Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Franca Sotlarja iz Ljubljane, na seji dne 9. marca 2000

V 4. členu sklepa o uvedbi krajevnega samoprispevka v Krajevni skupnosti Buče (Uradni list RS, št. 71/96) se razveljavi besedilo “ter tudi ostali lastniki zemljišč, vikendov na območju Krajevne skupnosti Buče” in šesta alinea, ki se glasi: “200 DEM letno v tolarski protivrednosti lastniki počitniških hišic, vikendov, vinskih kleti; tisti, ki nimajo stalnega prebivališča v Krajevni skupnosti Buče.”

1. Pobudnik navaja, da je njegova žena podedovala po starših pol hektarja kmetijskega zemljišča v Vrenskih gorcah, ki spadajo v Krajevno skupnost Buče (v nadaljevanju: KS Buče). Na tem zemljišču sta si zgradila hišo, v kateri prebivata le občasno, zlasti takrat, ko opravljata razna kmetijska dela in tako nadaljujeta tradicijo pokojnih staršev. Meni, da KS Buče ne more biti pristojna za izvajanje programa, določenega v 2. členu izpodbijanega sklepa, in da se njegovo izvajanje ne bi smelo financirati s samoprispevkom. Ker nima stalnega prebivališča v KS Buče, sprašuje, ali je referendum potekal zakonito. Meni, da je “vsa zadeva okoli referenduma potekala v ožjem krogu ljudi, ki že nekaj časa krojijo usodo krajanov.” Predlaga, naj ustavno sodišče oceni zakonitost izpodbijanega sklepa.
2. KS Buče pojasnjuje, da je bil v pripravljalnem postopku za razpis referenduma o uvedbi krajevnega samoprispevka sklican zbor krajanov, na katerega so bili na krajevno običajen način (s plakati v vseh zaselkih) vabljeni vsi zainteresirani krajani. Člani KS Buče so v svojem okolju seznanjali o samoprispevku krajane in tudi lastnike nepremičnin iz drugih krajev. Na glasovanje na referendumu pa lastnike nepremičnin, ki nimajo stalnega prebivališča v KS Buče in jih je le manjše število (36), niso vabili. Poudarja še, da so nekatere zavezance, ki nimajo prebivališča v KS Buče, na njihovo prošnjo zaradi slabega materialnega stanja oprostili plačevanja samoprispevka.

3. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje, določene v četrtem odstavku 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-365/96 z dne 4. 11. 1999 (Uradni list RS, št. 99/99) razveljavilo zakon o samoprispevku (Uradni list SRS, št. 35/85 p.b. – v nadaljevanju: ZSam) z odložnim rokom enega leta. To pomeni, da ZSam najdlje do poteka navedenega roka še velja. Zato je ustavno sodišče ocenilo skladnost izpodbijanega sklepa z njegovimi določbami, predvsem tistimi, ki urejajo obveznost plačevanja samoprispevka tistih oseb, ki nimajo stalnega prebivališča na območju, za katerega se uvaja samoprispevek.
5. Na podlagi prvega odstavka 9. člena ZSam je zavezanec za samoprispevek lahko le tisti občan, ki ima na območju, na katerem je uveden samoprispevek, stalno prebivališče. Izjema od pravila, da je zavezanec za samoprispevek lahko le občan s stalnim prebivališčem na referendumskem območju (to je na območju, na katerem lahko uveljavlja svojo pravico do glasovanja), je določena v tretjem in četrtem odstavku 9. člena ZSam. Na njuni podlagi se lahko zavežejo za samoprispevek tudi občani, ki nimajo stalnega prebivališča na referendumskem območju, če je samoprispevek namenjen za zgraditev objektov ali izvajanje del, s katerimi naj bi se izboljšali pogoji za uporabo nepremičnin občanov na določenem območju. Ti občani imajo pravico sodelovanja v pripravljalnem postopku in pravico “osebnega izjavljanja z referendumom ali podpisovanjem”. Ker podpisovanja kot oblike neposrednega odločanja zakon o referendumu in ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 15/94, 13/95 – odl. US, 38/96 in 43/96 – odl. US: ZRLI) ne pozna več, pride v poštev osebno izjavljanje na referendumu. Na podlagi 7. točke 7. člena ZSam bi vsak sklep o razpisu moral vsebovati “način sodelovanja v pripravljalnem postopku za razpis referenduma in način osebnega izjavljanja delavcev na začasnem delu v tujini ter zavezancev iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona”. Sklep o razpisu referenduma obravnavanega samoprispevka (Uradni list RS, št. 56/96) take določbe nima. V 10. členu celo izrecno določa, da imajo pravico glasovanja le tisti občani, ki so vpisani v splošni imenik s stalnim prebivališčem v KS Buče.
6. Ena od temeljnih značilnosti referenduma je, da volilci z glasovanjem sami odločajo o vprašanjih, ki jih neposredno prizadevajo. Če oseba, na katero se odločitev na referendumu nanaša, ni imela možnosti, da se izjavi in glasuje, je podana kršitev pravice glasovanja. Pravica glasovanja na referendumu uživa varstvo na podlagi 44. člena ustave, ki daje vsakemu državljanu pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. V obravnavani zadevi KS Buče tem osebam ni omogočila, da bi glasovali na referendumu. Zato je izpodbijani sklep v delu, v katerem zavezuje k plačevanju samoprispevka tudi osebe, ki niso imele možnosti glasovanja na referendumu, v nasprotju z ustavo in ga je ustavno sodišče v tem delu razveljavilo. Razveljavitev ima pravne učinke, določene v tretjem odstavku 45. člena ZUstS. Ustavno sodišče se ni odločilo za odpravo izpodbijanih določb, ker ni ugotovilo nastanka škodljivih posledic, ki bi jih bilo treba odpraviti, pobudnik pa odprave izpodbijanega sklepa tudi ni predlagal. Sredstva, ki se zbirajo s samoprispevkom, se uporabljajo za izvajanje programa, ki je lokalnega pomena, in bodo že vplačani zneski samoprispevka uporabljeni tudi v korist oseb, ki imajo na referendumskem območju nepremičnine.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.