Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Antona Kadiša iz Dravograda, ki se mu pridružuje Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Celje; Ivana Štancerja iz Vojnika; Vojislava Tomića iz Ljubljane; Alojzija Matičiča iz Domžal; Srečka Mraka iz Ljubljane; Jožeta Colje, Ivice Fišerja, Bogomirja Vesela, Marije Mozelj, Silva Burgerja, Justina Grosarja, Franca Rutarja, Franca Mohoriča in drugih na seji dne 8. julija 1999

1. Postopek, začet na pobudo Ivana Štancerja, za oceno ustavnosti zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97) se ustavi.
2. Pobuda Antona Kadiša in Zveze društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Celje ter pobuda Alojzija Matičiča za oceno ustavnosti istega zakona, pobuda Vojislava Tomića za oceno ustavnosti 2. člena in pobuda Srečka Mraka za oceno ustavnosti 3. točke 9. člena istega zakona se zavrnejo.
3. Pobude Jožeta Colje, Ivice Fišerja, Bogomirja Vesela, Marije Mozelj, Silva Burgerja, Justina Grosarja, Franca Rutarja in Franca Mohoriča ter z njimi skupin drugih pobudnikov za oceno ustavnosti istega zakona in prvega odstavka 63. člena tega zakona se zavrnejo.
4. Pobuda pobudnikov iz prejšnje točke za oceno ustavnosti drugega odstavka 63. člena istega zakona in za oceno ustavnosti zakona o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991 (Uradni list RS, št. 49/97) se zavrže.

1. Ivan Štancer je smiselno predlagal oceno ustavnosti zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju: ZVojI), a pobude ni utemeljil tako, da bi jo bilo mogoče obravnavati; na zahtevo ustavnega sodišča je tudi ni dopolnil. Kasneje je pobudnik umrl.
2. Anton Kadiš, ki se mu je kot pobudnica pridružila Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko Celje (v nadaljevanju: zveza), izkaže svoj pravni interes s tem, da je bil med vojno nasilno mobiliziran v nemško vojsko, kjer je postal invalid. Priznan mu je status žrtve vojnega nasilja. ZVojI očita neskladje s tretjim odstavkom 50. člena in prvim odstavkom 52. člena ustave, ker med vojne invalide ne všteva tudi invalidov, ki so to postali kot prisilni mobiliziranci v okupatorjevo vojsko med drugo svetovno vojno. Zveza dodaja takemu očitku še opozorilo, da je Državni zbor prvotno nameraval mobilizirancem priznati status vojnih invalidov in da razlogi, zaradi katerih je tak namen nazadnje opustil, niso tehtni.
3. Alojzij Matičič, ki o sebi navede, da je civilni invalid vojne, očita ZVojI, ki sicer pravice civilnih invalidov vojne izenačuje s pravicami vojaških vojnih invalidov, da stori to šele za vnaprej. Po njegovem stališču ni v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen ustave), da ZVojI tega ne stori tudi za nazaj, vse od nastanka invalidnosti.
4. Vojislav Tomić, ki je do uveljavitve ZVojI imel status vojnega invalida, po tem zakonu pa ga je izgubil, meni, da 2. člen ZVojI ni v skladu z ustavo, ker med vojaške invalide po tem zakonu všteva tiste, ki so postali invalidi kot udeleženci narodnoosvobodilne vojne Slovenije (1941-1945), ne pa hkrati tudi vseh drugih, ki so postali invalidi kot udeleženci narodnoosvobodilnega boja drugih jugoslovanskih narodov ali drugih evropskih narodov, ki so se v drugi svetovni vojni borili zoper fašizem.
5. Srečko Mrak navaja, da je skozi vse obdobje šolanja in študija dejansko preživljal daljnega sorodnika, ki je postal nato žrtev vojne za Slovenijo 1991. Meni, da ZVojI krši ustavno načelo enakosti vseh pred zakonom (14. člen ustave), ker v 3. točki 9. člena med upravičence do družinske invalidnine ne vključuje tudi takih, kot je on sam, torej dejanskih preživljalcev invalidov, borcev in drugih oseb.
6. Jože Colja in drugi, vojni invalidi ali upravičenci do družinske invalidnine, izpodbijajo prvi odstavek 63. člena ZVojI z utemeljitvijo, da jim izračuni, ki jih določbe tega člena uzakonjajo, prinašajo bistveno nižja upravičenja od tistih, ki so jim šla po prejšnji ureditvi, to pa da pomeni kršenje načela zaupanja v pravo kot enega od načel pravne države (2. člen ustave). Opozarjajo, da bi se dalo v skladu s stališči ustavnega sodišča tako zmanjšanje utemeljevati le, če bi ga zahteval prevladujoč in legitimen javni interes; takih razlogov pa po prepričanju pobudnikov ni.
7. Isti pobudniki izpodbijajo še drugi odstavek 63. člena ZVojI in v celoti zakon o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991 (v nadaljevanju: ZPPZV 91), ker tej kategoriji vojnih invalidov oziroma njihovih družinskih članov priznavata nekatera upravičenja več ali v večji meri kot (njim in) drugim. V tem delu je mogoče njihovo pobudo razumeti tudi kot zahtevo, naj zakonodajalec enaka upravičenja prizna tudi drugim vojnim invalidom oziroma članom njihovih družin, ker jih je priznal tem, oziroma kot očitek, da ni v skladu z načelom o enakosti vseh pred zakonom (14. člen ustave), ker tega ni storil.
8. Državni zbor kot nasprotni udeleženec odgovarja na pobudo Vojislava Tomića, da priznava zakon status vojnega invalida tistim, ki so sodelovali v bojih za obrambo Slovenije, ne glede na njihovo narodnost ali njihovo državljanstvo; na pobudo Antona Kadiša in drugih, da zagotavlja vsaka država varstvo tistih vojaških vojnih invalidov, ki so postali invalidi med vojskovanjem zanjo, zato tudi Zvezna republika Nemčija med drugim mobilizirancem v nemško vojsko iz Slovenije; na pobudo Jožeta Colje in drugih, da po spremembi 20. člena ZVojI s 1. členom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 75/97 – v nadaljevanju: ZVojI – C) ni več utemeljena, ker pobudniki zdaj ne dobivajo več nižjih zneskov upravičenj iz tega zakona kot po prejšnji ureditvi; drugačna upravičenja žrtev v vojni za Slovenijo 1991 in njihovih družinskih članov ter različna uzakonitev pravnega položaja civilnih invalidov vojne v primerjavi z vojnimi invalidi pa da ne nasprotujejo ustavi.

9. Postopek, začet na pobudo Ivana Štancerja, je ustavno sodišče ustavilo, ker ga zaradi njegovih pomanjkljivosti ni bilo mogoče obravnavati, zahtevanih dopolnil pa ni bilo.
10. Vse druge pobude je ustavno sodišče s sklepom dne 2. 3. 1999 in 8. 7. 1999 združilo za skupno obravnavanje.
11. Pobudo Jožeta Colje in drugih za oceno ustavnosti drugega odstavka 63. člena ZVojI in celotnega ZPPZV 91 je ustavno sodišče nato zavrglo, ker pobudnikom zanjo manjka pravni interes. Pobudniki so bodisi vojni invalidi iz narodnoosvobodilne vojne 1941-1945 bodisi upravičenci do družinske invalidnine po takih invalidih oziroma po padlih borcih. Izpodbijana določba in zakon ne urejata ničesar, kar bi veljalo zanje; s temi zakonskimi določbami se urejajo le pravice invalidov, ki so to postali v vojni za Slovenijo 1991, oziroma njihovih svojcev. Niti s tem, da je zakonodajalec za to kategorijo upravičencev sprejel posebne zakonske določbe, niti s tem, v čem in kako je njihova upravičenja uzakonil drugače kot pobudnikom, zakonodajalec ni posegel v njihove pravice ali pravni položaj, pa tudi ne v njihove pravne interese. Interes, da bi zakonodajalec komu drugemu ne uzakonil drugačnega, npr. ugodnejšega pravnega položaja, namreč ni pravni interes. Zakon o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) pa priznava pravni interes pobudnika le, če predpis, katerega oceno predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj (drugi odstavek 24. člena ZUstS).
12. Preostalim pobudnikom ustavno sodišče na temelju njihovih navedb priznava pravni interes za vložitev pobude. To velja tudi za zvezo. Ni namreč dvoma, da so se bivši mobiliziranci združili v svoja društva in v zvezo društev med drugim zato, da bi v tej obliki organiziranosti in z njo skrbeli za svoje interese kot bivši mobiliziranci; vprašanje zakonske ureditve pravnega položaja kateregakoli bivšega mobiliziranca glede na to njegovo okoliščino pa očitno sodi med njihove interese.

13. Posebna pravna ureditev pravic vojnih invalidov ima najširšo ustavno podlago v ustavnem načelu, da je Slovenija socialna država (2. člen ustave). Temelji še na določbah prvega odstavka 52. člena ustave, da je invalidom v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo, tretjega odstavka 50. člena ustave, da je vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom, in na poseben način tudi na določbi prvega odstavka 123. člena ustave, da je obramba države za državljane obvezna (v mejah in način, ki ga določa zakon). Ta pregled pokaže, da ustava izrecno ne ukazuje uzakonjanja pravic vojnih invalidov. Že za sam pojem “vojni invalid“ zakonodajalec v besedilu ustave ne najde niti razlage niti zavezujočih vsebin.
14. Kakor je torej že pravica do socialne varnosti in do varstva invalidov v celoti in izrecno prepuščena zakonodajalcu, tako to še posebej velja za pravice vojnih invalidov. Kako bo po vzoru drugih demokratičnih držav in v skladu z lastno tradicijo izoblikoval pravni pojem vojni invalid, katere kategorije ljudi, ki so postali invalidi, in morda tudi njihovih svojcev, bo pri tem zajel, katera upravičenja jim bo priznal, pod kakšnimi pogoji, v kakšnih časovnih okvirih in v kakšnih medsebojnih razmerjih, – vse to sodi v široko polje zakonodajalčevega prostega odločanja. To je tem bolj nujno tudi zato, ker gre za poseben del celote pravno urejene in zagotovljene socialne varnosti, ki je s to celoto seveda smiselno povezan in od nje odvisen, saj pomeni dodatna, posebna upravičenja, hkrati pa za družbo tudi dodatna bremena.
15. Temeljna misel, na kateri je sistem zakonske ureditve pravic vojnih invalidov (v naši zakonodaji vojaških vojnih invalidov, vojaških mirnodobnih invalidov in civilnih invalidov vojne) zgrajen, je, da država kot družbena skupnost in kot institucija zagotavlja za nazaj in za v bodoče posebno mero socialne varnosti tistim, ki postanejo invalidi, ko so in ker so sodelovali pri oboroženi obrambi domovine (oziroma v zvezi s tako obrambo). Že to načelo ne izhaja izrecno in neposredno iz besedila ustave.
16. Zaradi vsega tega mora biti ustavnosodna presoja vprašanj, kakršno o pravni ureditvi posebnega varstva vojnih invalidov predlagajo pobudniki, zelo zadržana. Omejevati se mora na preizkus, ali je zakonodajalec za posamezne odločitve znotraj te ureditve imel razumne razloge in ali posamične odločitve niso v očitnem nasprotju z ustavnimi načeli ali z nameni, zaradi katerih je zakonodajalec obravnavani zakon sprejel.
17. Ko se je zakonodajalec – pobudniki tudi sami povedo, da v teku zakonodajnega postopka, torej po posebnem preudarku – odločil, da bivših prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko ne šteje med vojne invalide, je za to očitno imel razloge: vključitev te kategorije invalidov bi odstopala od temeljne misli o posebnem varstvu vojnih invalidov, pa tudi od načela, ki je v pravu evropskih držav uveljavljeno, da namreč vsaka država daje posebno varstvo tistim, ki so postali invalidi v službi njenih oboroženih sil in njenih interesov. Enako očiten razlog je zakonodajalec imel, ko je v temeljnih določbah (2. člen ZVojI), zajel tiste, ki so postali invalidi kot udeleženci v narodnoosvobodilni vojni Slovenije, ne tudi v drugih vojnah zoper nacizem in fašizem v sklopu druge svetovne vojne. Ni v neskladju z ustavo, če je zakonodajalec na novo uredil posebno socialno varstvo civilnih invalidov vojne z veljavnostjo za naprej, ne pa tudi za nazaj, še posebej, ker je bil položaj te kategorije invalidov posebej urejen tudi že v prejšnji zakonodaji. Ni kršen 14. člen ustave ali kakšna druga določba ustave, če zakonodajalec v krog upravičencev do družinske invalidnine (3. točka 9. člena ZVojI) ni zajel (poleg očima oziroma mačehe vojnega invalida, padlega borca ali druge osebe) tudi drugih njihovih dejanskih preživljalcev. Ustava tudi ne terja, da bi moral zakonodajalec neka upravičenja priznati vsem kategorijam vojnih invalidov samo zato, ker jih je priznal eni od kategorij, v obravnavanem primeru invalidom iz vojne za Slovenijo 1991. Ti očitki o neskladnosti z ustavo so torej očitno neutemeljeni. Pobudnik Tomić rešuje svoj osebni primer po sodni poti, za morebitno ustavnosodno varstvo njegovih človekovih pravic bi bilo prezgodaj.
18. Člen 63 ZVojI v povezavi z njegovima 62. in 20. členom določa višino družinske invalidnine. Pobudniki – upravičenci do družinske invalidnine, ki so na podlagi prvotnega 20. člena ZVojI prejemali znatno ali celo bistveno nižjo družinsko invalidnino kot dotlej, so upravičeno predlagali presojo ustavnosti take spremembe, sklicujoč se na načelo pravne države in zanikujoč, da bi za tako znižanje obstajal pretežen javni interes. Z odločbo ustavnega sodišča številka U-I-86/96 z dne 12. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 1/97 in OdlUS V, 176) je ustavno sodišče ugotovilo, da je tedanji drugi odstavek 20. člena ZVojI v neskladju z ustavo prav zaradi tega, ker je deloma neutemeljeno kratil upravičencem do invalidnine, s tem pa tudi do družinske invalidnine, že pridobljene pravice. Z ZVojI – C je bilo to neskladje z ustavo tudi za nazaj odpravljeno. Iz podatkov, ki jih je ustavnemu sodišču posredovalo pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, izhaja, da se po zaslugi omenjene novele ZVojI nobenemu od pobudnikov, ki je upravičenec do družinske invalidnine, po ZVojI višina tega upravičenja ni zmanjšala. Zato je postala pobuda neutemeljena.

19. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25., drugega odstavka 26. in tretjega odstavka 28. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.
Št. U-I-140/96
Ljubljana, dne 8. julija 1999.