Na podlagi drugega odstavka 2. člena zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 42/94 – odločba US, 1/99 in 41/99) in 168. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 40/93, 80/94, 28/96, 26/97) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 29. marca 2000 sprejel

Temeljni pogoj za delovanje Slovenije kot socialne države je usklajen gospodarski in socialni razvoj.
Strategijo socialnega razvoja usmerja socialna politika kot sklop ciljev, ukrepov in drugih instrumentov, ki jih država razvija in uporablja z namenom, da bi posamezniki in skupine prebivalstva lahko zadovoljevali svoje osebne in skupne interese ter delovali kot polnopravni in enakopravni člani družbe in države.
Socialno politiko v ožjem smislu opredeljujejo ukrepi za zagotavljanje socialne varnosti posameznika. Socialno varnost določajo načela, pravila in dejavnosti, ki posamezniku omogočajo, da se vključi in ostane vključen v družbeno okolje in v njem aktivno deluje. Pri tem država zagotavlja materialne in socialne pravice, posameznik pa prispeva v obliki davkov in drugih obveznih dajatev.
Osnovna načela in izhodišča socialne varnosti v Sloveniji so:
– Posameznik si mora socialno varnost zase in za svojo družino načeloma zagotoviti sam. Naloga države je, da za to ustvari ustrezne pogoje.
– Država v okviru proračuna in celote javnofinančnih sredstev oblikuje državni socialni program, ki vsebuje denarne prejemke, storitve in ustrezno institucionalno mrežo.
– Proti znanim in predvidljivim tveganjem se organizira obvezno socialno zavarovanje. Država zagotavlja socialno varnost tistim posameznikom, ki si je ne morejo zagotoviti sami.
Ukrepe za zagotavljanje socialne varnosti, temelječe na navedenih izhodiščih, sprejema država na različnih področjih družbenega življenja.
Glavna podlaga socialne varnosti je splošni ekonomski položaj posameznika. Zato so temeljni ukrepi socialne politike usmerjeni v ustvarjanje potrebnih pogojev, ki bodo omogočali, da bodo posamezniki lahko socialno varnost sebi in svoji družini zagotavljali sami. To so zlasti ukrepi, s katerimi država zagotavlja regulativne mehanizme na področju zaposlovanja in dela, izobraževanja in štipendiranja, stanovanjske politike, družinske politike, zdravstvenega varstva, davčne politike in na drugih področjih, ki vplivajo na posameznikov socialni položaj. Vsi navedeni ukrepi temeljijo na izhodiščih aktivne socialne politike.
Področje socialnega varstva je eden od sklopov socialne varnosti in temelji na socialni pravičnosti, solidarnosti ter na načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik. Temeljno izhodišče ukrepov na področju socialnega varstva je zagotavljanje dostojanstva in enakih možnosti ter preprečevanje socialne izključenosti.
Socialno varstvo predstavlja sistem ukrepov, namenjenih preprečevanju in razreševanju socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, ki se zaradi različnih razlogov znajdejo v socialnih stiskah in težavah ali v rizičnih življenjskih situacijah. Zaradi tega ne morejo avtonomno sodelovati v družbenem okolju in so prikrajšani pri zadovoljevanju svojih socialnih potreb ter pri zagotavljanju temeljnih človekovih pravic. Njihov položaj in pravice urejajo zakoni.
Sistem storitev in dajatev, ki jih razvija in zagotavlja socialno varstvo, je namenjen posebnemu varstvu najbolj ranljivih skupin prebivalstva ter zagotavljanju pomoči pri preživetju tistim, ki so brez sredstev za preživljanje in trajno nezmožni za delo ali si ne morejo zagotoviti sredstev za preživljanje iz razlogov, na katere ne morejo vplivati.
Državni zbor Republike Slovenije z Nacionalnim programom socialnega varstva do leta 2005 (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program) določa:
– cilje in ukrepe, ki jih bo na tem področju socialne politike uveljavljala država do leta 2005, ter strategije za doseganje zastavljenih ciljev socialnega varstva za to razvojno obdobje,
– vrste in obseg storitev, ki bodo zagotavljane prebivalcem pod enakimi pogoji po načelih javne službe ter vrste in obseg drugih storitev, ki jih bo država spodbujala in sofinancirala iz proračunskih sredstev;
– socialnovarstvene dajatve, s katerimi bo zagotavljano preživljanje gmotno ogroženim posameznikom, družinam in posebnim skupinam prebivalstva,
– usmeritve za načrtovanje aktivnosti, s katerimi se na področju socialnega varstva srečujejo posamezni nosilci skrbi za blaginjo prebivalcev.
Nacionalni program temelji na doseženi ravni socialnega varstva prebivalstva, na ocenjenih gospodarskih in razvojnih možnostih države, opredeljenih v strategiji gospodarskega razvoja ter na že sprejetih razvojnih usmeritvah drugih področjih socialne politike, opredeljenih v Resoluciji o družinski politiki, Strategiji razvoja invalidskega varstva in v drugih dokumentih Državnega zbora Republike Slovenije, Vlade Republike Slovenije in priporočilih Varuha človekovih pravic.
Nacionalni program upošteva smernice in priporočila, ki jih določajo mednarodnopravni akti in sporazumi, zlasti:
1. Konvencije in splošne ter posebne deklaracije Organizacije združenih narodov (Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Konvencija o otrokovih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk idr.);
2. Listine, kodeksi, protokoli in priporočila Evropske unije in drugih evropskih asociacij (Evropska socialna listina, Evropski kodeks o socialni varnosti, Evropska listina o socialnem in zdravstvenem varstvu, Bela knjiga Evropske socialne politike, Komunikacija Komisije EU o modernizaciji in izboljševanju socialne varnosti v EU, Amsterdamska deklaracija o socialni kakovosti v Evropi idr.);
3. Konvencije Mednarodne organizacije dela (Konvencija št. 102 idr.);
4. Drugi mednarodni dokumenti in priporočila (Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov idr.).
Za področje socialnega varstva je v navedenih dokumentih pomembno izražena skupna volja in obveza držav, ki so jih sprejele, da:
– preprečujejo in odpravljajo revščino ter socialno izključenost oseb, ki si same ne morejo zagotoviti socialne varnosti z delom ali na druge aktivne načine, in drugih oseb v različnih socialnih stiskah,
– organizirajo programe skrbi za starejše osebe, katerih delež v strukturi prebivalstva se stalno veča,
– zagotavljajo pogoje za dostojanstvo in čimbolj neodvisen način življenja invalidov in drugih oseb, ki ne morejo same skrbeti zase,
– skrbijo za medgeneracijsko solidarnost,
– zagotavljajo enake možnosti obema spoloma.
Posamezni količinski kazalci, ki so v dokumentu prikazani v konkretnih številkah, so okvirni, saj predstavljajo oceno trenutnih potreb, in se bodo v času izvajanja nacionalnega programa prilagajali spremenjenim ali novim potrebam ter možnostim za njihovo uresničitev. Pogoji in finančne možnosti za uresničevanja nacionalnega programa bodo določene v okviru ukrepov ekonomske in socialne politike države za posamezno leto, z državnim proračunom. Dinamika izvajanja socialno varstvenih storitev in drugih nalog iz tega nacionalnega programa, ki bodo financirane ali sofinancirane iz javnih sredstev, bo natančneje določena s posebnim izvedbenim aktom, ki ga bo sprejel minister, pristojen za socialno varstvo, v soglasju s Strokovnim svetom za socialno varstvo.

Izhodišče pri določanju nacionalnih ciljev socialnega varstva je zagotavljanje kvalitete življenja posameznikov, družin in skupin prebivalstva zlasti na področjih življenjskega standarda in osebnostnega razvoja ter preprečevanje revščine in socialne izključenosti.
Pravice do storitev in dajatev socialnega varstva se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon in po načelih socialne pravičnosti.
Določitev ciljev in strategij za njihovo uresničevanje temelji na naslednjih dejstvih:
– število prejemnikov različnih denarnih prejemkov in drugih socialnih transferjev že dalj časa narašča,
– razmeroma visoka stopnja brezposelnosti povzroča, da znaten del prebivalstva v najbolj aktivnem življenjskem obdobju izgublja enake možnosti za polno socialno vključenost; zlasti je zaskrbljujoča brezposelnost iskalcev prve zaposlitve in dolgotrajno brezposelnih oseb;
– delež starejšega prebivalstva se hitro veča in bo že po letu 2000 pomembno vplival na programe zdravstva, pokojninskega in invalidskega varstva, socialnega varstva, pa tudi na razvoj odnosov v okviru družinskih skupnosti;
– povečuje se število otrok in mladostnikov, ki doživljajo nasilje in spolne zlorabe ali se soočajo s težavami v odraščanju;
– zaradi ekonomske negotovosti, pogojene predvsem s slabimi zaposlitvenimi in stanovanjskimi možnostmi, se pogoji za nastanek mlade družine kratkoročno ne izboljšujejo;
– število samomorov in samomorilnih poskusov je zaskrbljujoče in se ne zmanjšuje;
– invalidi in druge osebe s posebnimi potrebami, ne morejo enakovredno nastopati v družbenem procesu, ker jim niso vedno in povsod zagotovljeni pogoji, da bi lahko ustrezno izkoristili in razvili svoje sposobnosti;
– povečuje se delež tistih, ki imajo težave zaradi različnih odvisnosti;
– ženske na mnogih področjih nimajo enakih možnosti kot moški in se pogosteje znajdejo v revščini, zlasti tiste, ki same preživljajo svoje otroke;
– možnosti uporabnikov, da bi izbirali med različnimi oblikami pomoči, so še omejene.
Navedena dejstva pogojujejo rizične življenjske situacije, ki predstavljajo samostojne problemsko programske sklope, zlasti za naslednje skupine prebivalstva:
– materialno ogrožene osebe, ki si brez lastne krivde ne morejo zagotoviti sredstev za preživetje;
– otroke in mladoletnike s težavami pri odraščanju in prikrajšane za normalno družinsko življenje;
– mladostnike, ki po dokončanem šolanju ne najdejo ustrezne zaposlitve;
– zakonce in partnerje s težavami pri medsebojnih odnosih ali pri vzgoji otrok;
– starejše osebe, ki ne morejo skrbeti same zase;
– invalide, ki se zaradi prikrajšanosti ali motenj v telesnem in duševnem razvoju ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo ali ne morejo razviti vseh preostalih sposobnosti;
– osebe, ki imajo težave zaradi zasvojenosti,
– ženske in otroke, ki so ogroženi zaradi nasilja, zaradi revščine ali brezdomstva;
– druge socialno izključene skupine.
Do leta 2005 bodo ukrepi države usmerjeni zlasti k naslednjim socialno varstvenim ciljem:

Zagotoviti pogoje, ki bodo vsakomur omogočali socialno varnost in človeško dostojanstvo, pogoje, ki bodo prispevali k socialni pravičnosti, k razvijanju solidarnosti in upoštevanju različnosti ter druge pogoje, s katerimi se zagotavlja ugoden socialni položaj vseh prebivalcev in preprečujeta revščina ter socialna izključenost.

Posameznikom, družinam in skupinah prebivalstva, ki si ugodnega socialnega položaja ne morejo zagotoviti sami (z delom, s sistemom zavarovanj, z dohodki iz premoženja ali na druge načine), zagotoviti ne le pasivno socialno pomoč, ampak podporo za čim večjo samostojnost pri iskanju izhoda iz kriznih situacij, ter razviti podlage za uveljavljanje načela lastne odgovornosti.

Zagotoviti strokovno podporo in pomoč pri preprečevanju in razreševanju socialnih stisk vsem, ki se znajdejo v rizičnih življenjskih situacijah in tistim, ki zaradi različnih razlogov niso sposobni za samostojno življenje in delo ali ne morejo uspešno delovati v svojem socialnem okolju, zagotoviti vpliv uporabnikov na izvajanje programov in storitev in jim nuditi možnost lastne izbire najustreznejše oblike pomoči.

Zagotoviti različnost programov in izvajalcev, možnosti za razvoj prostovoljnega dela, solidarnosti, dobrodelnosti in samopomoči, za uveljavitev nevladnega sektorja, zasebništva in uporabniških združenj ter jih povezati v enovit sistem socialnega varstva na nacionalni ravni.

Načrtno razvijati nove socialno varstvene programe, ki bodo omogočali odzivanje na spremembe socialnega položaja prebivalstva, uvajati nove metode dela in skrbeti za razvoj stroke.

Za doseganje zastavljenih ciljev se določajo naslednje strategije:
K 1. cilju: Izboljšanje kakovosti življenja
1. Možnosti za vzdrževanje in razvoj ugodnega socialnega položaja prebivalcev bo država zagotavljala zlasti tako, da bo skrbela za povezanost in za skladen razvoj vseh tistih razvojnih področij, ki pomembno vplivajo na socialni položaj prebivalstva. Trajna skrb bo namenjena usklajevanju programov in posameznih ukrepov na področjih dela in zaposlovanja, dohodkovne in davčne politike, vzgoje in izobraževanja, štipendijske politike, zdravstva in stanovanjskega gospodarstva ter posebnega varstva invalidov. Programi vseh navedenih področij morajo upoštevati tudi socialni položaj uporabnikov in predvideti posebne ukrepe za skupine, ki bi potrebovale drugačno obravnavo (subvencije, oprostitve itd).
Pri uresničevanju navedenega cilja bodo pomembne zlasti naslednje usmeritve:
1.1. Najpomembnejši element socialne varnosti aktivnega prebivalstva sta delo in ustrezna zaposlitev, zato je potrebno razvijati nove ukrepe aktivne politike zaposlovanja, ki bi nudili priložnost vsem iskalcem zaposlitve ter vzpodbujati delodajalce, da zaposlenim zagotovijo pogoje za varno delo ter prijazno delovno okolje.
1.2. Cena dela mora omogočiti zaposlenim, da pod normalnimi pogoji lahko dosežejo dohodek, ki jim zagotavlja socialno varnost, tistim, ki jih morajo preživljati pa dostojno preživetje.
1.3. Ukrepi na področju davčne politike morajo upoštevati socialne razlike in različne zmožnosti prebivalstva ter stimulirati razvoj neprofitnih dejavnosti, donatorstva in sponzoriranja socialno varstvenih programov.
1.4. Mladim ljudem, ki so vključeni v sisteme vzgoje in izobraževanja, je treba omogočiti enake možnosti za šolanje in za osebnostni razvoj, jim dati priložnost za vključitev v ustvarjalno življenje in jim pomagati pri tem vključevanju ter pri razvijanju načel solidarnosti in strpnosti.
1.5. Zdravje prebivalstva je odvisno od kvalitete življenja, zato se morajo programi zdravstvene preventive nujno prepletati in dopolnjevati z aktivnostmi drugih področij, ki spodbujajo zdrave načine življenja. Posebej je potrebno vzpostaviti tesnejše sodelovanje med socialnimi programi in programi, ki jih za posebne skupine prebivalstva izvajajo posamezne vrste bolnišnic, službe družinske medicine, zdravstvene nege in patronažne službe. Posebno pozornost bo treba posvetiti tudi zagotavljanju dolgotrajne nege, zlasti za starejše osebe in invalide.
1.6. Pogojev za bivanje ni mogoče zagotavljati zgolj po tržnih načelih, zato so nujni posebni programi za zagotavljanje bivalnih pogojev ter za subvencioniranje stroškov bivanja posebej ranljivim skupinam prebivalstva.
1.7. Invalidne osebe in druge osebe s posebnimi potrebami imajo pravico do posebnih obravnav, s katerimi se jim zagotavljajo pogoji za čim boljšo usposobitev za samostojno življenje ali njim primerno nego; posebej pa jim je treba zagotoviti pravice do enakovrednega sodelovanja v okolju ter jim omogočiti pogoje za življenje brez arhitekturnih in drugih komunikacijskih ovir.
1.8. Gmotno ogroženim osebam, ki nimajo dohodkov za preživetje, je treba zagotoviti preživetje s sistemom socialnih pomoči, na ravni, ki bo omogočala, da bo tudi v času prejemanja pomoči njihovo življenje dostojno, hkrati pa pomoč ne bo destimulativna za delo.
2. Kakovost življenja bomo razvijali preko razvojnih in preventivnih programov, ki bodo usmerjeni k usposabljanju ljudi za dobre medsebojne odnose, za medgeneracijsko sodelovanje in za uveljavljanje enakih možnosti obeh spolov.
3. Raziskovati bo treba družbene vzroke, ki povzročajo socialne stiske in težave, izdelati programe za njihovo obvladovanje ter preoblikovati in dopolniti dejavnosti socialnega varstva tako, da bo pomembnejši delež sredstev, programov in kadrov namenjen socialni preventivi.
K 2. cilju: Zagotavljanje aktivnih oblik varstva
1. Posameznim skupinam prebivalcev bo država omogočala vključevanje v posebne preventivne in druge programe socialno varstvenih storitev, s katerimi bo mogoče:
– usposabljati zlasti mlade ljudi za opravljanje vloge odgovornega starševstva ter za dobre medosebne odnose v družini;
– preprečevati različne vrste zasvojenosti in nasilja, zasvojenim in žrtvam nasilja pa nuditi organizirano pomoč pri premagovanju zapletenih socialnih stisk;
– pripravljati srednjo generacijo na lastno starost in pomagati starejšim ljudem ter njihovim družinam, da z različnimi oblikami pomoči in ob podpori skupin za samopomoč, omogočijo starejšim članom čim daljše in dostojno bivanje v dotedanjem okolju;
– omogočiti otrokom z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, v skladu z njihovimi sposobnostmi, enake možnosti vzgoje in izobraževanja;
– zagotoviti pogoje, ki bi omogočili odraslim osebam s posebnimi potrebami neodvisno in samostojno življenje ob pomoči družine, invalidskih organizacij, drugih nevladnih organizacij in državnih služb;
– razvijati solidarnost, dobrodelnost, samopomoč in prostovoljno delo ter občutek za drugačnost.
2. Pomoč v obliki storitev bo imela prednost pred denarnimi oblikami.
V ta namen bo potrebno zagotoviti možnosti, ki bodo omogočale prejemnikom denarnih pomoči, da se bodo vključevali zlasti v različne programe aktivne politike zaposlovanja in v druge programe, s katerimi se lahko izboljšajo njihove možnosti za prehod iz kroga pasivnih prejemnikov socialnih podpor, v krog tistih, ki bodo pridobili možnost, da si socialno varnost zagotovijo z delom in zaposlitvijo.
3. Prebivalcem, ki nimajo zagotovljenega minimalnega dohodka za preživetje in si ne morejo zagotoviti najnujnejših sredstev sami, iz razlogov na katere ne morejo vplivati, bo država zagotavljala preživetje na dostojni ravni s sistemom socialno varstvenih dajatev ter pri tem spodbujala upravičence, da se aktivno vključijo v razreševanje svojih težav in se zavedo lastne odgovornosti za svoj socialni položaj.
4. Vzpostaviti bo treba pregleden sistem vseh tistih socialnih prejemkov prebivalstva, ki določajo nivo socialne varnosti ter dopolniti postopke in merila tako, da bodo denarno pomoč prejemali dejansko socialno ogroženi upravičenci, ki si sami ne morejo zagotovitvi preživetja.
K 3. cilju: Razvoj strokovnih socialnih mrež pomoči
1. Vsem, ki zaradi različnih vzrokov ne morejo normalno funkcionirati v okviru primarnih socialnih mrež ali imajo zaradi starosti, invalidnosti, motenj v telesnem ali duševnem razvoju ali trajnih težav z duševnim zdravjem, omejene možnosti za delovanje v okolju, bo strokovno podporo in pomoč zagotavljal sistem strokovnih služb, dopolnjen z dejavnostmi nevladnih organizacij, civilnih združenj in posameznikov.
Socialne mreže različnih vrst se bodo razvijale tako, da bo zagotovljena čimbolj enakomerna pokritost potreb po celotni državi.
Država bo skrbela za dopolnjevanje in postopno preoblikovanje sprejemljivega dela obstoječih institucionalnih oblik pomoči v druge, ljudem prijaznejše oblike, za čim samostojnejše oblike življenja ter za večji vpliv uporabnikov storitev. Zlasti se bo zavzemala za to, da bodo izvajalci institucionalnega varstva dopolnili in razširili ponudbo svojih storitev, jih prilagodili posebnim potrebam uporabnikov, se dodatno odprli do okolja ter izvajali tudi izven institucionalne oblike varstva. Istočasno bo spodbujala in organizirala izvajanje novih oblik skrbi za posameznike in skupine tako, da bo v mrežo javne službe na podlagi koncesij vključevala različne izvajalce ter načrtno dograjevala mreže različnih storitev, ki sicer niso določene kot javna služba, jo pa dopolnjujejo in bogatijo.
2. Prebivalcem, ki se zaradi različnih razlogov pogosteje znajdejo v rizičnih življenjskih situacijah, bo država zagotavljala posebne programe socialno varstvenih storitev in sicer:
– vzgojno zanemarjenim in zlorabljenim otrokom bo zagotovljena učinkovita pomoč preko posebej usposobljenih strokovnih timov za krizne intervencije, z možnostjo takojšnje zaščite, če je ta nujno potrebna;
– družinam, ki same ne zmorejo zagotoviti ugodnih pogojev za normalno odraščanje svojih otrok, bo omogočena posebna psihosocialna in socialno pedagoška pomoč, z namenom, da se ohrani družinska skupnost in da se prepreči ločitev družinskih članov;
– zasvojenim, žrtvam nasilja in drugače trpinčenim osebam bo zagotovljena organizirana pomoč pri premagovanju zapletenih socialnih stisk in pomoč pri urejanju odnosov v okolju;
– invalidnim in drugim osebam, s posebnimi potrebami, ki se odločijo za življenje izven družine, bo omogočena samostojnost ob pomoči invalidskih organizacij in posebnih socialnih mrež;
– starejšim osebam, ki ne morejo same ali ob pomoči družine skrbeti za svojo oskrbo in nego, bo ponujena posebna organizirana pomoč v bivalnem okolju.
3. Vsem, ki bodo iskali strokovno pomoč, bo treba omogočiti večjo izbiro med različnimi storitvami, postopno razviti sistem individualiziranega financiranja ter razviti mehanizme, ki bodo zagotavljali večji vpliv uporabnikov na načrtovanje in na izvajanje storitev.
K 4. cilju: Vzpostavitev in razvoj pluralnosti
dejavnosti
Da bi država omogočila vzpostavitev enovitega sistema socialnega varstva, ki bo temeljil na pluralnosti programov in izvajalcev ter razvoj prostovoljnega dela, dobrodelnosti, samopomoči in donatorstva, bo skrbela za večjo neposredno finančno podporo in za spodbujanje razvoja nevladnih organizacij in zasebništva ter za uveljavitev dodatnih davčnih mehanizmov, ki bodo spodbujali nastajanje, razvoj in financiranje socialnih programov.
Preko podeljevanja koncesij in dovoljenj za delo ter preko stabilnejšega sofinanciranja programov bo omogočila razvoj nevladnega sektorja in zasebništva, kar bo skupaj z obstoječimi oblikami omogočilo pluralnost izvajanja storitev socialnega varstva.
Preko javnih natečajev bo podpirala nacionalne zveze in različna združenja ter druge izvajalce izven javne službe, ki svoje programe usmerjajo na rizične skupine prebivalcev in jih usposabljajo za samopomoč. Z njimi bo sklepala pogodbe o sofinanciranju programov in jim zagotavljala dolgoročnejše sodelovanje.
Država bo z vsakoletnim državnim proračunom določala delež, ki ga bo iz sredstev za socialno varstvo, namenjala za razvoj pluralnosti. Hkrati bo zagotovila, da bodo različni izvajalci povezani v enovit sistem socialnega varstva, ki bo uporabnikom omogočal informacije o vseh možnih oblikah pomoči in s tem možnost izbire. V ta namen bo vzpostavljen enoten informacijski sistem socialnega varstva na nacionalni ravni.
Na regijskih ali na medobčinskih ravneh bodo vlogo povezovalca sistema, spodbujevalca novih programov in posredovalca informacij v okviru javne službe, zagotavljali centri za socialno delo, kot javni socialno varstveni zavodi. Njihova naloga bo tudi strokovna podpora programom, ki jih bodo vzpostavljali in razvijali izvajalci nevladnih organizacij in zasebniki. Centri za socialno delo bodo postali stičišča različnih izvajalcev in usmerjevalci uporabnikov v različne programe pomoči.
V okoljih, v katerih ponudbe izvajalcev ali programov drugih izvajalcev, ne bodo nudile uporabnikom možnosti izbire, bodo izvajanje storitev organizirali centri za socialno delo v sodelovanju z lokalno skupnostjo in z uporabniki.
K 5. cilju: Oblikovanje novih pristopov
za obvladovanje socialnih stisk
1. Razvojna dinamika države, spremembe v načinu življenja, spreminjanje tradicionalnih vrednot in drugi vplivi okolja povzročajo vedno nove pojavne oblike socialnih stisk in težav posameznikom in skupinam prebivalstva. Da bi država in nosilne stroke socialnega varstva lahko uspešno delovale tudi v novih pogojih, bo potrebno:
– načrtno uvajati nove razvojne programe, zagotoviti njihovo spremljanje in ob ugodnih strokovnih ocenah poskrbeti za to, da postanejo del redne dejavnosti socialnega varstva, in sicer vsaj en nov razvojni program letno,
– določiti program prioritet pri uvajanju novih razvojnih programov za večletno obdobje, pri čemer naj bi imela prednost področja, ki predstavljajo socialno preventivo,
– dati večji poudarek primarnim in sekundarnim preventivnim programom ter pri njihovem koncipiranju in izvajanju zagotoviti povezovanje z drugimi ključnimi področji (šolstvo, zdravstvo, zaposlovanje itd).
2. Država bo skrbela za izobraževanje in redno strokovno izpopolnjevanje vseh izvajalcev, za vzpostavljanje raznih motivacijskih mehanizmov, ki omogočajo strokovni napredek, za spodbujanje in financiranje interdisciplinarnih študijskih programov, podpirala bo skupinsko delo strokovnjakov različnih poklicev ter koordinacijo med strokami. Tako bo mogoče razvijati nove oblike dela in skrbeti za inovativnost področja.
Država bo spodbujala tudi razvoj novih poklicev, ki se bodo vključevali v dejavnost socialnega varstva, saj gre pogosto za dela in opravila, ki se razlikujejo od drugih področij in jih ni mogoče oblikovati v okviru splošnih programov.
Posebno skrb bo država namenila tudi uveljavitvi in razvoju različnih oblik supervizije strokovnega dela.
Načrtovanje in razvijanje novih oblik dela je možno le na podlagi preglednega informacijskega sistema dejavnosti, ki vključuje vse izvajalce, z možnostjo povezav z informacijskimi sistemi drugih področij socialne politike.

Temeljne pravice državljanov in naloge države na področju socialnega varstva so določene z Ustavo RS. Večina pravic, tesno povezanih s področjem socialnega varstva, izhaja neposredno iz poglavja o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Med najpomembnejše sodijo:
– pravica do osebnega dostojanstva in varnosti;
– pravica invalidov do posebnih oblik varstva, usposabljanja in izobraževanja;
– pravica otrok do posebnega varstva in skrbi;
– pravica do socialne varnosti pod pogoji, določenimi z zakonom,
– pravica do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev.
1. V skladu z navedenimi ustavnimi načeli in usmeritvami mednarodnih aktov ter v skladu z veljavno zakonodajo bo država za izvajanje nalog na področju socialnega varstva zagotovila:
– organizirano spremljanje ravni socialne in gmotne varnosti prebivalstva (socialni monitoring in ustrezno odzivanje),
– racionalno organizirano in učinkovito mrežo javne službe s strokovno usposobljenimi kadri,
– sredstva za preživetje tistim posameznikom, družinam in posebnim skupinam prebivalstva, ki si minimalnega dohodka za preživetje ne morejo zagotoviti sami iz razlogov, na katere ne morejo vplivati,
– informacijski sistem, analitično in raziskovalno dejavnost ter podporne mreže za izvajalce dejavnosti,
– mehanizme za razvoj stroke in inovacij ter za učinkovit nadzor,
– finančne in druge vzpodbude za razvoj neprofitnih organizacij in volonterskega sektorja,
– povezovanje in koordiniranje dejavnosti različnih nosilcev v celovit nacionalni sistem socialnega varstva in za razvoj in strokovni dvig socialnovarstvene dejavnosti v celoti.
Posebno skrb bo država namenila izgradnji in oblikovanju sodobne socialnovarstvene zakonodaje, ki bo usmerjena v iskanje prijaznejših rešitev za upravičence, pa tudi v razvoj strok, ki delujejo na področju socialnega varstva.
2. Storitve javne službe in dajatve, ki jih zagotavlja država
Socialnovarstvene storitve, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav, zagotavljajo v Republiki Sloveniji država in občine. Storitve se izvajajo v okviru mreže javne službe v obsegu, ki je določen s tem programom z merili za določitev mreže javne službe.
Javna služba obsega:
– ukrepe in dejavnosti, s katerimi se preprečujejo socialne stiske in težave (socialna preventiva),
– storitve prve socialne pomoči,
– storitve osebne pomoči,
– storitve pomoči družini za dom,
– storitve pomoči družini na domu,
– institucionalno varstvo v zavodu, v drugi družini ali v drugi organizirani obliki,
– vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji.
Javno službo bodo izvajali:
– javni socialnovarstveni zavodi, ki jih ustanovijo država ali občine,
– nevladne organizacije, ki pridobijo koncesijo za opravljanje javne službe,
– druge pravne osebe in zasebniki, ki pridobijo koncesijo za opravljanje javne službe.
Socialnovarstvene dajatve, namenjene zagotavljanju sredstev za preživetje, zagotavlja država. Vrste dajatev in pogoji za njihovo prejemanje so določeni z zakonom. Aktivnosti za reševanje neugodnega socialnega položaja upravičenca in oblike pomoči, s katerimi se upravičencu zagotavljajo možnosti, da sam zagotovi socialno varnost sebi in svoji družini, imajo prednost pred dodeljevanjem socialnovarstvenih dajatev.
Država zagotavlja sredstva in druge pogoje za izvajanje javnih pooblastil, ki jih na podlagi zakonov izvajajo javni socialnovarstveni zavodi in Socialna zbornica Slovenije.
3. Druge socialnovarstvene storitve
Pomemben delež dejavnosti socialnega varstva predstavljajo storitve, ki jih kot izvirne programe razvijajo in izvajajo socialne službe na področjih zdravstva, vzgoje in izobraževanja, zaposlovanja in pravosodja ali naloge, ki jih opravljajo socialne službe v gospodarstvu ter programi nevladnih organizacij, združenj in zasebnikov.
Država si bo prizadevala, da bi storitve tudi omenjenih izvajalcev povezala v enovit sistem, ter spodbujala njihove nosilce, da bi jih lahko razvijali v okviru lastnih dejavnosti.

Ob upoštevanju gmotnih možnosti, regionalnih značilnosti, načela enakih pravic ter obsega dejavnosti na dan 31. 12. 1998, se za določitev mreže javne službe, ki jo zagotavlja država, določajo naslednji
A) količinski kriteriji:
1. Storitve socialne preventive, namenjene preprečevanju socialnih stisk in organizaciji samopomoči socialno ogroženih
NORMIRAN OBSEG:
– 1 strokovni delavec na vsakih 33.000 prebivalcev,
UČINEK:
– razvijanje in koordinacija različnih lokalnih in nacionalnih preventivnih programov za potencialno ogrožene posameznike in skupine, prilagojenih specifikam socialne problematike posameznih okolij,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 60 koordinatorjev oziroma vodij programov;
2. Storitve prve socialne pomoči
2.1. Prva socialna pomoč kot samostojna storitev, s katero pomagamo posamezniku ali družini pri prepoznavanju socialne stiske in pri iskanju uresničljivih oblik pomoči
NORMIRAN OBSEG:
– 1 strokovni delavec na vsakih 30.000 prebivalcev,
UČINEK:
– zagotovljena nujna strokovna pomoč vsakomur, ki se znajde v akutni socialni stiski,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 66 strokovnih delavcev;
2.2. Prva socialna pomoč kot krizni center za intervencije in kratkotrajne namestitve
NORMIRAN OBSEG:
– 1 strokovna skupina na vsakih 250.000 prebivalcev, strokovno skupino sestavljajo trije strokovni delavci, en laični delavec,
UČINEK:
– zagotovljena nepretrgana intervencijska obravnava v 8 kriznih centrih za ljudi, ki se nepričakovano znajdejo v akutni socialni stiski,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 32 strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev;
3. Storitve osebne pomoči
3.1. Osebna pomoč v obliki svetovanja, namenjena posameznikom in družinam s težavami v odnosih
NORMIRAN OBSEG:
– 1 strokovni delavec na vsakih 50.000 prebivalcev,
UČINEK:
– zagotovljeno svetovanje za osebe s težavami v odnosih,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 40 strokovnih delavcev;
3.2. Osebna pomoč v obliki urejanja, namenjena posameznikom s problemi zaradi vedenjskih težav ali zasvojenosti
NORMIRAN OBSEG:
– 1 strokovni delavec na vsakih 100.000 prebivalcev,
UČINEK:
– zagotovljena podpora pri urejanju oseb s težavami vedenja ali drugih posebnosti, ki ovirajo njihovo funkcioniranje v okolju,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 20 strokovnih delavcev ter strokovnih sodelavcev;
3.3. Osebna pomoč v obliki vodenja, namenjena posameznikom, ki so nesposobni za samostojno funkcioniranje v okolju
NORMIRAN OBSEG:
– 1 strokovni delavec na vsakih 100.000 prebivalcev,
UČINEK:
– zagotovljeno vodenje oseb, ki so začasno ali trajno nesposobne za samostojno življenje v bivalnem okolju,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 20 strokovnih delavcev izvaja in vodi storitve za vse upravičence;
4. Storitve pomoči družini za dom
4.1. Psihosocialna in socialnopedagoška pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani in pri skrbi za otroke
NORMIRAN OBSEG:
– 1 strokovni delavec na vsakih 8500 družin,
UČINEK:
– zagotovljena strokovna pomoč pri vzgoji, pri skrbi za mladoletne otroke in usposabljanje družine za vsakdanje življenje,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 65 strokovnih delavcev oziroma strokovnih sodelavcev;
4.2. Pomoč pri obravnavi primerov nasilja in zlorabe otrok
NORMIRAN OBSEG:
– 1 multiprofesionalni krizni tim na upravno enoto,
UČINEK:
– zagotovljena temeljita timska obravnava za vse ogrožene otroke, ki so doživeli nasilje ali spolno zlorabo,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 58 multiprofesionalnih kriznih timov, ki jih pri centrih za socialno delo sestavljajo strokovni delavci različnih resornih področij, brez novih zaposlitev;
4.3. Psihosocialna pomoč družini z odraslo osebo, z zmerno, težko ali najtežjo motnjo v duševnem ali s težko motnjo v telesnem razvoju, ki ni vključena v noben drugi program
NORMIRAN OBSEG:
– 1 strokovni tim na vsakih 80 družin s prizadeto osebo, strokovni tim sestavljata dva strokovna delavca,
UČINEK:
– vključenih 25% vseh odraslih oseb s statusom invalida po posebnem zakonu ali 790 upravičencev in njihovih družin,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– na novo vzpostavljenih 10 strokovnih timov oziroma 20 strokovnih delavcev ali strokovnih sodelavcev;
5. Storitve pomoči družini na domu, s katero se upravičencem nadomešča in odmika vstop v institucionalno varstvo
NORMIRAN OBSEG:
– 1 vodja storitve in 20 negovalk/cev na vsakih 100 upravičencev,
UČINEK:
– zagotovljena socialna oskrba na domu za 1,8% starejših oseb starih 65 in več let oziroma za 4.600 upravičencev, ter za 0,45% oziroma 400 drugih odraslih oseb, ki potrebujejo pomoč na domu zaradi invalidnosti ali hude bolezni,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 50 strokovnih delavcev – vodij storitev in 1000 negovalk/cev;
6. Storitve institucionalnega varstva otrok in mladostnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje, ki zaradi težav v odraščanju ali zaradi neugodnih pogojev ne morejo živeti pri starših
NORMIRAN OBSEG:
– ohranitev sedanjega števila rejniških družin, ki nudijo varstvo in vzgojo otrokom in mladoletnikom, za katere ne skrbijo starši,
UČINEK:
– organiziranje življenja za vse otroke in mladoletnike, stare do 18 let, ki nimajo pogojev za vzgojo in varstvo v lastni družini,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– usposobljenih in organiziranih 400 do 500 rejniških družin;
7. Storitve institucionalnega varstva otrok in mladostnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v razvoju, v zavodu, v dnevnem varstvu, v drugi družini ali v drugi organizirani obliki ter drugi programi, namenjeni razbremenitvi družine
NORMIRAN OBSEG:
– zagotovljenih 1000 mest, od tega 25% mest za otroke in mladostnike, stare od 7 do 18 let, ki živijo v družini in niso vključeni v noben program varstva in vodenja niti v programe usposabljanja in izobraževanja,
UČINEK:
– vključenih 45% vseh otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v razvoju,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 750 strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev ter laičnih delavcev, ki opravljajo socialnovarstvene storitve;
8. Storitve vodenja in varstva ter zaposlitve pod posebnimi pogoji
NORMIRAN OBSEG:
– vključenih 35% odraslih oseb s statusom invalida po zakonu o družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih,
UČINEK:
– zagotovljenih 2.500 mest v varstveno delovnih centrih,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 500 strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev ter laičnih delavcev, ki opravljajo socialnovarstvene storitve;
9. Storitve institucionalnega varstva starejših oseb
9.1. Organizirano varstvo v dnevnih centrih
NORMIRAN OBSEG:
– vključenih 0,12% starejših oseb, starih 65 in več let, ki potrebujejo dnevno organizirano varstvo,
UČINEK:
– zagotovljenih 300 mest,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 30 strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev ter laičnih delavcev, ki opravljajo socialnovarstvene storitve;
9.2. Varstvo in oskrba v domovih za starejše osebe
NORMIRAN OBSEG:
– vključenih 4,2 % prebivalcev, starih 65 let in več,
UČINEK:
– zagotovljenih 14.500 mest za celodnevno obravnavo ter vzpostavitev 100 mest za kratkotrajne namestitve,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 3.400 strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev ter laičnih delavcev, ki opravljajo socialnovarstvene storitve;
9.3. Varstvo in oskrba v varovanih stanovanjih za starejše osebe
NORMIRAN OBSEG:
– vključenih 0,20% starih 65 in več let,
UČINEK:
– zagotovljene storitve za 500 stanovalcev varovanih stanovanj,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 8 vodij storitve in 100 neposrednih izvajalcev;
10. Storitve institucionalnega varstva posebnih skupin odraslega prebivalstva
10.1. Institucionalno varstvo odraslih duševno bolnih in drugih oseb z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju
NORMIRANI OBSEG:
– vključenih 1,6 prebivalcev starih od 20 do 64 let, ki imajo dolgotrajnejše težave v duševnem zdravju,
UČINEK:
– zagotovljenih 1.200 mest, od tega 20% mest za različne oblike izveninstitucionalnega varstva in drugih oblik občasnih namestitev,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 360 strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev ter laičnih delavcev, ki opravljajo socialnovarstvene storitve;
10.2. Institucionalno varstvo oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ki so vključene v programe storitev varstvenodelovnih centrov in potrebujejo organizirano oskrbo in varstvo
NORMIRAN OBSEG:
– vključenih 35% vseh, ki so vključeni v programe varstvenodelovnih centrov pa potrebujejo nastanitev in oskrbo v zavodu, drugi družini ali v bivanjski skupnosti,
UČINEK:
– zagotovljenih 875 mest za celodnevno obravnavo,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 260 strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev ter laičnih delavcev, ki opravljajo socialnovarstvene storitve;
10.3. Institucionalno varstvo telesno invalidnih, poškodovanih ali dolgotrajno kronično bolnih odraslih oseb
NORMIRAN OBSEG:
– vključenih 0,02% prebivalcev starih od 20 do 60 let, ki zaradi telesne prizadetosti potrebujejo nastanitev in oskrbo v posebnem zavodu, v bivalni skupnosti ali v posebnih enotah drugih socialnovarstven zavodov,
UČINEK:
– zagotovljenih 225 mest,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 50 strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev ter laičnih delavcev, ki opravljajo socialnovarstvene storitve.
Število izvajalcev je v predlogu količinskih kriterijev prikazano pri storitvah, za katere so kadrovski normativi in standardi določeni s pravilnikom o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Kadrovski normativi, določeni z navedenim pravilnikom, se bodo tudi v bodoče prilagajali razvoju stroke in potrebam uporabnikov. Za storitve, za katere kadrovski normativi in strokovni standardi še niso določeni, je število izvajalcev okvirno, natančneje pa bo določeno na podlagi dopolnitev pravilnika po uveljavitvi nacionalnega programa.

B) organizacijski kriteriji:
Na nivoju lokalnih skupnosti se organizirajo naslednje socialnovarstvene storitve:
– osebna pomoč;
– pomoč družini na domu za starejše in invalidne osebe ter za kronično bolne otroke in za otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju.
Za območje upravne enote se organizirajo naslednje socialnovarstvene storitve:
– programi socialne preventive,
– prva socialna pomoč kot samostojna storitev,
– pomoč družini z invalidno osebo, ki ni vključena v druge obravnave,
– pomoč družini za dom v obliki psihosocialne in socialnopedagoške podpore,
– institucionalno varstvo starejših oseb,
– varstvo, vodenje in zaposlitev pod posebnimi pogoji.
Za območja več upravnih enot se organizirajo naslednje socialnovarstvene storitve:
– institucionalno varstvo za posebne skupine;
– institucionalno varstvo oseb, vključenih v storitve varstva, vodenja in zaposlitve pod posebnimi pogoji;
– varstvo otrok in mladostnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje;
– prva socialna pomoč v obliki kriznega centra za intervence in kratkotrajne namestitve,
– druge oblike institucionalnega varstva otrok in mladostnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v razvoju.
Za območje države se organizirajo socialnovarstvene storitve:
– institucionalno varstvo otrok in mladostnikov z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju.
Ne glede na določila o količinskih kriterijih v točki A) se lahko za območje upravne enote storitve socialne preventive, prve socialne pomoči, osebne pomoči in pomoči za dom organizirajo tako, da je število izvajalcev za posamezno storitev prilagojeno značilnostim socialnovarstvene problematike območja, vendar tako, da skupno število izvajalcev na tem območju ustreza količinskim kriterijem.
C) kakovostni kriteriji:
Kakovost in obseg posamezne storitve določajo standardi in normativi, ki jih v skladu z zakonom in strokovnimi spoznanji določi minister, pristojen za socialno varstvo.

Javna pooblastila so naloge in programi, ki jih posamezni zakoni nalagajo organom socialnega varstva. Med najpomembnejše sodijo:
a) programi, strokovna opravila, ukrepi in odločitve, ki jih določa zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ali ratificirane mednarodne pogodbe;
b) programi, naloge in ukrepi, ki jih določajo kazenski zakon, zakon o kazenskem postopku ter zakon o izvrševanju kazenskih sankcij,
c) naloge, ki jih določajo posamezni zakoni na področju invalidskega varstva,
d) naloge, ki jih določajo zakoni na področju izobraževanja in usposabljanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami,
e) naloge, ki jih določajo zakoni na področju notranjih zadev, varstva tujcev ter na drugih pravnih področjih.
Dejavnost javnih pooblastil bo država organizirala v centrih za socialno delo, za vsako upravno enoto po merilu:
NORMIRAN OBSEG:
– 1 strokovni delavec na vsakih 5.000 prebivalcev,
UČINEK:
– zagotovljeno izvajanje nalog, ki jih centrom za socialno delo kot javno pooblastilo določajo veljavni predpisi,
ŠTEVILO IZVAJALCEV:
– 400 strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev, pooblaščenih za vodenje postopkov.
Glede na spreminjanje obsega javnih pooblastil, ki izhaja iz sprememb zakonodaje, bo na podlagi spremljanja obsega izvajanja javnih pooblastil, normirani obseg iz prejšnje točke prilagojen spremenjenemu obsegu dela izvajalcev.
Kakovost in obseg dejavnosti sta določena z zakonom.

Država ugotavlja, da poleg socialnovarstvenih storitev, ki jih določa zakon kot javno službo, predstavljajo pomemben delež celovitega sistema socialnega varstva tudi druge dejavnosti, ki zlasti dopolnjujejo javno službo ali pa ponujajo razne alternativne programe. Pogosto so nosilci teh dejavnosti civilna združenja, nevladne organizacije in zasebniki. Njihovi programi temeljijo na neprofitnih načelih, vključujejo oblike prostovoljnega dela in dobrodelnosti.
Država razglaša svoj interes za vzpostavitev in dograditev racionalne, dogovorjene in pregledne nacionalne mreže teh dejavnosti, zato bo spodbujala in sofinancirala njihove programe, izbor le-teh bo temeljil na javnih razpisih, učinke pa bodo spremljali evalvatorji.
Med programe, ki jih bo podpirala država na tem področju v naslednjem obdobju sodijo:
1. Mreža materinskih domov in zavetišč za ženske s skupno okvirno kapaciteto 250 mest.
2. Mreža stanovanjskih skupin s skupno okvirno kapaciteto 100 mest, mreža dnevnih centrov za redne ali občasne uporabnike ter mreža centrov za svetovanje in zagovorništvo za osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju.
3. Mreža ekip za svetovanje preko telefona otrokom, mladostnikom in drugim osebam v osebnih stiskah.
4. Mreža stanovanjskih skupin oziroma bivalnih skupnosti za neodvisno življenje invalidov, s skupno okvirno kapaciteto 100 mest in mreža drugih specializiranih programov za organizacijo in spodbujanje neodvisnega življenja invalidov.
5. Mreža nizkopražnih programov za uživalce drog, mreža centrov za svetovanje in socialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami, ki potrebujejo vsakodnevno obravnavo ter mreža terapevtskih skupnosti in drugih programov, ki omogočajo nastanitev, z okvirno kapaciteto 100 mest.
6. Mreža približno 900 medgeneracijskih in drugih skupin za samopomoč ter drugih programov, ki v bivalnem okolju skrbijo za zmanjševanje socialne izključenosti starih.
7. Mreža centrov s skupno okvirno kapaciteto 50 mest za kratkotrajno dnevno ali celodnevno obravnavo in oskrbo otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje.
8. Mreža specializiranih preventivnih programov, namenjenih otrokom s težavami v odraščanju ter otrokom in mladoletnikom, ki doživljajo nasilje ali spolne zlorabe ter družinam s težavami v medosebnih odnosih.
9. Mreža centrov za psihosocialno pomoč žrtvam nasilja.
10. Mreža sprejemališč in zavetišč za brezdomce, s skupno okvirno kapaciteto 150 mest.
Pri razvoju in oblikovanju mrež iz prejšnjega odstavka bo država upoštevala navedeni okvirni obseg posamezne mreže ter potrebe in možnosti razvoja v konkretnih okoljih.
Poleg sofinanciranja navedenih mrež, bo država vzpodbujala oblikovanje in nastanek novih mrež in programov ter zagotavljala ustrezne deleže pri zagotavljanju prostorskih in drugih pogojev za začetek njihovega delovanja.
Na navedenih področjih bo vpeljan sistem sofinanciranja programov za daljše časovno obdobje, ki bo omogočal stabilnost njihovega izvajanja. Na drugih področjih bodo programi izbrani na podlagi vsakoletnega javnega razpisa.
Prednost bodo imeli programi nacionalnega pomena, ki bodo imeli zagotovljene tudi druge vire financiranja in se bodo delno izvajali po načelih prostovoljnega opravljanja dejavnosti.

Med socialnovarstvenimi storitvami, ki jih določa zakon, ne sodita v okvir javne službe storitvi:
– socialni servis, ki je opredeljen kot pomoč pri hišnih in drugih opravilih v primeru otrokovega rojstva, bolezni, invalidnosti, starosti, v primeru nesreč ter v drugih primerih, ko je ta pomoč potrebna za vključitev osebe v vsakdanje življenje;
– pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih, ki obsega svetovanje in pomoč pri reševanju težav, ki jih imajo delavci v zvezi z delom v delovni sredini in ob prenehanju delovnega razmerja ter pomoč pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter otroškega in družinskega varstva.
Storitve socialnega servisa se izvajajo po načelih trga, obseg, vsebino in ceno storitve določita naročnik in izvajalec s pogodbo. Izvajalec mora izpolnjevati predpisane pogoje, dejavnost mora organizirati v skladu s standardi ter si pridobiti dovoljenje za delo.
Storitve pomoči delavcem organizirajo podjetja, zavodi in drugi delodajalci, ki določijo tudi merila in pogoje za njihovo izvajanje ter zagotovijo stroške izvajanja. Pogoji in merila za izvajanje obeh navedenih storitev niso predpisani z zakonom, vendar si bo država prizadevala, da se obe storitvi razvijeta in uveljavita kot komplementarni del sistema socialnega varstva.

Doseženi nivo socialnega varstva v Sloveniji bo mogoče ohranjati in razvijati le pod pogojem, da se v skrb za kvaliteto življenja vseh prebivalcev in za prijazne oblike dela vključijo vsi možni nosilci. Različnost v pristopih, raznovrstnost programov, individualizacija pravic, upoštevanje posameznika in druga načela sodobne socialne države, lahko dosežemo le s pluralizacijo področja. Pri tem sta najpomembnejši načeli komplementarnosti in povezanosti v enovit nacionalni sistem tako v organizacijskem kot programskem smislu. Da bi omogočili pogoje za dograditev tako oblikovanega nacionalnega sistema socialnega varstva bo potrebno spodbuditi še različne oblike solidarnosti, samopomoči, dobrodelnosti in prostovoljnega dela ter mehanizme, ki bodo omogočali razvoj zasebne iniciative in drugih organizacij civilne družbe.
To bo mogoče doseči:
– z razširitvijo možnosti različnih izvajalcev za vstop v sistem socialnega varstva, ki bi omogočile večjo različnost oblik pomoči,
– z decentralizacijo dejavnosti in alokacijo posameznih pristojnosti tako, da bo imela lokalna skupnost več možnosti za vplivanje na socialni položaj svojih prebivalcev,
– z rednim razpisovanjem koncesij za programe, ki se pojavijo na novo ali se še ne izvajajo, ter za področja storitev, kjer še ni dosežen normiran obseg po tem programu,
– z vzpostavitvijo sistema stabilnega financiranja oziroma sofinanciranja programov, ki pomenijo dopolnjevanje javne službe,
– s postopnim, načrtovanim in kontroliranim uvajanjem zasebnega dela in z vključevanjem nevladnih organizacij v izvajanje storitev,
– s sofinanciranjem zagonskih stroškov novih razvojnih in preventivnih programov,
– s prilagoditvijo storitev javnih zavodov različnim in novim potrebam uporabnikov z namenom, da se doseže večja učinkovitost, strokovnost in finančna racionalnost,
– z uvedbo sistema za spremljanje kakovosti.

Država bo s posebnimi ukrepi spodbujala in usmerjala razvoj socialnovarstvenih dejavnosti, tako, da bo omogočeno vsem občanom uveljavljanje socialnovarstvenih pravic pod približno enakimi pogoji in po enotnih izhodiščnih standardih. V ta namen bo:
– sofinancirala dodatne programe, ki lahko prispevajo k ponovni oživitvi socialno in demografsko ogroženih območij,
– sofinancirala dejavnosti, ki jih po zakonu zagotavlja občina,
– zagotavljala ugodnejše kadrovske normative za opravljanje posameznih socialnovarstvenih storitev, potrebnih zaradi posebnosti socialne patologije na posameznih območjih,
– priznavala morebitne dodatne stroške, ki so posledica posebnosti določenih območij.
Pri uresničevanju navedenih ukrepov bo država upoštevala demografske, razvojne in druge značilnosti posameznih območij, zlasti pa:
– delež brezposelnega prebivalstva,
– delež prebivalstva, starega nad 65 let,
– delež posebej ogroženih skupin prebivalstva,
– delež površine demografsko ogroženega območja,
– delež sredstev, ki jih namenja za socialne programe lokalna skupnost,
– narodni dohodek na prebivalca,
– število uporabnikov posameznih storitev.

Zastavljeni cilji nacionalnega programa ter predlagani načini in strategije za njihovo uresničevanje upoštevajo sedanje in napovedane razvojne možnosti države v obdobju do leta 2005. Ocene predlaganih učinkov, zlasti dograditev sodobnega, pluralnega, učinkovitega in ljudem prijaznega sistema socialnega varstva, izgradnja nacionalnih mrež socialnovarstvenih storitev in vzpostavitev nujne infrastrukture dejavnosti, kažejo, da se bo obseg letnih sredstev za socialno varstvo v bruto domačem proizvodu (BDP) povečal za približno 20%. Največji delež vseh sredstev za socialno varstvo predstavljajo stroški za neposredne denarne dajatve socialno ogroženim posameznikom in njihovim družinam ter stroški nadomestil za invalidnost za osebe, ki se ne morejo usposobiti za samostojno življenje. V skladu z usmeritvijo, da imajo vse aktivne oblike pomoči prednost pred denarnimi dajatvami, se sredstva za izvedbo socialnovarstvenega programa povečujejo zlasti zaradi večjega obsega storitev, ki naj bi bile zagotovljene upravičencem v okviru javne službe ali zunaj nje.
Trendi kažejo, da se bo posebej povečal obseg problemov in stroškov, ki so vezani na pričakovana demografska gibanja in staranje prebivalstva, določeno povečanje pa bo v začetnem obdobju tudi posledica nove usmeritve področja v socialno preventivo in v bolj aktivne oblike preprečevanja socialnih stisk, pri katerih bodo imele prednost socialnovarstvene storitve. V načrtovanem obdobju bodo povečana sredstva namenjena tudi dograjevanju nevladnega sektorja (tudi zasebnega dela) in novim programom, ki bodo v naslednjem obdobju razbremenili sredstva državnega proračuna.
Država si bo prizadevala racionalizirati stroške tudi s sistemom podeljevanja koncesij in z dovoljenji za delo brez udeležbe javnih sredstev. Posebna skrb bo namenjena spodbujanju samih uporabnikov, da se bodo odločali za individualno sprejemljive oblike pomoči. Vsekakor pa je pričakovati, da bi se lahko ob ustreznih davčnih mehanizmih hitreje razvijal tudi sistem donatorstva.

Da bi v naslednjem obdobju dosegli zastavljene nacionalne cilje, bo potrebno smiselno dograditi tudi nekatere zakone in podzakonske predpise. Prioritete bodo imeli naslednji problemski sklopi:
– ponovna proučitev in dograditev sistema storitev, ki predstavljajo javno službo na področju socialnega varstva,
– jasnejša razmejitev med nalogami, ki jih opravljajo centri za socialno delo kot socialnovarstvene storitve in med javnimi pooblastili ter uveljavitev možnosti, da centri za socialno delo sklepajo pogodbe in dogovore za izvajanje posameznih delov storitev z usposobljenimi podizvajalci,
– uvedba načela individualiziranega financiranja pravic, kadar je to racionalno,
– decentralizacija nekaterih dejavnosti na nižji nivo organizacije,
– deregulacija nekaterih sistemov organiziranja in vodenja dejavnosti, ki so pomembni za učinkovitejše poslovanje,
– uveljavitev načela individualne odgovornosti za posamezne stroške,
– institucionalizacija možnosti za večji vpliv uporabnikov na načrtovanje in izvajanje storitev,
– razširitev kroga strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev, ki neposredno izvajajo storitve,
– vzpostavitev socialne inšpekcije in evalvatorjev programov,
– dograjevanje sistema standardov in normativov storitev.

DRŽAVNI ZBOR:
– sprejme nacionalni program in spremembe veljavne zakonodaje,
– skrbi, da se v drugih področnih zakonih določijo ukrepi za preprečevanje socialnovarstvene problematike,
– spremlja uresničevanje dogovorjenih ciljev programa,
– določa letne prednostne naloge ob sprejemu proračuna države in drugih ukrepov ekonomske in socialne politike.
VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE:
– skrbi za izvajanje programa in sprejema ukrepe, potrebne za uresničitev ciljev,
– pripravlja in predlaga potrebne spremembe zakonodaje,
– usklajuje dejavnosti za vzpostavitev mreže javnih služb in skrbi za njihovo organiziranost,
– ustanavlja javne socialnovarstvene zavode in opravlja naloge ustanovitelja,
– zagotavlja financiranje dejavnosti in socialnovarstvenih dajatev iz proračuna Republike Slovenije,
– spodbuja razvoj nevladnega sektorja in sofinancira naloge skupnega programa,
– predpiše merila za oprostitev plačil storitev,
– skrbi za usklajevanje ukrepov, ki sodijo v pristojnost različnih ministrstev,
– poroča Državnemu zboru o uresničevanju programa.
MINISTRSTVO, PRISTOJNO ZA SOCIALNO
VARSTVO:
– vodi strokovne priprave in usklajuje predloge zakonskih sprememb,
– predpiše normative in standarde storitev po zakonu,
– izdaja izvršilne predpise v skladu z zakonom,
– ugotavlja izpolnjevanje pogojev za izvajanje javne službe,
– razpisuje javne natečaje za podelitev koncesij in sklepa pogodbe o koncesijah za storitve iz pristojnosti države,
– spremlja uresničevanje programa, odgovarja za stanje in za delo javnih izvajalcev,
– organizira in opravlja upravni in strokovni nadzor,
– razpisuje javne natečaje za financiranje oziroma sofinanciranje programov, ki dopolnjujejo mrežo javne službe in sklepa ustrezne pogodbe z izvajalci.
OBČINA:
– zagotavlja izvajanje storitev iz okvira javne službe, za katero je zadolžena z zakonom,
– razpisuje javne natečaje za podelitev koncesij in sklepa pogodbe o koncesijah za storitve iz svoje pristojnosti,
– zagotavlja sredstva za plačila oskrbnih stroškov v socialnovarstvenih zavodih za starejše in invalidne osebe, ki so deloma ali v celoti oproščeni plačil po posebnih merilih,
– pospešuje in organizira dejavnosti in programe socialnega varstva po zakonu o lokalni samoupravi.
STROKOVNI SVET SOCIALNEGA VARSTVA:
– spremlja politiko in razvoj dejavnosti, daje pobude in mnenja ministru,
– daje soglasje k izvedbenemu aktu nacionalnega programa,
– spremlja potrebe na področju socialnega varstva in predlaga ukrepe,
– predlaga in spremlja programe znanstvenoraziskovalnih nalog.
SOCIALNA ZBORNICA:
– skrbi za povezanost, razvoj in strokovni dvig socialno-varstvene dejavnosti,
– izvaja javna pooblastila in druge naloge, določene z zakonom,
– skrbi za uresničevanje kodeksa etičnih načel izvajalcev nalog.
INŠTITUT ZA SOCIALNO VARSTVO:
– opravlja informacijske, analitične, strokovno-dokumentacijske in programske naloge,
– usklajuje in pospešuje temeljno, aplikativno in razvojno raziskovalno delo na področju socialnega varstva,
– spremlja razvoj dejavnosti in učinke sprejetih ukrepov ter pripravlja strokovne ocene in podlage za delovanje države na področju socialnega varstva.
VISOKOŠOLSKI IN RAZISKOVALNI ZAVODI:
– skrbijo za temeljno izobraževanje kadrov, ki izvajajo strokovne naloge in storitve,
– skrbijo za razvoj stroke in promocijo strokovnih in raziskovalnih dosežkov.
IZVAJALCI SOCIALNOVARSTVENIH STORITEV:
– opravljajo storitve, za katere so ustanovljeni,
– skrbijo za kakovost storitev in za napredek dejavnosti,
– centri za socialno delo bodo postali stičišča različnih izvajalcev in usmerjevalci uporabnikov v različne programe pomoči.
CIVILNA IN PROSTOVOLJSKA ZDRUŽENJA
TER UPORABNIŠKE ORGANIZACIJE:
– sodelujejo pri načrtovanju in izvajanju ukrepov ter organizirajo razne skupnostne akcije,
– spremljajo uresničevanje programa in opozarjajo na učinke ter predlagajo dopolnitve ali spremembe,
– dajejo pobude za uvajanje novih dejavnosti.

Ta nacionalni program začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.