Na podlagi prvega odstavka 27. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96) izdaja Vlada Republike Slovenije
U R E D B O
o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic nevarnih odpadkov
1. člen
Ta uredba določa mejne vrednosti emisije snovi v zrak in ukrepe za zmanjševanje emisije snovi v zrak iz sežigalnic nevarnih odpadkov.
Za emisije snovi v zrak iz sežigalnic nevarnih odpadkov, ki niso urejena s to uredbo, se uporablja uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja (Uradni list RS, št. 73/94 in 68/96), za meritve emisije snovi v zrak, ki niso urejena s to uredbo, pa pravilnik o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja ter pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, št. 70/96).
2. člen
Pojmi imajo po tej uredbi naslednji pomen:
1. Nevarni odpadki so trdni ali tekoči odpadki, ki so nevarni odpadki po predpisu o ravnanju z odpadki.
2. Sežigalnica nevarnih odpadkov je naprava, ki se uporablja za sežiganje nevarnih odpadkov z oksidacijo, vključno s predhodno obdelavo kot tudi pirolizo ali vsakim drugim postopkom toplotne obdelave odpadkov, pri katerem se produkti obdelave naknadno sežgejo, z izkoriščanjem s sežiganjem odpadkov pridobljene toplote ali brez njega. Sežigalnica nevarnih odpadkov je tudi naprava, kjer se nevarni odpadki uporabljajo kot običajno ali dodatno gorivo v katerem koli industrijskem procesu. Sežigalnica nevarnih odpadkov (v nadaljnjem besedilu: sežigalnica) je celotna instalacija objektov in naprav za sprejemanje, skladiščenje in predhodno obdelavo odpadkov, naprave za sežig in njenih sistemov za oskrbo z odpadki, gorivom in zrakom, čistilnih naprav za odpadne pline in odpadne vode ter sistemov za nadzor, trajno spremljanje in registriranje pogojev sežiganja.
3. Sosežig nevarnih odpadkov je sežiganje nevarnih odpadkov, ko je sežigalnica naprava, ki primarno ni namenjena sežiganju nevarnih odpadkov in se ti odpadki uporabljajo kot običajno ali dodatno gorivo, delež toplote, pridobljene zaradi sosežiga teh odpadkov pa v nobenem trenutku obratovanja ne preseže 40% celotne zgorevalne toplote, nastale v napravi.
4. Dovoljenje za sežiganje je dovoljenje za odstranjevanje odpadkov iz predpisa o ravnanju z odpadki.
5. Zgorevalni plini so odpadni plini iz naprave za sežig odpadkov, ki so onesnaženi s snovmi v trdnem, tekočem ali plinastem stanju.
3. člen
Določbe te uredbe ne veljajo za naslednje nevarne odpadke:
– gorljive tekoče odpadke, vključno z odpadnimi olji, ki jih ureja predpis o ravnanju z odpadnimi olji, ki vsebujejo skupaj do 10 mg polikloriranih bifenilov (PCB) ali pentaklorfenolov (PCP) ali drugih polikloriranih aromatskih ogljikovodikov, če ne vsebujejo drugih nevarnih snovi, na podlagi katerih se skladno s predpisom o ravnanju z odpadki določajo nevarne lastnosti odpadkov, in če je njihova kurilna vrednost večja od 30 MJ/kg,
– gorljive tekoče odpadke, ki pri sežiganju ne povzročajo drugačne ali večje emisije snovi v zrak kot kurilno olje EL iz predpisa, ki določa kakovost tekočih goriv glede vsebnosti žvepla, svinca in benzena,
– nevarne odpadke, ki nastanejo pri raziskovanju in izkoriščanju nafte in plina na morju in se sežgejo na morju,
– komunalne odpadke, ki jih ureja predpis o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic komunalnih odpadkov in
– odpadno blato komunalnih čistilnih naprav, če ne vsebuje drugih nevarnih snovi, na podlagi katerih se skladno s predpisom o ravnanju z odpadki določajo nevarne lastnosti odpadkov.
4. člen
Določbe te uredbe ne veljajo za sežigalnice:
– klavničnih odpadkov in odpadnega materiala živalskega izvora,
– infektivnih bolnišničnih odpadkov, ki niso nevarni zaradi vsebnosti nevarnih snovi iz predpisa o ravnanju z odpadki in
– komunalnih odpadkov, kjer se sežigajo infektivni bolnišnični odpadki, kadar niso pomešani z drugimi odpadki, ki imajo nevarne lastnosti iz predpisa o ravnanju z odpadki.
5. člen
Mejne vrednosti koncentracije ogljikovega monoksida (CO) v zgorevalnih plinih sežigalnice so:
– 50 mg/m3 za dnevno povprečno vrednost,
– 150 mg/m3 za najmanj 95% vseh izmerjenih 10-minutnih povprečnih vrednosti ali 100 mg/m3 za vse izmerjene polurne povprečne vrednosti v katerem koli 24-urnem obdobju.
6. člen
Mejne dnevne povprečne vrednosti koncentracij prahu, organskih in anorganskih spojin v odpadnih plinih sežigalnice so:
skupni prah 10 mg/m3
organske spojine, izražene kot skupni
organski ogljik (TOC) 10 mg/m3
plinaste anorganske spojine klora, izražene
kot HCl 10 mg/m3
plinaste anorganske spojine fluora,
izražene kot HF 1 mg/m3
žveplov dioksid (SO(2)) 50 mg/m3.
7. člen
Mejne polurne povprečne vrednosti koncentracij prahu, organskih in anorganskih spojin v odpadnih plinih sežigalnice so:
A B
skupni prah 30 mg/m3 10 mg/m3
organske spojine, izražene
kot skupni organski ogljik (TOC) 20 mg/m3 10 mg/m3
plinaste anorganske spojine klora,
izražene kot HCl 60 mg/m3 10 mg/m3
plinaste anorganske spojine fluora,
izražene kot HF 4 mg/m3 2 mg/m3
žveplov dioksid (SO(2)) 200 mg/m3 50 mg/m3.
8. člen
Mejne povprečne vrednosti koncentracij v času vzorčenja najmanj 30 minut in največ 8 ur za težke kovine v odpadnih plinih sežigalnice so:
kadmij in njegove spojine, izražene kot Cd in
talij in njegove spojine, izražene kot Tl, skupaj 0,05 mg/m3
živo srebro in njegove spojine, izražene kot Hg 0,05 mg/m3
antimon in njegove spojine, izražene kot Sb,
arzen in njegove spojine, izražene kot As,
svinec in njegove spojine, izražene kot Pb,
krom in njegove spojine, izražene kot Cr,
kobalt in njegove spojine, izražene kot Co,
baker in njegove spojine, izražene kot Cu,
mangan in njegove spojine, izražene kot Mn,
nikelj in njegove spojine, izražene kot Ni,
vanadij in njegove spojine, izražene kot V in
kositer in njegove spojine, izražene kot Sn,
skupaj 0,5 mg/m3.
Mejne vrednosti iz prejšnjega odstavka se nanašajo tudi na pare in plinasto stanje težkih kovin in njihovih spojin.
9. člen
Mejna povprečna vrednost koncentracije v času vzorčenja najmanj 6 in največ 8 ur za poliklorirane dibenzodioksine (PCDD) in poliklorirane dibenzofurane (PCDF) (v nadaljnjem besedilu: dioksini in furani) v odpadnih plinih sežigalnice je 0,1 mg/m3.
Vrednost iz prejšnjega odstavka se izraža kot vsota koncentracij posameznih dioksinov in furanov, izračunana na način, določen v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe.
10. člen
Pri sosežigu nevarnih odpadkov veljajo določbe 5., 6., 7., 8. in prejšnjega člena te uredbe pod pogoji, določenimi v prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe (v nadaljnjem besedilu: priloga 2), le za tisti delež odpadnih plinov, ki nastane zaradi sežiga nevarnih odpadkov pri sosežigu.
Mejne vrednosti koncentracije ogljikovega monoksida, skupnega prahu, organskih spojin, plinastih anorganskih spojin klora in fluora, težkih kovin ter dioksinov in furanov v odpadnih plinih sežigalnice se v primeru sosežiga nevarnih odpadkov izračunajo na način, določen v prilogi 2.
11. člen
Za izračun koncentracije snovi sta določeni naslednji računski vsebnosti kisika:
– 11 volumenskih % v suhem odpadnem plinu in
– 3 volumenske % v suhem odpadnem plinu v primeru sežiganja odpadnih olj kot je določeno v predpisu, ki ureja ravnanje z odpadnimi olji.
V primeru, da se nevarni odpadki sežigajo v s kisikom obogateni atmosferi, lahko ministrstvo, pristojno za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), določi drugačno računsko vsebnost kisika od vsebnosti iz prejšnjega odstavka, če na podlagi podatkov o tehnični opremi in tehnoloških lastnostih naprave za sežig in poročila o prvih meritvah ali obratovalnem monitoringu ugotovi, da povprečne vrednosti vsebnosti kisika v zgorevalnih plinih sežigalnice presegajo vsebnost iz prejšnjega odstavka.
Pri sosežigu nevarnih odpadkov se računska vsebnost kisika izračuna po postopku, določenem v prilogi 2.
12. člen
Če ima sežigalnica vgrajeno čistilno napravo odpadnih plinov, se preračun na računsko vsebnost kisika upošteva le za čas, v katerem izmerjena vsebnost kisika v zgorevalnih plinih presega računsko vsebnost iz prejšnjega člena.
Izračun iz prejšnjega odstavka velja samo za koncentracije tistih snovi, katerim je čistilna naprava namenjena.
13. člen
Polurne povprečne vrednosti in 10-minutne povprečne vrednosti se izračunajo iz vrednosti koncentracij, izmerjenih v času, ko se odpadki sežigajo, ki vključuje čas zagona in zaustavitve sežiga.
Pri vrednotenju povprečnih vrednosti iz prejšnjega odstavka skladno s 14. členom te uredbe se od izmerjenih povprečnih vrednosti odšteje vrednost merilne negotovosti, določene v prilogi 3, ki je sestavni del te uredbe.
Dnevne povprečne vrednosti se izračunajo iz veljavnih povprečnih vrednosti, izračunanih na način iz prejšnjih odstavkov.
14. člen
Sežigalnica čezmerno obremenjuje okolje z emisijo snovi v zrak, če:
– najmanj ena od dnevnih povprečnih vrednosti presega mejno vrednost iz prve alinee 5. člena te uredbe in mejne vrednosti iz 6. člena te uredbe in najmanj ena od polurnih povprečnih vrednosti v obdobju koledarskega leta presega mejno vrednost iz stolpca A iz 7. člena te uredbe ali več kot 3% polurnih povprečnih vrednosti v obdobju koledarskega leta presega mejno vrednost iz stolpca B iz 7. člena te uredbe ali
– najmanj ena od povprečnih vrednosti v predpisanem času vzorčenja presega mejno vrednost iz 8. člena te uredbe ali
– več kot 5% 10-minutnih povprečnih vrednosti v obdobju 24 ur presega mejno vrednost iz druge alinee 5. člena te uredbe ali najmanj ena od polurnih povprečnih vrednosti presega mejno vrednost iz druge alinee 5. člena te uredbe.
Pri vrednotenju emisije snovi v zrak po določbah prejšnjega odstavka se povprečne vrednosti, ugotovljene v času, določenem na način iz 26. člena te uredbe, ne upoštevajo.
15. člen
Pri sežigu nevarnih odpadkov je treba ves čas sežiganja ne glede na obratovalne razmere zagotoviti, da se temperatura plina, ki nastane zaradi sežiga odpadkov, za zadnjim dovodom zraka za sežig na nadzorovan in homogen način poveča najmanj do 850 °C na notranji steni komore za sežig ob zagotovljenem zadrževalnem času plina v komori za sežig najmanj 2 sekundi in vsebnosti najmanj 6 volumenskih % kisika.
Če se sežigajo nevarni odpadki, ki vsebujejo več kot 1% halogeniranih organskih spojin, izraženih kot klor, je treba povišati temperaturo plina iz prejšnjega odstavka najmanj do 1100 °C.
Če so v sežigni peči samo tekoči nevarni odpadki ali mešanica plinastih snovi in prašnih delcev iz predhodne toplotne obdelave nevarnih odpadkov v pogojih primanjkljaja kisika in delež plinastih snovi prispeva več kot 50% celotne zgorevalne toplote, mora biti vsebnost kisika za zadnjim dovodom zraka za sežig najmanj 3 volumenskih %.
Določbe prejšnjih odstavkov ne veljajo za sosežig nevarnih odpadkov.
16. člen
Ministrstvo lahko dovoli drugačne obratovalne parametre od parametrov, določenih v prvem, drugem in tretjem odstavku prejšnjega člena, če na podlagi podatkov o tehnični opremi in tehnoloških lastnostih naprave za sežig in poročila o prvih meritvah ali obratovalnem monitoringu ugotovi, da mejne vrednosti iz 6., 7. in 8. člena te uredbe niso presežene in je emisija dioksinov in furanov nižja ali enaka kot bi bila ob obratovalnih parametrih iz prejšnjih odstavkov.
17. člen
Zgorevalne pline iz sežigalnice je dovoljeno izpuščati v zrak samo skozi odvodnik.
Določba prejšnjega odstavka ne velja za sosežig nevarnih odpadkov.
Višina odvodnika iz prvega odstavka tega člena mora zagotavljati, da se prepreči ali v največji možni meri zmanjša vpliv emisije snovi iz sežigalnice na kakovost zraka v okolici sežigalnice.
18. člen
Sežigalnica mora imeti enega ali več pomožnih gorilnikov, ki se avtomatsko vklopijo, kadar se temperatura zgorevalnega plina za zadnjim dovodom zraka za sežig zniža pod predpisano temperaturo iz 15. člena te uredbe.
Določba prejšnjega odstavka ne velja za sosežig nevarnih odpadkov.
Gorilnike iz prvega odstavka tega člena je treba uporabljati tudi za vzdrževanje predpisane temperature zgorevalnega plina iz 15. člena te uredbe ob zagonu in ustavitvi sežigalnice.
V času zagona in zaustavitve sežiga ali kadar se temperatura zgorevalnega plina zniža pod temperaturo iz 15. člena te uredbe, je v gorilnikih iz prvega odstavka tega člena prepovedano uporabljati gorivo, ki povzroča drugačne ali večje emisije kot kurilno olje EL iz predpisa, ki določa kakovost tekočih goriv glede vsebnosti žvepla, svinca in benzena, ali kot tekoči naftni ali zemeljski plin.
19. člen
Sežigalnica mora imeti sistem za doziranje odpadkov v napravo za sežig, ki mora avtomatično prekiniti doziranje odpadkov:
– pri zagonu sežigalnice, dokler ni dosežena temperatura zgorevalnega plina iz 15. člena te uredbe ali
– kadar je temperatura nižja od temperature zgorevalnega plina iz 15. člena te uredbe ali
– kadar je zaradi motenj v delovanju ali okvare čistilnih naprav presežena mejna vrednost za katero koli od snovi, ki se skladno s to uredbo trajno merijo.
Določba prejšnjega odstavka ne velja za sosežig nevarnih odpadkov.
20. člen
V okviru prvih meritev je treba poleg meritev koncentracije snovi, za katere so s to uredbo predpisane mejne vrednosti, preveriti tudi zadrževalni čas plinov v komori za sežig, temperaturo zgorevalnega plina za zadnjim dovodom zraka za sežig in vsebnost kisika v zgorevalnih plinih v pogojih najbolj neugodnih možnih obratovalnih razmer.
Ministrstvo lahko v primeru sosežiga nevarnih odpadkov zaradi preveritve skladnosti obratovanja sežigalnice z zahtevami 6., 7., 8. in 9. člena te uredbe za obdobje izvajanja prvih meritev določi večji delež toplote, ki nastane zaradi sosežiga.
21. člen
V okviru obratovalnega monitoringa je treba izvajati trajne meritve:
– koncentracij ogljikovega monoksida, skupnega prahu, organskih spojin (TOC), plinastih anorganskih spojin klora in fluora ter žveplovega dioksida v odpadnih plinih,
– temperature zgorevalnega plina za zadnjim dovodom zraka za sežig in
– koncentracije kisika, tlaka, temperature in vlage odpadnih plinov.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko trajne meritve plinastih anorganskih spojin fluora nadomestijo z občasnimi, če je s postopki obdelave za plinaste anorganske spojine klora zagotovljeno, da mejni vrednosti iz tretje alinee 6. člena te uredbe in tretje alinee 7. člena te uredbe nista preseženi.
Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena trajno merjenje vlage odpadnih plinov ni potrebno, če se uporablja suha metoda meritve.
22. člen
V okviru obratovalnega monitoringa je treba v prvih dvanajstih mesecih najmanj enkrat na dva meseca, kasneje pa najmanj dvakrat letno izvajati občasne meritve:
– koncentracij težkih kovin iz 8. člena te uredbe in
– koncentracij dioksinov ter furanov.
23. člen
Trajne meritve iz 21. člena te uredbe in občasne meritve iz prejšnjega člena je treba izvajati po programu obratovalnega monitoringa emisije snovi v zrak.
Program iz prejšnjega odstavka mora vsebovati:
– značilnosti sežigalnice, ki so pomembne za emisijo snovi v zrak,
– lastnosti odpadkov, ki se sežigajo, ki so pomembne za emisijo snovi v zrak,
– določitev snovi v zgorevalnih plinih in obratovalne parametre, ki so predmet trajnih in občasnih meritev,
– določitev merilnih mest,
– določitev metod vzorčenja in merjenja,
– pogostost občasnih meritev in število posameznih meritev v okviru občasnih meritev in
– čas vzorčenja in način vzorčenja v času izvajanja posamezne meritve v okviru občasne meritve.
Program monitoringa iz prvega odstavka tega člena izdela oseba, ki izpolnjuje pogoje, določene za izvajanje obratovalnega monitoringa v predpisu, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.
Program iz prvega odstavka tega člena je sestavni del vloge za dovoljenje za sežiganje.
24. člen
Če je z dovoljenjem za sežiganje dovoljeno sežigati le takšne nevarne odpadke, da povprečna vrednost koncentracije posamezne snovi, za katero je s to uredbo predpisana mejna vrednost, ne more presegati 10% te mejne vrednosti, meritev emisije te snovi v okviru prvih meritev in obratovalnega monitoringa ni treba izvajati.
Določbe prejšnjega odstavka ne veljajo za ogljikov monoksid.
25. člen
Upravljalec sežigalnice mora v primeru okvare sežigalnice omejiti ali ustaviti sežiganje odpadkov takoj ko je to mogoče, v primeru sosežiga nevarnih odpadkov pa je treba doziranje odpadkov v napravo za sežig vedno ustaviti.
Če upravljalec sežigalnice na podlagi meritev ugotovi, da sežigalnica čezmerno onesnažuje okolje z emisijo snovi vzrak, mora o tem takoj obvestiti inšpektorat, pristojen za varstvo okolja, in takoj prenehati z doziranjem odpadkov v napravo za sežig.
V primeru iz prejšnjega odstavka upravljalec sežigalnice lahko spet začne sežigati odpadke, ko to dovoli inšpektor, pristojen za varstvo okolja.
26. člen
Ministrstvo v dovoljenju za sežiganje določi tudi čas, v katerem sežigalnica ob tehnično neizogibnih ustavitvah ali motnjah v delovanju čistilnih naprav ali delovanju merilnih naprav lahko začasno čezmerno obremenjuje okolje z emisijo tistih snovi v zrak, ki jim je čistilna naprava namenjena.
27. člen
V obratovalnih pogojih iz prvega odstavka 25. člena te uredbe in iz prejšnjega člena lahko sežigalnica obratuje največ 4 ure neprekinjeno in skupno največ 60 ur v enem koledarskem letu, pri čemer:
– mejne vrednosti za ogljikov monoksid iz 5. člena te uredbe ne smejo biti presežene,
– polurna povprečna vrednost skupnega prahu ne sme presegati 150 mg/m3,
– mejne vrednosti za organske spojine iz 6. in 7. člena te uredbe ne smejo biti presežene in
– morajo biti izpolnjeni pogoji, predpisani za temperaturo zgorevalnega plina in vsebnost kisika v 15. členu te uredbe.
28. člen
Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravljajo inšpektorji, pristojni za varstvo okolja.
29. člen
Z denarno kaznijo najmanj 200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek gospodarska družba ali druga pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, če:
– ne zagotovi obratovalnih pogojev iz 15. člena te uredbe,
– ne uporablja gorilnikov iz 18. člena te uredbe,
– ne izvaja trajnih meritev iz 21. člena te uredbe,
– ne izvaja občasnih meritev iz 22. člena te uredbe ali
– ravna v nasprotju z določbami 25. člena te uredbe.
Z denarno kaznijo najmanj 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba gospodarske družbe ali druge pravne osebe.
30. člen
Povzročitelji obremenitve morajo obstoječo sežigalnico prilagoditi zahtevam te uredbe po prvem remontu ali obnovi ali rekonstrukciji kurišča ali toplotnih izmenjevalnikov ali najkasneje do 30. junija 2001.
31. člen
Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati uredba o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov in pri sosežigu odpadkov (Uradni list RS, št. 73/94).
32. člen
Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 356-04/2000-1
Ljubljana, dne 16. marca 2000.
Vlada Republike Slovenije
dr. Janez Drnovšek l. r.
Predsednik
PRILOGA 1
IZRAČUN EKVIVALENTOV ZA DIOKSINE IN FURANE
Za določitev vsote koncentracij posameznih dioksinov in furanov
se vsaka posamezna izmerjena masna koncentracija dioksinov in
furanov, navedenih v tabeli 1, pomnoži z ustreznim faktorjem
toksične ekvivalence, dobljeni rezultati pa se seštejejo.
Tabela 1
-----------------------------------------------------------------
Faktor
toksične
ekvivalence
-----------------------------------------------------------------
2,3,7,8 - Tetraklordibenzodioksin (TCDD) 1
-----------------------------------------------------------------
1,2,3,7,8 - Pentaklordibenzodioksin (PeCDD) 0.5
-----------------------------------------------------------------
1,2,3,4,7,8 - Heksaklordibenzodioksin (HxCDD) 0.1
-----------------------------------------------------------------
1,2,3,7,8,9 - Heksaklordibenzodioksin (HxCDD) 0.1
-----------------------------------------------------------------
1,2,3,6,7,8 - Heksaklordibenzodioksin (HxCDD) 0.1
-----------------------------------------------------------------
1,2,3,4,6,7,8 - Heptaklordibenzodioksin (HpCDD) 0.01
-----------------------------------------------------------------
- Oktaklordibenzodioksin (OCDD) 0.001
-----------------------------------------------------------------
2,3,7,8, - Tetraklordibenzofuran (TCDF) 0.1
-----------------------------------------------------------------
2,3,4,7,8 - Pentaklordibenzofuran (PeCDF) 0.5
-----------------------------------------------------------------
1,2,3,7,8 - Pentaklordibenzofuran (PeCDF) 0.05
-----------------------------------------------------------------
1,2,3,4,7,8 - Heksaklordibenzofuran (HxCDF) 0.1
-----------------------------------------------------------------
1,2,3,7,8,9 - Heksaklordibenzofuran (HxCDF) 0.1
-----------------------------------------------------------------
1,2,3,6,7,8 - Heksaklordibenzofuran (HxCDF) 0.1
-----------------------------------------------------------------
2,3,4,6,7,8 - Heksaklordibenzofuran (HxCDF) 0.1
-----------------------------------------------------------------
1,2,3,4,6,7,8, - Heptaklordibenzofuran (HpCDF) 0.01
-----------------------------------------------------------------
1,2,3,4,7,8,9 - Heptaklordibenzofuran (HpCDF) 0.01
-----------------------------------------------------------------
- Oktaklordibenzofuran (OCDF) 0.001
-----------------------------------------------------------------
PRILOGA 2
METODOLOGIJA IZRAČUNAVANJA MEJNIH VREDNOSTI IN RAČUNSKE
VSEBNOSTI KISIKA ZA SOSEŽIG NEVARNIH ODPADKOV
Mejna vrednost za posamezno snov in ogljikov monoksid v odpadnih
plinih, ki nastajajo zaradi sosežiga nevarnih odpadkov, se
izračuna po enačbi
MEV(SEŽ) x V(SEŽ) + MEV(PROC) x V(PROC)
MEV(SOSEŽ) = ------------------------------------------
V(SEŽ) + V(PROC)
kjer je:
V(SEŽ) - volumen odpadnega plina, ki nastane le iz sežiga
nevarnih odpadkov, določen na osnovi odpadka z najnižjo
kurilnostjo, za katere je izdano dovoljenje za sosežig,
izračunana pri normnih pogojih in računski vsebnosti kisika iz
11. člena te uredbe. V primeru, da je delež toplote, pridobljen
zaradi sežiga nevarnih odpadkov, manjši od 10 % celotne
zgorevalne toplote, nastale v napravi, se upošteva za določitev
VSEŽ količina odpadkov, ki bi ustrezala 10 % celotne zgorevalne
toplote;
MEV(SEŽ) - mejna vrednost, ki velja skladno s to uredbo za snov
v odpadnih plinih sežigalnice nevarnih odpadkov, kadar ne gre za
sosežig;
V(PROC) - volumen odpadnih plinov, ki nastajajo pri obratovanju
naprave zaradi zgorevanja običajnih goriv razen odpadkov,
izračunana pri normnih pogojih in računski vsebnosti kisika v
odpadnih plinih. Če za posamezno napravo računska vsebnost kisika
ni predpisana, se pri izračunu upošteva dejanska vsebnost kisika
v odpadnih plinih, ki pa niso razredčeni bolj kot je to
tehnološko neizogibno.
MEV(PROC) - mejna vrednost, ki velja skladno s predpisi za
emisijo posamezne snovi in ogljikov monoksid iz naprave v zrak
pri uporabi običajnih goriv razen odpadkov.
MEV(SOSEŽ) - mejna vrednost za sosežig nevarnih odpadkov.
Skupna računska vsebnost kisika v odpadnih plinih se tudi določi
na način iz prejšnjih odstavkov te priloge.
Izračun mejnih vrednosti za sosežig nevarnih odpadkov ne velja za
emisijo snovi in ogljikovega monoksida, ki niso posledica
neposrednega sežiga nevarnih odpadkov ali zgorevanja običajnih
goriv, kot je na primer emisija iz materialov za proizvodnjo ali
iz produktov, in za emisijo ogljikovega monoksida, ki nastaja
zaradi sežiga nevarnih odpadkov ali zgorevanja običajnih goriv,
če:
- so koncentracije ogljikovega monoksida v zgorevalnih plinih
večje od predpisanih zaradi tehnoloških zahtev in
- mejna vrednost za dioksine in furane iz 9. člena te uredbe ni
presežena.
PRILOGA 3
VREDNOST MERILNE NEGOTOVOSTI
Merilna negotovost merilnih rezultatov ne sme presegati
naslednjega odstotka vrednosti mejne vrednosti, in sicer za:
- ogljikov monoksid 10 %
- žveplov dioksid 20 %
- skupni prah 30 %
- skupni organski ogljik 30 %
- plinaste anorganske spojine klora 40 %.
