Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. na seji senata dne 27. 12. 1999

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep vrhovnega sodišča št. I Up 80/99-2 z dne 18. 2. 1999 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča v Ljubljani, opr. št. U 1992/98-10 z dne 20. 1. 1999 se ne sprejme.

1. Pritožnik v vlogi z dne 9. 3. 1999, ki jo imenuje dopolnitev ustavne pritožbe št. Up-349/98, izpodbija odločbo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj št. 646- 09/98-46 z dne 15. 12. 1998 (v nadaljevanju: odločba) in predlaga, naj ustavno sodišče o ustavni pritožbi odloči pred izčrpanostjo pravnih sredstev po drugem odstavku 51. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena pritožba pritožnika zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju: agencija), s katero je ta podjetju SCT, d.d., L., izdala drugo soglasje k postopku lastninskega preoblikovanja. Pritožnik uveljavlja nelegitimnost organa upravljanja podjetja SCT, to je skupščine, ki je sprejela program lastninskega preoblikovanja, in ničnost vseh sklepov, povezanih z izvedbo tega programa. Navaja, da odločba krši procesne in materialne predpise.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi z dne 10. 3. 1999, dopolnjeni na poziv ustavnega sodišča s predložitvijo izpodbijanih listin dne 25. 5. 1999, navaja, da je pri upravnem sodišču dne 23. 12. 1998 hkrati s tožbo zoper izpodbijano odločbo vložil tudi predlog za začasno odredbo. Upravno sodišče je vlagateljev predlog s sklepom dne 6. 1. 1999 zavrnilo in navedlo, da mora vlagatelj ta predlog najprej vložiti pri organu, ki je odločbo izdal. Vlagatelj je nato 8. 1. 1999 pri agenciji vložil predlog za odložitev izvršitve. Ker agencija o predlogu ni odločila v zakonitem roku, je vlagatelj dne 18. 1. 1999 ponovno vložil predlog pri upravnem sodišču. Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom dne 20. 1. 1999 predlog zavrnilo. Vrhovno sodišče pa je z izpodbijanim sklepom dne 18. 2. 1999 pritožbo zoper sklep upravnega sodišča zavrnilo in potrdilo sklep upravnega sodišča, vendar iz drugih razlogov. Pritožnik meni, da mu je vrhovno sodišče s tem odreklo pravico do izdaje začasne odredbe po zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 – v nadaljevanju: ZUS) in s tem pravico do enakega varstva pravic (22. člen ustave). Ker vrhovno sodišče ni odločalo v zakonsko določenem roku, pa naj bi mu bila kršena tudi pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (23. člen ustave), kršeno pa naj bi bilo tudi načelo pravne države (2. člen ustave).
3. Predlaga naj ustavno sodišče to ustavno pritožbo sprejme in združi v skupno obravnavo z ustavno pritožbo, ki jo vodi pod št. Up-349/98, ter naj začasno zadrži izvršitev izpodbijane odločbe oziroma podrejeno, naj odpravi izpodbijani sklep vrhovnega sodišča.
4. Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo dne 7. 12. 1999, uveljavlja kršitev pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja pred ustavnim sodiščem v postopku zoper izpodbijani sklep vrhovnega sodišča. Predlaga, naj ustavno sodišče to ustavno pritožbo združi v skupno obravnavanje z ustavno pritožbo, ki se vodi pod št. Up-73/99.

5. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-349/98 dne 25. 2. 1999 že zavrglo ustavno pritožbo zoper izpodbijano odločbo, ker pritožnik v postavljenem roku ni izkazal, da je izčrpal pravna sredstva. Zato je ustavno sodišče pritožnikovo dopolnitev ustavne pritožbe z dne 8. 3. 1999 izločilo in bo o njej odločilo posebej. Prav tako bo posebej odločilo tudi o ustavni pritožbi z dne 7. 12. 1999 vloženi zaradi domnevne kršitve 23. člena ustave v postopku pred ustavnim sodiščem.

6. Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zahtevo za začasno odredbo zavrnilo, ker pritožnik ni verjetno izkazal škode, ki naj bi mu nastala z izvršitvijo odločbe agencije. Navedlo je, da pritožnik s predlogom za odložitev izvršitve ne bi mogel uspeti, ker je bila odločba, katere odložitev izvršitve zahteva, po podatkih iz sodnega registra že izvršena dne 13. 1. 1999, torej pred vložitvijo predloga za odložitev izvršitve.
7. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep upravnega sodišča, vendar iz drugih razlogov. Navedlo je, da mora biti po prvem odstavku 69. člena ZUS izpolnjenih več zakonskih pogojev. Eden izmed njih je tudi ta, da se izpodbijani akt izvršuje po določbah zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – v nadaljevanju: ZUP), ki urejajo izvršbo. Ker je predmet upravnega spora soglasje k lastninskemu preoblikovanju podjetja, gre torej za akt, ki se ne izvršuje po določbah ZUP. Zato tudi odložitev izvršitve takega akta po mnenju vrhovnega sodišča ni možna, zaradi česar tudi ni možna izdaja začasne odredbe po prvem odstavku 69. člena ZUS v zvezi z drugim odstavkom 30. člena ZUS.
8. Prvi odstavek 69. člena ZUS daje tožniku možnost, da od sodišča zahteva odložitev izvršitve v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta, če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz drugega odstavka 30. člena ZUS ne odloži njegove izvršitve do izdaje sodne odločbe. Niti prvi odstavek 69. člena niti drugi odstavek 30. člena ZUS ne pogojuje odložitve izvršitve (začasnega zadržanja) s tem, da bi moralo iti za upravni akt, ki se izvršuje po določbah ZUP. Pogoj je le, da gre za posamičen upravni akt, ki ga je izdal upravni organ ali nosilec javnega pooblastila – da gre torej za upravno odločbo. Po določbah ZUP je ta organ tudi v primeru, ko se njegova odločba izvrši po sodni poti, tisti, ki mora potrditi njeno izvršljivost (prvi odstavek 283. člena). Šele s potrdilom o izvršljivosti opremljena odločba je naslov za sodno izvršbo (drugi odstavek 283. člena). Glede na to je tudi v primeru sodne izvršbe lahko le izdajatelj izpodbijane upravne odločbe tisti, ki lahko odloži njeno izvršitev po drugem odstavku 30. člena ZUS, upravno sodišče pa tisto, ki to lahko stori po prvem odstavku 69. člena istega zakona. Navedeno velja tudi za soglasje, izdano po določbah tretjega in četrtega odstavka 20. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in sl. – ZLPP), ki se kot upravna odločba (izdana sicer kot posamičen akt za izvrševanje javnih pooblastil agencije) izvrši z vpisom preoblikovanega podjetja v sodni register. V prejšnji točki navedeno pravno stališče, na katerem temelji izpodbijani sklep vrhovnega sodišča, zato ni pravilno. Drugače povedano – razlaga drugega odstavka 30. člena in prvega odstavka 69. člena ZUS, vsebovana v obrazložitvi izpodbijanega sklepa vrhovnega sodišča, je nezakonita. Vendar pa po ustaljeni ustavnosodni presoji (tako npr. že v odločbi št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998; OdlUS VII, 231) ugotovljena nezakonitost za ugoditev ustavni pritožbi še ne zadošča. Skladno s 50. členom ZUstS namreč ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe presoja le, ali so bile s posamičnim aktom (v obravnavanem primeru: izpodbijanima sklepoma obeh sodišč) kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato je treba ugotoviti, ali navedena nezakonita razlaga nasprotuje kakšni človekovi pravici ali temeljni svoboščini.
9. Ustava v 23. členu zagotavlja pravico do sodnega varstva pravic. Pravica doseči odložitev izvršitve v upravnem sporu izpodbijane upravne odločbe iz te ustavne določbe neposredno ne izhaja. Vendar pa je treba upoštevati, da ni namen ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, pač pa je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic. Eden izmed vidikov učinkovitosti pravice do sodnega varstva pa je tudi zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo pa svojega namena med drugim očitno ne more več doseči tudi v primeru, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastanejo hujše škodljive posledice oziroma mu v teku sodnega postopka ni omogočeno, da prepreči ravnanje, ki bo izničilo morebitni kasnejši uspeh v postopku. Takšno sodno varstvo ne more biti več ne učinkovito in ne smiselno. Prvi odstavek 69. člena ZUS torej neposredno služi ustavni zahtevi po zagotavljanju učinkovitosti pravice do sodnega varstva. Razlaga te določbe, kakršna je vsebovana v izpodbijanem sklepu vrhovnega sodišča, je zato v nasprotju z ustavno pravico do sodnega varstva po 23. členu ustave (podobno stališče je ustavno sodišče sprejelo tudi v že navedeni odločbi št. Up-275/97). Kljub temu pa ustavno sodišče ugotavlja, da v postopku odločanja o odložitvi izvršitve v upravnem sporu izpodbijanega akta pritožniku ni bilo poseženo v pravico do sodnega varstva. Poseženo bi mu bilo, če bi bila navedena nezakonita razlaga, vsebovana v obrazložitvi sklepa vrhovnega sodišča, edini razlog za zavrnitev pritožnikove zahteve, vložene po prvem odstavku 69. člena ZUS. Vendar pa je s tem sklepom vrhovno sodišče potrdilo sklep upravnega sodišča, s katerim je že to zavrnilo pritožnikovo zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta in ki ga pritožnik prav tako izpodbija z ustavno pritožbo. Sklep upravnega sodišča o zavrnitvi pa je po oceni ustavnega sodišča pravilen že zato, ker temelji tudi na stališču, da se odložitve izvršitve po prvem odstavku 69. člena ZUS ne more predlagati glede akta, ki je bil v času vložitve zahteve za odlog že izvršen. Zahteva je bila namreč vložena 18. 1. 1999, vpis v sodni register pa opravljen in s tem izpodbijani akt (soglasje agencije) izvršen že 13. 1. 1999. Pritožnikove prve zahteve na upravno sodišče dne 23. 12. 1998 pa ni mogoče šteti kot pravočasne, ker je pred tem ni vložil na pristojni organ. Zato se v tem postopku pred ustavnim sodiščem, ki se nanaša na sklep o zahtevi z dne 18. 1. 1999, pritožnik ne more sklicevati na sklep o zavrnitvi prve zahteve z dne 23. 12.1998. Izpodbijani sklep upravnega sodišča je torej že na tej podlagi utemeljen in pravilen. Nezakonita razlaga, vsebovana v obrazložitvi sklepa vrhovnega sodišča, zato ni mogla vplivati na pritožnikovo pravico iz 23. člena ustave. Na podlagi navedenega tudi do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen ustave) iz razlogov kot jih navaja pritožnik, ni moglo priti. Zato ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
10. Očitka pritožnika, da so sodišča z izpodbijanimi odločbami kršila 2. člen ustave, pa ni mogoče ocenjevati v okviru ustavne pritožbe, saj ta določba ne varuje človekovih pravic. Z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev teh, ne pa tudi kršitev splošnih ustavnih načel.

11. Senat ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.
Št. Up-73/99
Ljubljana, dne 27. decembra 1999.