Na podlagi 21. člena zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in ugotavljanje skladnosti (Uradni list RS, št. 59/99) in zakona o zdravstveni neoporečnosti živil in predmetov splošne uporabe (Uradni list SFRJ, št. 55/78 in 58/85) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v soglasju z ministrom za zdravstvo

Pravilnik ureja aditive za živila in njihove mešanice (v nadaljnjem besedilu: aditivi), ki se uporabljajo kot snovi pri proizvodnji živil in ostanejo kot sestavina v živilu, čeprav v spremenjeni obliki.

Določbe tega pravilnika se ne uporabljajo za:
– pomožna tehnološka sredstva;
– sredstva za varstvo rastlin;
– arome;
– snovi, ki se dodajajo živilom kot hranila oziroma za obogatitev živil (npr. vitamini, minerali, mikroelementi).

Posamezni izrazi v tem pravilniku imajo naslednji pomen:
– aditiv je vsaka snov, ki se običajno ne uporablja oziroma ne uživa kot živilo in ne predstavlja običajne, tipične sestavine živila, ne glede na to ali ima hranilno vrednost, se pa namensko dodaja živilu iz tehnoloških oziroma organoleptičnih razlogov v proizvodnji, pri pakiranju, za transport, hrambo ter ima neposredne ali posredne učinke na živilo in postane sestavina živila;
– pomožno tehnološko sredstvo je vsaka snov, ki se sama po sebi ne uživa kot sestavina živila in se uporablja v predelavi surovin, živil ali njihovih sestavin za doseganje določenega tehnološkega namena med obdelavo ali predelavo in ki utegne imeti za posledico nenamerno, a tehnično neizogibno prisotnost ostankov teh snovi ali njenih derivatov v živilu pod pogojem, da ti ostanki ne predstavljajo nevarnosti za zdravje ljudi in nimajo nobenega tehnološkega učinka na živilo;
– zamrznjeno živilo se obravnava enako kot isto živilo pri sobni temperaturi;
– nepredelano živilo je živilo, ki ni obdelano z nobenim postopkom, ki bi povzročil bistvene spremembe prvotnega stanja, lahko pa je: razdeljeno, ločeno, razrezano, izkoščičeno, sesekljano, izkoženo, obrezano, olupljeno, zmleto, narezano, očiščeno, pripravljeno, globoko zamrznjeno ali zamrznjeno, stepeno ali oluščeno, predpakirano ali ne vnaprej pakirano;
– gotovo živilo je živilo za takojšnje uživanje, vključno s sušenimi ali zgoščenimi živili, pripravljeno po navodilih za uporabo;
– maloenergijsko živilo je živilo, ki ima energijsko vrednost zmanjšano za najmanj 30% od običajnega istovrstnega živila;
– živila za posebne prehranske namene so živila, ki se zaradi specifične sestave ali načina predelave bistveno razlikujejo od običajnih živil ter so zaradi specifičnih prehranskih lastnosti namenjena prehrani določenih skupin oseb z motnjami prebave ali presnove, osebam, katerih fiziološko stanje zahteva nadzorovano in usmerjeno prehrano z določenimi snovmi v živilu ter dojenčkom in malim otrokom;
– sladila so snovi, ki dajejo živilu sladek okus;
– brez dodanega sladkorja pomeni brez kakršnih koli dodanih mono- ali disaharidov ali katerega koli živila, ki se uporablja zaradi svojih sladilnih lastnosti;
– barvila so snovi, ki obarvajo živilo, bistveno pa ne vplivajo na druge njegove lastnosti;
– konzervansi so snovi, ki podaljšajo obstojnost živila tako, da ga ščitijo pred kvarom, ki ga povzročajo mikroorganizmi;
– antioksidanti so snovi, ki podaljšajo obstojnost živila tako, da jih ščitijo pred kvarom, ki ga povzroča oksidacija, lahko kot žarkost maščob in sprememba barve;
– emulgatorji so snovi, ki v živilu omogočajo nastanek oziroma ohranjanje homogene zmesi dveh ali več faz, ki se ne mešajo (npr. olje in voda);
– emulgirne soli so snovi, ki spremenijo beljakovine v siru v razpršeno obliko in s tem pripomorejo k homogeni porazdelitvi maščobe in drugih sestavin;
– sredstva za zgostitev (gostila) so snovi, ki povečujejo viskoznost živila;
– želirna sredstva so snovi, ki dajejo živilu teksturo s tvorbo želeja;
– stabilizatorji so snovi, ki vzdržujejo fizikalno-kemično stanje živila, vključno s snovmi, ki vzdržujejo homogeno razpršenost dveh ali več snovi, ki se v živilu ne mešajo med seboj ter snovi, ki stabilizirajo, ohranjajo ali ojačajo obstoječo barvo živila;
– ojačevalci arome so snovi, ki ojačajo obstoječi okus oziroma vonj živila;
– kisline so snovi, ki povečajo kislost živila oziroma mu dajo kisel okus;
– sredstva za uravnavanje kislosti so snovi, ki spremenijo ali uravnavajo kislost oziroma alkalnost živila;
– sredstva proti sprijemanju so snovi, ki zmanjšujejo sprijemanje posameznih delcev v živilu;
– modificirani škrobi so snovi, dobljene z enim ali več kemičnimi postopki iz jedilnega škroba, ki je bil lahko predhodno obdelan s fizikalnimi ali encimskimi postopki, beljen ali razredčen s kislino ali lugom;
– sredstva za vzhajanje so snovi ali njihove kombinacije, ki sproščajo plin in s tem povečajo prostornino različnih vrst testa;
– sredstva proti penjenju so snovi, ki preprečujejo ali zmanjšujejo penjenje;
– sredstva za glaziranje so snovi, vključno z mazivi, ki dajejo živilu lesk ali tvorijo zaščitno oblogo na njegovi zunanji površini;
– utrjevalci so snovi, ki omogočajo ali ohranjajo čvrstost sadja ali zelenjave, ki v povezavi z želirnimi sredstvi tvorijo ali utrdijo žele;
– sredstva za ohranjanje vlage so snovi, ki preprečujejo izsušitev živila na zraku ali pospešujejo raztapljanje praška v vodi;
– sredstva za povečanje prostornine so snovi, ki povečajo prostornino živila, ne povečajo pa bistveno energijske vrednosti;
– potisni plini so plini, razen zraka, ki potisnejo živilo iz embalaže;
– plini za pakiranje so plini, razen zraka, ki se uporabljajo pri pakiranju živila;
– sredstva za obdelavo moke, razen emulgatorjev, so snovi, dodane moki ali testu za izboljšanje njunih pecilnih lastnosti;
– nosilci, vključno s topili, so trdne in tekoče snovi, ki se uporabljajo za raztapljanje, razredčevanje, razprševanje ali drugo fizikalno spremembo aditiva, ne da bi se s tem spremenila njegova tehnološka funkcija, z namenom, da bi se olajšala njegova uporaba;
– sredstva za penjenje so snovi, ki omogočajo homogeno razpršitev plinaste faze v tekočem ali v trdnem živilu;
– sredstva za sekvestracijo so snovi, ki tvorijo kemične komplekse s kovinskimi ioni;
– največji dovoljen odmerek pomeni količino sladila v gotovem živilu, ki je pripravljeno po navodilih za uporabo;
– največja dovoljena vsebnost pomeni količino:
– barvila v gotovem živilu, ki je pripravljeno po navodilih za uporabo;
– aktivnih sestavin barvila, ki jih vsebuje barvilo;
– največja dovoljena vsebnost pomeni količino aditivov, razen sladil in barvil, v živilih, ki so v prometu, kolikor s tem pravilnikom ni drugače določeno;
– po potrebi (quantum satis) pomeni, da največja dovoljena vsebnost količinsko ni določena.
Aditivi se dodajajo v skladu z dobro proizvodno prakso, to je v najnižji možni količini, ki še dosega željeni tehnološki učinek;
– prenesena snov (carry over) je snov, ki v živilo ni bila neposredno dodana in je v živilu le zato, ker jo je vsebovala ena ali več sestavin tega živila in v živilu nima tehnološkega učinka.

Pri proizvodnji živil se lahko uporabljajo le aditivi, ki so glede na funkcionalne lastnosti uvrščeni v naslednje kategorije:
– sladila;
– barvila;
– konservansi;
– antioksidanti;
– emulgatorji;
– emulgirne soli;
– sredstva za zgostitev (gostila);
– želirna sredstva;
– stabilizatorji, vključno s stabilizatorji pene;
– ojačevalci arome;
– kisline;
– sredstva za uravnavanje kislosti;
– sredstva proti sprijemanju;
– modificirani škrobi;
– sredstva za vzhajanje;
– sredstva proti penjenju;
– sredstva za glaziranje, vključno z mazivi;
– utrjevalci;
– sredstva za ohranjanje vlage;
– encimi, ki se po svoji funkcionalni lastnosti uporabljajo kot aditivi za živila;
– sredstva za povečanje prostornine;
– potisni plini;
– plini za pakiranje;
– sredstva za obdelavo moke, razen emulgatorjev in
– nosilci, vključno s topili.

Za aditive se ne štejejo:
– snovi, ki se uporabljajo za pripravo pitne vode;
– izdelki, ki vsebujejo pektin, ki ga pridobimo iz posušenih jabolčnih tropin oziroma lupin citrusov ali iz mešanice obeh z obdelavo z razredčeno kislino, ki ji sledi delna nevtralizacija z natrijevimi ali kalijevimi solmi (tekoči pektin);
– baze za žvečilni gumi;
– bel ali rumen dekstrin, pražen ali dekstriniran škrob, škrob, modificiran s kislinsko ali alkalno obdelavo, beljen škrob, fizikalno modificiran škrob ter škrob obdelan z amilolitičnimi encimi;
– amonijev klorid;
– krvna plazma, jedilna želatina, beljakovinski hidrolizati in njihove soli, mlečne beljakovine in gluten;
– aminokisline in njihove soli, ki nimajo vloge aditiva, razen glutaminske kisline, glicina, cisteina ter cistina in njunih soli;
– kazeinati in kazein;
– inulin.

Nov aditiv se lahko uvrsti v kategorije, navedene v 4. členu tega pravilnika, če je predhodno izdano dovoljenje ministra, pristojnega za zdravstvo v soglasju z ministrom, pristojnim za prehrano.
Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda:
– če se dokaže upravičena tehnološka potreba po uporabi novega aditiva v živilu in tega namena ni mogoče doseči z nobenimi drugimi sredstvi, ki so ekonomsko in tehnološko izvedljiva;
– če uporaba aditiva ne predstavlja nevarnosti za zdravje potrošnika v količinah, ki na osnovi obstoječih znanstvenih dognanj niso škodljive za njegovo zdravje; neškodljivost za zdravje se ugotavlja s pomočjo toksikoloških testiranj in drugih postopkov za oceno neškodljivosti;
– če uporaba aditiva ne zavaja potrošnika.

Uporaba novega aditiva je dovoljena, če namen uporabe novega aditiva, v skladu s prejšnjim členom ustreza najmanj enemu od namenov, določenih v točkah od a) do d) in kadar to ni mogoče doseči z drugimi sredstvi, ki so ekonomsko in tehnološko izvedljiva in ne predstavljajo nevarnosti za zdravje potrošnika.
Nameni za uporabo aditiva so:
a) da se ohrani hranilna vrednost živila, pri čemer je vsako namerno znižanje njihove vrednosti upravičeno le, če živilo ne predstavlja pomembnega dela običajne prehrane ali če je aditiv potreben za proizvodnjo živil za posebne prehranske namene;
b) da se zagotovi potrebne sestavine ali primesi v živilih za posebne prehranske namene;
c) da se ohrani kakovost ali obstojnost ali izboljšanje njegove organoleptične lastnosti pod pogojem, da se pri tem ne spremeni narava, sestava ali kakovost živila, ki bi zavajala potrošnika;
d) da se zagotovi pomoč pri proizvodnji, pridelavi, pripravi, obdelavi, pakiranju, transportu ali hrambi živil pod pogojem, da se aditiv ne uporablja za prikrivanje uporabe neustreznih surovin, vključno nehigienskih tehnoloških postopkov ali praks.

Dovoljenje za nov aditiv vsebuje:
– seznam živil, ki se jim smejo ti aditivi dodajati in pogoje, pod katerimi se smejo dodajati;
– največji dovoljeni odmerek pri sladilih in največjo dovoljeno vsebnost barvil in aditivov, razen sladil in barvil, ki je potreben za doseganje želenega učinka.
Pri izdaji dovoljenja iz prejšnjega odstavka se morajo upoštevati dopustni dnevni vnosi ali druge ocene vnosa aditivov, v katerih so upoštevani vsi možni viri vnosa z živili.
Kadar se aditiv uporablja v živilih, ki so namenjena skupini potrošnikov s posebnimi prehranskimi potrebami, je treba upoštevati dopustni dnevni vnos aditiva v živilih za to skupino potrošnikov.
Nov aditiv za živilo, za katerega je izdano dovoljenje, se lahko prične uporabljati v živilu, ko se uvrsti v eno od kategorij iz 4. člena tega pravilnika.

Aditivi morajo ustrezati predpisanim pogojem čistosti.

Aditivi, ki se uporabljajo, morajo biti pod stalnim nadzorom (monitoring) in morajo biti ponovno ovrednoteni, kadarkoli je to potrebno, glede na spremenjene pogoje uporabe in nova znanstvena dognanja.
Na področju aditivov se izvaja monitoring dnevnega vnosa aditivov z živili in uporabe aditivov, na področju sladil pa tudi monitoring dodatne izpostavljenosti sladilom kot posledice njihove neposredne uporabe v obliki namiznih sladil.

Označbe na aditivih, ki so v prometu, morajo biti vidne, razumljive, nedvoumne, razločne in trajne.

Aditivi, ki niso namenjeni za prodajo končnemu potrošniku so lahko v prometu le, če so na embalaži navedeni naslednji podatki:
1. Ime, ki je sestavljeno iz specifičnega imena in njegove E številke skladno s tem pravilnikom in sicer tako, kot so razvrščeni po padajočem zaporedju glede na maso. Če so aditivom dodane druge snovi, ki olajšajo hrambo, prodajo, standardizacijo, razredčenje ali raztapljanje aditivov, se navede specifično ime in E številka aditiva in vse ostale sestavine po padajočem vrstnem redu glede na maso;
2. Navedbo “za uporabo v živilih” ali navedbo “za omejeno uporabo v živilih” ali navedbo, za katero živilsko specifično področje je aditiv namenjen;
3. Pogoji hrambe in uporabe, če je to potrebno;
4. Navodilo za uporabo, če bi zaradi opustitve tega podatka ne bilo možno aditiva pravilno uporabiti;
5. Oznaka serije (lot);
6. Ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež proizvajalca ali tistega, ki aditiv pakira; v primeru uvoza ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež uvoznika ter državo proizvajalca;
7. Označbo odstotka vsake sestavine, ki je količinsko omejena v živilu ali pa drug ustrezen opis, ki daje kupcu podatek o predpisani količinski omejitvi sestavine v živilu. Kadar velja enaka količinska omejitev za več sestavin, ki se uporabljajo posamezno ali v kombinaciji, se njihov skupni odstotek označi kot ena številka;
8. Neto količina.

Ne glede na določilo prejšnjega člena so lahko v spremnih dokumentih proizvajalca navedeni samo podatki iz 1. in 4. do 7. točke prejšnjega člena tega pravilnika pod pogojem, da se dostavijo spremni dokumenti fizičnim ali pravnim osebam pred ali hkrati z dostavo aditivov, in da je navedba “namenjeno za proizvodnjo živil in ne za prodajo končnemu potrošniku” vidno označena na embalaži.

Aditivi, ki so namenjeni za prodajo končnemu potrošniku, so lahko v prometu le, če so na embalaži navedeni naslednji podatki:
1. ime aditiva, ki mora biti sestavljeno iz specifičnega imena in njegove E številke, skladno s tem pravilnikom;
2. podatki iz 2. do 7. točke 12. člena tega pravilnika;
3. najkrajši rok uporabnosti v skladu s pravilnikom, ki ureja splošno označevanje predpakiranih živil.

Če sta bila aditiva karagenan E 407 in pektini E 440 standardizirana s sladkorji, sta lahko v prometu le, če je ta podatek naveden na embalaži poleg specifičnega imena in E številke.

Sladila po tem pravilniku se uporabljajo:
– za sladkanje hrane;
– kot namizna sladila.

Določbe tega pravilnika, ki se uporabljajo za sladila, se uporabljajo tudi za živila za posebne prehranske namene.

Določbe, ki se nanašajo na sladila, se ne uporabljajo za živila s sladilnimi lastnostmi (npr. sladkor, med ipd.).

V prometu so lahko samo sladila, navedena v prilogi 1, ki je sestavni del tega pravilnika in so namenjena:
– prodaji končnemu potrošniku ali
– za uporabo v proizvodnji živil.
Sladila, ki so namenjena za uporabo v proizvodnji živil, se lahko uporabljajo samo v živilih in pod pogoji, navedenimi v prilogi 1.
Sladila se ne smejo uporabljati v hrani za dojenčke in male otroke, kolikor ni s posebnimi predpisi drugače določeno.

Sladila so lahko prisotna v živilih z dvema ali več sestavinami:
– v živilih brez dodanega sladkorja ali maloenergijskih živilih ali
– v živilih za posebne prehranske namene, namenjenih nizko energijski prehrani, razen hrane za dojenčke in male otroke ali
– v živilih z najdaljšim rokom uporabnosti pod pogojem, da so ta sladila dovoljena v posamezni sestavini.
Prisotnost sladil je dovoljena tudi v živilih kot so polizdelki, v katerih sicer niso dovoljena in se uporabljajo izključno kot surovina za proizvodnjo drugih živil, v teh morajo biti največji dovoljeni odmerki sladil v skladu s prilogo 1.

Ime, pod katerim se namizno sladilo prodaja mora vsebovati označbo: “namizno sladilo na osnovi.....”, pri čemer se v označbo navede specifično ime posameznega sladila.
Označba namiznega sladila, ki vsebuje poliole oziroma aspartam, mora biti v skladu z določbami pravilnika, ki ureja splošno označevanje predpakiranih živil.

V živilih se smejo uporabljati samo barvila, ki so navedena v prilogi 2, ki je sestavni del tega pravilnika.
Živila, ki ne smejo vsebovati dodanih barvil, so navedena v prilogi 2.1, ki je sestavni del tega pravilnika.
Živila, katerim se smejo dodajati samo določena barvila in pogoji za uporabo teh barvil, so navedeni v prilogi 2.2, ki je sestavni del tega pravilnika.
Barvila, ki se smejo uporabljati samo v določenih živilih, so navedena v prilogi 2.3, ki je sestavni del tega pravilnika.
Barvila, navedena v prilogi 2.4, ki je sestavni del tega pravilnika, se smejo uporabljati v živilih, navedenih v prilogi 2.5, ki je sestavni del tega pravilnika, po potrebi ali do največje dovoljene vsebnosti in v vseh drugih živilih, razen tistih, naštetih v prilogi 2.1 in 2.2.
Barvila, navedena v prilogi 2.5, se smejo uporabljati posamezno ali v kombinaciji v živilih, navedenih v tej prilogi, pod tam navedenimi pogoji.
Določila tega pravilnika, ki se uporabljajo za barvila, se uporabljajo tudi za živila za posebne prehranske namene.

Med barvila ne spadajo:
– živila, bodisi posušena ali zgoščena in arome, dodane zaradi arome ali okusa, ki hkrati obarvajo živilo, kot so npr. paprika, kurkuma in žafranika;
– barvila, ki se uporabljajo za barvanje neužitnih zunanjih delov živil, kot so npr. skorja sira in ovoji za klobase.

Za žigosanje mesa in označevanje mesnih izdelkov se lahko uporabljajo samo naslednja barvila: rjavo HT (Brown HT) E 154, modro FCF (Brilliant blue FCF) E 133 ali rdeče AC (Allura Red AC) E 129 ali ustrezna mešanica barvil modro FCF (Brilliant blue FCF) E 133 in rdeče AC (Allura Red AC) E 129.

Barvila, navedena v prilogi 2, se lahko uporabljajo tudi za barvanje ali žigosanje jajčnih lupin.

Barvila, navedena v prilogi 2, so lahko namenjena za prodajo končnemu potrošniku, razen barvil: amarant (Amaranth) E 123, eritrozin (Erythrosine) E 127, rdeče 2G (Red 2G) E 128, rjavo FK (Brown FK) E 154, izvlečki anata, biksin, norbiksin (bixin, norbixin) E 160b, kantaksantin E 161g, aluminij E 173 in rubin BK (Litholrubine BK) E 180.

Barvila so lahko prisotna v živilih z dvema ali več sestavinami pod pogojem, da so ta barvila dovoljena v posamezni sestavini, razen v živilih iz priloge 2.1.
Živilo z dvema ali več sestavinami lahko vsebuje barvila, ki niso dovoljena v živilih, določenih v prilogah 2.2, 2.3 in 2.5.
Prisotnost barvil je dovoljena tudi v živilih kot so polizdelki, v katerih sicer niso dovoljena in se uporabljajo izključno kot surovina za proizvodnjo drugih živil. V teh morajo biti največje dovoljene vsebnosti barvil v skladu z določbami tega pravilnika, ki veljajo za barvila.

Aditivi, razen sladil in barvil, so po tem pravilniku aditivi, navedeni v 4. členu tega pravilnika, razen sladil in barvil.

Aditivi, razen sladil in barvil, se smejo uporabljati v živilih le pod pogoji, ki so navedeni v prilogah 3, 5, 6, 7 in 8, ki so sestavni del tega pravilnika.

Če s tem pravilnikom ni drugače določeno, se določilo prejšnjega člena ne uporablja za:
– nepredelana živila;
– med;
– neemulgirana olja in maščobe živalskega ali rastlinskega izvora;
– maslo;
– pasterizirano in sterilizirano (vključno z UHT) mleko in pasterizirana smetana;
– nearomatizirane, naravno fermentirane mlečne izdelke;
– naravno mineralno vodo in izvirsko vodo;
– kavo z izjemo aromatizirane instant kave in kavne izvlečke;
– nearomatiziran pravi čaj;
– sladkorje;
– vse testenine, razen testenin brez glutena in/ali testenine z zmanjšanim deležem beljakovin;
– naraven nearomatiziran pinjenec z izjemo steriliziranega pinjenca;
– hrano za dojenčke in male otroke, razen tistih, ki so navedeni v prilogi 8.

Določila tega pravilnika, ki se uporabljajo za aditive, razen sladil in barvil, se uporabljajo tudi za živila za posebne prehranske namene.

Aditivi, razen sladil in barvil, so lahko prisotni v živilih z dvema ali več sestavinami pod pogojem, da so ti aditivi dovoljeni v posamezni sestavini, razen v živilih iz 30. člena tega pravilnika.
Živilo z dvema ali več sestavinami lahko vsebuje aditive, razen sladil in barvil, ki niso dovoljeni v živilih, določenih v prilogah 4, 5 in 6.
Prisotnost aditivov, razen sladil in barvil, je dovoljena tudi v živilih kot so polizdelki, v katerih sicer niso dovoljeni in se uporabljajo izključno kot surovina za proizvodnjo drugih živil. V teh morajo biti največje dovoljene vsebnosti aditivov, razen sladil in barvil, v skladu z določbami tega pravilnika.
Določba prejšnjega odstavka ne velja za hrano za dojenčke in male otroke, kolikor to ni posebej predpisano.

Z dnem uveljavitve tega pravilnika se prenehajo uporabljati določbe iz I. poglavja, razen 7. in 8. člena ter 33. člena v zvezi s 40., 72., 78., 83., 127., 141., 246., 253., 254., 257., 258., 259., 260., 263., 273., 275., 276., 279., 281., 286., 287., 291., 292., 300., 303., 310., 317., 321., 322., 323., 324., 326., 327., 328., 329., 330., 353. členom ter 26. in 27. člen v zvezi s 333. členom, in III. poglavja pravilnika o kakovosti aditivov za živilske izdelke (Uradni list SFRJ, št. 39/89 in 22/90), ki se nanašajo na aditive in mešanice aditivov.
Določbe I. in III. poglavja pravilnika iz prejšnjega odstavka se za aditive in mešanice aditivov za živila, proizvedenih v Republiki Sloveniji, lahko uporabljajo do 31. 12. 2000.
Ne glede na določbe tega pravilnika se določbe pravilnika iz prvega odstavka tega člena, ki se nanašajo na arome, pomožna sredstva v proizvodnji in sicer sredstva za topljenje in ekstrakcijo ter ostale aditive in sicer rastline, ki se smejo uporabljati v proizvodnji arom, namenjenih za živila in aromatične snovi in druge snovi, katerih koncentracija v živilih je posebej omejena, uporabljajo še naprej.

Ne glede na določbe tega pravilnika se za aditive, razen sladil in barvil, v hrani za dojenčke in male otroke, določbe iz I. in III. poglavja pravilnika o kakovosti aditivov za živilske izdelke (Uradni list SFRJ, št. 39/89 in 22/90) in določbe pravilnika o pogojih glede zdravstvene neoporečnosti dietetičnih živil, ki se smejo dajati v promet (Uradni list SFRJ, št. 4/85 in 70/86), uporabljajo do uveljavitve ustreznega predpisa, ki ga bo izdal minister, pristojen za zdravstvo.

Z dnem uveljavitve tega pravilnika se prenehajo uporabljati določbe, ki se nanašajo na aditive in mešanice aditivov v naslednjih pravilnikih:
– pravilnik o kakovosti rastlinske masti in rastlinskega olja, margarine, majoneze, sladkorja ter drugih saharidov in medu (Uradni list SFRJ, št. 13/78, 54/76, 4/85 in 27/85);
– pravilnik o kakovosti medu in drugih čebeljih pridelkov ter o metodah za kontrolo njihove kakovosti (Uradni list SFRJ, št. 4/85);
– pravilnik o kakovosti alkoholnih pijač, piva, umetnih brezalkoholnih pijač in sirupov, mineralnih vod in sodavice, ledu in kisa (Uradni list SFRJ, št. 31/63, 25/65, 45/71, 59/72, 41/73, 25/75, 18/77, 13/78, 53/78, 58/78, 2/82, 34/82, 52/83, 16/88, 63/88 in 24/89);
– pravilnik o kakovosti alkoholnih pijač (Uradni list SFRJ, št. 16/88, 37/88, 63/88);
– pravilnik o kakovosti osvežilnih brezalkoholnih pijač (Uradni list SFRJ, št. 52/83);
– pravilnik o kakovosti naravne mineralne vode (Uradni list SFRJ, št. 58/78);
– pravilnik o kakovosti kisa in razredčene ocetne kisline (Uradni list SFRJ, št. 24/89);
– pravilnik o kakovosti kave, kavnih izdelkov in kavnih nadomestkov (Uradni list SFRJ, št. 55/89 in 36/91);
– pravilnik o kakovosti juh, jušnih koncentratov, koncentratov za omake in dodatkov jedem (Uradni list SFRJ, št. 5/82);
– pravilnik o kakovosti pekovskega kvasa (Uradni list SFRJ, št. 32/87);
– pravilnik o kakovosti kakavovih izdelkov, čokoladi podobnih izdelkov, kremnih izdelkov in bonbonskih izdelkov (Uradni list SFRJ, št. 23/88, 63/88, 36/89 in 21/90);
– pravilnik o kakovosti mesnih izdelkov (Uradni list SFRJ, št. 29/74, 13/78, 41/80 in 24/86);
– pravilnik o kakovosti mesa perutnine (Uradni list SFRJ, št. 1/81 in 51/88);
– pravilnik o kakovosti rib, rakov, školjk, morskih ježkov, žab, želv, polžev in njihovih izdelkov (Uradni list SFRJ, št. 65/79 in 48/84);
– pravilnik o kakovosti jajc in jajčnih izdelkov (Uradni list SFRJ, št. 55/89);
– pravilnik o kakovosti keksov in njim sorodnih izdelkov (Uradni list SFRJ, št. 68/78 in 63/79);
– pravilnik o kakovosti sadnih, zelenjavnih in gobjih izdelkov ter pektinskih preparatov (Uradni list SFRJ, št. 1/79, 20/82, 39/89 in 74/90, 76/91);
– pravilnik o pogojih glede zdravstvene neoporečnosti dietetičnih živil, ki se smejo dajati v promet (Uradni list SFRJ, št. 4/85 in 70/86).
Z dnem uveljavitve tega pravilnika prenehajo veljati določbe, ki se nanašajo na aditive in mešanice aditivov v naslednjih pravilnikih:
– pravilnik o jedilnih oljih, masteh rastlinskega izvora, margarini in majonezi (Uradni list RS, št. 56/99);
– pravilnik o začimbah, začimbnih ekstraktih in začimbnih mešanicah (Uradni list RS, št. 60/99);
– pravilnik o izdelkih iz žit (Uradni list RS, št. 56/99);
– pravilnik o kakovosti mleka, mlečnih izdelkov, siril in čistih cepiv (Uradni list RS, št. 21/93, in 71/97 – popravek);
– pravilnik o čaju, gorčici, jedilni soli, pecilnem prašku, prašku za puding in vanilijevem sladkorju (Uradni list RS, št. 56/99);
– pravilnik o pivu (Uradni list RS, št. 48/99).
Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena, se določbe pravilnikov iz prvega in drugega odstavka tega člena, ki se nanašajo na aditive in mešanice aditivov za živila, proizvedena v Republiki Sloveniji, lahko uporabljajo do 31. 12. 2002.
Ne glede na določbe tega pravilnika se določbe pravilnikov iz prvega in drugega odstavka tega člena, ki se nanašajo na arome, pomožna sredstva v proizvodnji in sicer sredstva za topljenje in ekstrakcijo ter ostale aditive in sicer rastline, ki se smejo uporabljati v proizvodnji arom, namenjenih za živila in aromatične snovi in druge snovi, katerih koncentracija v živilih je posebej omejena, uporabljajo še naprej.

Ta pravilnik začne veljati po dveh mesecih od dneva njegove objave v Uradnem listu Republike Slovenije.