Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z. na seji dne 13. januarja 2000

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper odločbi Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj št. 464-09/98-17 z dne 10. 4. 1998 in št. 464-09/98-17 z dne 31. 7. 1998 se zavrže.

1. Z odločbo št. 464-09/98-17 z dne 10. 4. 1998 je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi pritožnic zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, št. LP 01071/1997-DD z dne 29. 5. 1997, o sprejemu programa lastninskega problikovanja in lastninskem preoblikovanju podjetja SCT, d.d., Ljubljana. Z odločbo št. 464-09/98-17 z dne 31. 7. 1998 pa je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj zavrnilo pritožbo pritožnic zoper odločbo, s katero je Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo zavrnila njun predlog za odložitev izvršitve navedene odločbe agencije. Pritožnici sta odločbo o lastninskem preoblikovanju podjeta izpodbijali zato, ker naj bi bila med sredstva v otvoritveni bilanci vključena tudi zemljišča, ki so bila podržavljena pritožnicama. Glede na to, da je bila v zemljiški knjigi kot imetnica uporabe vpisana občina, pritožnici nista v roku iz 11. člena zakona o lastninskem problikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. – ZLPP) predlagali izdaje začasne odredbe. Pritožnici naj bi šele kasneje izvedeli, da je podjetje imetnik pravice uporabe. Zato sta vložili pritožbo zoper odločbo o lastninskem preoblikovanju tega podjetja.
2. Pritožnici izpodbijata navedeni odločbi Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, ker menita, da zavrnitev njunih pritožb krši ustavno načelo pravne države (2. člen ustave) ter pravico do enakega varstva pravic (22. člen ustave) in pravico do pravnega sredstva (25. člen ustave). Ustavnemu sodišču predlagata, naj ustavno pritožbo sprejme v obravnavo pred izčrpanjem pravnih sredstev v smislu drugega odstavka 51. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS).
3. Pritožnici sta zoper odločbo št. 464-09/98-17 z dne 10. 4. 1998 vložili tožbi v upravnem sporu. Upravnemu sodišču sta predlagali, naj odpravi navedeno odločbo in naj v zavarovanje njunega denacionalizacijskega zahtevka izda začasno odredbo, s katero naj bi se iz lastninskega preoblikovanja podjetja izločila določena zemljišča, naknadno sta predlagali še odložitev izvršitve navedene odločbe agencije.

4. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS je ustavna pritožba praviloma dopustna šele, če so izčrpana vsa pravna sredstva. Izjemoma lahko ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).
5. Na podlagi prej veljavnega zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 – v nadaljevanju: ZUS-77) je ustavno sodišče sprejelo stališče, da je tožba v upravnem sporu bližje izrednim pravnim sredstvom in da je zato predpostavka za obravnavanje ustavne pritožbe na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUstS podana že, če je tekel upravni spor (sklep št. Up-56/95 z dne 6. 10. 1995, OdlUS IV, 174). Takšno stališče je temeljilo zlasti na dejstvu, da ZUS-77 tožniku ni dajal učinkovite možnosti, da bi dosegel zadržanje izvrševanja v upravnem sporu izpodbijanega akta (dokončne in s tem izvršljive upravne odločbe). Tožba namreč ni zadržala izvršitve izpodbijanega akta, o predlogih za začasno zadržanje izvršitve pa v upravnem sporu Vrhovno sodišče ni odločalo. Stališče o izjemnem obravnavanju ustavne pritožbe v upravnopravnih zadevah po drugem odstavku 51. člena ZUstS (pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev) je torej temeljilo na izvršljivosti izpodbijanega akta in s tem na možnosti, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastale ustavnemu pritožniku nepopravljive posledice.
6. Navedeno stališče ustavnega sodišča še vedno velja za vse tiste primere upravnih sporov, za katere se na podlagi prehodnih določb novega zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 – popr. – v nadaljevanju: ZUS) še uporabljajo določbe ZUS-77. Obravnavani primer pa ni takšen. Zanj se že uporabljajo določbe ZUS.
7. Določbe prvega odstavka 69. člena v povezavi s 30. členom ZUS in določbe drugega odstavka 69. člena ZUS dajejo tožniku v upravnem sporu učinkovito sredstvo za dosego odložitve izvršbe izpodbijane upravne odločbe ali pa za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Postopek odločanja o teh dveh začasnih odredbah je hiter (po četrtem in petem odstavku 69. člena mora Upravno sodišče o zahtevi odločiti v sedmih dneh, Vrhovno sodišče pa o pritožbi v treh dneh), zoper odločitev pa je dovoljena tudi ustavna pritožba. Ob takšni zakonski ureditvi upravnega spora je odpadel temeljni razlog za obravnavo ustavne pritožbe pred izčrpanjem upravnega spora. Upravnega spora zato ni več mogoče šteti za izredno pravno sredstvo v smislu 51. člena ZUstS. To pa pomeni, da na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUstS ni več mogoče vložiti ustavne pritožbe na področju upravnopravnih zadev pred izčrpanjem upravnega spora (pred pravnomočno sodno odločbo, izdano v upravnem sporu). Enako stališče je ustavno sodišče sprejelo tudi v zadevah iz pristojnosti delovnih in socialnih sodišč (npr. v sklepu št. Up-193/97 z dne 9. 7. 1997).
8. Pritožnici imata torej na voljo učinkovito pravno sredstvo, tj. dvostopenjsko sodno varstvo, ki ga pred vložitvijo ustavne pritožbe še nista izčrpali. Iz prilog k ustavni pritožbi je namreč razvidno, da sta dne 18. 5. 1998 zoper odločbo št. 464-09/98-17 z dne 10. 4. 1998 vložili tožbi v upravnem sporu in predlagali izdajo začasne odredbe po ZUS. Pritožnici ne navajata, da bi vložili tožbo tudi zoper odločbo z dne 31. 7. 1998 o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe. Gre za zadevi, o katerih je po določbah 93. in 94. člena ZUS na prvi stopnji pristojno odločati Upravno sodišče. Zoper sodbo, izdano v upravnem sporu na prvi stopnji, pa je dovoljena pritožba (70. člen ZUS), tj. redno pravno sredstvo.
9. Pritožnici torej pred vložitvijo ustavne pritožbe nista izčrpali sodnega varstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.
10. Ustavno sodišče ob tem pripominja, da drugi odstavek 69. člena ZUS daje možnost tožniku v upravnem sporu, da zahteva (kadarkoli med potekom upravnega spora) izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Takšno začasno odredbo pa lahko po stališču ustavnega sodišča tožnik zahteva tudi potem, ko je bil v upravnem sporu izpodbijani akt že izvršen (tako v odločbi št. Up-209/99 z dne 9. 12. 1999).

11. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.
Št. Up-261/98
Ljubljana, dne 13. januarja 2000.