Na podlagi 3. člena zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97, 45/97 – odločba US in 13/98 – odločba US) in 168. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 29. 2. 2000 sprejel
N A C I O N A L N I P R O G R A M
razvoja telekomunikacij (NPRTel)
1. UVOD IN NAMEN
1.1 Pravna podlaga
Zakon o telekomunikacijah določa v 3. in 64. členu pripravo in sprejem nacionalnega programa razvoja telekomunikacij (v nadaljevanju: program), s katerim se določajo dolgoročni razvoj telekomunikacijskega omrežja in storitev, vlaganja v javno telekomunikacijsko omrežje, uporaba ekonomsko upravičenih tehnologij za pokrivanje podeželskih in manj razvitih območij z javnimi telekomunikacijskimi storitvami ter prilagoditev politike razvoja telekomunikacij na tržne razmere.
Pri pripravi programa je upoštevan tudi dolgoročni plan Republike Slovenije za obdobje 1986–2000 (Uradni list SRS, št. 1/86, 41/87 in 12/89 ter Uradni list RS, št. 27/91) ter spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana, ki jih je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 35. seji dne 13. novembra 1995.
1.2 Povzetek vsebine
Program temelji na sedanjem stanju telekomunikacij v Sloveniji (točke 2.1–2.6), vlogi in pomenu telekomunikacij za gospodarski in družbeni razvoj in na njihovem pomenu kot informacijski infrastrukturi prihajajoče informacijske družbe. Spremembe v tehniki in tehnologiji, organizaciji in telekomunikacijski infrastrukturi povzročajo v telekomunikacijah nove trende, ki jih karakterizirajo zlivanje telekomunikacijskih, avdiovizualnih, informacijskih in drugih vrst storitev, mobilnost in dostopnost uporabnikov, globalizacija, zbliževanje telekomunikacij, medijev in informacijske tehnike. Obravnavani podatki o dosedanjem razvoju telekomunikacij na našem ozemlju kažejo, da svetovni trendi s časovnim zamikom vplivajo tudi na nas.
Cilje politike telekomunikacij in njenega nadaljnjega razvoja, možne smeri dolgoročnega razvoja telekomunikacij in pomen znanja za doseganje postavljenih ciljev obravnava program v točkah 3.1–3.3. Temeljni cilji politike telekomunikacij in njenega nadaljnjega razvoja so:
– doseganja stabilnega razvoja telekomunikacij v skladu s pričakovanji uporabnikov,
– zagotovitev univerzalnih telekomunikacijskih storitev,
– zaščita interesov uporabnikov,
– spodbujanje učinkovitosti in tekmovanja med obratovalci,
– zagotovitev učinkovite rabe virov (radiofrekvenčnega spektra, številčenja),
– spodbujanje razvoja, novih storitev, raziskav in inovacij,
– zaščita nacionalno-varnostnih interesov države.
Uresničitev teh načelnih ciljev je možna prek delnih ciljev, kot sta liberalizacija in pospešitev razvoja telekomunikacij tako, da bo dosežen povprečen nivo razvitosti držav EU in gostota 55 naročnikov na 100 prebivalcev v fiksnem in 30% v mobilnem omrežju do leta 2005.
Program vsebuje obveznosti, usmeritve in možnosti, ki so posledica vključevanja v evropske in globalne telekomunikacijske povezave (točka 4). Upoštevanje teh obveznosti in usmeritev bo na nadaljnji razvoj delovalo dolgoročno ugodno. Prednosti mednarodnega sodelovanja bo mogoče izkoristiti le, če bomo to sodelovanje okrepili.
Nadaljnji učinkoviti razvoj telekomunikacij je mogoč le z njihovo liberalizacijo in prilagoditvijo na tržne razmere. Nova telekomunikacijska zakonodaja mora (točke 5.1–5.11) zagotoviti in vzpodbuditi zdrave tržne odnose, dinamično tekmovanje, zasebne investicije in odprt pristop do javnih omrežij. Prav tako je treba ustanoviti neodvisni regulativni organ, urediti medomrežno povezovanje, zagotavljanje univerzalnih telekomunikacijskih storitev (USO), odpraviti omejitve za vstop novih obratovalcev telekomunikacijskih storitev, zagotoviti elastičen nadzor cen, zaščito interesov uporabnikov in povečanje njihovega vpliva na delovanje državnih organov. Tržni odnosi zahtevajo prilagoditev cen stroškom, kar pomeni znižanje mednarodne pogovornine (cen mednarodnih klicev) in (vsaj začasno) zvišanje cen mesečne naročnine in krajevnih klicev. Program kaže na spremembe, ki jih prinaša zbliževanje telekomunikacijskih, informacijskih tehnik in tehnologij ter medijev, vendar ugotavlja, da v tej fazi razvoja še ni mogoče oceniti vseh posledic tega zbliževanja.To bo vplivalo tudi na spremembe v organizaciji državne uprave.
Ob predpostavki nadaljevanja gospodarske rasti in izvajanja programa je predviden dinamičen razvoj telekomunikacij (točke 6.1–6.9) z raznovrstnostjo obratovalcev, omrežja in storitev. Hitreje se bodo razvijala mobilna omrežja in storitve na podlagi internetovega protokola. Konkurenca bo povzročila nižanje cen, celotni prihodki od telekomunikacijskih storitev pa bodo kljub temu rasli po realni stopnji več kot 10% letno. Ocenjeno je, da se bo delež teh prihodkov v družbenem bruto prihodku povečal od sedanjih 2% na 6,5% v letu 2015. Količina prenesenih podatkov po medkrajevnem in mednarodnem omrežju bo naraščala zelo hitro in se bo podvojila v času od 18 do 24 mesecev.
Podeželska in manj razvita območja kot tudi osebe s posebnimi zahtevami ali drugačnimi zmožnostmi ne smejo biti zaradi liberalizacije oziroma tržnih pogojev prikrajšani glede možnosti uporabe univerzalnih telekomunikacijskih storitev (USO). Program vsebuje ukrepe, kako takim uporabnikom to zagotoviti po sprejemljivih pogojih v okviru gospodarske javne službe, po novem zakonu o telekomunikacijah pa v skladu z določbami o zagotavljanju univerzalnih telekomunikacijskih storitev. V nadaljevanju programa je predvidena uporaba ekonomsko upravičenih tehnologij za pokrivanje podeželskih in manj razvitih območij z javnimi (osnovnimi) telekomunikacijskimi storitvami primeroma, saj zaradi razvoja telekomunikacij dolgoročno ne bi smeli togo graditi samo na tehnikah in tehnologijah, podanih v tem programu.
Zaradi izredno hitrih tehnično tehnoloških sprememb v telekomunikacijah in različnosti pričakovanih novih omrežij ne bi bilo smiselno dolgoročno načrtovanje razvoja posameznih omrežij in storitev s trasami, kapacitetami in vrstami opreme oziroma parametrov tras. Program obravnava le razvoj in strukturo važnejših delov omrežja Telekoma Slovenije, d.d. ter razvoj nekaterih vrst telekomunikacijskih omrežij in storitev.
Vloga Telekoma Slovenije, d.d. se z liberalizacijo postopoma spreminja (točki 7.1 in 7.2). Z novim zakonom o telekomunikacijah se bo preoblikoval iz javnega podjetja v družbo, ki bo imela na reguliranem telekomunikacijskem trgu zaradi svojega dominantnega položaja še nekaj časa več obveznosti kot večina drugih organizacij v tej dejavnosti. Program predvideva postopno privatizacijo Telekoma tako, da bi država v prvi fazi, ki bi se lahko izvedla dokaj hitro, prodala svoj delež nad 51%.
Program obravnava potrebna vlaganja za razvoj telekomunikacij (točka 8) zelo na kratko. Prikazuje vlaganja le v nekatera omrežja, ker ugotavlja, da so telekomunikacije privlačna in rentabilna panoga, ki je v liberaliziranih in stabilnih okoljih sposobna sama skrbeti tudi za potrebna vlaganja. Financiranje iz proračuna ali iz podobnih virov za vzpodbujanje nadaljnjega razvoja telekomunikacij v takih razmerah ni primerno, temveč je treba zagotoviti stabilne, pregledne in objektivne pogoje delovanja, ki bodo privlačni za vlagatelje. Pomembnejše ugotovitve programa so zbrane v sklepnih ugotovitvah (točka 9).
2. ANALIZA STANJA
2.1 Informacijska družba
V zadnjih letih so tehnično tehnološki razvoj in ekonomske razmere bistveno spremenili način življenja. Poslovanje postaja vse bolj globalno, konkurenca vse ostrejša. To sili podjetja k večji produktivnosti, v učinkovito odzivnost na zahteve trga in v elastično organiziranost. Ob tem se ne spreminja le način poslovanja, ampak tudi družbeno življenje, način, kako komuniciramo, kako se učimo, delamo, kupujemo, zdravimo, se zabavamo in informiramo. Podjetja se iz kompleksnih hierarhičnih organizacij z enostavnimi posli preoblikujejo v decentralizirane, omrežno usmerjene organizacije z bolj kompleksnimi posli. Spreminjajo se modeli upravljanja in proizvodni procesi. Informacije in telekomunikacije postajajo temeljni viri proizvodne in storitvene dejavnosti, ki vse bolj temeljita na znanju. Telekomunikacije in informacije bodo v naslednjih dvajsetih letih najhitreje rastoči sektorji. Poleg tega spodbujajo tudi rast celotnega gospodarstva. Uveljavljanje in zbliževanje digitalnih informacijskih, telekomunikacijskih in avdiovizualnih tehnik ter globalizacija življenja spodbujata prehod iz industrijske v informacijsko družbo. Informacijska družba temelji na informacijski infrastrukturi, ki je sestavljena iz terminalske opreme, telekomunikacijskih omrežij in storitev ter vsebine. Tvorijo jo ljudje, ki ustvarjajo, oblikujejo in uporabljajo informacije, razvijajo aplikacije in storitve ter to infrastrukturo upravljajo.
Temeljnega pomena za razvoj informacijske družbe je možnost, da uporabniki sami kreirajo vsebine, ki so dostopne praktično vsemu svetu. Za to že obstajajo ustrezne tehnike in orodja. Začetki tega so osebne domače strani na internetu. Sodobna avdiovizualna tehnika tudi v domačem okolju omogoča izdelavo večpredstavnih (multimedijskih) vsebin. Z vsem tem dobiva človek dejavnejšo vlogo v družbi in posega na doslej monopolna področja ponudnikov vsebin.
V Evropi je mnogo projektov, namenjenih pospeševanju informacijske infrastrukture in prehodu v informacijsko družbo. Večina projektov in usmeritev sloni na dveh dokumentih, in sicer na Bangemannovem poročilu ‘Evropa in svetovna informacijska družba’ in na ‘Deklaraciji o globalnih informacijskih omrežjih’, ki je bila sprejeta 1997 v Bonnu pod okriljem Evropske komisije in v organizaciji nemške vlade. Bangemannovo poročilo je usmerjeno predvsem na problematiko graditve informacijske infrastrukture, medtem ko Bonnska deklaracija opredeljuje politične, sistemske in strateške vidike uvajanja informacijske in telekomunikacijske tehnike.
Na podlagi Bangemannovega poročila je Svet Evropske unije sprejel operativni program ter definiral postopke in dejavnosti za njegovo izvedbo. Prva faza izmed 11 prioritetnih eksperimentalnih projektov za graditev evropske informacijske družbe bo obsegala tudi graditev širokopasovnih transevropskih omrežij za povezave univerz, medicinskih ustanov, raziskovalnih centrov in javnih uprav držav članic EU, telekomunikacijske storitve za majhna in srednje velika podjetja, učenje in delo na daljavo itd.
Bangemannovo poročilo poudarja prednosti, ki jih prinašajo storitve informacijske družbe, obenem pa svari pred nevarnostjo oblikovanja dvoplastne družbe, kar bi pomenilo delitev na tiste, ki imajo dostop do storitev informacijske družbe, in tiste, ki tega dostopa nimajo. Pri tem ima izjemno pomembno vlogo zagotovitev univerzalnih telekomunikacijskih storitev (USO). Vsi sloji državljanov, vključno s člani skupin z drugačnimi zahtevami ali zmožnostmi kot so npr. nezaposleni, invalidi in ostareli (osebe s posebnimi potrebami ali drugačnimi zmožnostmi), morajo imeti zagotovljen prost dostop do storitev informacijske družbe.
Bonska deklaracija opredeljuje temeljna načela, po katerih bo potekala prihodnja informacijska integracija Evrope. Bistveni poudarki Bonnske deklaracije so:
– možnosti za vse subjekte pri dostopu do globalnih omrežij (informacijske infrastrukture);
– spodbujanje gospodarske rasti (nove vrste storitev);
– odločilna vloga zasebnega sektorja;
– potreba po uvajanju ustrezne zakonodaje.
Trendi kažejo, da bodo v procesu evropske integracije globalna informacijska omrežja transnacionalna, zato bo prost pretok informacij omogočal tako poslovnemu svetu, posameznim uporabnikom kot tudi vladam vseh evropskih držav, vključno s tistimi, ki si prizadevajo za članstvo v EU, da pridobijo dostop do informacij pod enakopravnimi pogoji ter tako postanejo ponudniki in uporabniki informacij in storitev. Kulturna in jezikovna raznovrstnost je bistvo skupne evropske dediščine, zato bodo prizadevanja usmerjena v razvoj in uporabo take informatike, ki omogoča prenos informacij med različnimi jezikovnimi okolji in s tem enakopravno uporabo jezikov. Uporabnikom je treba zagotoviti dostop do informacijskih vsebin v njihovem materinem jeziku, kar bo pospeševalo kulturno in jezikovno pestrost, s tem pa pomagalo pri ohranjanju narodne in kulturne razpoznavnosti (identitete).
Javni sektor bo moral odigrati dejavno vlogo pri uvajanju informacijske družbe. Zakonodaja, ki bo urejala to področje, bo morala biti pregledna, predvidljiva, nepristranska in spodbujevalna za investiranje. Omogočati mora konkurenčno delovanje, ravnotežje med svobodo izražanja in varovanjem zasebnih in javnih interesov ter zaščito uporabnikov.
Slovenija je v celoti sprejela načela Bonnske deklaracije, ker ta odseva tudi naše razvojne interese in cilje. S podpisom deklaracije je Slovenija sprejela nalogo, da nadaljuje z razvojem svoje državne strategije in aktivnosti ter sodeluje na evropski in globalni ravni in podpira ponudbo in uporabo globalnih informacijskih omrežij, kar naj temelji na načelih te deklaracije.
Z vsem tem dobiva človek priložnost za bistveno dejavnejšo vlogo v družbi in posledično za boljše življenje. Informacijska družba ima pogoje, da preraste v “družbo znanja”, ki naj bi poskrbela za dvig kakovosti življenja vseh članov družbe.
Kako hitro pa bo razvoj v informacijsko družbo dejansko uspel, je odvisno od tega, kdaj se bodo njegovega pomena začela zavedati vodstva in zaposleni v podjetjih ter vlade posameznih držav in državljani.
2.2 Telekomunikacijska in informacijska infrastruktura
Informacijska infrastruktura temelji na množici različnih medsebojno povezanih omrežij, ki z medsebojnim delovanjem omogočajo, da deluje informacijska infrastruktura na celotni telekomunikacijski infrastrukturi. Napovedi o prihodnjem informacijskem okolju so precej enotne v tem, da bosta zanj značilni raznolikost in konkurenca med različnimi storitvami, ki jih bodo ponujala različna omrežja. To pomeni trg, ki ga bosta oblikovala medsebojna odvisnost in združevanje poslovnih aktivnosti.
Obstoječa telekomunikacijska omrežja za različne telekomunikacijske storitve so se v preteklosti razvijala ločeno ali le rahlo povezano. Zaradi tehničnih, tehnoloških, razvojnih in ekonomskih razlogov so zelo specializirana, neprilagodljiva za hitro uvajanje novih storitev in hitre odzive na tržne razmere, težko povezljiva in upravljiva ter predvsem predraga. To pomeni, da so za različne storitve potrebni posebni terminali, posebni dostopovni vodi in posebna omrežja. Posledično imamo za različne storitve različne načine poimenovanja in naslavljanja, različne načine zaračunavanja in plačevanja storitev ter različno administriranje.
Prihodnja informacijska infrastruktura pomeni prekrivanje med klasičnim telefonskim in podatkovnim svetom ter svetom radia in televizije tako pri uporabi in tehniki ter tehnologiji kot tudi pri trženju. Ta evolucija pomeni približevanje oziroma združevanje (konvergenca) omrežij in zlivanje (integracija) storitev. Ob tem je treba poudariti, da ne gre za postavljanje povsem novega omrežja. Strategija temelji na povezovanju obstoječih omrežij (telefonskega, radio/TV in podatkovnih omrežij), optimizirani uporabi vsakega izmed njih in sistematičnem uvajanju novih tehnik in tehnologij.
Tehniki enosmernega prenosa, kot sta radiodifuzija in kabelska televizija, prehajata v tehnike dvosmernega prenosa, z možnostjo interaktivnega komuniciranja. Z mobilnimi in večpredstavnimi (multimedijskimi) komunikacijami se izpolnjuje dolgoletna želja, da bi tudi na daljavo imeli enake možnosti kot pri neposrednem komuniciranju.
Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU) je svojo vizijo zlivanja omrežij in storitev poimenovala globalna informacijska infrastruktura (GII–“Global Information Infrastructure”), v Evropi se je uveljavil izraz evropska informacijska infrastruktura (EII–”European Information Infrastructure”), za Slovenijo pa bi to poimenovali slovenska informacijska infrastruktura (SII).
GII je projekt ITU, ki določa evolucijo sedanjih omrežij v smeri medsebojne funkcionalne povezave omrežij za vse storitve. Evolucijo bodo usmerjali socialni, tehnološki, regulacijski in tržni dejavniki. GII bo dala ljudem varne, kakovostne in predvsem poceni telekomunikacijske storitve, temelječe na množici odprtih aplikacij, ki obdelujejo in sporočajo vse vrste informacij kjerkoli, kadarkoli in kamorkoli. GII bo temeljila na medsebojnem delovanju telekomunikacijskih omrežij, naprav za obdelavo podatkov, podatkovnih baz in uporabniških terminalov. Prevladuje beseda globalnost, uporaba ednine za GII pa poudarja vključevanje vseh omrežij.
Zlivanje v preteklosti povsem ločenih sektorjev, ki so bili določeni z različno regulativo, različnimi zahtevami trgov in različnimi tehničnimi rešitvami, je zahtevna, a nujna naloga, ki se je v praksi že začela reševati. Vodi k transakcijskemu modelu, ki temelji na izrazito interaktivni, inteligentni infrastrukturi, kjer uporabnik lahko nadzira in usmerja stroške.
Uporabnik odloča kdaj, kako in od kod želi imeti izbrane informacije ter pri tem poljubno kombinira elemente infrastrukture. Ta zagotavlja nove metode dostopa do informacij in njihove uporabe, revolucionarno spreminja način poslovanja, način in možnosti za izobraževanje in zabavo.
Ob ustrezni razširjenosti spodbuja informacijska infrastruktura družbeni, kulturni in regionalni razvoj, zmanjšuje probleme razdalj, spodbuja oblikovanje novih storitev ter olajšuje dostop do informacij in storitev. Omogoča delo na odročnih področjih z veliko brezposelnostjo in enakovredno vključevanje ljudi s teh področij v družbeno življenje. Zagotavlja enake možnosti ženskam in moškim in družbeno integracijo osebam s posebnimi zahtevami ali drugačnimi zmožnostmi. Z učinkovitim javnim dostopom do informacij in z možnostjo, da so državljani hkrati uporabniki in ponudniki informacij, povečuje raven demokracije v družbi in utrjuje kulturno samozavest naroda.
S programom se Slovenija aktivno vključuje v graditev evropske informacijske infrastrukture (EII) s ciljem zagotavljanja interesov uporabnikov telekomunikacijskih storitev in aktivne vloge Slovenije pri vključevanju v globalne telekomunikacijske tokove. To bo omogočilo večjo konkurenčno sposobnost gospodarstva in povečalo dohodek od telekomunikacij.
Glede na geografsko lego ima Slovenija odlične možnosti za trženje tranzitnih telekomunikacijskih storitev – predpogoj za to je skladnost s širokopasovno telekomunikacijsko infrastrukturo Evrope. Za zagotovitev aktivne vloge v zahtevnem mednarodnem okolju telekomunikacij pa je nujna sinergija vseh akterjev v Sloveniji.
Za doseganje ciljev SII je treba spodbujati domača strateška partnerstva, domača znanja, lastno dodano vrednost in to obravnavati kot sestavni del slovenske informacijske infrastrukture. Le s tako aktivno vlogo bo Sloveniji uspelo ohraniti kritično maso znanja, ki je nujna za nadaljnji razvoj telekomunikacij in informacijskih tehnik.
2.3 Telekomunikacije kot generator družbeno-ekonomskega razvoja
Telekomunikacije so pogoj za uspešno gospodarsko rast in eden najučinkovitejših ter hkrati relativno poceni dejavnikov za povečevanje te rasti.
Medsebojno pospeševanje razvoja telekomunikacij in gospodarstva dokazujejo spodaj navedeni podatki:
– Število telefonskih naročnikov na 100 prebivalcev po posameznih državah je tem večje, čim večji je bruto družbeni proizvod na prebivalca. Če ugotovitev obrnemo, rečemo lahko tudi, da je družbeni proizvod tem večji, čim večja je gostota telefonskih naročnikov (diagram v Prilogi 2).
– V 23 najbolj razvitih državah, ki imajo le 15% prebivalstva sveta, je priključenih 62% vseh telefonskih naročnikov.
– Pri novejših storitvah so te razlike še izrazitejše, saj je npr. 84% mobilnih naročnikov, 91% faksimilnih naprav in 97% vseh gostiteljskih računalnikov interneta v razvitih deželah.
– Pregled držav ali regij, ki so se hitreje razvijale, pokaže, da so te države oziroma regije najprej pospešile razvoj telekomunikacij (Japonska med leti 1960 in 1977; Koreja, Singapur in Tajvan med leti 1975 in 1985; nekatere države Južne Amerike po letu 1990).
Razvite države uporabljajo razvitost svojih telekomunikacij kot konkurenčno prednost in kot oviro za manj razvite pri konkurenčnem boju na trgu proizvodov in storitev z najvišjo dodano vrednostjo.
Za razliko od dosedanjega razvoja mora Slovenija v prihodnje pospešiti predvsem razvoj sodobnih telekomunikacijskih storitev v skladu z strategijo GII in EII. Ekonomske posledice pospešenega razvoja telekomunikacij so predvsem tele:
– multiplikacijski učinki so pri vlaganjih v telekomunikacije veliko večji kot v katerikoli drugi veji, posledično pa vplivajo tudi na rast drugih vej;
– stimuliranje mednarodne konkurenčnosti in trgovanja;
– izboljšanje učinkovitosti velikih, srednjih in malih podjetij, tudi v globalnih razmerah;
– odpiranje privlačnih lokacij za tuje investitorje, ustvarjanje dolgoročne perspektive za investiranje iz tujine;
– formiranje strokovnega potenciala in ustvarjanje novih delovnih mest;
– hitrejša ekonomska rast zaradi zmanjšanja informacijskih stroškov kot posledice učinkovitih telekomunikacij in povečane proizvodnje v informacijsko intenzivnih industrijah;
– omogočanje policentričnega razvoja in izenačevanje razvojnih možnosti.
2.4 Telekomunikacije kot dobrina in temeljna človekova pravica
Telekomunikacije oziroma telekomunikacijski prostor države ima večino značilnosti naravne in javne dobrine. Gre za infrastrukturo infrastruktur vsake, še posebej pa v informacijsko družbo usmerjene države, za katero ne smejo veljati samo običajni zakoni ponudbe in povpraševanja. Vse zakone in dogajanja v telekomunikacijskem prostoru je treba ocenjevati tudi s stališča dolgoročnih interesov države in njene družbe. Prav posebej to velja za radiofrekvenčni spekter, številčenje oziroma številski prostor, zaščito podatkov in zasebnosti porabnikov.
Telekomunikacije so, vsaj osnovne storitve (USO), tudi priznana temeljna človekova pravica, ki jo marsikje ni mogoče realizirati na ekonomski način, zato jo mora država s posebnimi zakonskimi določbami omogočiti v sprejemljivih obsegu, kakovosti in ceni. Osnovne storitve, ki so opredeljene kot določen najmanjši nabor storitev ustrezne kakovosti, morajo biti dostopne vsem uporabnikom po primerni ceni ne glede na geografsko lokacijo. Danes razumemo to kot možnost oziroma pravico vsakega državljana do telefonskega priključka, ki naj omogoča prenos zvokovnih (govornih) sporočil frekvenčne pasovne širine 3,1 kHz, prenos faksimilnih sporočil grupe 3 in možnost prenosa podatkov prek modema s hitrostjo do 2400 bit/s. Tak priključek naj ima možnost dostopa do nujnih storitev, do obratovalca za klice v sili in posredovanje pri vzpostavljanju zvez ter do informacij o telefonskih naročnikih.
Z razvojem telekomunikacij se bo ta minimalni nabor telekomunikacijskih storitev spreminjal.
Osnovni pogoji, vezani na temeljno pravico do telekomunikacij, so:
– vsakemu državljanu je treba omogočiti uporabo univerzalnih storitev znotraj javnega omrežja po dostopnih cenah za uporabnika,
– vsakdo, vključno z osebami s posebnimi zahtevami ali drugačnimi zmožnostmi, mora imeti dostop do telekomunikacijskih storitev pod primernimi (enakimi) pogoji,
– telekomunikacije morajo biti stalno dostopne in brez prekinitev tudi v času kriz in vojn.
2.5 Globalne smeri razvoja telekomunikacij
V tehnično-tehnološkem in organizacijskem smislu doživljajo telekomunikacije izjemen razvoj. Napredek na področju telekomunikacij in informacijske tehnologije karakterizirajo naslednji trendi:
– zlivanje (integracija) različnih telekomunikacijskih storitev kot so besedila, zvok in slike znotraj enega telekomunikacijskega omrežja,
– zbliževanje (konvergenca) telekomunikacijskih, informacijskih tehnik in tehnologij in tehnologije medijev,
– mobilnost in dostopnost storitev uporabnikom vedno in povsod, ne glede na njihov trenutni geografski položaj in čas,
– globalizacija omrežij in storitev.
Ti trendi so zelo izraziti. Hkrati se stalno veča zmogljivost, kakovost in kompleksnost storitev ter aplikacij.
Tradicionalno telefonsko omrežje pospešeno spreminja svoj značaj. Zgrajeno je bilo izključno kot nosilec govornih storitev, sedaj pa se mora soočati s telekomunikacijskimi zahtevami modernih družb in gospodarstev, ki daleč presegajo zmožnosti govornih telekomunikacij. Pomemben napredek je bil dosežen z digitizacijo telekomunikacijskih omrežij in integracijo storitev z digitalnimi omrežji (ISDN), kar ponuja možnost učinkovitega prenosa ne le zvokovnih storitev ampak tudi podatkovnih in slikovnih (video) storitev v omejenem obsegu po telefonskih vodih. Evropska skupnost je sprejela standard EURO-ISDN kot izhodiščno infrastrukturo za razvoj v smeri informacijske družbe. Nove multimedijske storitve, na primer visokokakovostne videokomunikacije, pa zahtevajo bistveno večjo frekvenčno pasovno širino, kot jo omogoča ISDN. Potrebna je nova širokopasovna telekomunikacijska infrastruktura, ki bo omogočala fleksibilno kombiniranje vseh informacijskih medijev. Današnja vodilna tehnika za učinkovito implementacijo takšne infrastrukture je tako imenovani asinhronski način prenosa (ATM) v kombinaciji z internetovim protokolom. To je tudi smer razvoja slovenske telekomunikacijske infrastrukture pri vpeljavi širokopasovne javne infrastrukture z uporabo tehnike B-ISDN, ki pa se bo prilagajala najnovejšim tehnikam in globalnim trendom.
Značilen primer zbliževanja različnih informacijskih medijev je internet. Uporabnik lahko prek njega izkorišča vrsto aplikacij kot so elektronsko poslovanje, izobraževanje na daljavo, elektronsko sporočanje, poiskava informacij itd., ki jih realizira s pomočjo internetskih storitev (telnet, www, news, ftp, gopher itd). To pomeni, da se bodo današnjim internetskim storitvam pridružile nove (internetska telefonija, video konference, plačljiva televizija itd.). Internetske storitve je treba obravnavati enakovredno z današnjimi najpomembnejšim telekomunikacijskimi storitvami (fiksna in mobilna telefonija, podatkovne komunikacije, radiodifuzija) z vseh bistvenih vidikov (kakovost storitev, varnost, zasebnost itd.). Poudariti velja izreden pomen internetskih storitev za vse generacije, da se lahko neprekinjeno izobražujejo na daljavo in tako dosegajo potrebna znanja, ki omogočajo prestrukturiranje delovne sile za potrebe informacijske družbe.
Mobilnost in dostopnost v telekomunikacijah omogočajo radiokomunikacijski sistemi, posebej mobilna omrežja in brezvrvični sistemi. Razvoj mikroelektronike, digitizacija signalov, nove metode kodiranja so povzročili hitro rast teh sistemov, ki postajajo resna konkurenca in tudi dopolnitev fiksnemu telefonskemu omrežju, odpirajo pa tudi nove možnosti v povezovanju naročnikov na fiksno javno omrežje, v storitvah radiolokacije in navigacije.
Za sedanji in prihodnji razvoj javnih telekomunikacij je značilna tudi liberalizacija, ki jo je omogočil razvoj tehnike ter tehnologije in nižanje cen telekomunikacijskih naprav in storitev. Graditev telekomunikacijskih omrežij in nudenje telekomunikacijskih storitev lahko ekonomično organizirajo tudi posamezni gospodarski subjekti in ne več samo država. Prevladuje prepričanje, da je uvajanje konkurence, ne glede na velikost države in razvitost panoge, nujna in da odlaganje uvedbe konkurence pomeni izgubo mnogih koristi.
V večobratovalskem (večoperaterskem) okolju ni več mogoče pooblastiti samo enega obratovalca (operaterja) za tehnično brezhibnost in korektnost delovanja vseh v državi delujočih telekomunikacijskih sistemov. Prav tako ni smiselno od države pričakovati in zahtevati, da sama poskrbi za sleherni parameter v normativnem in nadzornem smislu. Čim več tehnične vsebine je smiselno v celoti prepustiti posameznim obratovalcem in ponudnikom storitev, ki morajo tudi z uporabo standardov, posebej še mednarodno usklajenih (harmoniziranih), doseči potrebno tehnično skladnost omrežij in opreme. Zakonodaja naj se omeji le na bistvene zahteve oziroma predpise.
V prehodu na liberaliziran trg se odpravlja zaščita in posebne pravice monopolnih, državnih obratovalcev. Ti obratovalci morajo prevzeti celo večje obveznosti pri zagotavljanju dostopa do omrežja, nudenju storitev in zagotavljanju kapacitet omrežja. Za urejanje telekomunikacij ni mogoče učinkovito uporabiti druge splošne zakonodaje, ki ureja odnose na trgu, zato nastaja nova telekomunikacijska zakonodaja (regulativa), ki opredeljuje predvsem delovanje telekomunikacijskega tržišča, zagotavlja odprtost omrežij (ONP), upravljanje omejenih dobrin, zagotavljanje univerzalnih storitev, zaščito uporabnikov in drugo.
2.6 Dosedanji razvoj in stanje telekomunikacij v Sloveniji
Začetki telekomunikacijske dejavnosti na ozemlju Slovenije segajo v čas neposredno po odkritju telegrafa oziroma telefona. Pred prvo svetovno vojno je bilo zgrajenih več objektov, ki so prek našega ozemlja predvsem s telegrafskimi zvezami povezovali avstroogrsko prestolnico s pristanišči in pomorskimi bazami na Jadranu. Po prvi svetovni vojni se je postopoma oblikovalo slovensko telegrafsko in telefonsko omrežje. Prve avtomatske telefonske centrale so bile postavljene že leta 1927, v letu 1928 je začela delovati tudi prva radijska postaja. V javno telekomunikacijsko omrežje so sorazmerno hitro uvajali razne tehnične novosti. Tehnične in tehnološke rešitve so bile vedno blizu ali pa enake rešitvam v telekomunikacijsko bolj razvitih državah, intenzivnost razvoja, število oziroma gostota telefonskih priključkov, kakovost storitev in zmogljivost (kapaciteta) omrežja pri nas pa so zaostajali za njimi. Posebej opazen je bil zaostanek po stanju ob koncu druge svetovne vojne. Ponudba je v Sloveniji ves čas zaostajala za povpraševanjem.
Organiziranost in pravni temelji telekomunikacijske dejavnosti v Sloveniji so se večkrat spreminjali. Za večino telekomunikacijskih storitev so imele monopol organizacije PTT. V nasprotju z razvito Evropo je bila prodaja in nabava terminalske opreme prosta, pod pogojem, da je imela atest PTT. Organizacije PTT so bile od leta 1960 naprej precej samostojne. V Sloveniji je bilo 9 podjetij PTT, ki so bila povezana v Združenem podjetju PTT Ljubljana. Oktobra 1993 so se združila v enotno podjetje PTT, s 1. januarjem 1995 pa se je to podjetje razdelilo na Pošto Slovenije in Telekom Slovenije.
Zakonodaja je zunaj sistema PTT opredelila le telekomunikacije za potrebe organizacij RTV in lastna (funkcionalna) omrežja velikih sistemov. Posebej so se razvijale storitve osebnega klica po sistemu RDS, od leta 1982 pa tudi kabelska distribucijska omrežja CaTV in od konca 90 let internetske storitve. Čeprav je bila mobilna telefonija v okviru sistema PTT, se je precej samostojno razvijala z analognim sistemom NMT 410 in od leta 1996 tudi z digitalnim sistemom GSM 900.
Državne telekomunikacijske pristojnosti so bile v preteklosti močno koncentrirane na ravni federacije. Slovenija svojih državnih telekomunikacijskih organov ni imela, zato tudi ne tradicije za vodenje telekomunikacijske politike. Po osamosvojitvi je bila ustanovljena Uprava RS za telekomunikacije kot organ v sestavi Ministrstva za promet in zveze.
Slovenija je dobila svoj prvi zakon o telekomunikacijah šele leta 1997. Druge republike bivše SFRJ so imele svoje zakone že v času skupne države, kar kaže, da je (bila) v slovenski družbi zavest o pomenu telekomunikacij in o potrebi po enotni, učinkovito vodeni telekomunikacijski politiki slabo prisotna.
Po drugi svetovni vojni je število telefonskih priključkov na 100 prebivalcev raslo hitro, vendar počasneje od razvitih držav, zato se je razkorak v primerjavi z njimi še povečeval (diagram v prilogi). V primerjavi z vzhodnoevropskimi državami pa je bil razvoj hitrejši, saj se je Slovenija po razvitosti telekomunikacij med temi državami povzpela na prvo mesto, čeprav so imele nekatere od teh držav po vojni ugodnejši položaj. Povprečna letna stopnja rasti števila oziroma gostote priključkov je od 13% v sedemdesetih letih padla na 9% v osemdesetih in na 8% v devetdesetih letih. Slovenija je ob koncu leta 1997 imela 733.266 telefonskih priključkov, kar pomeni gostoto 36,7%, ki so jo imele Nizozemska leta 1981, Nemčija leta 1982, Avstrija leta 1986, Italija leta 1989. Telekomunikacijsko bolj razvite države (Švedska, Danska, ZDA itd.) so tako gostoto dosegle že pred letom 1975. Stanje gostote telefonskih priključkov v vzhodnoevropskih državah je danes od 15% do 30%.
V Sloveniji je bilo ves čas izredno veliko nerealiziranih vlog za telefonski priključek, ki so se v letih do 1995 gibale okrog številke 50.000. Pospešena graditev telefonskega omrežja v zadnjih letih, nove tehnološke rešitve in uvedba mobilne telefonije so omogočili, da se je število teh vlog ob koncu leta 1997 znižalo na 25.000. Slovenija ima tudi zelo veliko (137.000) dvojčnih priključkov, ki pa ne ustrezajo standardom za sodobne telefonske priključke. Kakovost storitev, ki je bila v nekaterih obdobjih precej slaba, se je z digitizacijo zadnja leta zboljšala, skrajšala se je čakalna doba za priključitev novega telefona, ki sedaj znaša okrog 20 dni, in čas odprave napak.
Mednarodna telekomunikacijska zveza je pri urejanju statističnih podatkov razvrstila svojih 206 držav članic v štiri skupine glede na kosmati družbeni proizvod na zaposlenega: nizka, nižja-srednja, višja-srednja in visoka. Slovenija je uvrščena v višjo-srednjo skupino, v kateri je 28 držav (npr. Argentina, Češka, Grčija, Malta, Južnoafriška republika itd.). V tabeli v nadaljevanju so iz te statistike (3) podani nekateri telekomunikacijski pokazatelji za Slovenijo in povprečje za skupino, v kateri se nahaja (višja-srednja), ter povprečje za najbolj razvite države (visoka). Navedeni podatki veljajo za leto 1996, če ni v tabeli drugače podano.
Tabela 1 – Telekomunikacijski pokazatelji
----------------------------------------------------------------------------------------------
Slovenija Višja-srednja Visoka
----------------------------------------------------------------------------------------------
GDP na prebivalca (USD) 9.431 4.747 25.806
Število telefonskih priključkov na 100 prebivalcev 33,33 13,36 54,06
Povprečni letni porast števila tel. priklj. 1990-1996 (%) 7,8 9 3,6
Čakalna doba na telefonski priključek ,* leta 1,1 0,9 —-
Stopnja digitizacije central (%) 62 69,9 89,9
Izkoriščena kapaciteta central (%) 75,5 84,8 89,9
Število javnih govorilnic na 1.000 prebivalcev 1,45 2,68 5,17
Priključnina (pristojbina za nov priključek) (USD) 761 203 139
Mesečna naročnina (USD) 6,8 8,3 12,1
Cena triminutne krajevne zveze (USD) 0,02 0,09 0,12
Število mobilnih priključkov na 100 prebivalcev 1,01 2 13,7
Odhodni mednarodni promet v minutah na prebivalca 53,3 13,3 12,3
Odhodni medn. promet v minutah na zaposlenega v telek. 160 97,7 94,4
Porast števila telefonskih priključkov 1995/1996 (%) 7,9 10 3,6
Porast mobilnih priključkov med letoma 1996/1995 (%) 48,1 75,5 54,1
Predvidena gostota telefonskih priključkov leta 2.000 41,89 16,98 59,26
----------------------------------------------------------------------------------------------
*izračunano z deljenjem števila čakajočih na priključek s številom novih priključkov na leto
Čeprav so nekateri podatki v tabeli dovolj zgovorni, velja opozoriti še na nekatere značilnosti, ki so delno vidne iz tabele, delno pa iz drugih podatkov iz te statistike. Slovenija je po razvitosti telekomunikacij še vedno zadnja med zahodnimi državami in prva med vzhodnimi. Hitrost povečevanja števila (navadnih) telefonskih priključkov je v povprečju skupine, število priključkov na 100 prebivalcev je približno v skladu z kosmatim družbenim proizvodom na prebivalca. Zaostaja pa povečevanje števila mobilnih priključkov in nekaterih drugih storitev. Podatki o razvoju telekomunikacij v vzhodnoevropskih državah kažejo, da nas lahko nekatere od teh držav v nekaj letih dohitijo.
Opazen je zelo močan odhodni mednarodni promet tako glede na prebivalca kot tudi na zaposlenega v telekomunikacijah, kar je razumljivo glede na velikost države.
Država je vedno nadzorovala cene telekomunikacijskih storitev, ki so ves čas zaostajale za dejanskimi stroški. Ker se niso povečevale po stroškovnih načelih, se je neusklajenost cen s stroški stalno večala. Uvedeni so bili tudi razni načini dodatnega financiranje graditve omrežja, predvsem krajevnega. Poleg manjše udeležbe sredstev proračuna je bilo financiranje razvoja v glavnem iz lastnih sredstev organizacij PTT. V letih od 1976 do 1991 je bilo pomembno združevanje sredstev uporabnikov v okviru SIS (samoupravne interesne skupnosti). Zaradi tega so nekateri naročniki v primerjavi z bolj razvitimi deli države plačali zelo visoko začetno ceno (priključnino) novega telefonskega priključka. Po ukinitvi SIS ni bilo več sistemskega vira, ki bi ga bilo mogoče uporabiti tudi za financiranje gradnje krajevnih telefonskih omrežij in s tem za povečevanje števila telefonskih priključkov na manj razvitih področjih.
3. CILJI TELEKOMUNIKACIJSKE POLITIKE
3.1 Smeri optimalnega dolgoročnega tehnološkega razvoja telekomunikacij
Liberalizacija telekomunikacij, ki je prisotna že dalj časa, se je v zadnjih nekaj letih spremenila v svetovni proces, ki ga močno podpira tudi Svetovna trgovinska organizacija (WTO), in se nezadržno širi po vsem svetu, ne glede na stanje razvitosti telekomunikacij v regiji ali državi.
Slovenske telekomunikacije so močno vpete v evropski prostor in prek njega v svetovnega. Prevelik zaostanek za Evropo pomeni izključitev iz kroga držav s hitrim družbenim in ekonomskim razvojem, zato velja, da morajo slovenske telekomunikacije slediti evropskemu razvoju s čim manjšim zamikom. Če hoče Slovenija v celoti izkoristiti svoje strateške danosti, mora čimprej digitizirati telekomunikacijsko omrežje vključno z naročniškimi zankami, povečati razširjenost mobilnih telekomunikacij, da bo primerljiva z razširjenostjo fiksnih, in relativno hitro uvajati širokopasovne digitalne zmogljivosti s tehnikama ATM in SDH kot osnovo za večpredstavnostne (multimedijske) komunikacije.
Razvoj bo potekal v močno liberaliziranem, večobratovalskem okolju, ne samo na ravni storitev, ampak tudi na infrastrukturni ravni. Medsebojna povezljivost in medsebojna obratovalnost sta nepogrešljiva in ključna elementa delujočega konkurenčnega okolja, pri čemer je predvsem postavitev pravilnega tehničnega in regulativnega ogrodja za medsebojno povezljivost ena od primarnih nalog telekomunikacijske politike. Država mora obratovalcem zakonsko zagotoviti povezljivost, in sicer kot pravico in kot dolžnost.
Pri uvajanju evropske širokopasovne telekomunikacijske infrastrukture mora Slovenija aktivno sodelovati in zagotoviti obratovalno skladnost med telekomunikacijskimi obratovalci oziroma omrežji, kabelskimi distribucijskimi oziroma komunikacijskimi omrežji in globalnimi satelitskimi omrežji. Zagotavljanje in razširitev uporabe transevropskih omrežij in storitev, vključno z elektronsko pošto, prenosom podatkov in video ter večpredstavnostnimi (multimedijskimi) storitvami, se mora izvajati usklajeno s telekomunikacijsko politiko na evropski ravni.
3.2 Dolgoročna vloga in pomen lastnega znanja
Dolgoročna akumulacija lastnih telekomunikacijskih znanj, razvoj lastne telekomunikacijske opreme in storitev v ustreznem obsegu ter njihovo trženje na svetovnem trgu so temeljnega pomena za hiter in učinkovit razvoj slovenskih telekomunikacij in slovenskega telekomunikacijskega prostora. Predvsem so lastna znanja in izkušnje najboljše sredstvo za izogibanje napačnim usmeritvam in odločitvam v vseh fazah, od strateških zamisli prek idejnih načrtov do izvedbe, obratovanja in vzdrževanja vgrajene opreme.
Telekomunikacijsko omrežje spada in bo spadalo med najbolj zahtevne produkte človeške pameti. V naslednjih letih bosta telekomunikacijska tehnika in tehnologija postali ogrodje mnogih drugih tehnik in tehnologij, telekomunikacijsko omrežje pa infrastruktura infrastruktur naše civilizacije. V času, ko marsikatera tehnologija in infrastruktura oziroma njun razvoj resno načenja svetovno ekologijo, medsebojne odnose in ekonomsko stabilnost, bo evolucija telekomunikacijskega omrežja prinesla optimalno razmerje med koristnostjo in ceno v vse sfere življenja razvitih in tudi manj razvitih delov sveta ter služila kot element povezovanja in racionalizacije porabe omejenih virov.
Telekomunikacijsko omrežje kot produkt bo na voljo uporabnikom po vsem svetu, kot tehnologija oziroma kot prodajni artikel pa bistveno bolj omejenemu krogu najnaprednejših držav, ki so in bodo zmogle vlaganja v znanje in razvoj, posebej še v generični razvoj. Vključitev Slovenije v globalno informacijsko družbo in ekonomijo znanja ni mogoča brez ustreznega znanja, čeprav bi bili na voljo ustrezni tehnični pogoji. Ključnega pomena je zato stalni proces izobraževanja in ciljnega ravnanja s človeškimi viri za področje telekomunikacij in informacijskih tehnik.
Slovenija tudi proizvaja telekomunikacijsko opremo. Pomembnejša je proizvodnja telefonskih central, ki dosega skoraj en odstotek svetovne proizvodnje. Več kot 50% proizvedenih central so sad domačega razvoja, proizvodnja drugih, predvsem večjih central, pa poteka v sodelovanju s podjetjem Siemens. Nad 70% proizvodnje central gre v izvoz, proizvodnja in izvoz na prebivalca sta v tem segmentu daleč največja na svetu. V izvorni (generični) razvoj za proizvodnjo svojega (domačega) tipa telefonskih central je bilo vloženo veliko znanja in sredstev. Ker daje dobre rezultate, bi ga morali vzdrževati še naprej. Nabor znanj, potrebnih za uspešen izvorni razvoj, obsega poleg obvladovanja strojne in programske opreme tudi najnovejša znanja o razvoju telekomunikacijskega trga, smereh razvoja telekomunikacij in podobno in se jih lahko uporabi tudi za kompleksnejše naloge pri načrtovanju omrežij, izvozu telekomunikacijske opreme in storitev, upravljanju telekomunikacij itd.
Ohranjanje in rast tega lastnega razvojnega potenciala ima večkratni pozitivni efekt na narodno ekonomijo in družbo kot celoto:
– slovenska industrija lahko izvaža izdelke vrhunske tehnike in tehnologije z veliko dodano vrednostjo in brez prevelikega izkoriščanja neobnovljivih naravnih virov;
– Slovenija ima in bo imela svoje kadre, ki so oziroma bodo usposobljeni za vrhunsko načrtovanje in realizacijo slovenskega telekomunikacijskega omrežja;
– pridobljena integracija znanja in izkušenj omogoča izvoz ne samo slovenske industrije telekomunikacijske opreme ampak, s primernimi mednarodnimi povezavami, tudi izvoz slovenskih telekomunikacijskih storitev, kar je edini možni način za ohranitev ekonomskega ravnotežja slovenskih telekomunikacij v domačem prostoru.
Za podporo izobraževanju in lastnemu razvoju telekomunikacij je treba zagotoviti podobne prijeme, kot jih uporabljajo druge novoindustrializirane države:
– spodbujanje zanimanja mladine za ustrezne študijske usmeritve z opredelitvijo strateškega pomena telekomunikacij in informacijskih tehnik, ki se odraža tudi v realizaciji SII,
– privlačna štipendijska politika ter spodbujanje interdisciplinarnega dodiplomskega in podiplomskega študija (tehnika, tehnologija, upravljanje /management/, ekonomija...),
– povezava študija z industrijo telekomunikacij (tehnika, tehnologija, obratovalci) ter ohranjanje in tvorjenje novih razvojno-raziskovalnih jeder z ustrezno kritično maso znanja, ki omogoča izvorni razvoj in lastno dodano vrednost,
– sofinanciranje novih in dopolnilnih oblik izobraževanja (izobraževanje na daljavo, delavnice, mednarodni seminarji...), posebej še vrhunskih strokovnjakov,
– spodbujanje vključevanja v evropske programe (5. okvirni program, EUREKA, PHARE ...) predvsem z organizacijsko podporo in sofinanciranjem,
– sofinanciranje izvornega (generičnega) razvoja predvsem v delu, ki ga izvajajo raziskovalni instituti in univerze,
– podpiranje in sofinanciranje pilotskih telekomunikacijskih sistemov v domačem okolju, posebej tistih, ki so plod domačega razvoja.
3.3 Cilji telekomunikacijske politike in programa
Temeljni cilji politike telekomunikacij in njenega nadaljnjega razvoja so:
1. z dolgoročnim, stabilnim in pospešenim razvojem telekomunikacij v Sloveniji zagotoviti zanesljive telekomunikacijske storitve, katerih ponudba bo usklajena s pričakovanji uporabnikov in potrebami informacijske družbe,
2. zagotoviti dostopnost univerzalnih telekomunikacijskih storitev vsem po dostopnih cenah,
3. ščititi interese potrošnikov in drugih uporabnikov telekomunikacijskih storitev vključno z zaščito telekomunikacijske tajnosti in zasebnosti,
4. zagotoviti in pospeševati učinkovitost in tekmovanje med obratovalci,
5. spodbujati razvoj in uvajanje novih storitev, raziskav in inovacij v telekomunikacijah,
6. zagotoviti učinkovito rabo radiofrekvenčnega spektra in telekomunikacijskega številčenja,
7. zagotoviti delovanje telekomunikacij in nudenje storitev ob naravnih nesrečah, v času izrednega stanja in vojne,
8. zaščita nacionalno-varnostnih interesov države.
Te načelne cilje bo mogoče doseči postopoma, prek naslednjih delnih, preglednih in oprijemljivih ciljev (načini realizacije so navedeni v drugih točkah programa):
– uskladiti (harmonizacija) naše tehnične in pravne rešitve z evropskimi in svetovnimi normativi do konca leta 2000,
– zagotoviti izvajanje univerzalnih storitev najkasneje s 1. januarjem 2001 in postopno širiti njihov obseg,
– pospešeno izvajati modernizacijo omrežja tako, da bo popolna digitizacija medkrajevnega omrežja dokončana do konca leta 2000, da bo uvedeno inteligentno omrežje z osnovnim naborom storitev (CS2) v letu 2000 in istega leta dosežena gostota 10% priključkov ISDN,
– pospeševati digitizacijo radiodifuzije tako, da bo leta 2005 lahko že 30% naročnikov uporabljalo DAB in DVB,
– pospeševati razvoj telekomunikacij tako, da bo dosežen povprečen nivo razvitosti držav EU, in sicer v letu 2005 v fiksnem omrežju gostota 55% in v mobilnem omrežju 30%,
– nadzorovano izvesti popolno liberalizacijo telekomunikacijskih storitev in infrastrukture,
– začeti prvo fazo postopne privatizacije državnega deleža v telekomunikacijskih organizacijah in jo v čim večji meri dokončati v letu 2000,
– zagotoviti javnost in preglednost postopkov, pogojev in dela državne uprave.
Slovenija se lahko v svetu uveljavi s svojimi telekomunikacijskimi storitvami, zato si mora postaviti cilj, da bo postala pomembnejše evropsko in svetovno telekomunikacijsko posredovalno središče, za kar bo morala bit dejavna tako v mednarodnih telekomunikacijskih organih kot v mednarodnih dvostranskih stikih in zagotoviti tehnično tehnološke-podlage za graditev takega središča.
4. VKLJUČEVANJE V EVROPSKE IN GLOBALNE TELEKOMUNIKACIJSKE POVEZAVE
Telekomunikacije posamezne države so sestavni del enotnega svetovnega omrežja. Potreba po meddržavnem sodelovanju je večja kot na drugih segmentih delovanja države. Glede telekomunikacijske problematike so za našo državo poleg dvostranskega sodelovanja pomembne predvsem Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU), Konferenca evropskih uprav za pošto in telekomunikacije (CEPT), Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI), Svetovna trgovinska organizacija (WTO) in Evropska unija (EU).
Slovenija ima urejene dvostranske odnose telekomunikacijskih organov s sosednjimi državami. V dvostranskih stikih ne prihaja do bolj poglobljenih odnosov, niti ni opaziti posebnih težav, razen pri odnosih z Italijo pri obmejnem usklajevanju uporabe radiofrekvenčnega spektra oziroma urejanju uporabe radijskih postaj, ki sevajo čez mejo.
ITU je najstarejša mednarodna (medvladna) organizacija, ki na svetovni ravni skrbi za regulativne in standardizacijske zadeve s področja telekomunikacij. V svetu so telekomunikacije razvite neenakomerno. Najmanj razvite države imajo približno 3 telefonske priključke na 100 prebivalcev, države v Srednji in Vzhodni Evropi okrog 16 telefonskih priključkov na 100 prebivalcev, razvite države pa več kot 50 telefonskih priključkov na 100 prebivalcev. Ker ITU težko ustreže vsem pričakovanjem, se ustanavljajo regionalne organizacije s podobnimi nalogami. Zaradi skoraj 136-letne tradicije in močnega kadrovskega potenciala pa je ITU, posebej na področju satelitskih in drugih radijskih zvez kot tudi na področju telekomunikacijske standardizacije, še vedno najpomembnejša mednarodna telekomunikacijska organizacija. Slovenija mora spremljati delovanje ITU in ukrepati v primerih, pomembnih za našo državo.
ETSI je evropska standardizacijska organizacija v okviru EU, ustanovljena leta 1988, ki se je v kratkem obdobju svojega delovanja izredno uveljavila. To je v telekomunikacijah samo pospešilo proces, v katerem državne standardizacije izgubljajo pomen. EU sofinancira ETSI in marsikateri dokument te organizacije postane podlaga za tehniške predpise EU. ETSI izdaja standarde ETS, začasne standarde IETS, tehnične podlage za regulativo TBR in druge standardizacijske dokumente. Slovenija se glede telekomunikacijske standardizacije lahko v celoti opre na ETSI, zato je treba delo te organizacije skrbno spremljati.
Konferenca evropskih uprav za pošto in telekomunikacije (CEPT) opravlja po večji reorganizaciji v letu 1990 le naloge, ki so povezane z regulativo telekomunikacij. CEPT združuje vse evropske države razen ZRJ, tudi Rusijo, zato je zelo primeren organ za urejanje zadev, ki se morajo enotno reševati za vso Evropo. CEPT je svoje delo organiziral v Komiteju za radiokomunikacije (ERC) in v Komiteju za telekomunikacijsko regulativo (ECTRA). Oba komiteja imata v Kopenhagnu svoja urada (ERO oziroma ETO). Oba komiteja izdajata priporočila in odločitve s področja telekomunikacijske regulative. Ker EU nekatere naloge kot so npr. satelitske zveze, namembnost radiofrekvenčnega spektra in podobno, v veliki meri prepušča CEPT, je treba pri usklajevanju naše regulative z evropsko nujno upoštevati tudi dokumente te organizacije. CEPT in njegovi organi kot tudi organi EU prevzemajo v Evropi s poenotenjem regulativnih pravil nekatere naloge državnih organov, zato mora Slovenija aktivno delovati v teh organih in postati članica uradov ERO in ETO.
4.1 Svetovna trgovinska organizacija WTO
Splošni sporazum o trgovini s storitvami GATS, ki je bil v okviru WTO sklenjen leta 1994 ob koncu urugvajskega kroga pogajanj o prosti trgovini, obsega s področja telekomunikacij le aneks o storitvah z dodano vrednostjo. Aneks obravnava podrobnosti v zvezi z dostopom do trga storitev z dodano vrednostjo in potrebne ukrepe za zagotovitev konkurenčnega delovanja pri nudenju teh storitev, kot so:
– javna objava informacij o pogojih za dostop do javnih omrežij in storitev ter pogojih za njihovo uporabo,
– podpisnice GATS morajo pod enakopravnimi pogoji doseči soglasje glede dostopa do javnih omrežij in storitev ter njihove uporabe,
– države članice WTO in podpisnice GATS morajo zagotoviti medomrežno povezovanje zasebnih omrežij in opreme z javnimi omrežji in storitvami.
Naknadno so od aprila 1994 do 15. februarja 1997 potekala pogajanja o sporazumu o bazičnih telekomunikacijskih storitvah (5). Sporazum, ki je začel veljati 5. februarja 1998, zajema vse oblike telekomunikacijskih storitev, in sicer govorno telefonijo, teleks, zakup vodov, fiksne in mobilne satelitske sisteme, mobilno telefonijo, prenos podatkov, osebni klic, osebne komunikacijske sisteme, kot tudi krajevne, medkrajevne in mednarodne klice. Države – podpisnice sporazuma – so se obvezale, da bodo postopoma odpirale svoj trg telekomunikacijskih storitev in pri tem spoštovale pravila obnašanja, kot jih določa sporazum. Odpiranje trga teh držav bo potekalo v skladu s “ponudbo”, ki jo je dala posamezna država. Storitve, zajete s sporazumom, ki ga je podpisalo 69 držav, predstavljajo več kot 90% vseh telekomunikacijskih prihodkov na svetu. Sporazum omogoča vstop tujcem na do sedaj relativno zaprte trge telekomunikacijskih storitev, omogoča tuje investiranje v telekomunikacije (ustanavljanje tujih firm ali komercialno prisotnost in možnost delničarstva v državnih telekomunikacijskih podjetjih), vsebuje pa tudi regulativna načela za korektno konkurenčno delovanje na trgu telekomunikacijskih storitev.
Poleg glavnih načel, ki jih vsebuje že krovni sporazum GATS, torej prost dostop do trgov, vsedržavna obravnava (uvoženo blago ali storitve se obravnava enako kot enakovredno domače blago ali storitve oziroma se obravnava tuje subjekte enako kot domače), obravnava drugih po načelu države z največjimi ugodnostmi, zahteva po preglednosti, prinaša sporazum o bazičnih telekomunikacijskih storitvah precej specifičnih pravil, ki se nanašajo na:
– medomrežno povezovanje,
– osnovne (univerzalne) telekomunikacijske storitve,
– javnost nekaterih podatkov,
– oblikovanje neodvisnega regulativnega organa,
– dostop do omejenih virov (radiofrekvenčni spekter, telekomunikacijsko oštevilčenje).
Zgoraj navedena pravila so usklajena s pravili, ki jih za države članice uveljavlja EU.
Slovenija je podpisala sporazum GATT v letu 1994, članica WTO pa je postala v letu 1995, ni pa je med podpisniki sporazuma o bazičnih telekomunikacijskih storitvah. Do naslednjega kroga pogajanj, predvidoma v letih 1999/2000, mora Slovenija pripraviti in ponuditi tak seznam specifičnih zavez za progresivno liberalizacijo teh telekomunikacijskih storitev, da bo sprejemljiv za druge članice WTO. S ponujeno stopnjo liberalizacije bi se kot druge članice obvezali, da bomo zmanjšali ovire pri vstopu na svoj telekomunikacijski trg, enakopravno obravnavali tuje in domače ponudnike ter postopoma zmanjševali omejitve pri ustanavljanju pravnih oseb ali pri skupnih vlaganjih za opravljanje storitvenih dejavnosti ter omejitve višine vloženega tujega kapitala.
Okvirno bo Slovenija na teh pogajanjih ponudila:
a) Postopno sproščanje za tuje obratovalce storitev javne govorne telefonije in teleksa ter gradnje in upravljanja javnega telekomunikacijskega omrežja. Predvidoma bi bila popolna sprostitev za
– storitve v krajevnem prometu v letu 2001
– preprodaja govornih storitev (Resale) v letu 2001
– storitve v medkrajevnem prometu v letu 2002
– storitve v mednarodnem prometu v letu 2003
oziroma bo ponudba za dinamiko sproščanja v Sloveniji leta 2001 usklajena s ponudbo, ki jo bo EU dala WTO.
b) Tržne telekomunikacijske storitve:
– dajanja telekomunikacijskih vodov v zakup, kabelskih komunikacijskih in distribucijskih sistemov, satelitskih zvez VSAT, javnih telefonskih govorilnic se sprostijo tudi za tujce in se opravljajo na podlagi dovoljenja;
– podatkovnih telekomunikacij, globalnih širokopasovnih in multimedijskih storitev se sprostijo in opravljajo na podlagi dovoljenja, vendar do konca leta 2000 javno telekomunikacijsko omrežje za te storitve gradi in upravlja le Telekom Slovenije;
– mobilnih in satelitskih komunikacij ter osebnega klica se sprostijo in opravljajo na podlagi koncesije.
c) Možnost tudi tujega lastništva omrežij za telekomunikacijske storitve, vendar z začasno omejitvijo lastniškega deleža do višine 30% za omrežja fiksne telefonije in 49% za omrežja mobilnih komunikacij.
d) Vgraditev določb referenčnih dokumentov GATS v državno regulativo.
EU nastopa v odnosu do WTO enotno, zato se bo morala tudi Slovenija v perspektivi vključiti v njen okvir.
4.2 Telekomunikacije v EU
EU je začela oblikovati skupno telekomunikacijsko politiko v letih 1984/1987, ko so ugotovili relativno močno zaostajanje telekomunikacij v primerjavi z ZDA in Japonsko in sprejeli prve skupne ukrepe.
Leta 1987 je Komisija EU pripravila politični okvir za hitrejše spremembe na področju telekomunikacij in izdala Zeleno knjigo o razvoju skupnega telekomunikacijskega trga. Liberalizacijski cilji v Zeleni knjigi so bili v prvi fazi omejeni na sproščanje (liberaliziranje) trga terminalskih naprav, medsebojno priznavanje odobritev terminalske opreme, postopno odpiranje trga storitev za konkurenco, ločitev upravnih in izvajalskih funkcij, prost dostop do omrežja in ustanovitev Evropskega instituta za telekomunikacijske standarde ETSI.
V letu 1992 so temeljito analizirali doseženo stanje. Analiza je pokazala, da so vsaj formalno doseženi cilji iz Zelene knjige. Z rezultati pa niso bili popolnoma zadovoljni. Obratovalci že liberaliziranih storitev so pri opravljanju storitev naleteli na številne ovire, ker so svoje storitve lahko opravljali le prek fiksnega telefonskega omrežja, za katerega so še vedno imeli izključne pravice prvotni obratovalci, ki niso (vedno) tvorno sodelovali pri reševanju medsebojnih problemov. Po obsežnih razpravah in analizah so v EU ugotovili, da ni mogoče ostati na pol poti in da lahko enoten telekomunikacijski trg zaživi le, če izvedejo popolno liberalizacijo.
Popolno liberalizacijo telekomunikacijskega trga so postopoma izvajali od leta 1993 tako, da so leta 1994 liberalizirali satelitske storitve in opremo, leta 1995 omogočili omrežjem CaTV opravljanje vseh že liberaliziranih storitev, leta 1996 liberalizirali mobilne telekomunikacije in njihovo infrastrukturo, s 1. januarjem 1998 pa so liberalizirali še storitve govorne telefonije in obratovanje infrastrukture, pri čemer so te roke Španiji podaljšali do 1. decembra 1998, Luksemburgu do 1. julija 1999, Irski in Portugalski do 1. januarja 2000 ter Grčiji do 1. januarja 2002.
Iz obdobja “rezerviranih storitev” so ključne predvsem tri direktive, in sicer Terminalska direktiva, Direktiva o storitvah in Direktiva o zagotavljanju odprtosti omrežij. Za uspešno izvajanje Direktive o popolni liberalizaciji telekomunikacij je bilo treba regulirati tudi nekatere druge zadeve, ki so v pogojih monopolnega delovanja drugotnega pomena. To so predvsem prestrukturiranje cen in njihova uskladitev s stroški, nevtralno upravljanje sistema številčenja, zagotavljanje odprtosti omrežij, zagotavljanje univerzalnih storitev vsem državljanom, preprečevanje izkoriščanja prevladujočega položaja na trgu in podobno. Te zadeve so urejene v Direktivi o zagotavljanju odprtosti omrežij za govorno telefonijo, Direktivi o dovoljenjih za telekomunikacijske storitve, Direktivi o zagotavljanju univerzalnih storitev in povezljivosti, Direktivi o zakupljenih vodih, Satelitski direktivi, Direktivi o CaTV ter Direktivi o mobilnih in osebnih komunikacijah.
Najpomembnejše določbe te zakonodaje, ki je skladna s sporazumi v okviru WTO na globalni ravni, so:
– Zagotovljeno mora biti prosto trženje terminalske opreme in uveden enoten način odobravanja te opreme, ki ga izvajajo (še) državni organi na podlagi skupnih tehničnih predpisov (CTR). Ti smejo vsebovati le bistvene zahteve, kot so npr. varnost omrežja, zaščita podatkov, zagotovitev skladnosti z omrežjem in v upravičenih primerih tudi zagotovitev medsebojnega delovanja terminalske opreme. Nova direktiva bo odpravila državno odobravanje terminalske opreme, odgovornost za skladnost s predpisi pa bo prenesena na proizvajalce te opreme.
– Odprtost javnih omrežij (ONP) je temeljni pogoj za razvoj konkurence. Osnovna direktiva opredeljuje načela, po katerih morajo pogoji dostopa do javnih omrežij temeljiti na objektivnih kriterijih, države morajo zagotoviti enakopravnost pri obravnavi, preglednost in javno objavo pogojev ter postopkov za pridobitev tega dostopa; usklajeni morajo biti tehnični in finančni pogoji dostopa do javnih omrežij; v direktivah o medomrežnih povezavah, govorni telefoniji in univerzalnih storitvah ter zakupljenih vodih so ta načela razčlenjena po posameznih primerih.
– Zagotovljeno mora biti primerno in učinkovito medomrežno povezovanje z javnimi telekomunikacijskimi omrežji, prevladujoči obratovalci (dominantni operaterji) morajo ugoditi vsem razumnim zahtevam za medomrežne povezave in javno objaviti pogoje za medomrežne povezave, cene morajo biti pregledne in usklajene s stroški, obratovalci morajo vzpostaviti tak sistem stroškovnega knjigovodstva, ki bo omogočil identifikacijo teh stroškov, postopki sporazumov in pogodb morajo biti javno objavljeni in pogoji pregledni, podrobne informacije o tehničnih standardih morajo biti javno dostopne, pogodbe o medomrežnih povezavah morajo biti dostavljene državnim organom in dostopne zainteresiranim strankam, državni organi (regulativni organi) imajo pravico nadzirati take dogovore in po potrebi intervenirati.
– Države morajo zagotoviti osnovne (bazične) storitve, ki so tudi po ceni dostopne vsem državljanom, in vzpostaviti sistem za pokrivanje stroškov teh storitev; sistem zagotavljanja teh storitev mora biti pregleden, konkurenčno nevtralen in enakopraven za vse obratovalce. Države lahko samostojno odločajo o višji stopnji zagotavljanja univerzalnih storitev v svojem državnem prostoru, vendar na pregleden, enakopraven in konkurenčno nevtralen način.
– Zagotovljene morajo biti zadostne kapacitete vodov za zakup, ki morajo omogočiti vsaj minimalno izbiro vmesnikov. Na voljo morajo biti vse potrebne informacije o tehničnih karakteristikah, tarifah, pogojih dobave in uporabe, dovoljenjih itd. Cene za zakupljene vode morajo biti pri prevladujočih obratovalcih usklajene s stroški in pregledne.
– Reguliranje telekomunikacij morajo prevzeti neodvisni regulativni organi, ki naj imajo odločilno vlogo pri zaščiti konkurenčnega delovanja, zato v nobenem primeru ne smejo biti odvisni od obratovalcev telekomunikacijskih storitev. Regulativni organi morajo zagotavljati javnost in preglednost, ki bo omogočila stabilnost in napovedljivost dogajanj v trgovanju s storitvami.
– Odgovornost za upravljanje radiofrekvenčnega spektra in sistema številčenja naj prevzamejo državni (ali drugi neodvisni) organi, države pa morajo na pregleden in enakopraven način omogočiti dostop do takšnih omejenih virov in njihove uporabe.
– Liberalizirane so vse telekomunikacijske storitve in potrebna infrastruktura, individualno dovoljenje za opravljanje storitev se sme zahtevati samo v določenih primerih, ko se dodeljuje omejene dobrine ali posebne pravice oziroma obveznosti. V drugih primerih mora zadoščati priglasitev, t.j. oblika avtorizacije, ki ne zahteva izrecne odobritve pred začetkom opravljanja storitev. Pogoji, po katerih se opravljajo storitve, morajo temeljiti na objektivnih, nediskriminacijskih in preglednih kriterijih. Izdajo dovoljenja je mogoče zavrniti samo iz utemeljenih razlogov, pogoji in postopki pridobitve oziroma zavrnitve morajo biti javno objavljeni, roki za pridobitev dovoljenja pa primerni.
– Države morajo vzpostaviti časovno in vsebinsko učinkovite postopke za reševanje sporov med obratovalci, v delovanju svojih organov morajo zagotoviti preglednost in javnost regulative, postopkov in pogojev dovoljenj ter enakopravno obravnavo vseh vpletenih.
– Tarife dosedanjih monopolnih obratovalcev se morajo uskladiti s stroški in biti neodvisne od vrste uporabe priključka.
– Javno se morajo objaviti informacije o regulativnih organih, tarifah, dostopu do distribucijskih in informacijskih omrežij, zahtevah za tehnične vmesnike, zahtevah za prijavljanje, registriranje in druge oblike identifikacije potreb tujih ponudnikov storitev itd.
– Prevladujočim (dominantnim) obratovalcem se lahko predpišejo večje dolžnosti in pravice (pri medsebojnem povezovanju in v drugih primerih).
EU nadaljuje s prizadevanji za uskladitev telekomunikacijske politike in za uspešno delovanje tega trga in pripravlja nadaljnje ukrepe, ki se nanašajo na prenosljivost telefonskih številk, prosto izbiro obratovalca, varnost in tajnost telekomunikacijskih sporočil, škodljivo vsebino (internet), pospeševanje vseevropskih povezav, (naročniške) imenike, univerzalne mobilne sisteme (UMTS), obračunske sisteme in podobno.
Prilagoditev načelom EU bo pozitivno vplivala na nadaljnji razvoj telekomunikacij, zato je treba našteta načela v celoti vgraditi v našo zakonodajo.
5. RAZVOJ REGULATIVE
5.1 Izhodišča
Na področju telekomunikacij potekata proces oblikovanja in uveljavljanja državnih organov za to področje in proces prehoda na tržni sistem. Ker ta procesa zahtevata spremembo številnih pravnih norm, spremembe v državni upravi in tudi v miselnosti ljudi, ju je mogoče uveljaviti le postopno, vzporedno z dograditvijo zakonodaje, posebej še, ker liberalizacija telekomunikacij zahteva novo zakonodajno okolje, katerega načela so se tudi v svetu oblikovala šele zadnja leta.
Program predvideva postopno in nadzorovano liberalizacijo telekomunikacij. Urejanja medsebojnih odnosov med obratovalci telekomunikacijskih storitev ni mogoče prepustiti delovanju trga, ker njegovi mehanizmi še niso dovolj razviti. Zakonodaja mora biti fleksibilna, da lahko sledi hitrim tržnim in tehničnim spremembam.
Slovenija je že ločila obratovalce poštnih od obratovalcev telekomunikacijskih storitev, poleg tega pa tudi regulativne funkcije od operativnih funkcij, kar je predpogoj za liberalizacijo telekomunikacij.
5.2 Spremembe zakona o telekomunikacijah
Pri veljavnem zakonu o telekomunikacijah je opazen vpliv evropske zakonodaje. Vsebuje precej novejših usmeritev, vendar so rešitve večinoma na ravni, doseženi v EU v začetku devetdesetih let, ko so se šele oblikovale pravne rešitve liberaliziranega telekomunikacijskega tržišča. Zakon ne vsebuje pravnih norm, ki jih je EU sprejela po letu 1994.
Teze za nove zakonodajne rešitve so:
1. Določiti pravila za vstop novih obratovalcev. Sistem koncesij je treba nadomestiti s sistemom dovoljenj (licenc). Izdajo dovoljenj in priglasitve za opravljanje storitev mora voditi organ, pristojen za regulacijo telekomunikacij. Dovoljenja naj se izdajajo za storitve, ki uporabljajo radijske frekvence ali (pomembnejše) telekomunikacijske številke, npr. za storitve govorne telefonije. Druge telekomunikacijske storitve naj se opravlja na podlagi priglasitve. Izdajo dovoljenja se lahko zavrne le, če vlagatelj ne izpolnjuje predpisanih in javno objavljenih pogojev.
2. Javne telekomunikacijske storitve, ki so se doslej urejale v skladu z zakonom o gospodarskih javnih službah, se bodo v novem zakonu o telekomunikacijah uskladile s pravnim redom EU. Univerzalne storitve, ki vključujejo tudi zagotavljanje teh storitev osebam s posebnimi zahtevami ali drugačnimi zmožnostmi ter na manj razvitih in podeželskih področjih, se zagotovijo vsem državljanom brez izjem in po dostopnih cenah. Financiranje in porabo sredstev za zagotavljanje teh storitev bo odobraval in nadziral regulativni organ, sredstva pa bodo prispevali vsi obratovalci govornih storitev.
3. Zakon bo natančno opredelil pravice in obveznosti o zagotavljanju odprtosti omrežij tako pri medsebojnem povezovanju omrežij kot pri zakupu vodov in priključevanju naročnikov. Določeni bodo postopki za zagotovitev enakopravne obravnave uporabnikov, preglednost in javnost podatkov, preprečitev izkoriščanja prevladujočega položaja na trgu in podobno. Določene bodo pravice in obveznosti za prevladujoče (dominantne) obratovalce oziroma obratovalce s pomembnim tržnim vplivom (signifikantne).
4. Oblikovanje cen telekomunikacijskih storitev bo v načelu prosto. Zakon mora zagotoviti pravno podlago za nadzor nad oblikovanjem stroškovnega obračunskega sistema obratovalcev, ki imajo na trgu prevladujoč položaj in sprejemanje ustreznih obvezujočih odločitev v zvezi z definiranjem obračunskega sistema, ki zagotavlja oblikovanje cen po dejanskih stroških.
5. Zakon bo opredelil pristojnosti neodvisnega regulativnega organa, kot je navedeno v točki 5.4, in mu tako omogočil učinkovito urejanje telekomunikacijskega trga.
6. Zakon bo zagotovil “pravico do poti”; da bodo lahko obratovalci, ki imajo dovoljenje za opravljanje telekomunikacijskih storitev, izvajali napeljave (inštalacije) in vzdrževalna dela na javnem ali zasebnem zemljišču ali objektih. Če z lastnikom zemljišča ali objekta ne pride do sporazuma, bo zakon določal postopke, ki bodo omogočili hitro ukrepanje, določitev odškodnine in konkretni način uveljavljanja ‘pravice do poti’. Zakon bo določil načela za skupno uporabo objektov in naprav.
7. V postopku priprave zakona bo treba proučiti možnost ustanovitve telekomunikacijskega sveta, določiti njegove pristojnosti, način imenovanja in v njem zagotoviti zadosten vpliv uporabnikov in strokovne javnosti.
8. Za potrebe uporabnikov, obratovalcev in javnosti mednarodnih organizacij bo zakon določil načela za zbiranje, hranjenje, obdelavo, prenos in sporočanje telekomunikacijskih podatkov.
9. Zakon bo dal pravne podlage obratovanja telekomunikacijskih sistemov za potrebe delovanja organov in organizacij na področju obrambe, varnosti, zaščite in reševanja vključno z oblikovanjem krovnega organa, ki bo skrbel za enoten sistem zaščite in varovanja telekomunikacijskih sistemov in prenosa informacij.
10. Določbe sedanjega zakona glede odobravanja opreme, elektromagnetne združljivosti, upravljanja radiofrekvenčnega spektra, telekomunikacij za potrebe državnih organov, zagotavljanja tajnosti oziroma odstop od tajnosti, zaščite podatkov in zasebnosti, zaščite telekomunikacijskih naprav in drugih podobnih zadev bodo dopolnjene in prilagojene novejšemu razvoju. Natančneje bodo opredeljene obveznosti obratovalcev pri izvajanju nujnih storitev in opravljanju posebnih preiskovalnih ukrepov v primerih, ko je to predvideno z zakonom.
V postopku priprave in sprejemanja predloga zakona bo treba proučiti in uskladiti tudi zakonodajo, ki ureja področja inšpekcije, protimonopolnega ukrepanja, cen, označevanja proizvodov, organizacije državne uprave ipd. Ta področja so povezana s telekomunikacijami, niso pa še usklajena acquis communautaire. Proučiti bo treba, predvsem glede na konvergenčnost telekomunikacij, informacijskih tehnik ter tehnologij in radiodifuzije (medijev), tudi razmejitev pristojnosti posameznih državnih organov.
Za pravočasno sprejetje zakona in njegovo uveljavitev je treba pripraviti predlog novega zakona o telekomunikacijah za prvo branje v državnem zboru najkasneje do konca leta 1999.
5.3 Podzakonski akti in tehnična regulativa
Do sprejetja zakona o telekomunikacijah leta 1997 so področje telekomunikacij urejali trije zakoni in v oktobru leta 1994 sprejeti pravilnik o uporabi predpisov s področja telekomunikacij. Ta pravilnik je določil, kateri predpisi in splošni akti od 500 predpisov, ki sta jih izdala Skupnost jugoslovanskih pošt, telegrafov in telefonov (ZJPTT) in Zvezni sekretariat za promet in zveze, se prenehajo uporabljati in kateri se v RS še uporabljajo. V veljavi je tako ostalo še 84 predpisov.
Zmanjševanje števila predpisov, se mora v skladu z načeli EU nadaljevati. Težišče predpisov je treba iz tehnične vsebine prenesti na urejanje trga. Tehnični predpisi urejajo področje terminalske opreme in radijskih postaj in predpisujejo bistvene zahteve (varnost, zaščito omrežja, medsebojno delovanje terminalske opreme in javnega omrežja, ekonomično rabo radiofrekvenčnega spektra). Podlaga predpisom bodo standardi, določeni s hierarhijo pravnega reda EU.
Odobravanje telekomunikacijske opreme, ki ga državni organi še opravljajo v strokovnih ustanovah večinoma na podlagi poročil o opravljenih preverjanjih skladnosti s predpisi, se omejuje le na odobravanje terminalske opreme in radijskih postaj. Evropska unija predvideva postopno opuščanje obveznih preverjanj v pooblaščenih ustanovah. Proizvajalci bodo skladnost s predpisi potrjevali samo s svojo izjavo.
V splošni zakonodaji je treba urediti skupne podlage tehničnih prepisov, t.j. uveljavljanje usklajenih (harmoniziranih) standardov Evropske unije, prehod na uporabo znaka CE, odgovornost za hibni proizvod in drugo.
5.4 Neodvisni regulativni organ
V prehodu iz monopolnih v tržne odnose in z državne na zasebno lastnino je nujno sorazmerno močno državno reguliranje telekomunikacij. Zaradi hitrih tehnično tehnoloških in poslovnih sprememb mora ta regulativa vsebovati le temeljna načela.
Neodvisni regulativni organ se je v državah Evropske unije, vzporedno z liberalizacijo telekomunikacij, razvil iz državnih uprav za telekomunikacije oziroma je organizacijsko in razvojno njihovo nadaljevanje. V večini držav članic Evropske unije delujejo neodvisni regulativni organi z nalogami:
– urejanje področja komunikacij od enega uporabnika omrežja do uporabnika istega ali drugega omrežja;
– urejanje področja univerzalnih storitev;
– urejanje poštenega, primerno razvitega in harmoniziranega telekomunikacijskega trga ter pospeševanje zdrave konkurence na tem trgu;
– pospeševanje medomrežnega povezovanja, medomrežnega obratovanja;
– zagotavljanje enakopravnega dostopa do telekomunikacijskih omrežij in storitev na način, ki bo za uporabnike in obratovalce najbolj ekonomičen in učinkovit;
– zagotavljanje delovanja telekomunikacijskih obratovalcev po načelih nepristranske obravnave (nediskriminacije) in sorazmernosti (proporcionalnosti);
– upravljanje radiofrekvenčnega spektra in telekomunikacijskega številčenja ter zaračunavanje pristojbin za njuno uporabo, zagotovitev prenosljivosti številk, dodeljevanje blokov številk oziroma posameznih številk uporabnikom in obratovalcem pod enakimi pogoji;
– spremljanje razvoja na področju telekomunikacij, možnost pridobivanja informacij od obratovalcev in zagotavljanje informacij uporabnikom in obratovalcem;
– spremljanje razvoja standardizacije in tehnične telekomunikacijske regulative ter sprejemanje ukrepov za njihovo uveljavljanje in izvajanje;
– spremljanje in reševanje pritožb uporabnikov in obratovalcev ter ustrezno ukrepanje;
– izdajanje dovoljenj za storitve, odobravanje opreme, dodeljevanje radijskih frekvenc v skladu s predlogi pristojnega neodvisnega in samostojnega telesa ter dodeljevanje številk;
– nadzorovanje izvajanja predpisov oziroma izpolnjevanja pogojev, predpisanih ali določenih v dovoljenjih za opravljanje storitev;
– spremljanje gibanja cen in preprečevanje nepravilnosti v zvezi z njimi;
– sodelovanje s primerljivimi organi v drugih deželah članicah EU in z organi mednarodnih organizacij ter uvajanje njihovih izkušenj v prakso.
Sedanja zakonska ureditev področja ni v celoti skladna z navedeni nalogami. Na eni strani so naloge porazdeljene med Ministrstvo za promet in zveze, Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, Upravo Republike Slovenije za telekomunikacije, Prometni inšpektorat Republike Slovenije in druge organe, na drugi strani pa vse naloge niti niso zajete ali pa so drugače opredeljene. Taka ureditev je draga in ni primerna za učinkovito delovanje v pogojih, kot jih predvideva program. Čeprav tudi Evropska unija dopušča, da navedene naloge opravlja več organov, izkušnje kažejo, da je najbolj učinkovito te naloge združiti v enem organu. Pomembno je tudi, da je ta organ neodvisen od političnih vplivov, obratovalcev, itd., in da so postopki, pogoji v dovoljenjih, morebitna navodila in usmeritve za delo javno objavljeni. Za učinkovito izvajanje naštetih nalog mora imeti regulativni organ tudi vsa pooblastila za nadzor in ukrepanje. Imeti mora pravico dostopa do vseh dokumentov in naprav, zahtevati in dobiti potrebne informacije, preverjati dejstva in nalagati ukrepe za reševanje sporov ali nepravilnosti in imeti tudi možnosti za prisilno izvajanje določenih ukrepov. Večino takih pooblastil imajo v sedanji organizaciji inšpekcijski organi. Podvajanje teh pooblastil ne bi bilo racionalno, zato je treba naloge inšpekcijskega telekomunikacijskega nadzora v celoti združiti v neodvisnem regulativnem organu.
Neodvisni regulativni organ se bo razvil iz sedanje Uprave RS za telekomunikacije, vendar bi jo bilo treba materialno in kadrovsko okrepiti, na novo vzpostaviti oddelke oziroma dejavnosti v zvezi s cenami, reševanjem sporov, medomrežnim povezovanjem in (inšpekcijskim) nadzorom, tako da bo imel 50–60 zaposlenih, ki bodo morali biti dobro strokovno usposobljeni. Financiranje tega organa bo moralo biti stalno in samostojno, kot vir pa bi se lahko uporabili prihodki od dovoljenj za storitve in uporabo frekvenc ter licenčnine.
Korektnost delovanja organa je treba zagotoviti z javnostjo in preglednostjo dela, postopkov in odločitev ter z načinom imenovanja direktorja, njegovega odpoklica, nadzorom nad delovanjem organa in direktorja. Smotrno bi bilo vzpostaviti nadzorni (telekomunikacijski) svet, ki bi lahko prevzel nadzorno vlogo nad delom organa ali pa tudi druge naloge s področja telekomunikacij.
5.5 Številčenje
Telekomunikacijsko številčenje postaja vedno bolj pomembno za delovanje omrežij. Poleg telefonskega številčenja po priporočilu E.164 je treba enako obravnavati tudi številčenje po priporočilu X.121 ter naslavljanje oziroma poimenovanje pri podatkovnih telekomunikacijah in pri internetu. Upravljanje številskega prostora s plani oštevilčenja, načini dodeljevanja in odvzemanja številk, zaračunavanje pristojbine za uporabo (blokov) številk, vzpostavitev skupne oziroma javne zbirke številk, upravljanje te zbirke ipd. bodo zagotovili ekonomično uporabo te dobrine in enakopraven dostop do nje.
Liberaliziran trg telekomunikacijskih storitev zahteva prenosljivost številk, t.j. možnost, da naročnik zadrži svojo (telefonsko) številko, če menja obratovalca ali naslov/lokacijo. Prenosljivost številk ni samo stvar regulative, ampak je to tudi tehnično in organizacijsko vprašanje, ki bo rešeno v več fazah:
– v prvi polovici leta 1999 je treba sprejeti predpise, ki bodo v prehodnem obdobju omogočili racionalno dodeljevanje in odvzemanje številk,
– zmanjšati število omrežnih skupin na šest,
– do konca leta 1999 je treba izdelati nov sistem telekomunikacijskega številčenja, ki bo omogočil večobratovalsko delovanje v fiksnih javnih in drugih omrežjih,
– po predhodnih pripravah je treba v letu 2001 omogočiti, da bodo lahko naročniki z enostavno kodo izbrali obratovalca za vsak klic posebej; naročnik bo moral imeti možnost, da sam nastavi predizbiro določenega obratovalca,
– pripraviti omrežje, da bo najkasneje leta 2002 mogoč prenos številk tako med obratovalci kot med različnimi geografskimi lokacijami.
Slovenija bo sprejela načela, sprejeta v CEPT, za poenotenje principov telekomunikacijskega oštevilčenja in za pripravo enotnega evropskega številčnega prostora, kot je to že naredila z uvedbo kode 00 za izhod v mednarodno omrežje in številke 112 za klic v nuji.
5.6 Upravljanje radiofrekvenčnega spektra
Radiofrekvenčni spekter je omejena naravna dobrina. Zakon predpisuje za področje upravljanja radiofrekvenčnega spektra uredbo o razporeditvi radiofrekvenčnih pasov v Sloveniji, individualna radijska dovoljenja, skupinska dovoljenja, možnost priznavanja tujih dovoljenj in možnost delovanja brez radijskega dovoljenja, če je tako določeno v predpisu. Ureditev je usklajena s prakso v Evropi, pri nadaljnjem delu pa bo treba uveljaviti večjo javnost in preglednost postopkov izdajanja radijskih dovoljenj.
Nadzor nad delovanjem radijskih naprav je deljen med Prometno inšpekcijo RS in Upravo RS za telekomunikacije. Ustreznejša in bolj učinkovita rešitev bi bila združitev nadzora v Upravi za telekomunikacije.
Pristojbine za uporabo radiofrekvenčnega spektra in način obračunavanja morajo biti oblikovani tako, da pokrivajo stroške administracije pri upravljanju radiofrekvenčnega spektra in hkrati ustrezno omejujejo morebitno njegovo neracionalno rabo. Velik del pristojbin izvira iz obveznosti radiodifuznih organizacij, zato bi bilo potrebno presežek od pristojbin, po pokritju prej navedenih stroškov administracije, uporabiti za spodbujanje ustvarjanja in produkcije teh organizacij, zlasti pa lastne slovenske produkcije in za izpolnjevanje drugih obveznosti države za razvoj kulturne razpoznavnosti Slovenije v širšem evropskem in svetovnem prostoru.
Čimprej je treba nujno izvesti javne razpise za izbor obratovalcev sistema mobilne telefonije GSM 800, sistema prizemnih snopovnih zvez TETRA, sistema osebnega klica ERMES. Novi ponudniki storitev mobilnih telekomunikacij bodo ugodno vplivali na razvoj tako telekomunikacij kot gospodarstva, pomagali angažirati dodatni kapital za razvoj telekomunikacij in omogočili zaposlitev precejšnjega števila novih delavcev.
Satelitske komunikacije vključno s sistemi satelitskih osebnih komunikacij S-PCS so v zadnjih letih z zniževanjem cen, vse boljšim izkoriščanjem radiofrekvenčnega spektra in zanesljivostjo delovanja postale resna konkurenca klasičnim telekomunikacijam. Na segmentih trga kot so pomorske komunikacije, radiolokacija in podobno so satelitske komunikacije že izpodrinile klasične rešitve. Slovenija bo imela pri tem le manjši delež, vendar pa njihovega uvajanja kljub temu ne bi smeli ovirati, saj bi to lahko pomenilo nepotrebno zaostajanje v razvoju.
Sestavni del upravljanja radiofrekvenčnega spektra je tudi urejanje področja elektromagnetne združljivosti. Obstoječa zakonska ureditev je v celoti usklajena s pravnim redom EU razen nekaterih izjem, določenih za prehodno obdobje do konca leta 2000. Do izdaje ustreznih predpisov, ki bodo določali videz in uporabo drugačnega znaka skladnosti v Republike Sloveniji oziroma znaka CE, je v pravilniku predpisan začasni znak za označevanje EMC.
5.7 Zagotavljanje odprtosti javnih telekomunikacijskih omrežij
Fiksno javno telekomunikacijsko omrežje je skupaj s storitvami govorne telefonije pomemben dejavnik socialnega in ekonomskega razvoja. Brez telefonskega priključka na tem omrežju praktično ni več javnega ali zasebnega življenja, pa tudi storitve drugih obratovalcev so od tega omrežja močno odvisne. Ponudba in konkurenca na liberaliziranem delu se bosta razvijali le, če bosta zagotovljena enakopraven dostop in kakovostna uporaba tega omrežja pod poštenimi, preglednimi, nediskriminacijskimi pogoji in po stroškovno orientiranih cenah.
Svetovna trgovinska organizacija in Evropska unija sta, zavedajoč se pomena prostega dostopa do telekomunikacijskih omrežij, razvili sistem pravil o zagotavljanju odprtosti omrežij (ONP), ki zajemajo tako določbe o zakupu vodov, o medomrežnih povezavah, pravila o priključevanju in uporabi navadnih telefonskih priključkov, kot tudi načela o zagotavljanju univerzalnih telekomunikacijskih storitev (USO) vsem interesentom.
Gradnja telekomunikacijskih sistemov, posebej kabelskih napeljav, je zaradi potrebnih dovoljenj in soglasij ter velikih fiksnih gradbenih stroškov zamudna in draga. Tudi iz okoljevarstvenih in urbanističnih razlogov ni primerno, da gradi te kapacitete vsak za sebe, zato mora država poskrbeti za graditev skupnih prenosnih kapacitet in zagotoviti zakup vodov na celotnem ozemlju po tržnih pogojih z upoštevanjem v svetu uveljavljenih pravil. V obdobju do konca leta 2000 mora to nalogo prevzeti Telekom Slovenije.
Obstoječa zakonodaja ureja medomrežne povezave, vendar so določbe pomanjkljive. Manjkajo zahteve, da so pogodbe o medomrežnih povezavah dostopne interesentom, niso vgrajene določbe o stroškovni usklajenosti cen in o načinu vodenja stroškovnega knjigovodstva, preglednost ni zagotovljena, zato ima obratovalec javnega omrežja možnost zaviranja priključevanja nanj, ko to ni v njegovem interesu, državni organi pa imajo omejene možnosti intervenirati v korist novim obratovalcem.
Zagotavljanje telefonskega priključka je po zakonu o telekomunikacijah urejeno tako, da je govorna telefonija obvezna gospodarska javna služba, kar omogoča z dodatnimi določbami v uredbi o načinu opravljanja javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije in teleksa ter o upravljanju javnega telekomunikacijskega omrežja in v Splošnih pogojih za opravljanje javnih telekomunikacijskih storitev uveljaviti večino načel, ki sta jih postavili WTO in EU. Namen obvezne gospodarske javne službe je tako kot obveznost zagotavljanja univerzalnih storitev (USO), zagotavljanje javnih potreb, kadar jih ni mogoče zagotoviti na trgu pod pogoji, ki so za vse uporabnike enaki. Tudi definicija govorne telefonije se v obstoječi ureditvi ujema z definicijo univerzalnih storitev, kot jih trenutno predpisujejo direktive. Podobne so tudi določbe o enakih pravicah uporabnikov, javnosti oziroma obveščanju, o priključevanju terminalske opreme, javnosti določenih podatkov, možnosti pritožbe, obvezne sklenitve (naročniške) pogodbe z naročnikom, o tehničnih in drugih pogojih vmesnikov, imenikih in podobno itd., vendar te določbe niso tako natančno opredeljene, kot jih opredeljuje pravni red EU, in obratovalec ne deluje v konkurenčnem okolju.
V Sloveniji trenutno še ni popolne dostopnosti do javnih telekomunikacijskih storitev, zato ni mogoče v celoti zagotavljati univerzalnih storitev. V okviru obvezne gospodarske javne službe je zato treba do konca leta 2000 ustvariti razmere, ki obsegajo povečanje zmogljivosti (kapacitet) omrežja tako, da bo mogoče zmanjšati število nerealiziranih vlog za telefonski priključek na (približno) nič, odpraviti dvojčne priključke in povečati število priključkov na manj razvitih in podeželskih območjih.
Dokler je Telekom Slovenije izključni izvajalec storitev obvezne gospodarske javne službe govorne telefonije in teleksa, bosta priprava omrežja za zagotavljanje telefonskih priključkov na podeželskih in nerazvitih območjih in financiranje tega morala potekati v njegovem okviru. Stroški, vezani na zagotavljanje univerzalnih storitev, so definirani kot razlika med stroški zaradi obveznosti univerzalnih storitev in stroški brez take obveznosti (kalkulacija mora upoštevati metodologijo iz aneksa III, direktive 97/33/EC). Ocenjujemo, da ti stroški v Sloveniji po letu 2000 ne bodo veliki. Če bodo analize pokazale, da bi bili stroški zagotavljanja univerzalnih storitev nepoštena obremenitev za obratovalce s temi obveznostmi, bodo sredstva za te namene prispevali tudi drugi obratovalci govorne telefonije. Cene teh storitev in poraba sredstev za njihovo financiranje ter morebitni prispevki drugih obratovalcev bodo morali biti javni in pregledno prikazani, odobriti in nadzirati pa jih bo moral regulativni organ.
S spremembo zakona o telekomunikacijah bo mogoče uresničevati socialne cilje telekomunikacij tudi na nerazvitih področjih in za osebe s posebnimi zahtevami ali drugačnimi zmožnostmi, v celoti z zagotavljanjem univerzalnih storitev. Obseg zagotavljanja univerzalnih storitev se bo postopoma večal, po letu 2000 pa bi v ta nabor funkcij postopoma vključevali npr. zahteve o pokritosti z javnimi govorilnicami, podrobno zaračunavanje zvez, posebne funkcije, priključek ISDN in drugo.
Pripomniti velja, da sistem zagotavljanja univerzalnih storitev omogoča na nerazvitih in podeželskih območjih le razvoj storitev, ki so zajete v sistem zagotavljanja univerzalnih storitev. Morebitno državno pospeševanje drugih omrežij in storitev, npr. CaTV, radiodifuzije, interneta, je treba na teh območjih vključiti v politiko oziroma načrte za pospeševanje manj razvitih in podeželskih območij.
5.8 Telekomunikacijske storitve
Zakon razvršča telekomunikacijske storitve v dve skupini, v javne telekomunikacijske storitve in tržne telekomunikacijske storitve.
Javne telekomunikacijske storitve so storitve govorne telefonije in teleksa, ki se opravljajo kot obvezna gospodarska javna služba. Do 31. 2. 2000 ima Telekom Slovenije izključno pravico opravljanja storitev govorne telefonije. Ne glede na to določbo lahko na območjih, kjer je gostota telefonskih priključkov nižja od povprečne v Sloveniji, podeli Vlada RS koncesijo za graditev krajevnih telekomunikacijskih omrežij, vendar lahko storitve na teh omrežjih opravlja le Telekom Slovenije.
Zakon razvršča tržne telekomunikacijske storitve v tri skupine:
1. Telekomunikacijske storitve z uporabo radiofrekvenčnega spektra:
(npr. storitve mobilnih zvez, večine satelitskih storitev, storitve prenosa radiodifuznih programov in osebnega klica). Opravljajo se v okviru koncesije, ki jo podeli vlada na podlagi javnega razpisa. Dosedanja praksa in zakon omogočata enostavno dodeljevanje radijskih frekvenc oziroma radijskih dovoljenj za zasebno uporabo, dovoljevanje storitev pa je s postopkom pridobitve koncesije precej zapleteno. To je vodilo do močnega razvoja zasebnih radijskih omrežij in včasih tudi do neracionalne izrabe radiofrekvenčnega spektra, saj ta omrežja izkoriščajo radiofrekvenčni spekter slabše, kot ga izkoriščajo tehnično tehnološko sodobnejša in stroškovno učinkovitejša komercialna omrežja. Pri pripravi novega zakona bo treba proučiti možnost združitve radijskega dovoljenja z dovoljenjem za storitve in omogočiti raznovrstnejše načine dodeljevanja radiofrekvenčnih pasov oziroma dovoljenj za storitve, kot so npr. razpisi in podobno.
2. Telekomunikacijske storitve na podlagi dovoljenja:
dovoljenje za storitve, ki ga izda Uprava RS za telekomunikacije, se po zakonu zahteva za podatkovne telekomunikacije, dajanje telekomunikacijskih vodov v zakup, kabelske komunikacijske oziroma distribucijske sisteme, javne telefonske govorilnice, satelitske zveze VSAT ter širokopasovne in multimedijske telekomunikacije. Zakon tudi določa, da je do konca leta 2000 izključni izvajalec graditve in upravljanja javnih telekomunikacijskih omrežij za podatkovne telekomunikacije in za širokopasovne in multimedijske zveze Telekom Slovenije.
3. Telekomunikacijske storitve, ki se opravljajo na podlagi priglasitve:
to so vse preostale storitve, ki ne spadajo v prejšnji skupini; priglasitev se vloži na Upravo RS za telekomunikacije.
Ureditev opravljanja storitev ni v skladu z zakonodajo EU. Regulativo telekomunikacijskih storitev je treba poenostaviti in napraviti preglednejšo, kot je predvideno v točkah 4. in 5.2.
5.9 Cene
Telekomunikacijska dejavnost je bila v preteklosti monopolno organizirana, zato ni bilo posebne potrebe, da bi bile cene posameznih storitev usklajene s stroški. Tako v svetu kot pri nas je bila (je) mednarodna pogovornina (cena mednarodnih klicev) višja v primerjavi s stroški, domača pogovornina (medkrajevni in krajevni klici) pa nižja; mednarodni telefonski promet je tako subvencioniral domačega. Nove tehnike in tehnologije so stroške mednarodnega telekomunikacijskega prometa močno zmanjšale, nesorazmerja med stroški in cenami pa so ostala ali se celo povečala. Tudi cene drugih storitev, npr. teleksa, priključnine, (mesečne) naročnine itd., niso v razmerju s stroški. Taka nesorazmerja med stroški in cenami bi na prostem trgu vodila do velikih anomalij, saj bi novi obratovalci prevzeli najbolj rentabilne segmente, stari obratovalci pa bi poslovali z izgubo, ki bi jo morala pokrivati država. Vse države so se zato odločile za preureditev tarifnih razmerij.
Podatki analize o stroških in cenah Telekoma Slovenije po metodologiji OECD kažejo precejšnja odstopanja cen od stroškov. Po teh podatkih bi se morale zmanjšati cene za nov priključek, za zakupljene vode in za klice v medkrajevnem prometu za 60–70%, povečati pa cene naročnine za 200% ter cene krajevnih in medkrajevnih klicev za 120–140%.
Tudi primerjave s cenami v drugih državah, ki so se na liberalizacijo že bolje pripravile, dajejo podobne rezultate. Pričakovati je, da se bodo stroški in posledično cene mednarodnega prometa v prihodnje še zniževali. Posebej velja poudariti, da raziskave ne kažejo potrebe po večji povprečni spremembi cen, ne v primerjavi s stroški, ne v primerjavi s cenami v tujini, če ne upoštevamo večje potrebe graditve priključkov na redko naseljenih območjih. Preureditev tarif bo pomenila povečanje pogovornine naročnikom, ki imajo pretežno krajevne oziroma domače klice, zmanjšala pa bo zneske pogovornin za mednarodne pogovore in stroške novim naročnikom (priključnina).
Spremembo tarifnega sistema je treba izvesti sočasno z zamenjavo oštevilčenja. Poenostavitev tarifnih con in preureditev cen po teh ugotovitvah je treba izvesti v več etapah do konca leta 2000. Najbolje bi bilo izvesti reguliranje cen po načelu “price cap” in prepustiti prestrukturiranje obratovalcu, ki mora ob tem upoštevati postavljene omejitve oziroma veljavne predpise.
Regulacija cen bo morala biti v naslednjem obdobju elastičnejša in kompleksnejša. Pristojnosti za regulacijo cen bodo zato morali prevzeti telekomunikacijski organi. Cene telekomunikacijskih storitev se bodo postopoma sproščale na tistih segmentih telekomunikacijskega tržišča, na katerih bo dosežena zadostna konkurenca. Prevladujoči obratovalci (dominantni operaterji) bodo morali cene svojih storitev večinoma oblikovati skladno s stroški. Ti obratovalci bodo morali imeti tako stroškovno knjigovodstvo, da bo omogočilo ugotavljanje oziroma zasledovanje stroškov po posameznih storitvah. Regulativni organ bo moral imeti pravico in možnost nadzora tako cen kot tudi stroškovnega knjigovodstva teh obratovalcev in ukrepanja v primerih odstopanj.
5.10 Odnos do vsebine telekomunikacijskih sporočil
Digitalna tehnika prenosa in obdelave signalov omogoča nudenje tradicionalnih in novih telekomunikacijskih storitev, npr. govornih, podatkovnih, slikovnih ali zvokovnih storitev, po istih omrežjih. Zbližujejo se nekdaj ločene storitve telekomunikacij, informacijskih tehnologij in medijev ter nastajajo nove storitve oziroma možnosti, ki vsebujejo elemente prej ločenih storitev. Obratovalci poskušajo izkoristiti svoje omrežje tudi za nudenje vsebine in funkcij, npr. nudenje prenosa obvestil oziroma sporočanja informacij, shranjevanje sporočil, bujenje, prenašanje sporočil v obliki osebnega klica itd. Marsikdaj je ta vsebina tako vgrajena v telekomunikacijska omrežja, da je ni mogoče obravnavati ločeno. Razvoj računalnikov je izredno pospešil razvoj storitev, povezanih s pridobivanjem, razvrščanjem, prenašanjem in shranjevanjem podatkov, razvoj omrežij za prenos podatkov pa je omogočil opravljanje teh dejavnosti na daljavo. Najbolj so pojavi novih oblik storitev opazni pri internetu, npr. prenos govora prek interneta, prikazovanje vsebine časopisov prek interneta, elektronsko poslovanje prek interneta in podobno. Tudi digitalna televizija in radio omogočata prenos dodatnih podatkov oziroma obvestil, pojavljajo pa se že omejeni primeri interaktivne oziroma plačljive televizije in podobno. To zbliževanje telekomunikacij, informacijskih tehnik in medijev v novo obliko končne dejavnosti pomeni, da nastajajo v telekomunikacijah novi problemi, ki so bili prej značilni za informacijske tehnike, tehnologije in medije. Taki problemi so npr. odgovornost za vsebino, kraja, dokazovanje pristnosti, kriptografska zaščita, odnos do nelegalne in moralne vsebine, nepooblaščeno zbiranje informacij, vzdrževanje ravnotežja med javnostjo dela (svobodo izražanja) in varovanjem osebnih in javnih interesov itd.
Z ustrezno regulativo bo treba tako ščititi uporabnika kot ponudnika telekomunikacijskih storitev. Uporabnika bo treba zaščititi glede zasebnosti in varnosti njegovih osebnih podatkov, ki se po omrežju prenašajo, in glede kakovosti storitev, ki jih ponudniki ponujajo. Tak primer je preverjanje identitete ponudnika (ali kupca) storitve ali blaga. Uporabnik mora imeti na voljo zagotovilo, da je ponudnik blaga ali storitve dejansko tisti, za katerega se izdaja. EU je pripravila predlog direktive o elektronskem podpisu, po kateri bi elektronski podpis imel pravno veljavo od 1. januarja 2001 naprej. Tudi pri nas moramo sprejeti oziroma dopolniti zakonodajo, ki bo predpisovala postopke in pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za pravno veljavnost elektronskega podpisa oziroma akustičnosti vsebine. Opredeliti bo treba, v skladu z rešitvami mednarodnih organizacij ali drugih držav, predvsem pogoje za delovanje organizacij, ki bodo potrjevale verodostojnost elektronskega podpisa oziroma vsebine (certifikacijski organi).
Po drugi strani bo treba zaščititi vsebino, ki se ponuja in prenaša po internetu, na podoben način, kot se sedaj ščitijo intelektualne in avtorske pravice v klasičnih medijih.
Vzpostaviti bo potrebno usklajeno delovanje državnih organov, pristojnih za različne vidike telekomunikacij, medijev in informacijskih tehnik v luči njihovega zbliževanja (konvergence), tako da bodo na podlagi ustreznih pravnih podlag odprte možnosti za njihovo boljše in bolj usklajeno reševanje med sabo povezanih vprašanj s teh področij. Popolnoma ločena in neusklajena regulativna obravnava telekomunikacij, informacijskih tehnik in medijev bo v prihodnje predstavljala oviro uvajanju novih aktivnosti in novih kombiniranih storitev. V tej fazi še ni mogoče predvideti vseh posledic zbliževanja teh treh področij, zato se obravnavani regulativni ukrepi večinoma nanašajo le na (klasične) telekomunikacije.
Nekatere nakazane težave so prisotne že pri uvajanju digitalne radiodifuzije (T-DAB in DVB-T), ki v enem multipleksu prenaša “sočasno” več radijskih sporedov (5 stereo + 1 mono) oziroma več televizijskih sporedov in podatke (sporočila) kot dopolnilo teh radijskih oziroma televizijskih sporedov, ki so lahko tudi komercialne narave. Na tem področju bo treba regulirati:
– kriterije za podeljevanje dovoljenj (koncesij),
– odnos med obratovalci oziroma ponudniki storitev, ki bodo skrbeli za:
– pokrivanje z radijskimi signali,
– za RTV sporede,
– za prenos podatkov kot dopolnitev sporedov,
– postopek dodelitve dovoljenj ponudnikom storitev v skladu z zakonom o telekomunikacijah in zakonom o javnih glasilih.
5.11 Vpliv uporabnikov
V sedanji zakonodaji je marsikatera rešitev še vedno bolj prilagojena potrebam in zahtevam obratovalcev kot pa uporabnikov. Javnost in politični dejavniki redko obravnavajo problematiko telekomunikacij, zato se tudi premalo zavedajo pomena te panoge za razvoj gospodarstva, javnega življenja in družbenih odnosov. Za povečanje vpliva uporabnikov telekomunikacijskih storitev na politiko bo treba bolje in bolj načrtno seznanjati javnost o možnostih in razvoju telekomunikacij in informacijskih tehnik, pospeševati organiziranost uporabnikov telekomunikacijskih storitev in omogočiti posvetovanja pri sprejemanju odločitev, posebej še o delovanju telekomunikacijskih storitev, v katerih je vključena tudi cena dodatne storitve (prek številke 090, premijske storitve).
Tudi zakonodaja EU določa, da se je treba o zadevah, povezanih z razpoložljivostjo, kakovostjo in namenom javnih telekomunikacijskih storitev posvetovati z zainteresiranimi predstavniki obratovalcev, uporabnikov, porabnikov, proizvajalcev, ponudnikov in izvajalcev storitev ter upoštevati njihove poglede.
Zakon in podzakonski akti bodo morali dati pravno podlago za zaščito uporabnikov v pogledu enakopravne obravnave, informiranosti, javnosti dela, obveznih pogodb z obratovalci, možnost reševanja pritožb pred neodvisnimi organi in podobno. Tudi neodvisni regulativni organ bo moral pri svojih odločitvah in delovanju zasledovati predvsem koristi uporabnikov. Ti bodo kljub temu še dolgo v podrejenem položaju, zato mora država poskrbeti še za njihovo dodatno zaščito. Omogočiti in podpirati mora njihovo delovanje in pomagati, da se formalno organizirajo. Interesi in načini delovanja telekomunikacijskih uporabnikov so precej specifični, zato bi jim omogočili, če to želijo, samostojno organizacijo, z možnostjo sodelovanja z drugimi splošnimi organizacijami potrošnikov. Neodvisni regulativni organ bi moral biti zadolžen, da taka organizacija uporabnikov zaživi.
Povečati se mora vpliv uporabniške organizacije na delovanje državnih organov. Ti bi morali v določenih primerih obvezno pridobiti njihovo mnenje. Če bo zakon predvidel telekomunikacijski svet, bi morali biti člani sveta tudi (predvsem) predstavniki uporabnikov.
6. RAZVOJ OMREŽIJ IN STORITEV
Liberalizacija telekomunikacij, zbliževanje telekomunikacij, informacijskih tehnik ter tehnologij in medijev ter pojav novih storitev močno spreminjajo sliko telekomunikacijskega trga. Ob novih domačih obratovalcih se bodo pojavljali tudi globalni obratovalci. Nekateri bodo kombinirali ponudbo telekomunikacijskih storitev s storitvami informacijskih tehnik oziroma medijev. Spremenila se bo tudi sedanja enotna zgradba omrežja. Nastalo bo več vzporednih omrežij, ki bodo na različnih ravneh povezana in omogočala medsebojno prehajanje sporočil in s tem tudi medsebojno komuniciranje med naročniki teh omrežij. Največ različnih omrežij in obratovalcev storitev bo na mednarodnih zvezah, nekoliko manj na domačih medkrajevnih relacijah, še manj pa na krajevnih ravneh. Na krajevni, dostopovni ravni bodo prevladovala tri omrežja:
– sedanje fiksno telefonsko omrežje,
– omrežje CaTV,
– mobilno omrežje.
Vsako od teh omrežij, ki je (bilo) zasnovano samo za eno vrsto storitev, se bo razvijalo in izpopolnjevalo za opravljanje katerekoli storitve z namenom prevzeti čim več prometa drugim omrežjem. Storitve bodo precej neodvisne od infrastrukture. Za prihodnje obdobje bosta torej značilni raznolikost storitev, ponujenih prek različnih omrežij in različnih obratovalcev, in konkurence med njimi. Poleg velikih, velikokrat multinacionalnih obratovalcev, se bodo pojavljali tudi mali telekomunikacijski obratovalci, ki bodo specializirani in bodo zapolnjevali posamezne tržne niše in tako bogatile ponudbo. Slovenija bo morala skrbeti za ugodne pogoje za njihovo delovanje in razvoj predvsem pri zagotavljanju enakopravnih odnosov z velikimi obratovalci telekomunikacijskih storitev.
Kakovost storitev bo v konkurenčnem okolju določal trg. V prehodnem obdobju in v pogojih monopolnih ali pa prevladujočih obratovalcev bodo to še urejali predpisi oziroma državni organi, ki bodo morali imeti možnost intervenirati in poskrbeti za primernost in kakovost storitev.
Najhitreje se bo razvijalo mobilno omrežje, ki pa ne bo moglo izpodriniti fiksnega telefonskega omrežja in omrežja CaTV, čeprav bo naslednja generacija mobilnih omrežij UMTS prometno še bolj zmogljiva.
Internet bo igral pri nadaljnjem razvoju zelo pomembno vlogo. Vplival bo tako na razvoj omrežij kot storitev. Druga omrežja bodo prevzela nekatera načela interneta, pa tudi internet se bo prilagajal s povečano širino frekvenčnega pasu ter širil svoje storitve na govor in sliko (video).
Zgrajena širokopasovna povezava do večine naročnikov, povezana na visoko zmogljivo globalno omrežje, bo odprla pot do storitev na domu, večpredstavnih (multimedijskih) storitev, učenja na daljavo, zdravljenja na daljavo (telemedicine), trgovanja na daljavo itd. Gonilo razvoja telekomunikacij v preteklosti je bil predvsem tehnološki razvoj, gonilo prihodnjega razvoja pa bodo aplikacije (tehnika) in storitve.
6.1 Razvoj telekomunikacijskega trga
S prihodom novih ponudnikov telekomunikacijskih storitev bo postal trg precej bolj pester in nepregleden. Klasična delitev telekomunikacijskih storitev na govor, teleks, faksimile, podatkovni prenos in sliko bo vedno manj možna in tudi manj smiselna.
Obseg telekomunikacijskega prometa in storitev bo zaradi močnega začetnega razvoja mobilne telefonije, faksimila in interneta ter kasneje še drugih novih multimedijskih storitev močno naraščal.
Cene telekomunikacijskim storitvam bodo še naprej padale, najhitreje v mednarodnem prometu. Pričakovati je, da se bo pogovornina (cena) za medkrajevne in krajevne klice v začetku obdobja celo povečala in bo šele kasneje zaradi konkurence padla, hitreje pri medkrajevnih klicih. Pričakovano razmerje cen med krajevnimi, medkrajevnimi in mednarodnimi klici bo 1:1,6:3,2. Danes je to razmerje dvakrat do štirikrat večje.
Kljub padanju cen bodo celotni prihodki od telekomunikacijskih storitev naraščali po realni stopnji več kot 10% letno predvsem zaradi hitrejše rasti storitev mobilnih omrežij, interneta, storitev z dodano vrednostjo in drugih novih vrst storitev. Delež teh prihodkov se bo v bruto družbenem proizvodu povečeval od sedanjih 2% na 6,5% v letu 2015. Struktura telekomunikacijskih prihodkov pa se bo precej spremenila, saj se bo delež prihodkov fiksnega telefonskega omrežja zmanjšal, povečal pa delež prihodkov omrežij CaTV in mobilnih omrežij, tako da bo proti koncu omenjenega obdobja dosegel okrog 70% fiksnega. Tudi delež pogovornin iz mednarodnih klicev se bo zmanjšal, povečal pa se bo delež pogovornin iz krajevnih klicev. Bistveno se bo povečal tudi delež prihodkov od interneta.
6.2 Razvoj fiksnega omrežja
Prvotno je bilo to omrežje namenjeno le za telefonske (govorne) in telegrafske storitve, z razvojem telekomunikacij in še posebej z digitizacijo pa se to omrežje prilagaja in postaja podlaga za večino telekomunikacijskih storitev, saj ga je mogoče z manjšimi dopolnitvami prilagoditi še drugim vrstam telekomunikacijskih storitev in bo zato še dolgo glavna telekomunikacijska prometnica.
Naraščanje priključkov v fiksnem telekomunikacijskem omrežju se običajno upočasni, ko doseže gostoto 40–60 priključkov na 100 prebivalcev. Zaradi predvidene liberalizacije telekomunikacij, predvidenih nižjih cen, vključevanja v evropske integracije in vpliva interneta še ne predvidevamo izrazite stagnacije, temveč le postopni padec stopnje rasti gostote telefonskih priključkov. Če se bo nadaljeval gospodarski razvoj Slovenije z enako dinamiko kot v zadnjih letih in če se bo izvajala v tem programu predvidena telekomunikacijska politika, se lahko predvidi, da bo letna rast števila telefonskih priključkov s sedanjih 7%–8% letno postopoma padala in bo leta 2005 znašala okrog 4%. Takrat naj bi bilo priključenih okrog 1,1 milijona telefonskih naročnikov. Za leto 2015 predvidevamo še letno rast 2% in 1,55 milijona telefonskih priključkov ali gostoto okrog 77%. Taka dinamika naraščanja naročnikov praktično pomeni, da bo zgrajeno letno nekaj manj kot 50.000 novih naročniških priključkov. Med temi priključki bo postopoma naraščal delež ozkopasovnega ISDN in raznih širokopasovnih priključkov, ki bodo ob koncu obdobja znašali okrog 70% vseh priključkov. Pri predvidevanju rasti števila priključkov so bila upoštevana gibanja v drugih državah v obdobjih, ko so imele sedanjo našo gostoto priključkov, in nekatere napovedi nadaljnjega razvoja v tujini.
Zaradi vse večje uporabe terminalske opreme, ki zahteva večjo frekvenčno širino prenosnega pasu, se bodo dostopovna (krajevna) omrežja vedno bolj gradila z optičnimi vlakni (kabli), v prvi fazi do poslovnih uporabnikov in večjih skupin stanovanjskih uporabnikov, v naslednji fazi pa do vsakega uporabnika. Predvidevamo, da bo leta 2015 okoli 60% dostopov zgrajenih z optičnimi vlakni. Nove tehnike bodo omogočile povečanje pretoka tudi po obstoječih kablih z bakrenimi vodniki. V dostopovnih omrežjih bo naraščala uporaba radijskih sistemov, kot je DECT in podobno. Ker bo verjetno v Evropi prevladal koncept, da so obratovalci CaTV in fiksnega omrežja ločene pravne osebe, bosta verjetno ti dve omrežji vsaj na krajevnem nivoju v glavnem ločeni.
Kot posledica množične uporabe internetskih in multimedijskih storitev se bo izredno hitro povečevala količina prenesenih sporočil prek medkrajevnega in mednarodnega omrežja. Po nekaterih ocenah se bo ta količina podvojila v času od 18 do 24 mesecev. Medkrajevno in mednarodno omrežje, ki se bo gradilo izključno z optičnimi kabli, bo moralo tej rasti slediti. V zadnjih letih so bili položeni optični kabli na približno 75% medkrajevnega in mednarodnega omrežja, katerih skupna dolžina presega 4000 kilometrov. Graditev bo treba nadaljevati z isto dinamiko, saj bo le tako mogoče slediti potrebam in razvoju v svetu, kjer so bila v zadnjih petih letih zgrajena močna mednarodna omrežja (podmorskih medkontinentalnih) optičnih kablov (FLAG, AC-1, Africa ONE, SEA-ME-WE). V pripravi pa je tudi največji projekt te vrste doslej – Oxygen, ki bo s 158.000 km skupne dolžine povezal v informacijsko omrežje ves svet.
Na nadaljnji razvoj fiksnega omrežja in popestritev ponudbe na liberaliziranem trgu storitev lahko vpliva tudi država, ki bo morala odločiti, ali bodo smele velike organizacije železniškega, cestnega in elektrogospodarstva presežke svojih telekomunikacijskih kapacitet ponuditi na prostem trgu.
6.3 Telekomunikacije na podeželskih območjih in zagotavljanje univerzalnih storitev
Razvoj telefonije na manj razvitih območjih je bil v zadnjih letih nekoliko hitrejši kot drugje, zato je po regijah gostota telefonskih priključkov nekoliko bolj izravnana kot je bila v preteklosti. Spodnja tabela prikazuje gostoto po poslovnih enotah Telekoma Slovenije za leti 1995 in 1997, predvidevanja za leto 1998 in odstotek gospodinjstev s telefonskim priključkom, v Tabeli 2 pa je podana gostota po občinah ob koncu leta 1997. Gostota telefonskih priključkov v gospodinjstvih je precej večja, kot jo imajo približno enako razvite države.
Tabela 2 – Gostota telefonskih priključkov po občinah
---------------------------------------------------------------------------------
Poslovna Gostota Gostota Ocena Indeks Gostota 1997
enota 1995 1997 1998 1998/1995 v gospodinjstvih
---------------------------------------------------------------------------------
Celje 25,5 31,3 33,1 130 78,95
Koper 39,6 44 46,3 117 97,65
Kranj 32,3 35,9 37,4 116 87,89
Ljubljana 38 42,4 45,3 119 90,41
Maribor 27,4 32 34 124 79,66
Murska Sobota 20,1 26,1 28,9 143 73,72
Nova Gorica 28,3 33,8 35,3 125 80,25
Novo mesto 27,2 32,2 34,5 127 84,84
Trbovlje 25,9 32 34,9 135 72,58
---------------------------------------------------------------------------------
SKUPAJ 30,8 35,6 37,9 123 84,54
---------------------------------------------------------------------------------
Zakon predvideva, da morajo izvajalci javnih telekomunikacijskih storitev v skladu s programom (3. člen) zagotoviti ustrezno pokritje svojega območja s predpisano kakovostjo javnih telekomunikacijskih storitev (7. člen) in da se z dolgoročnim programom poleg drugega določa tudi uporaba ekonomsko upravičenih tehnologij za pokrivanje podeželskih in manj razvitih območij. Program zato obravnava poleg postopnega povečevanje pokritja z javnimi telekomunikacijskimi storitvami tudi prehod na sistem zagotavljanja univerzalnih storitev in razvoj (ekonomsko upravičenih) tehnik in tehnologij za pokrivanje podeželskih in manj razvitih območij podobno, kot določata Evropska unija in Mednarodna trgovinska organizacija v svojih sistemih zagotavljanja univerzalnih/bazičnih telekomunikacijskih storitev.
Sedanja telekomunikacijska zakonodaja določa, da morajo obratovalci omogočiti vsem uporabnikom priključitev na svoje telekomunikacijsko omrežje, če so na voljo proste kapacitete ne glede na oddaljenost naročnika od razvodišča. Za pospešitev graditve telekomunikacijske infrastrukture na podeželskih območjih bo potrebna poenostavitev upravnih postopkov (zbiranje soglasij) pri graditvi telekomunikacijske infrastrukture ter uzakonitev “pravice do poti” za obratovalce, zadolžene za zagotavljanje univerzalnih storitev.
Večji del ozemlja Slovenije je razgiban, gričevnat in deloma gorat teren z razpršeno poselitvijo. Velik del zemljišča je težaven za gradnjo kabelske infrastrukture, zato je precej zgrajenega omrežja z nadzemnimi vodi. Tudi pogostnost udara strele je velika, zlasti v osrednjem in zahodnem delu države.
Zaradi naštetih značilnosti je treba pri izbiri opreme za graditev telekomunikacijske infrastrukture, še posebej na podeželskih območjih, upoštevati predvsem zanesljivost delovanja opreme, saj so vzdrževalni stroški na takem terenu lahko zelo veliki. Za graditev infrastrukture na podeželskih območjih je treba izbirati predvsem tele rešitve:
– kjer je le mogoče in ekonomsko upravičeno, je treba uporabljati kabelske sisteme z optičnimi vlakni namesto z bakrenimi,
– za povezavo med primarno telefonsko centralo in distribucijskimi vozlišči (točka – več točk) se uporabijo radijski sistemi, če je takšna rešitev cenovno ugodnejša od kabelske. Za distribucijo od vozlišč do naročnika se uporabijo podzemni kabli ali pa radijska naročniška zanka, zasnovana na tehniki DECT ali na drugih podobnih tehnikah,
– če je mogoče, se za dostop do uporabnikov uporabijo tudi obstoječa omrežja kabelske televizije; pogoj za to je primerljiva kakovost storitev in cena tako zgrajenih priključkov, ki mora biti nižja od graditve novega ali razširitve obstoječega telefonskega krajevnega kabelskega omrežja,
– če je mogoče zagotoviti ekonomično in tehnično popolnoma enakovredno storitev, kot jo zagotavlja standardni analogni telefonski priključek, se lahko uporabljajo tudi mobilna omrežja (enako zaračunavanje dohodnih in odhodnih klicev, kakovost prenosa podatkov z analognim modemom in prenosa pisnih sporočil),
– nadzemne vode in naročniške multiplekse PCM se sme uporabiti le izjemoma in praviloma začasno, ko drugih načinov povezave ni mogoče zagotoviti dovolj hitro.
Za vsak posamezen primer graditve telekomunikacijske infrastrukture na zahtevnejšem terenu je treba izdelati tržno raziskavo potreb po storitvah, oceno stroškov več različnih sprejemljivih in že preskušenih načinov graditve omrežja ter na podlagi tako pridobljenih informacij izbrati najprimernejšo od predlaganih različic.
Državni organ mora za potrebe graditve podeželskih telekomunikacijskih sistemov na celotnem ozemlju Slovenije zagotoviti zadostno število frekvenc, predvsem v frekvenčnih pasovih 2520 MHz do 2670 MHz za sisteme “točka-več točk” po priporočilu CEPT T/R 13-01E, ter vse frekvenčne pasove, predvidene za fiksno radijsko storitev v uredbi o razporeditvi frekvenčnih pasov v Sloveniji.
6.4 Omrežje Telekoma Slovenije
Po fiksnem telefonskem omrežju, ki ga upravlja Telekom Slovenije, se odvija, brez upoštevanja radiodifuzije, več kot 90% javnega telekomunikacijskega prometa. Omrežje se preureja za opravljanje novejših storitev. Tako obsežno infrastrukturo je mogoče preurediti le postopoma. V glavnem je dokončana prva faza, ki zajema digitizacijo medkrajevnega omrežja in usposobitev za opravljanje integriranih storitev (ISDN). Ta tehnika omogoča večjo kakovost govora, enostavno vpeljavo dodatnih funkcij in hitrost prenosa podatkov 120 kbit/s pri baznem dostopu in 2 Mbit/s pri primarnem dostopu. V večini krajev je že mogoče uporabljati storitve ISDN.
Naslednja faza obsega preureditev omrežja iz petravninske v dvoravninsko zasnovo, vpeljavo dodatne “inteligence” v omrežje (koncept TNM /Telecommunications Network Management/ oziroma IN /Intelligent Network/), zgraditev medkrajevnega omrežja z optičnimi kabli, opremljanje prenosnih poti s sinhronsko digitalno hierarhijo (SDH) in asinhronskim načinom prenosa (ATM). Sočasno s preurejanjem oziroma posodabljanjem omrežja se povečujejo tudi zmogljivosti krajevnega (dostopovnega) omrežja, kabelske kanalizacije, central, medkrajevnega in mednarodnega omrežja, prenosnih naprav in drugih gradnikov telekomunikacijskega omrežja. Povečane zmogljivosti bodo uporabljene tako za obstoječe ozkopasovno omrežje kot tudi za novo širokopasovno omrežje, ki bo delovalo vzporedno z ozkopasovnim omrežjem, postopoma pa bo prevzemalo od njega vse več prometa in ga končno povsem nadomestilo.
Obstoječe krajevno (dostopovno) omrežje je še večinoma grajeno z bakrenimi vodniki in ima skupno okrog 720.000 dostopov (podatki veljajo za konec leta 1997). Okrog 300 dostopov je zgrajenih z optičnimi vodniki, predvsem za poslovne uporabnike, okrog 2000 dostopov pa z radijskimi zvezami. Nekaj več kot 70% krajevnega kabelskega omrežja je položenega v zemljo, preostalo pa je, predvsem na podeželskih območjih, zgrajeno s samonosilnimi kabli po drogovih.
Nadaljnji razvoj dostopovnega omrežja bo Telekom Slovenije gradil tako, da bo pokrivalo celotne potrebe priključkov v fiksnem omrežju (točka 6.2). Tako bo imelo omrežje v letu 2005 približno 1 milijon, v letu 2015 pa okrog 1,3 milijone dostopov. V skupnem številu dostopov bo vedno več izvedenih z optičnimi kabli, in sicer okrog 15% v letu 2005 in 40% v letu 2015. Povečalo se bo tudi število radijskih dostopov, katerih delež bo znašal leta 2005 predvidoma okrog 10% celotnega števila dostopov. Ker so vgrajene velike kapacitete kablov z bakrenimi vodniki, bodo z uporabo novejših tehničnih rešitev (npr. XDSL) tudi obstoječim naročnikom, priključenim na take kable, omogočene večje prenosne hitrosti oziroma zmogljivejši terminali.
Kabelska kanalizacija je zgrajena v vseh večjih naseljih in ima okrog 5.000 km cevi. Prvotno je bila kanalizacija grajena z betonskimi cevmi oziroma bloki, po letu 1973 pa s plastičnimi cevmi. Medkrajevni optični kabli manjših kapacitet so izven naselij položeni v plastične cevi, v mestih pa v kabelsko kanalizacijo. Kabelsko kanalizacijo bo treba zgraditi v vseh gosteje naseljenih območjih, v večjih krajih pa bo treba kabelske napeljave graditi, če je le mogoče, skupaj z drugimi uporabniki podzemnih komunalnih napeljav.
Klice v fiksnem omrežju posreduje 648 central s skupno kapaciteto 885.000 naročniških telefonskih priključkov (dostopov), od tega je 72,8% naročniških priključkov že na digitalnih centralah. Na centralah je vgrajenih 13.765 baznih in 602 primarnih priključkov ISDN, ki omogočajo skupaj 45.590 digitalnih priključkov. Centrale imajo vključenih 108.100 digitalnih in 33.100 analognih medkrajevnih vodov.
Sedanje fiksno telekomunikacijsko omrežje ima še petravninsko hierarhijo, ki se bo postopoma spreminjala v dvoravninsko (slika 6.4.1). Klice bo posredovalo ca. 60 primarnih central, ki bodo povezane po potrebi med seboj in na eno ali več sekundarnih central, ki bodo v Ljubljani, Kopru, Novem mestu, Mariboru, Celju in Kranju. Sekundarne centrale bodo povezane med seboj in na mednarodni centrali v Ljubljani in Mariboru. Na mednarodni centrali bosta povezani tudi primarno-sekundarni centrali v Murski Soboti in Novi Gorici (slika 6.4.2).
Medkrajevno omrežje je grajeno s sodobnimi koaksialnimi in optičnimi kabli. Okrog 76% medkrajevnih zvez je digitalnih. V prihodnje bo to omrežje grajeno le z optičnimi kabli. Zmogljivosti posameznih medkrajevnih kablov znašajo od 140 Mbit/s do 2,5 Gbit/s. Še posebej je pomembno tako imenovano hrbtenično omrežje, ki poteka, podobno kot cestni križ, od Lendave do Kopra oziroma Sežane in od Karavank do Obrežja (slika 6.4.3). Gradnja slovenskega optičnega križa je bila končana v letu 1998, s svojo kapaciteto pa zadošča prometnim potrebam do leta 2005. Zaradi večje zanesljivosti bo dopolnjen z optičnimi obroči in bo tako hrbtenica medkrajevnega in mednarodnega prometa. Za te obroče bo z menjavo optičnih vlaken uporabljeno tudi optično omrežje drugih lastnikov telekomunikacijske infrastrukture. Na hrbtenično omrežje bodo vezani vsi medkrajevni in mednarodni telekomunikacijski kabli.
Za prenos signalov po optičnem omrežju bosta uporabljena sistem sinhrone digitalne hierarhije (SDH) in asinhroni način prenosa (ATM). Za povezavo večjih izvorov prometa in za zakupljene vode služi prenosno omrežje s šestimi obroči SDH (slika 6.4.4), za mednarodne povezave pa hrbtenično omrežje SDH (slika 6.4.5).
Širokopasovno omrežje ATM tvorijo tri hrbtenična stikala z lokacijami v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Hrbtenična stikala ATM bodo povezana z enakimi omrežji ATM v sosednjih državah ter dostopovnimi stikali (slika 6.4.6), ki bodo postavljena v regionalnih središčih, po potrebi pa tudi na drugih lokacijah. Omrežje ATM bo z internetovim protokolom, ki bo eden glavnih izvorov širokopasovnega podatkovnega prometa, lahko zadostilo potrebam vseh obratovalcev in uporabnikov. Poleg širokopasovnih se bodo na to omrežje postopoma povezovali tudi ozkopasovni izvori prometa. Povezava na hrbtenična stikala ATM bo izvedena ločeno za sekundarne centrale in mednarodne zveze.
Poleg podatkovnega omrežja po standardih X.25 oziroma X 400 je Telekom Slovenije uvedel tudi bistveno hitrejše in kakovostnejše fleksibilno omrežje blokovnega posredovanja podatkov, ki bo v prihodnje uporabljeno tudi kot dostopovno omrežje za omrežje ATM. Povezava bo izvedena prek dostopovnih in hrbteničnih stikal.
V naslednjih letih predvidevamo izredno hitro rast medkrajevnega prometa. Zaradi povečevanja števila naročnikov, povečevanja števila klicev po posameznem naročniku, povečevanja povprečnega trajanje zveze in uporabe zmogljivejših terminalov se bo medkrajevni in mednarodni telekomunikacijski promet povečeval po stopnji 40%–50% letno. Potrebne in predvidene zmogljivosti hrbteničnega omrežja za leti 2000 in 2005 prikazujejo slike 6.4.4, 6.4.5 in 6.4.6.
6.5 Mobilna omrežja
Sistemi mobilne telefonije se razvijajo izredno hitro, tako da je danes v teh omrežjih vključenih že več kot 260 milijonov naročnikov. Po napovedih se bo vsako leto število novih naročnikov povečevalo za vsaj 100 milijonov, tako da bo po letu 2000 že več kot 400 milijonov naročnikov v takih omrežjih. Za leto 2005 nekateri napovedujejo že 1 milijardo mobilnih naročnikov, v nekaterih državah pa bo penetracije celo presegla 100%. Vseevropski digitalni sistem (GSM) s 135 milijoni naročnikov (konec leta 1998) vodi pred vsemi drugimi celičnimi sistemi.
V naslednjih letih bodo prevladovala sedanja digitalna celična omrežja, ki bodo kapaciteto povečevala s sistemi na višjih frekvencah (GSM 800). Poglavitna storitev bo sicer še vedno storitev govorne telefonije, ki pa bo oplemenitena z novimi storitvami inteligentnega omrežja (IN), kot so npr. “zaprta uporabniška skupina” (CUG), “družinski paketi”, “navidezno zasebno omrežje”, itd. Za leto 2001 ocenjujejo, da bo kar 60% vseh klicev v GSM omrežju baziralo na uporabi omrežja IN. Velik poudarek bo dan tudi prenosu podatkov. Sistemi že danes ponujajo uporabniku prenos podatkov, oddajanje in sprejemanje elektronske pošte, prenos kratkih sporočil. Glavna ovira za hitrejši razmah teh storitev je prenosna hitrost, ki je danes omejena na 9600 bit/s. Že v letu 1999 so obratovalci storitev GSM ponudili hitrost do 64 kbit/s. Ta storitev bo zlasti uporabna pri oddaljenem dostopu do notranjega omrežja v podjetju, za videokonference, prenos datotek. S tehniko GPRS (paketna radijska storitev – General Packet Radio Service) bo postalo omrežje GSM z vidika internetovega protokola transparentno. Poleg tega bo GPRS omogočal prenos podatkov s hitrostjo, ki bo presegla 100 kbit/s. GPRS je hkrati vmesni korak do uvedbe mobilnih sistemov tretje generacije. Intenzivno potekajo trije projekti satelitske mobilne telefonije: Iridium, Globalstar in ICO. Sistem Iridium je že operativen, operacionalizacija Globalstar-a je bila predvidena za prvo polovico leta 1999, ICO pa v letu 2000. Vsi trije satelitski obratovalci so se že včlanili v združenje obratovalcev storitev GSM (GSM MoU), kar kaže na njihovo željo sodelovati z obstoječimi obratovalci GSM. Satelitska mobilna telefonija v tem trenutku ni konkurenca obstoječim obratovalcem storitev GSM, ampak pomeni komplementarno storitev. Dvonamenski (dvozvrstni) in večnamenski (večzvrstni) terminali bodo uporabnikom omogočili dostop do več omrežij. Mobilni telefon bo avtomatično, ne da bi to uporabnik telefona vedel, vstopal v tisto omrežje (na primer DECT, GSM900, GSM1800, Iridium, Globalstar), ki bo trenutno na voljo.
Naslednja generacija mobilnih sistemov bo sestavljena iz zemeljskih in satelitskih komponent. Omrežja in terminalska oprema bodo s svojo širokopasovnostjo omogočala večpredstavnostne (multimedijske) aplikacije. Prihodnjemu uporabniku bo omogočeno globalno prehajanje med obstoječimi zemeljskimi, kakor tudi zemeljskimi in satelitskimi sistemi. Če je pri GSM glavni poudarek na prenosu govora, je pri univerzalnem mobilnem telekomunikacijskem sistemu (UMTS) glavni poudarek na prenosu podatkov. Pri fiksnih (stacionarnih) terminalih bo prenosna hitrost 2 Mbit/s, pri hitro premikajočih se pa “samo” 144 kbit/s. Novi sistem bo največjo pozornost namenil večpredstavnosti (multimedijskosti), internetu, hitremu prenosu podatkov, itd. Globalna medobratovalnost (interoperabilnost) in globalno prehajanje oziroma sledenje sta naslednji glavni značilnosti novega standarda.
Predvideni začetek komercialnega delovanja sistemov nove generacije mobilnih komunikacij je leto 2002. Do takrat naj bi državne uprave za telekomunikacije sprostile frekvenčni pas za nove tehnike in nove tehnologije (najmanj 2x 40 MHz do največ 155 MHz ali 185 MHz). V državah Evropske unije lahko že v letu 1999 pričakujemo prve podelitve koncesij za UMTS. Slovenija bo mobilna omrežja UMTS uvajala usklajeno in sočasno z drugimi evropskimi državami.
Storitve mobilne telefonije nudi v Sloveniji podjetje Mobitel, ki je imelo ob koncu leta 1998 vključenih okrog 40.000 naročnikov analognega mobilnega sistema NMT410 in okrog 150.000 naročnikov digitalnega mobilnega sistema GSM900. Ob 197 postavljenih baznih postajah zagotavlja Mobitel ob koncu leta 1998 naslednjo pokritost prebivalstva:
– avtoinstalacija 86,2%
– ročni telefon 81%
– v zgradbah 73,2%
Mobitel je z Iridiumom kot četrti obratovalec storitev GSM v Evropi podpisal pogodbo o sledenju in pogodbo, s katero je postal obratovalec njegovih storitev v Sloveniji. S tem je slovenskim uporabnikom zagotovljena dosegljivost v kateremkoli delu sveta in seveda tudi v kateremkoli delu Slovenije.
V oktobru 1998 je bila s podjetjem Simobil sklenjena koncesijska pogodba za drugega obratovalca storitev mobilne telefonije GSM, ki bo začela z nudenjem storitev v letu 1999.
Storitve osebnega klica opravlja le podjetje Teleray v sodelovanju z RTV Slovenije in Telekomom. Sistem deluje po standardu RDS v frekvenčnem pasu zvokovne radiodifuzije 87,5 MHz–08 MHz in ima okrog 7.000 naročnikov.
Vsi ti obratovalci omrežja so hkrati tudi ponudniki storitev. Pojavljajo pa se tudi prvi ponudniki storitev (Debitel), ki nimajo svojega omrežja, nudijo pa storitve različnih obratovalcev omrežja.
Koncesijo je treba podeliti za uporabo dela radiofrekvenčnega spektra za storitve osebnega klica sistema ERMES, za komercialni prizemni snopovni (souporabni) sistem TETRA in za sistem mobilne telefonije GSM1800.
V Sloveniji, kjer sta predvidena dva obratovalca storitev sistema GSM900 in več obratovalcev storitev sistema GSM1800, bo število mobilnih naročnikov hitro naraščalo. Rast mobilne telefonije je izjemno hitra, zato je količinsko napovedovanje nezanesljivo. Ocenjuje se, da bo leta 2005 vključenih v ta omrežja okrog 600.000 naročnikov. V letu 2015 pa bi lahko bilo v vseh mobilnih sistemih (GSM900, GSM1800, UMTS) že okrog 1,450.000 naročnikov.
Število naročnikov v analognem mobilnem sistemu NMT410 bo še nekaj časa stagniralo, nato pa počasi padalo in sistem naj bi proti koncu obravnavanega obdobja postopoma prenehal obratovati. Pri prenehanju delovanja se bo upošteval zlasti interes uporabnikov.
Slovenija ima večje število zasebnih mobilnih omrežij, ki sorazmerno slabo izkoriščajo dodeljeni radiofrekvenčni spekter. Tudi državni organi in ustanove (gasilci, reševalci, policija itd.) imajo večinoma svoja lastna mobilna omrežja. Sodobna komercialna mobilna omrežja, kot sta TETRA (ki se poleg komercialnih namenov uporablja tudi za vladne oziroma državne potrebe in za različne zasebne namene oziroma uporabnike) za prizemne snopovne sisteme in ERMES za klicno-sporočilne sisteme, lahko bolj ekonomično nadomestijo zasebna mobilna omrežja. Država bo morala to preusmeritev pospeševati, nuditi na eni strani ugodne koncesijske pogoje za komercialne sisteme, na drugi pa uvesti pristojbine za uporabo radiofrekvenčnega spektra. Glede na zmogljivosti novih komercialnih mobilnih omrežij bi morale tudi državne ustanove proučiti možnost nadomestitve svojih omrežij z zakupom delov komercialnih omrežij ali pa zgraditve skupnega nekomercialnega prizemnega snopovnega (souporabnega) sistema TETRA.
6.6 Kabelski distribucijski in komunikacijski sistemi
Omrežje CaTV je drugo najpomembnejše telekomunikacijsko omrežje v Sloveniji. Ob koncu leta 1997 je v Sloveniji delovalo prek 100 zasebnih obratovalcev CaTV, ki so imeli čez 220.000 priključkov, kar je več kot 30% vseh gospodinjstev. Rast omrežja CaTV, ki je bila v preteklosti izjemno visoka, se je ustalila nekaj nad 10% letno in bo šele v naslednjih letih začela polagoma padati. V letu 2005 pričakujemo okrog 450.000 priključkov CaTV, tako da bo na to omrežje priključenih čez 70% gospodinjstev, v letu 2015 pa predvidevamo že okrog 650.000 takih priključkov.
Omrežja CaTV so zgrajena pretežno s koaksialnimi kabli s prenosno širino frekvenčnega pasu do 450 MHz ter drevesno topologijo za prenos signalov v eni smeri, t.j. televizijskih in radijskih programov od glavne sprejemne postaje do uporabnikov. Večinoma so zgrajena kot samostojni otoki brez medsebojne povezave ali povezave z javnim fiksnim telefonskim omrežjem. Na določenem območju navadno deluje le en obratovalec, tako da konkurence kljub velikemu številu obratovalcev praktično ni.
Nova omrežja CaTV se že gradijo pretežno z optičnimi kabli, prenosna širina frekvenčnega pasu se povečuje na 606 MHz z možnostjo širitve do 862 MHz. Omogočila bodo obojesmerni prenos signalov, torej tudi od naročnika k centru ali k drugemu naročniku. Obojesmerni prenos in digitizacija omogočata opravljanje tudi drugih telekomunikacijskih storitev kot so prenos alarmov, interaktivna televizija, video na zahtevo, internet itd.
Širokopasovna omrežja kabelskih obratovalcev, ki segajo do posameznih gospodinjstev, pomenijo dopolnitev fiksnega javnega hrbteničnega širokopasovnega omrežja, ker je le-to optimalno prirejeno le za prenašanje ozkega frekvenčnega pasu (8 kHz), ki je potreben za prenos govora.
V prihodnje bodo omrežja CaTV omogočala opravljanje tudi večine drugih telekomunikacijskih storitev. Za nove storitve radiodifuzije oziroma telekomunikacij je treba omrežja in obratovalce, ki ta omrežja upravljajo, še usposobiti. Omrežja morajo omogočati enotno napajanje s programi, izmenjavo programov, medsebojno komuniciranje med naročniki, uporabo skupnih podatkovnih zbirk itd. Razdrobljena omrežja za opravljanje takih storitev niso primerna. Večjo konkurenčnost in usposobljenost lahko dosežejo obratovalci CaTV samo z združevanjem.
6.7 Radiodifuzija
Poleg zakona o telekomunikacijah urejata področje radiodifuzije še zakon o javnih glasilih in zakon o RTV Slovenija. Za urejanje tega področja so poleg telekomunikacijskih organov imenovani tudi drugi organi, predvsem Svet za radiodifuzijo.
Zakon o javnih glasilih deli radiodifuzne programe (RTV programi) na nacionalne RTV programe, lokalne nekomercialne RTV programe in komercialne RTV programe. Kot nacionalni programi, ki jih ustvarja, pripravlja in oddaja RTV Slovenija, so določeni dva televizijska in trije radijski programi, program za italijansko in madžarsko narodno skupnost v Sloveniji ter programi za slovenske narodne manjšine v sosednjih državah.
Prebivalstvo Slovenije je z nacionalnimi programi pokrito:
televizija 1. program 97%
televizija 2. program 95%
radio 1. program 97%
radio 2. program 97%
radio 3. program 95%
Sedanji nabor frekvenc, dodeljenih RTV Slovenija, zagotavlja uresničevanje z zakonom določenih obveznosti.
Na podlagi podatkov Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije o v tem času izdanih in še veljavnih radijskih dovoljenjih izhaja, da je RTV Slovenija dosegla ob koncu leta 1997 navedeno pokrivanje s 378 televizijskimi oddajniki in 135 zvokovnimi oddajniki.
Slovenija je začela tudi z oddajanjem nacionalnih televizijskih programov prek satelita HOT BIRD 3 in tako omogočila pokrivanje Slovencev v inozemstvu in krajev v Sloveniji, ki doslej s prizemnimi oddajniki niso bili pokriti.
Ob koncu leta 1997 je 32 organizacij oddajalo zvokovne komercialne radiodifuzijske programe in 20 organizacij lokalne zvokovne nekomercialne radiodifuzijske programe. Največjo pokritost prebivalstva dosegata sporeda Radia Ognjišče, ki ga lahko sprejema ca. 80% prebivalstva Slovenije, in Radia glas Ljubljane s pokrivanjem cca 40% prebivalstva.
Ob koncu leta 1997 je 20 organizacij oddajalo televizijske komercialne oziroma nekomercialne radiodifuzijske programe, od katerih so pomembnejši POP TV (MMTV, TV Robin, TV 59) z 80% pokrivanjem prebivalstva Slovenije, Kanal A s 75–80% pokrivanjem in TV3 s 75% pokrivanjem prebivalstva Slovenije.
Frekvenčni prostor, predviden za sedanjo analogno radiodifuzijsko dejavnost, je močno izkoriščen, možnosti novih oddajnikov so le na redkih nižjih lokacijah, ki pokrivajo le manjše število prebivalstva. Nadaljnje povečevanje pokritosti s prizemnimi programi nacionalne televizije je zaradi hribovitosti terena težavno in drago. Razvoj te dejavnosti bo omogočala nova tehnika digitalne radiodifuzije in oddajanje programov prek satelita ter večje povezovanje z omrežji CaTV.
Uvedba digitalne zvokovne in televizijske radiodifuzije omogoča boljšo kakovost in boljše izkoriščanje radiofrekvenčnega spektra. Signale prizemne digitalne zvokovne radiodifuzije (T-DAB) bo v Sloveniji v prvi fazi mogoče oddajati v frekvenčnem pasu 223,0 MHz–230,0 MHz (sedanji 12. TV kanal) in v frekvenčnem pasu 1452,0 MHz–1467,5 MHz (1,5 GHz). Frekvenčni pas za prizemno digitalno zvokovno radiodifuzijo (T-DAB) se bo še širil v skladu z odločitvami CEPT/ERC.
Signali za T-DAB so razdeljeni po frekvenčnih blokih. En blok zaseda frekvenčno širino 1,5 MHz in omogoča prenašanje hkrati petih stereo kanalov in enega mono kanala. Poleg tega en blok prenaša še podatke kot dopolnitev zvokovnih sporedov v prej navedenih kanalih in še dodatne signale za krmiljenje, signalizacijo in podobno. Za T-DAB je predvideno enofrekvenčno omrežje, kar pomeni, da je za vse zvokovne sporede, podatke in signale v enem bloku na voljo omrežje oddajnikov, ki delajo na istem radiodifuznem kanalu (na isti frekvenci). V Sloveniji so trenutno mednarodno koordinirani bloki geografsko razdeljeni na vzhod in zahod. Meja poteka čez Ljubljano približno po črti sever-jug.
Za usklajene frekvenčne bloke bo država razpisala koncesije za graditev enofrekvenčnih omrežij skladno z zakonom o telekomunikacijah. S koncesijo si izbrani vložnik pridobi pravico za uporabo radiofrekvenčnega spektra in oddajanje radiodifuzijskih sporedov po prizemnem omrežju.
V enofrekvenčnem omrežju so povezani oddajniki, ki so lahko povezani z določeno konfiguracijo. Konfiguracija sistema določa, kateri oddajniki prenašajo določene programe. Programov v omrežju je lahko več, kot jih dovoljuje posamezni oddajnik. Pri načrtovanju pokrivanja področij s posameznimi bloki je treba upoštevati javni interes. Za nacionalno pokrivanje stremimo, da posamezna enofrekvenčna omrežja oddajajo izbrane programe prek celotnega področja. Če je predvideno v frekvenčnih planih, se enofrekvenčno omrežje lahko uporabi tudi za regionalno pokrivanje. To je mogoče le, če so regije z geografskimi ovirami dovolj ločene. V tem primeru oddajajo oddajniki v posameznih regijah za to regijo izbrane programe.
Za T-DAB je za enak odstotek pokrivanja vložek v omrežje na območju 1,5 GHz tri- do petkrat višji kot na 12 kanalu TV. Sorazmerno bodo višji tudi obratovalni stroški. Razliko v ceni gradnje in vzdrževanja na obeh frekvenčnih območjih mora biti upoštevana pri dodeljevanju in pri določitvi dajatev koncesionarja.
V Evropi so postavljeni tudi temelji za uvajanje prizemne digitalne televizije (DVB-T), ki bo delovala na istih frekvenčnih pasovih kot analogna. En digitalni frekvenčni blok zaseda širino enega analognega kanala, prenaša pa štiri televizijske sporede hkrati. Za DVB-T ni predpisan tip oddajniškega omrežja, ki bo lahko enofrekvenčno, kot pri T-DAB, ali pa “klasično” (večfrekvenčno), kot pri prizemni analogni televizijski in zvokovni radiodifuziji. Priprave za uvajanje obsegajo načrtovanje postopne sprostitve predvidenih frekvenčnih pasov in s tem povezan načrt prehoda iz analogne na digitalno televizijsko radiodifuzijo.
Omrežja sedanjega sistema analogne televizije in radia se naj ne bi več bistveno razvijala, po uvedbi digitalne radiodifuzije pa bi se analogni sistemi postopoma opuščali in v 15–20 letih popolnoma nadomestili z digitalnim sistemom. Po letu 2020 bo del pasu za radiodifuzijo na voljo drugim telekomunikacijskim storitvam.
6.8 Internet
Priljubljenost internetskih storitev narašča. Število uporabnikov v svetu se bo povečalo od približno 60 milijonov leta 1996 na 300 milijonov leta 2001 in število gostiteljskih računalnikov, vključenih v to omrežje, od 16 milijonov v letu 1996 na 110 milijonov leta 2001. Še intenzivneje se povečuje promet po internetu. Predvidevamo, da bo tudi v Sloveniji količina prenesenih podatkov na temelju internetovega protokola rasla za več kot 100% letno.
Internetske storitve v Sloveniji nudi poleg Telekoma Slovenije še več drugih ponudnikov. Trenutno ima največje število naročnikov ARNES, katerega nadaljnji razvoj se predvideva na nekomercialni osnovi v skladu s trendi akademskih in raziskovalnih mrež v svetu.
Tehnologija interneta je zelo dinamična, prilagodljiva in trpežna. Uporablja vsa znana telekomunikacijska omrežja, torej telefonsko omrežje, omrežje z blokovnim posredovanjem, satelitsko, mobilno ali CaTV omrežje, in omogoča vrsto najrazličnejših povezav (točka – točka, točka – več točk, več točk – več točk) in storitev. Nove telekomunikacijske tehnike, ki bodo temeljile na kombinaciji tehnik internetovega protokola in klasičnega fiksnega omrežja, bodo lahko zagotovile kakovost in varnost storitev ter s tem možnosti za nove telekomunikacijske storitve.
Te možnosti, ki še vedno niso v celoti ovrednotene, odpirajo nove vrste uporabe pri prenosu informacij, v medijih, trgovini in drugod. Klasične internetske storitve, kot so elektronska pošta, prenos datotek in svetovni splet, so se utrdile in postale nepogrešljiv del sodobnih telekomunikacijskih storitev v vseh dejavnostih javnega in zasebnega življenja. Na pohodu so najnovejše storitve, kot npr. prenos govora, večpredstavne (multimedijske) storitve, porazdeljene video konference z udeležbo večjega števila partnerjev, skupinsko delo s tehniko skupinske komunikacije, delo na daljavo, pouk/učenje na daljavo, predstavitev kulturne dediščine v digitalni obliki (razstave, muzeji, galerije, arhivi ipd.), storitve video posnetkov na zahtevo, medicinske storitve na daljavo, diagnostika na daljavo, nadzor krmiljenja na daljavo ter obširen segment aplikacij, ki jih imenujemo “elektronsko poslovanje”. Nedvomno se bodo internetske storitve profesionalizirale. Predvideva se možnost, da bo manjši segment interneta uporabljen za amaterske internetske storitve, podobno kot so današnje radioamaterske storitve oziroma področje CB radijskih postaj. Večji segment pa bo v profesionalni uporabi, podobno kot GSM v primerjavi s CB.
Zaradi vsega navedenega je logično, da se internetske storitve obravnava enakovredno s sedanjimi najpomembnejšimi telekomunikacijskimi storitvami (fiksna in mobilna telefonija, podatkovne komunikacije, radiodifuzija) z vseh bistvenih vidikov (kakovost storitev, varnost, zasebnost itd.).
Po svetu se le počasi zbližujejo gledanja na stopnjo pravne regulacije (vsebine) interneta. Ker je to svetovni sistem, se pojavljajo tudi pobude, da bi vprašanja ilegalne in škodljive vsebine obdelali v posebni mednarodni konvenciji. Vseeno prevladuje mišljenje, da za internet ne bi vpeljevali močne regulacije. Predvsem naj bi spodbujali samokontrolo ponudnikov dostopa, spodbujali starše in druge za uporabo programov in opreme za filtriranje vsebine in dostopov, informirali o morebitnih nevarnostih, povečevali pravno zaščito, zaostrovali odgovornost za vsebino in podobno.
Internet je prikladno in močno sredstvo za spodbujanje vsestranskega razvoja. Država bo morala pospeševati harmonizacijo delovanja tega omrežja, omogočati zmanjševanje stroškov in cen ter spodbujati njegovo širjenje, posebej še na socialne skupine, kjer tržna načela ponudbe in povpraševanja tega ne omogočajo.
Skladno s svetovnimi trendi razvoja telekomunikacij je smiselna vzpostavitev hrbteničnega omrežja za internetske storitve ter povezljivost ponudnikov dostopa in vsebin na nacionalni ravni. To bo omogočilo ekonomsko optimalen in kakovosten nacionalni ter mednarodni internetski promet. Navedeno hrbtenično omrežje je pomemben element predlagane SII ter temelj elektronskega poslovanja in razvoja lastnih internetskih vsebin.
6.9 Zasebna omrežja
Zasebna omrežja ne nudijo svojih telekomunikacijskih zmogljivosti na trgu, temveč jih uporabljajo le za svoje potrebe ali za ožjo zaprto skupino uporabnikov, s katerimi delijo stroške postavitve in obratovanja “svojega” omrežja. Zasebna omrežja gradijo uporabniki, ko jih javna omrežja ne zadovoljujejo glede cene, zanesljivosti delovanja, varnosti, posebnih funkcionalnih ali drugih zahtev. V preteklosti so se ta omrežja hitro razvijala tudi zaradi pomanjkanja kapacitet javnih omrežij. Skupne kapacitete zasebnih omrežij so precej velike in se približujejo kapacitetam javnih omrežij. Vrednost zasebnih omrežij skupaj s terminalsko opremo je več kot dvakrat večja od javnih.
V zasebnih omrežjih so se v preteklosti uporabljale posebne tehnične rešitve, v novejšem času pa vedno bolj prevladujejo enake rešitve in standardi kot v javnih omrežjih. Meja med javnimi in zasebnimi omrežji postaja vse manj ostra, posebej še, ker bo z liberalizacijo takim omrežjem omogočen lažji dostop do trga telekomunikacijskih storitev. Integracija telekomunikacij, računalništva in informacijskih tehnik in tehnologij vnaša tudi v ta omrežja nove rešitve in možnosti, ki jih nudijo tako klasične telekomunikacije kot tudi računalništvo, v novejšem času pa tudi internet. Tako se ta omrežja spreminjajo v enotno informacijsko infrastrukturo.
Graditev zasebnih omrežij v preteklosti skoraj ni bila omejevana, pa tudi sedanja zakonodaja za graditev in obratovanje teh omrežij nima omejitev in bo tako tudi v prihodnje. Zanje ne bi izdajali tehničnih ali drugih predpisov. Če se njihovi lastniki ne bi drugače sporazumeli z izvajalcem javnih storitev, bi morala le v omrežnih priključnih točkah javnega omrežja izpolnjevati predpisane pogoje. Splošni predpisi in omejitve kot npr. o elektromagnetni združljivosti, uporabi frekvenc in telekomunikacijskih številk bodo seveda veljali tudi za ta omrežja.
Posebej velja omeniti dve skupini zasebnih omrežij in sicer omrežja za potrebe državnih organov in “funkcionalnih sistemov”, kot so bila v preteklosti poimenovana omrežja nekaterih velikih družbenih, danes državnih organizacij, npr. omrežja ELES, Slovenskih železnic, DARS in podobno.
Državni organi (obramba, policija, posebne službe, carina, itd.) imajo večkrat posebne zahteve glede zanesljivosti delovanja, zaupnosti sporočil, varnosti in drugih razlogov, zato se, kljub vse večji uporabi javnih telekomunikacijskih storitev, ne bodo mogli odreči svojemu omrežju. Poseben status imajo telekomunikacije za potrebe obrambe, katerih delovanje, predvsem v izrednemu stanju, urejajo posebna pravila. Za te namene bo treba tudi v bodoče z razporeditvijo frekvenčnih pasov nameniti neposredno tudi del frekvenčnega spektra, o čemer bo tudi v prihodnje odločala vlada. V izrednemu stanju se pomen telekomunikacij izredno poveča. Vlada mora imeti v takih primerih pooblastilo, da izvajalcem telekomunikacijskih storitev naloži dodatne obveznosti ali omejitve, npr. da morajo odstopiti kapacitete, ljudi ali drugo opremo, lahko pa tudi poveča nadzor nad telekomunikacijami. Vlada lahko tudi predpiše posebne ukrepe, ki jih morajo obratovalci opraviti že v miru.
Lastniki “funkcionalnih omrežij” imajo zgrajene obsežne prenosne telekomunikacijske sisteme s precej prostimi kapacitetami. Že po sedanji zakonski ureditvi lahko na podlagi dovoljenja ti lastniki nudijo telekomunikacijske vode v zakup na liberaliziranem delu telekomunikacijskega trga (vodi za zasebna omrežja, za prenos alarmov, omrežja CaTV in podobno), po letu 2000 pa bodo lahko nudili vsakršne telekomunikacijske storitve. Vstop takih organizacij na telekomunikacijski trg bo ugodno vplival na oblikovanje zdrave konkurence, zato jim je treba dopustiti nudenje telekomunikacijskih storitev, preprečiti pa nenadzorovano prelivanje finančnih sredstev iz monopolne dejavnosti ali dejavnosti, za katero imajo posebne pravice, v telekomunikacijsko dejavnost. Ker bi tako nenadzorovano prelivanje popačilo tržne odnose, morajo tudi te organizacije voditi ločeno finančno knjigovodstvo za telekomunikacijsko dejavnost, imeti pa morajo enake pogoje tako za storitve za lastne potrebe kot tudi za storitve drugim.
6.10 Druga omrežja in storitve
Razvoj drugih omrežij in storitev je težko predvidljiv, ker je na voljo premalo podatkov, pa tudi definicije npr. pri storitvah z dodano vrednostjo niso ustaljene in jasne. Vsekakor se bo raznovrstnost storitev povečevala.
Posebno omrežje za teleks bo postopoma odmrlo. Nadomestile ga bodo različne oblike prenosa podatkov oziroma sporočil, kot npr. elektronska pošta prek interneta, prek omrežja ISDN, posebnega omrežja za podatkovne storitve (X.25, X.400, blokovno posredovanje). Zagotovo pa bodo prihodnje nove tehnike in tehnologije omogočile in prinesle še kaj novega.
Posebno skrb bo treba posvetiti storitvam javnih telefonskih govorilnic, ki jih trenutno poleg Telekoma nudijo Pošta Slovenije, Petrol in MTS Kompas. Če opravljanje teh storitev ne bo zadovoljivo, jih bo treba v prihodnje vključiti med osnovne (univerzalne) storitve in tako zagotoviti primerno pokritost ozemlja in sprejemljivo ceno.
Posebno dejavnost oziroma storitev predstavljajo vodenje, izdajanje, širjenje in oblikovanje javne baze telefonskega (telekomunikacijskega) imenika v večobratovalskem okolju. Lažje bo predpisati, da vsak obratovalec poskrbi za izdajo imenika svojih naročnikov, ki to želijo, kot pa doseči, da bi bili ti imeniki skupni, kar bi sicer bilo ugodnejše za uporabnike.
Količina storitev, ki jih plača klicani in so brezplačne za kličočega (brezplačni telefon, zeleni telefon), in storitev, ki imajo v ceni klica že vključeno ceno storitve (storitve prek sedanjih številk 080 in 090) kot tudi dajanje raznih shranjenih informacij, se bo normalno povečevala tudi v prihodnje.
7. VLOGA IN RAZVOJ TELEKOMA
7.1 Vloga in usmeritev
Vlada RS je ob koncu leta 1997 preoblikovala Telekom Slovenije v javno podjetje ter v januarju 1998 sprejela statut in akt o njegovem lastninskem preoblikovanju. Po otvoritveni bilanci na dan 1. januarju 1995 znaša celotni kapital 86.711,935.000 tolarjev, od tega osnovni kapital 65.354,780.000 tolarjev in rezerve 21.357,155.000 tolarjev. Delež Republike Slovenije v osnovnem kapitalu znaša 48.302,790.000 tolarjev oziroma 73,91%. Pripravlja pa se tudi predaja največ 10% tega deleža pooblaščenim investicijskim družbam. Lastniki so še zaposleni z 12,8%, Slovenska razvojna družba s 5,22%, pokojninski sklad s 5,5% in odškodninski sklad RS z 2,6%.
Po stanju na dan 30. septembra 1997 je bilo v Telekomu Slovenije zaposlenih skupaj 3155 delavcev, od tega 189 delavcev za določen čas. V letu 1997 so skupni prihodki znašali 55.141 milijonov tolarjev, celotni dobiček 5.622 milijona tolarjev, obseg planiranih investicijskih vlaganj za leto 1997 pa 19.675 milijonov tolarjev. Bilančna vsota na dan 31. decembra 1997 je znašala 136.631 milijonov tolarjev. Povprečna donosnost kapitala za leto 1997 je bila 4,86%.
Pavšalno bi lahko ocenili, da sodi Telekom Slovenije med večja podjetja v Sloveniji in med manjša tovrstna podjetja v svetu. Rezultati poslovanja so za slovenske razmere dobri, za mednarodne zadovoljivi. Pozitivno izstopa pokazatelj števila priključkov na zaposlenega, ki je za Telekom Slovenije 215 (vse za leto 1996), za skupino enako razvitih držav 246, za bolj razvite države pa 239. Prihodki na zaposlenega so 105.906 USD, v primerjavi s 107.797 USD v enako razvitih in s 126.294 USD v bolj razvitih državah. Telekom ima, preračunano na priključek, manjše investicije in sicer 214 USD v primerjavi z 294 USD v enako razvitih državah in z 254 USD v bolj razvitih državah. Stopnja digitizacije krajevnih telefonskih central je 62%, v skupini enako razvitih je ta podatek 69,9%, v skupini najbolj razvitih pa 85,5 %.
Najpomembnejše storitve Telekoma Slovenije so storitve govorne telefonije. Govorna telefonija in teleks sta obvezni gospodarski javni službi in ju do konca leta 2000 opravlja Telekom kot izključni izvajalec. V strukturi prihodkov zavzema govorna telefonija 75,3%, teleks pa le 0,1%. Stopnja donosnosti na segmentu javne gospodarske službe je 2 do 3%.
Tržne storitve prinašajo Telekomu Slovenije 24,6% prihodkov, vendar v tem odstotku niso zajeti prihodki mobilne telefonije. Prihodki od tržnih storitev naraščajo hitreje kot od govornih storitev, indeksna stopnja donosnosti tržnih storitev znaša 25%.
Med tržnimi storitvami daje 4,3% skupnih prihodkov skupina storitev z dodano vrednostjo. V to skupino se uvrščajo storitve dajanja informacij, obvestil, nasvetov, nudenja pomoči pri vzpostavljanju zvez in podobno, kot tudi storitve prek klicnih številk 080 in 090.
Prihodki od storitev ISDN pomenijo 4,2%, od dajanja vodov v zakup 3,9%, od medomrežnega povezovanja in dajanja opreme v zakup 3,7%, od javnih govorilnic pa 1,4% vseh prihodkov.
Prihodki od interneta (SIOL) pomenijo trenutno le 0,4%, od prenosa podatkov pa 0,3% prihodkov. Internetovo omrežje, ki ima hiter trend naraščanja, omogoča Telekomu Slovenije neposredno nudenje storitev prek vstopnih točk za klice iz navadnih telefonov ali telefonov ISDN. Vstopne točke so povezane na centralno vozlišče, kar omogoča tudi povezavo s svetovnim omrežjem Interneta in priključitev drugih slovenskih ponudnikov Interneta.
Z liberalizacijo bo po letu 2001 tržni delež Telekoma Slovenije na segmentu storitev fiksnega telefonskega omrežja padel. Najhitreje se bo zmanjševal njegov delež v mednarodnem prometu (za leto 2015 se njegov delež ocenjuje na 60%), nekoliko počasneje bo padal njegov delež v medkrajevnem prometu (75% delež), pri krajevnem prometu pa bo njegov delež ostal visok (85–90%). Zelo se bo povečal delež prihodkov od storitev, povezanih z internetom. Povečal se bo tudi delež prihodkov od medomrežnih povezav.
Odnos države do Telekoma Slovenije se bo z liberalizacijo spremenil. S spremembo novega zakona o telekomunikacijah se bo preoblikoval iz javnega podjetja v navadno delniško družbo, ki deluje na reguliranem telekomunikacijskem trgu kot druga taka podjetja. Zagotavljanje storitev in dostopa do omrežja bo urejeno z zakonodajo (regulativo), ki bo prevladujočemu (dominantnemu) obratovalcu nalagala posebne obveznosti. Temeljna naloga bo še naprej učinkovito zagotavljanje telekomunikacijskih storitev. Zadolžen bo tudi za zagotavljanje univerzalnih storitev, dajanje vodov v zakup in zagotavljanje drugih infrastrukturnih telekomunikacijskih naprav. Dolgoročno se bo interes države omejil na lastniški interes, t.j. predvsem na dobiček, če bo država svoj delež kapitala obdržala.
Podjetje se bo moralo tudi usposobiti za mednarodno konkurenco in doseči nivo učinkovitosti, enak kot ga dosegajo podobne, dobro oziroma uspešno vodene družbe.
Zaradi predvidenega zmanjšanja deleža na dosedanjem delu telekomunikacijskega trga se bo moralo podjetje v času do liberalizacije primerno organizirati, ekonomizirati poslovanje, izboljšati stike z uporabniki in modernizirati omrežje ter poslovanje. Pri tem prestrukturiranju bo moralo upoštevati svoje prednosti, ki so predvsem tradicija, zgrajena omrežja, posebej še krajevna, močna baza uporabnikov (naročnikov), izšolan operativni kader na eni strani ter pomanjkljivosti, kot so slaba usposobljenost za (mednarodno) konkurenco, majhno podjetje v primerjavi s svetovno konkurenco, nekoliko slabše stanje omrežja in kapitala na drugi strani. Do konca leta 2000 bo moralo modernizirati omrežje, ga 100% digitizirati in uvesti novejše načine upravljanja omrežja (TNM). Izgubo dela trga v mednarodnem in medkrajevnem prometu bo moral nadomestiti s povečanjem prihodkov iz storitev v krajevnem prometu in z razširitvijo njihovega nabora na nove multimedijske telekomunikacijske storitve, s pripravo vsebine in distribucijo vsebine (elektronska trgovina, informacije v elektronski obliki itd.) ter tudi s povečanjem aktivnosti v zagotavljanju informacijske tehnike in tehnologije. Prihodek naj bi letno še vedno dosegal 10% realno letno rast.
Priprava podjetja na liberalizacijo zahteva tudi spremembo odnosa podjetja do okolja, posebej do odnosa do drugih obratovalcev. Odnos bo moral biti kooperativen, saj bodo novi obratovalci z medomrežnimi povezavami vzpodbujali dodaten promet obstoječih naročnikov Telekoma Slovenije, obratovalci pa bodo te povezave tudi plačevali.
Povezati se bo moralo s svetovnimi ponudniki telekomunikacijskih storitev v obliki zavezništev (alians), skupnih podjetij, sovlaganj, distribucije oziroma strateškega partnerstva, in se usmeriti tudi v izvoz, za kar je treba izkoristiti tudi predvideno privatizacijo.
7.2 Privatizacija
V svetu je prevladalo prepričanje, da je liberalizacija telekomunikacij uspešna le, če se izvede skupaj s privatizacijo državnih podjetij, ki delujejo na področju telekomunikacij. Navadno poteka privatizacija postopno, v več fazah, in se sproti ocenjujejo učinki predhodnih faz. Pred privatizacijo poteka drugod v svetu prehod telekomunikacijskih državnih organizacij, ki so v preteklosti poslovale po posebnih pravilih, na poslovanje po podjetniških principih (corporatization). Javno podjetje je po zakonu o javnih gospodarskih službah lahko tudi zasebno, zato sedanja zakonska ureditev ne preprečuje začetka privatizacije.
Države različno obravnavajo vprašanje večinskega deleža v telekomunikacijskih podjetjih. Po razpoložljivih podatkih ima trenutno večina evropskih držav v teh podjetjih še 51% ali večji delež, Francija, Nemčija, Belgija, Švica, Portugalska in Grčija ga bodo še nekaj časa obdržale, Italija, Nizozemska in Madžarska imajo manj kot 51%, Velika Britanija in Španija pa sta ta podjetja v celoti privatizirali. Nekatere države omejujejo delež posameznih partnerjev v teh organizacijah ali pa jim poiščejo strateškega partnerja in tako do neke mere obdržijo pod nadzorom delež tujega kapitala.
V pogojih liberaliziranega telekomunikacijskega trga tudi pri nas ni razlogov, da bi Telekom Slovenije ostal v državni lasti. V nadaljevanju so navedena izhodišča za izvedbo njegove privatizacije, podrobnosti pa bo moral opredeliti izdelan program privatizacije. Tudi pri nas bi privatizacijo izvedli postopoma, najmanj v treh fazah.
Prvo fazo privatizacije bi izvedli v letih 1999 in 2000 tako, da bi država prodala svoj delež med 74% in 51%, eventualno pa bi bila izvedena dokapitalizacija, vendar tako, da bi država še obdržala večinski delež. Prodajo bi izvedli v svežnju na podlagi razpisa z namenom pridobitve solastnika z izkušnjami v telekomunikacijah in strateškega partnerja, ki bi v podjetje prinesel tehnološko in tržno znanje in tudi dodatni kapital ter tako okrepil konkurenčne sposobnosti podjetja. Za izbiro torej ne bo odločilna samo cena, temveč tudi druge ugodnosti, ki jih bodo ponudniki nudili kot pomoč pri nadaljnjem razvoju Telekoma Slovenije. V okviru študije o privatizaciji se preuči tudi možnost odprodaje dela delnic Mobitela, d.d. Za uspešno izvedbo privatizacije bo treba predhodno postaviti jasen telekomunikacijski regulativni okvir, ki bo omogočal neodvisni razvoj podjetja. Postopek privatizacije in potek transakcije bo določen na osnovi študije in ob sodelovanju svetovalne organizacije.
Sredstva iz prve faze privatizacije se namenijo tudi za vrnitev stroškov sovlaganja lokalnih skupnosti in posameznih investitorjev v javno telekomunikacijsko omrežje. Način in postopek bo določen s posebnim zakonom.
Na podlagi ocen in izkušenj prve faze privatizacije bi izvedli drugo fazo po letu 2003. Ob tem je potrebno proučiti ali bo država Slovenija ostala delničar in v kakšni višini. O prodaji preostalega državnega deleža v Telekomu, se bo odločilo, ko bodo ovrednoteni rezultati do tedaj izvršene privatizacije doma in po svetu.
8. VLAGANJA
Telekomunikacije so privlačna in rentabilna panoga, ki je v liberaliziranih in stabilnih okoljih sposobna sama skrbeti tudi za potrebna vlaganja. Tudi financiranje univerzalnih storitev, vključno z zagotavljanjem univerzalnih storitev na podeželju, je mogoče izvesti znotraj panoge. Pogoji za samofinanciranje telekomunikacij še niso izpolnjeni. Izpolnjeni bodo z realizacijo ukrepov in sprememb regulative, kot so podani v 5. poglavju. Program ne predvideva alternativnih rešitev. Možni alternativni rešitvi, kot sta financiranje iz državnega proračuna ali pa večje povečevanje sedanjih tarif, nista realni.
Ne glede na izpolnitev ali neizpolnitev teh pogojev bo treba podpirati razvoj določenih programov, npr. pospeševanje tehnično tehnološkega razvoja in raziskav, spodbujanje nekaterih pilotskih projektov s področja telekomunikacij in informacijske tehnike ter graditve hrbtenične infrastrukture, pospeševanje razvoja na določenih geografskih območjih itd. Poleg sredstev proračuna bo treba v ta namen proučiti možnost uporabe sredstev iz strukturnih fondov EU, kot sta npr. programa STAR in TELEMATIQUE.
Vlaganja po nekaterih vrstah omrežij:
Potrebna vlaganja v fiksno telefonsko omrežje za zgraditev dodatnih 800.000 telefonskih priključkov do leta 2015 z vso potrebno infrastrukturo pri ocenjeni vrednosti 224.000 tolarjev (1.400 USD) po priključku so 179,2 milijardi tolarjev (1,12 milijarde USD). Od tega je del vlaganj podrobneje naveden v nadaljevanju (Tabela 3).
Tabela 3 – Vlaganja v hrbtenično omrežno infrastrukturo do leta 2000
-----------------------------------------------------------------------------------
Zap. Vlaganja do leta 2000 v mio tolarjih
št. Omrežna infrastruktura 1998 1999 2000
-----------------------------------------------------------------------------------
1 Medkrajevno optično omrežje 63 250 250
2 Medkrajevno in mednarodno omrežje SDH 190 200 200
3 Povezave SX–SX, SX–IX, PSX–IX 80 25 25
4 Hrbtenična stikala ATM 290 200 200
5 Mednarodna centrala 300 – –
6 Usmerjalniki Telekoma za potrebe
ponudnikov internetskih storitev 50 50 50
7 Uvajanje IN omrežij 180 150 70
-----------------------------------------------------------------------------------
Vlaganja v mobilna omrežja, kjer bi v obdobju do leta 2015 priključili okrog 1,300.000 novih naročnikov, bodo znašala okrog 332,8 milijarde tolarjev (2,08 milijarde USD), če se računa, da je treba vložiti po naročniku okrog 256.000 tolarjev (1.600 USD).
Omrežja CaTV bodo zahtevala manjša vlaganja; za zgraditev okrog 500.000 priključkov tega omrežja bo potrebnih kakšnih 88 milijard tolarjev (550 milijonov USD) pri potrebnih vlaganjih 176.000 tolarjev po priključku.
V Sloveniji skoraj ni tujih vlagateljev v telekomunikacije, kar ima tudi negativne posledice. Večji delež tujega kapitala bi pozitivno deloval na razvoj ponudbe telekomunikacijskih storitev. Tudi pogoji za pristop k Evropski uniji in Svetovni trgovinski organizaciji (WTO) zahtevajo odpravo omejitev za tuji kapital. Kljub temu ni treba, da se Slovenija takoj na začetku liberalizacije popolnoma odpre tujemu kapitalu. Vlada bi morala biti pooblaščena (vsaj za določeno obdobje), da dá ali pa odreče soglasje za tuja vlaganja v fiksna in mobilna omrežja, pri čemer bo seveda upoštevala obveznosti iz sprejetih mednarodnih sporazumov, recipročnost in drugo.
9. SKLEPNE UGOTOVITVE
Dobro razvite telekomunikacije so predpogoj za učinkovito delovanje gospodarstva, javnega sektorja in uprave, povečanje konkurenčnosti gospodarstva, njegov nadaljnji razvoj ter vključevanje v mednarodne procese. Slovenija nima tradicije v telekomunikacijski politiki. Tudi zato je zavest o potrebnosti in pomembnosti telekomunikacij in informacijskih tehnik in tehnologij slabše razvita. Treba bo doseči premik v miselnosti in postaviti celotno panogo, skupaj z informacijskimi tehnikami in tehnologijami, na višjo prioritetno raven. Telekomunikacije so infrastruktura informacijskih tehnik in za prehod v informacijsko družbo je treba pospešiti njihov razvoj.
S sistemskimi ukrepi, ki zajemajo predvsem liberalizacijo, privatizacijo in izobraževanje za izbrane, razvojno naravnane projekte, je treba spodbujati hitrejši razvoj telekomunikacij, da bi se dosegla razvitost sektorja, ki bo blizu povprečni razvitosti članic EU (računane tudi sedanje kandidatke). Taka stopnja razvoja pomeni, da bi imeli leta 2015 okrog 1,55 milijona naročnikov v fiksnem telekomunikacijskemu omrežju ali nekaj več kot 75 telefonskih priključkov na 100 prebivalcev. V mobilnih omrežjih bi imeli istega leta 1,450.000 priključkov.
Za realizacijo takih ciljev bo treba modernizirati fiksno omrežje in postaviti nova mobilna omrežja. Do konca leta 2000 je predvidena popolna digitizacija medkrajevnega fiksnega omrežja (vodi in centrale). Predvidena uporaba zmogljivejše terminalske opreme zahteva večjo širino prenosnega frekvenčnega pasu, kar pomeni v fiksnem omrežju polaganje optičnih kablov do naročnikov, pri mobilnih omrežjih pa vpeljavo nove generacije UMTS.
Dinamičnemu razvoju telekomunikacij je treba prilagoditi zakon o telekomunikacijah, spremeniti pristojnosti ministrstev, organizirati samostojni (neodvisni) regulativni organ za telekomunikacije. Liberalizacija in tudi zahteve mednarodnih sporazumov zahtevajo pregledno, stabilno in sodobno regulativo. Ustanovitev neodvisnega regulativnega organa je nujnost za nadaljnji razvoj telekomunikacij v liberaliziranem okolju, ker bodo potencialni investitorji le tako videli zadostno garancijo za stabilne odnose na telekomunikacijskem trgu. Pristojnosti za telekomunikacije naj bi bile združene v enem resorju (ali na kakšen drugačen način močneje povezane) skupaj s pristojnostmi za informacijsko tehniko in tehnologijo. Sprememba zakona o telekomunikacijah mora državnim organom dati dovolj pravnih podlag in vzvodov, da bodo lahko učinkovito urejali odnose pri uvajanju liberalizacije.
Pospešena liberalizacija bo imela večji pozitivni učinek kot morebitne finančne spodbude, kasnitev pri liberalizaciji pa pomeni zaostajanje v razvoju telekomunikacij in zmanjševanje konkurenčnosti Slovenije kot informacijske družbe. Liberalizacija je nujen in zahteven projekt, ki ga je treba izvajati postopno, državni organi pa morajo nadzorovati njegov potek in po potrebi posredovati.
Potrebna so velika vlaganja v telekomunikacije. Za 800.000 priključkov v fiksnem omrežju z ustrezno infrastrukturo so do leta 2015 potrebna sredstva ocenjena na 179,2 milijardi tolarjev (1,12 milijarde USD), za 1,300.000 priključkov v mobilnem omrežju pa na 332,8 milijarde tolarjev (2,08 milijarde USD). Telekomunikacije se v liberaliziranih (in privatiziranih) pogojih financirajo same in lahko ob primerni zakonski ureditvi same zagotovijo osnovne telekomunikacijske storitve vsem državljanom pod enakimi pogoji.
Program obravnava tudi socialni vidik telekomunikacij in s konceptom zagotavljanja univerzalnih storitev predvideva zadovoljevanje potreb na podeželskih in manj razvitih področjih ter oseb s posebnimi potrebami ali drugačnimi zmožnostmi. Po letu 2000 bo mogoče zagotoviti vsakemu, ki bo to želel, telefonski priključek po dostopni ceni, ne glede na lokacijo.
Slovenija ima precej kadrov, usposobljenih za operativne naloge, nima pa kadrov s kompleksnim znanjem, potrebnim za kreiranje politike, za sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, za mednarodno trženje storitev in agresivnejši nastop v izvozu. Slovenija nima strokovne ustanove (instituta, zavoda) za telekomunikacije, pa tudi obratovalci nimajo raziskovalno-razvojnih oddelkov. Organizirati bo treba dodatno izobraževanje tako v obliki podiplomskega študija kot v drugih oblikah in bolj vzpodbujati raziskovalno in razvojno delovanje. Za uspeh SII in tega programa je nujno dodatno izobraževanje ob uvajanju novih aplikacij in storitev. V tem smislu bo treba organizirati tudi izobraževanje za uvajanje celovitih rešitev informacijske infrastrukture, posebej še v mala in srednja podjetja ter kadrovsko okrepiti telekomunikacijski del državne uprave.
Dolgoročno gledano se državni kapital lahko umakne iz telekomunikacij. Privatizacijo je treba izvesti postopoma vsaj v treh fazah in to izkoristiti tudi za strateške povezave. Tujega kapitala je v slovenskih telekomunikacijah premalo, vendar je treba ta kapital vsaj v prvih fazah liberalizacije uvajati nadzorovano.
Telekomunikacijsko politiko in regulativne ukrepe je treba v večji meri naravnavati po meri uporabnikov. Proučiti bi morali možnost ustanovitve telekomunikacijskega sveta, da bi se prek njega kot posrednega člena povečal vpliv uporabnikov na kreiranje te politike.
SII je v tem programu obdelana le delno v povezavi s telekomunikacijskimi zadevami. Za to področje bo treba izdelati poseben program oziroma projekt v sodelovanju vseh pristojnih resornih organov.
Št. 326-08/94-3/24
Ljubljana, dne 29. februarja 2000.
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med. l. r.
Priloga 3: Gostota telefonskih priključkov na 100 prebivalcev po
občinah
-----------------------------------------------------------------
Občine Št. tf. priključkov Število Gostota tf.
in poslovne na dan 31. 12. 1997 prebivalcev priključkov
enote na 100 preb.
na dan
31. 12. 1997
-----------------------------------------------------------------
PE: Celje
Celje 20.694 49.776 41,57
Gornji Grad 605 2.670 22,66
Kozje 1.119 3.532 31,68
Laško 3.834 14.131 27,13
Ljubno 690 2.737 25,21
Luče 648 2.197 29,49
Mozirje 1.893 6.284 30,12
Nazarje 477 2.526 18,88
Podčetrtek 1.202 4.799 25,05
Rogaška Slatina 3.050 10.661 28,61
Rogatec 818 3.198 25,58
Slovenske Konjice 3.876 13.616 28,47
Šentjur pri Celju 4.885 19.263 25,36
Šmarje pri Jelšah 2.051 9.487 21,62
Šmartno ob Paki 875 2.827 30,95
Šoštanj 2.037 8.166 24,94
Štore 1.247 4.164 29,95
Velenje 11.587 34.253 33,83
Vitanje 534 2.428 21,99
Vojnik 2.672 9.767 27,36
Zreče 1.787 6.243 28,62
Žalec 11.501 38.820 29,63
-----------------------------------------------------------------
Skupaj: 78.082 251.545 31,04
-----------------------------------------------------------------
PE: Koper
Divača 1.393 3.767 36,98
Ilirska Bistrica 5.249 14.467 36,28
Izola 6.204 14.111 43,97
Komen 1.390 3.671 37,86
Koper 22.488 46.777 48,07
Kozina 1.508 4.039 37,34
Piran 8.410 17.375 48,40
Pivka 1.938 5.899 32,85
Postojna 5.835 13.635 42,79
Sežana 5.132 11.605 44,22
-----------------------------------------------------------------
Skupaj: 59.547 135.346 44,00
-----------------------------------------------------------------
PE: Kranj
Kranj 21.686 51.859 41,82
Šenčur 2.049 6.709 30,54
Preddvor 1.227 3.561 34,46
Naklo 1.203 3.863 31,14
Cerklje 1.828 5.979 30,57
Tržič 4.802 15.105 31,79
Jesenice 8.752 25.620 34,16
Kranjska Gora 2.381 6.310 37,73
Radovljica 6.778 19.244 35,22
Bled 4.362 11.113 39,25
Bohinj 1.881 5.236 35,92
Škofja Loka 7.523 21.085 35,68
Gorenja vas 2.072 7.157 28,95
Železniki 1.762 6.592 26,73
Žiri 1.466 4.731 30,99
-----------------------------------------------------------------
Skupaj: 69.772 194.164 35,93
-----------------------------------------------------------------
PE: Ljubljana
Ljubljana 148.912 268.403 55,48
Borovnica 961 3.695 26,01
Brezovica 3.680 8.548 43,05
Cerknica 3.070 10.191 30,12
Dobre Polje 1.027 3.543 28,99
Dobrova, Horjul 2.400 8.727 27,50
Dol pri Ljubljani 845 3.990 21,18
Domžale 10.400 31.712 32,80
Grosuplje 4.350 14.526 29,95
Ig 1.845 4.865 37,92
Ivančna Gorica 3.750 12.739 29,44
Kamnik 9.350 29.545 31,65
Kočevje 5.700 17.318 32,91
Litija 5.300 18.803 28,19
Logatec 3.240 10.420 31,09
Loška dolina 1.351 5.300 25,49
Loški Potok 700 2.157 32,45
Lukovica 1.150 4.655 24,70
Medvode 4.700 13.334 35,25
Mengeš 2.200 6.622 33,22
Moravče 500 4.381 11,41
Osilnica 160 412 38,83
Ribnica 3.550 11.290 31,44
Škofljica 1.356 5.802 23,37
Velike Lašče 1.146 3.473 33,00
Vodice 1.100 3.658 30,07
Vrhnika 4.200 16.270 25,81
-----------------------------------------------------------------
Skupaj: 226.943 524.379 43,28
-----------------------------------------------------------------
PE: Maribor
Črna na Koroškem 1.056 3.832 27,56
Destrnik-Trnovska vas 961 5.087 18,89
Dornava 591 2.663 22,19
Dravograd 2.630 8.676 30,31
Duplek 1.448 5.992 24,17
Gorišnica 1.369 6.061 22,59
Juršinci 611 2.394 25,52
Kidričevo 1.889 6.736 28,04
Kungota 1.053 4.441 23,71
Lenart 4.615 17.704 26,07
Majšperk 1.084 5.572 19,45
Maribor 54.630 133.870 40,81
Mežica 1.210 4.108 29,45
Mislinja 1.070 4.522 23,66
Muta 1.014 3.756 27,00
Ormož 4.456 17.761 25,09
Pesnica 1.847 7.217 25,59
Podvelka-Ribnica 1.017 4.243 23,97
Ptuj 10.441 32.056 32,57
Rače-Fram 1.536 5.939 25,86
Radlje ob Dravi 1.755 6.245 28,10
Ravne-Prevalje 6.000 18.991 31,59
Ruše 4.300 15.558 27,64
Slovenj Gradec 5.547 16.804 33,01
Slovenska Bistrica 9.740 33.566 29,02
Starše 594 4.055 14,65
Šentilj 2.237 8.393 26,65
Videm 1.256 7.723 16,26
Vuzenica 725 2.882 25,16
Zavrč 255 1.436 17,76
-----------------------------------------------------------------
Skupaj: 126.937 398.283 31,87
-----------------------------------------------------------------
PE: Murska Sobota
Beltinci 2.100 8.500 24,71
Cankova-Tišina 1.363 6.629 20,56
Črenšovci 1.176 6.229 18,88
Gornja Radgona 3.663 13.348 27,44
Gornji Petrovci 623 2.741 22,73
Hodoš-Šalovci 553 2.606 21,22
Kobilje 150 662 22,66
Kuzma 996 4.728 21,07
Lendava 3.871 13.941 27,77
Ljutomer 4.863 18.612 26,13
Moravske Toplice 1.736 6.798 25,54
Murska Sobota 7.750 20.972 36,95
Odranci 340 1.833 18,55
Puconci 1.529 6.778 22,56
Radenci 1.668 5.410 30,83
Rogašovci 765 3.992 19,16
Sveti Jurij 542 3.004 18,04
Turnišče 810 3.669 22,08
-----------------------------------------------------------------
Skupaj: 34.498 130.452 26,44
-----------------------------------------------------------------
PE: Nova Gorica
Nova Gorica 16.664 42.145 39,54
Brda 1.699 5.758 29,51
Miren in Kostanjevica 1.346 4.705 28,61
Kanal 1.928 6.610 29,17
Ajdovščina 5.427 16.672 32,55
Vipava 1.777 5.942 29,91
Idrija 4.165 12.555 33,17
Cerkno 1.340 4.592 29,18
Bovec 1.129 3.377 33,43
Kobarid 1.414 5.118 27,63
Tolmin 3.693 12.466 29,62
-----------------------------------------------------------------
Skupaj: 40.582 119.940 33,84
-----------------------------------------------------------------
PE: Novo mesto
Novo mesto 18.279 51.456 35,52
Šentjernej 1.827 6.912 26,43
Škocjan 753 2.824 26,66
Krško 9.323 29.507 31,60
Brežice 7.540 23.137 32,59
Sevnica 5.094 17.236 29,55
Črnomelj 4.084 14.129 28,91
Metlika 2.894 9.101 31,80
Semič 1.108 3.538 31,32
Trebnje 5.751 17.884 32,16
-----------------------------------------------------------------
Skupaj: 56.653 175.724 32,24
-----------------------------------------------------------------
PE: Trbovlje
Trbovlje 6.511 18.734 34,75
Hrastnik 3.087 10.979 28,12
Zagorje 4.791 17.030 28,13
Laško-Zidani most 244 921 26,49
Sevnica 288 1.375 20,95
Radeče 1.590 3.827 41,55
-----------------------------------------------------------------
Skupaj: 16.511 52.866 31,23
-----------------------------------------------------------------
Kratice:
V programu uporabljene kratice imajo naslednje pomene:
--------------------------------------------------------------------------------
Kratice Pomen/EN Pomen/SI
--------------------------------------------------------------------------------
ATM Asynchronous Transfer Mode asinhronski način prenosa;
asinhronski prenosni način
CaTV Cable TV kabelska televizija
CEN Comité Européen de Normalisation Evropski komite za
standardizacijo
CENELEC CEN Électronique CEN na področju elektronike
CEPT Conférence Européenne de Post et Konferenca evropskih uprav za
Télécommunications pošto in telekomunikacije
CS2 Capability Set 2 inteligentno omrežje z
osnovnim naborom storitev
DAB Digital Audio Broadcasting digitalna zvokovna (avdio)
radiodifuzija
DBV Digital Video Broadcasting digitalna slikovna (video)
radiodifuzija
ECTRA European Committee for Evropski komite za
Telecommunications Regulative Affairs telekomunikacijske regulativne
zadeve
EII European Information Infrastructure evropska informacijska
infrastruktura
ERC European Radiocommunications Evropski komite za
Committee radiokomunikacije
ERMES European Radio Messaging System Evropski radijski sporočilni
sistem
Enhanced Radio Messaging System izboljšani sistem za radijsko
sporočanje
(evropski sistem osebnega
klica)
ERO European Radiocommunications Office Evropski urad za
radiokomunikacije
ETO European Telecommunications Office Evropski urad za
telekomunikacije
ETSI European Telecommunication Standards Evropski inštitut za
Institute telekomunikacijske standarde
EU European Union Evropska unija
EURO-ISDN evropski ISDN
GATS General Agreement on Trade in Splošni sporazum o trgovini s
Services storitvami
GII Global Information Infrastructure globalna informacijska
infrastruktura
GSM Global Mobile System /svetovni/ globalni mobilni sistem
IN Intelligent Network inteligentno omrežje
ISDN Integrated Services Digital Network digitalno omrežje z
integriranimi storitvami
ISO International Standardization Mednarodna organizacija za
Organization standardizacijo
ITU International Telecommunication Union Mednarodna telekomunikacijska
zveza
ONP Open Network Provision zagotavljanje odprtosti
omrežij
S-PCS Satellite Personal Communications sistem osebnih komunikacij
System prek satelitov;
satelitski osebni
komunikacijski sistem
SDH Synchronous Digital Hierarchy sinhronska digitalna
hierarhija
SII Slovenian Information Infrastructure slovenska informacijska
infrastruktura
TETRA Terrestrial Trunked Radio prizemni snopovni radio
Trans-European Trunked Radio vseevropski prizemni snopovni
radio
TNM Telecommunications Network Management upravljanje
telekomunikacijskega omrežja
UMTS Universal Mobile Telecommunications univerzalni mobilni
System telekomunikacijski sistem
USO Universal Service Obligation obveznost zagotavljanja
univerzalnih storitev; osnovne
telekomunikacijske storitve
WTO World Trade Organization Svetovna trgovinska
organizacija
--------------------------------------------------------------------------------
