št. 48/92 s spremembami) v 31. členu določa, da ima poslanec pravico do letnega dopusta v trajanju do 40 delovnih dni. Natančnejša določitev pogojev za določitev trajanja dopusta pa je prepuščena Državnemu zboru oziroma pristojnemu delovnemu telesu. Ta ureditev je primerljiva z ureditvijo po zakonu o sodniški službi, ki določa v 58. členu, da ima sodnik pravico do letnega dopusta v trajanju do štirideset delovnih dni, vendar ne manj kot 30 delovnih dni, določitev natančnejših pogojev za določitev dolžine dopusta sodnikov pa je prepustil sodnemu svetu. Sodni svet je na seji dne 23. 3. 1995 določil primere in pogoje za določitev dolžine dopusta sodnikov, iz katerih izhaja, da je dolžina letnega dopusta sodnika odvisna od trajanja delovne dobe, vrste sodniškega mesta, uspešnosti opravljanja sodniške službe, opravljanja vodstvenih del, socialnih in zdravstvenih razmer ter starosti. Natančneje je opredeljeno, da se sodniku lahko poveča dopust za največ 5 dni zaradi njegovih ali družinskih socialnih in zdravstvenih razmer, zaradi 60-odstotne telesne okvare ali zaradi starosti, če je dopolnil 50 let. Navedba predlagatelja, da sodnik ni upravičen do povečanega letnega dopusta zaradi socialnega, zadravstvenega, socialnega ali invalidskega statusa, ni utemeljena, saj se sodniku zaradi teh okoliščin prizna povečan dopust, vendar ne more presegati zakonskega maksimuma.
8. Drugi odstavek 14. člena ustave določa, da so pred zakonom vsi enaki. Po ustaljeni praksi ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis, kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena, ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora za razlikovanje obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog (npr. sklep št. U-I-140/95 z dne 13. 6. 1996 in OdlUS V, 96). Prav zakonsko urejanje namreč pomeni upoštevanje in tudi vzpostavljanje različnih položajev med pravnimi subjekti. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, različna ureditev upravičeno temelji na različnem pravnem statusu, saj položaj funkcionarja v službenem razmerju ni primerljiv s položajem delavca v delovnem razmerju. Pravice in dolžnosti sodnika iz službenega razmerja zato ureja ZSS samostojno. Zakonodajalec je pri določitvi obsega in načina izvrševanja pravice do letnega dopusta, ki sodniku pripada iz službenega razmerja, upošteval tako pravico sodnika do dopusta, ki izvira iz narave njegovega dela in funkcije, kakor tudi potrebo po neoviranem delovanju sodstva kot tretje veje oblasti. Slednjo je zagotovil z določitvijo maksimalnega trajanja letnega dopusta in s tem, da mora sodnik letni dopust izkoristiti tako, da ne bo ovirano opravljanje sodniške službe. Narava dela sodnika kot funkcionarja in delovanje sodišča kot državne institucije namreč po oceni zakonodajalca ne dopuščata daljšega trajanja letnega dopusta sodnikov. Takšno razlikovanje med ureditvijo pravice do letnega dopusta v delovnem razmerju in službenem razmerju torej ni brez razumnega in stvarnega razloga.
9. Predlagatelj v zahtevi brez obrazložitve navaja, da je posebno varstvo teh kategorij zaposlenih urejeno tudi v Konvenciji MOD, št. 48 o mednarodni ureditvi varovanja pravic iz invalidskega, starostnega in družinskega zavarovanja in Konvenciji, št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti. Ker predlagatelj ni navedel, v čem naj bi bila neskladnost zakonske ureditve z konvencijami, ustavno sodišče ni ocenjevalo skladnosti izpodbijane zakonske določbe z konvencijami. Konvenciji pa tudi sicer ne urejata obravnavane problematike. Predmet Konvencije, št. 48 je namreč enako obravnavanje domačih in tujih delavcev, predvsem vzpostavitev mednarodnega režima ohranitve pravic, izhajajoč pri tem iz koncepcije kontinuitete zavarovanja migrantov. Konvencija, št. 102 pa naj bi vzpostavila minimum standardov glede dajatev za glavne veje socialne varnosti.
10. Glede na navedeno je ustavno sodišče odločilo, da določba 58. člena ZSS ni v neskladju z ustavo.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Wedam-Lukić in sodnik Fišer, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.
Št. U-I-175/97
Ljubljana, dne 25. novembra 1999.