Na podlagi 5. točke prvega odstavka 82. člena zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, 44/97, 87/97 in 13/98 – odl. US) je Državni zbor na seji dne 29. 2. 2000 sprejel

Splošni dolgoročni program razvoja in opremljanja Slovenske vojske (v nadaljevanju: program) daje temeljne usmeritve za organizacijski razvoj Slovenske vojske ter za funkcionalno oblikovanje in opremljanje njenih enot in zavodov za obdobje 1999–2010. Prav tako določa faze za doseganje ciljnega modela Slovenske vojske 2010.
Program izhaja iz naslednjih dokumentov: resolucije o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti (Uradni list RS, št. 71/93), nacionalne strategije Republike Slovenije za vstop v Nato, zakona o obrambi, osnov in izhodišč delovanja Vlade Republike Slovenije za članstvo v Natu, strategije vojaške obrambe Republike Slovenije in doktrine vojaške obrambe.
Pomen v programu uporabljenih kratic je naslednji:

BDP                                     bruto družbeni proizvod,
C4I                      poveljniško-štabni informacijski sistem
                               (command, control, communication,
                                        computer, intelligence),
NATO                         North Atlantic Treaty Organization,
OVSE            Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi,
OZN                              Organizacija združenih narodov,
PARP                                Planning and Review Process,
RKBO                        radiološko-biološko-kemična obramba,
ZEU                                       Zahodnoevropska unija.

Namen organiziranja in delovanja Slovenske vojske je odvračanje vojne, ohranjanje miru in hiter ter ustrezen odgovor na vse oblike vojaškega ogrožanja Republike Slovenije.
Temeljne naloge Slovenske vojske določa zakon o obrambi in so naslednje:
– izvajanje vojaškega usposabljanja za oborožen boj in druge oblike vojaške obrambe;
– zagotavljanje bojne pripravljenosti;
– izvajanje vojaške obrambe ob napadu na državo;
– sodelovanje pri zaščiti in reševanju ob naravnih in drugih nesrečah v skladu s svojo organizacijo in opremljenostjo;
– izvajanje obveznosti, ki jih je država sprejela v mednarodnih organizacijah.
Slovenska vojska v miru zagotavlja zahtevano stopnjo pripravljenosti za bojevanje. V kriznem obdobju preprečuje izbruh vojne, ob napadu na državo pa izvaja vojaško obrambo.
Kadar to narekujejo okoliščine, Slovenska vojska sodeluje tudi pri izvajanju ukrepov zaščite in reševanja, s katerimi se preprečujejo ali odpravljajo nevarnosti, ki grozijo prebivalstvu in dobrinam.
Vse pomembnejše postaja izvajanje obveznosti, ki jih je država sprejela v mednarodnih organizacijah, in še zlasti izvajanje obveznosti znotraj mednarodnih varnostnih organizacij ter izvajanje obveznosti iz mednarodnega vojaškega sodelovanja in povezovanja. Tako ima Slovenska vojska vse več obveznosti v zvezi z nalogami, ki izhajajo iz udeležbe Republike Slovenije v poglobljenem programu Partnerstvo za mir in iz PARP. Zaradi članstva Republike Slovenije v Evroatlantskem partnerskem svetu se pričakuje njen prispevek tudi v operacijah za podporo miru in pri izvajanju nalog v zvezi s humanitarno pomočjo.

Slovensko vojsko sestavljajo manevrske in prostorske sile: prve obsegajo eno tretjino vseh pripadnikov Slovenske vojske, druge pa dve tretjini.
Slovenska vojska je sestavljena iz rodov (pehote, artilerije, oklepnih enot, inženirstva, zvez, radiološko-kemično-biološke obrambe, vojaškega letalstva, zračne obrambe in pomorstva) ter ustreznih služb (tehnične službe, intendantske službe, sanitetne službe, prometne službe, službe informatike in prištabne službe).
Slovenska vojska ima mirnodobno in vojno sestavo. Mirnodobna sestava šteje od 8000 do 9500 pripadnikov, od tega okoli 4200 pripadnikov stalne sestave in od 4000 do 5500 vojakov na služenju vojaškega roka. Vojna sestava, ki vključuje tudi pripadnike mirnodobne sestave, šteje približno 67.000 pripadnikov, od katerih jih je 93,7% iz rezervne sestave in vojakov na služenju vojaškega roka ter 6,3% iz stalne sestave (častnikov, podčastnikov in poklicnih vojakov).

Manevrske sile so namenjene za bojevanje v vsakršnih razmerah in na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Najvišja vojaška enota manevrskih sil je brigada.
Manevrske sile so sestavljene iz:
– 1. brigade Slovenske vojske;
– šestih pehotnih brigad;
– gorske pehotne brigade;
– štirih artilerijskih bataljonov;
– štirih oklepnomehaniziranih bataljonov;
– letalske brigade;
– brigade zračne obrambe;
– protioklepnega diviziona;
– mornariškega diviziona in
– osmih padalskih vodov.
Navedene enote so delno popolnjene s stalno sestavo, za doseganje polne bojne sposobnosti pa se dodatno popolnjujejo s pripadniki rezervne sestave.
Manevrske sile sestavljajo enote, ki so bodisi pod neposrednim poveljstvom Generalštaba Slovenske vojske (ena brigada in pet bataljonov) bodisi pod neposrednim poveljstvom operativnih poveljstev Slovenske vojske (sedem pehotnih brigad s štirimi oklepnomehaniziranimi bataljoni z 90 tanki T-55 in M-84, štirimi artilerijskimi bataljoni s 70 orožji različnih kalibrov in en protioklepni divizion).
Operativno poveljstvo vojaškega letalstva in zračne obrambe ima v sestavi:
– 9. brigado zračne obrambe,
– 15. letalsko brigado in
– 16. bataljon za nadzor zračnega prostora.
V uporabi so naslednja zračna plovila: 12 šolskih letal PC-9, dve letali PC-6, deset letal za osnovno šolanje (zlin 242 in zlin 143), eno transportno letalo L 410 in 11 večnamenskih helikopterjev (bell-206 in bell-412).
Slovenska vojska ustanavlja bataljon poklicne sestave za mednarodno sodelovanje, ki bi ga bilo mogoče kot enoto z najvišjo stopnjo bojne pripravljenosti hitro uporabiti za izvajanje vojaške obrambe Republike Slovenije. Usposobljen naj bi bil tudi za operacije in vaje Partnerstva za mir. Bataljon za mednarodno sodelovanje naj bi bil v celoti popolnjen s stalno sestavo. Sedaj sta oblikovana poveljstvo bataljona in pretežni del ene pehotne čete.
Mornariški divizion ima eno hitro patruljno ladjo.
Prostorske sile, ki jih sestavljajo enote velikosti od oddelka do odreda četne sestave, so v sestavi vojaškoteritorialnih območij. Namenjene so predvsem za vojaški nadzor in obrambo območja. V sestavi vojaškoteritorialnih območij je:
– 15 odredov četne sestave;
– 74 jurišnih odredov vodne sestave;
– 22 protioklepnih odredov;
– 27 protidiverzantskih čet;
– 4 raketno-topniški divizioni zračne obrambe;
– 12 raketno-topniških baterij zračne obrambe;
– 27 diverzantskih vodov;
– 27 pionirskih vodov in
– 5 alpsko-izvidniških vodov.

Operativna sposobnost Slovenske vojske je predvsem odvisna od kadrovskih zmogljivosti, uporabnosti temeljnih oborožitvenih sistemov in opreme, zmožnosti za vzdrževanje zahtevnejše vojaške tehnike in streliva ter finančnih sredstev za usposabljanje in urjenje. Najbolj skrb vzbujajoči sta dve področji:
1. premajhna popolnjenost, neustrezna vojaškostrokovna usposobljenost dela sedanjih pripadnikov stalne sestave;
2. pomanjkanje nekaterih temeljnih sodobnih oborožitvenih sistemov in opreme.
Slovenska vojska kljub izvajanju temeljnih razvojnih programov še ni ustrezno opremljena za učinkovito izvajanje vseh z zakonom določenih nalog.
Slovenska vojska ohranja nekatere značilnosti Teritorialne obrambe, to se zlasti kaže v njeni kadrovski strukturi in tehničnih zmogljivostih, pa tudi v mobilizacijskem sistemu in sistemu logistične oskrbe. To pomeni, da Slovenska vojska ni popolnoma primerljiva z oboroženimi silami Sloveniji primerljivih zahodnih držav.
Mirnodobne pripravljene sile brez ustrezne ognjene podpore ne izpolnjujejo vseh zahtev, ki primerjalno veljajo za sile za hitro posredovanje. Brigade so brez ustrezne ognjene podpore in imajo minimalno manevrsko zmogljivost.
Zaloge streliva in rezervnih delov niso zadostne. Vzpostavljen sistem vzdrževanja bojne tehnike in streliva ni dovolj učinkovit, finančna vlaganja v ta segment pa so premajhna.

Izobraževanje za pridobitev stopnje izobrazbe pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske se organizira in izvaja praviloma v šolskih zavodih v Republiki Sloveniji. V skladu s pogodbami med Ministrstvom za obrambo in ustreznimi šolskimi zavodi se lahko del vojaškostrokovno usmerjenih vsebin izvaja kot izbirni del izobraževalnih programov. Za pridobitev ustrezne stopnje izobrazbe za delovno mesto se izobražuje okrog 800 častnikov in podčastnikov stalne sestave Slovenske vojske, v jezikovno izobraževanje pa se jih letno vključuje več kot 300.
Temeljno vojaškostrokovno izobraževanje za pridobitev čina se praviloma izvaja v ustreznih organizacijskih enotah Ministrstva za obrambo, v sodelovanju s strokovnimi institucijami v Republiki Sloveniji. Dopolnilno izobraževanje in usposabljanje se organizirata in izvajata v Republiki Sloveniji ali v tujini. Izobraževanje za pridobitev začetnega častniškega in podčastniškega čina poteka praviloma v Republiki Sloveniji.
Dopolnilno vojaškostrokovno izobraževanje za opravljanje najzahtevnejših vojaških dolžnosti v Slovenski vojski poteka v Republiki Sloveniji ali v tujini. Usposabljanje za ravnanje z novimi oborožitvenimi sistemi se organizira in izvaja v sodelovanju z njihovimi prodajalci oziroma proizvajalci.
Osrednja področja pri usposabljanju enot Slovenske vojske so:
– učinkovita izvedba mobilizacije;
– povečanje operativne sposobnosti;
– višja stopnja odzivnosti, premičnosti ter organiziranosti za bojevanje in
– učinkovita ognjena podpora.
Temeljna oblika usposabljanja in urjenja vojakov na služenju vojaškega roka je enoviti model usposabljanja. Tako se posameznik usposobi za njegovo vojaškoevidenčno dolžnost po štirih mesecih služenja vojaškega roka, enota ravni čete pa za njeno bojno uporabo po šestih mesecih usposabljanja in urjenja vojakov na služenju vojaškega roka.

Ob koncu stoletja se je Republika Slovenija znašla v spremenjenem mednarodnem okolju, v katerem se srečuje s kompleksnimi in z dinamičnimi izzivi ter nevarnostmi.
Verjetnost svetovne vojne, v kateri bi lahko bilo uporabljeno tudi jedrsko orožje, je sicer zelo majhna. Toda nevarnosti, ki se pojavljajo na globalni ravni, so zelo raznovrstne, medsebojno prepletene, večsmerne in s težnjo po širjenju ter poglabljanju. Globalne nevarnosti, ki bi lahko ogrozile nacionalno varnost Republike Slovenije, so predvsem destruktivno naravnano ekonomsko, kulturno, znanstveno, tehnološko, informacijsko in propagandno delovanje, etnična in verska nasprotja, mednarodni organizirani kriminal, nezakonito trgovanje z orožjem in s strateškimi materiali, preprodaja mamil in migracijska gibanja (begunci, ilegalci ...).
Primarna nevarnost na regionalni ravni je nestabilnost, ki izhaja iz gospodarskih, socialnih in političnih težav, etničnih nestrpnosti, izbruhov militantnega nacionalizma ter ozemeljskih sporov med državami v naši regiji. Takšne napetosti lahko ogrozijo varnost in ozemeljsko celovitost posameznih držav in tako posredno ali neposredno interese Republike Slovenije in njeno varnost. Možno preraščanje lokalnih nevarnosti in subregionalnih kriz med posameznimi državami in skupinami držav v regionalne konflikte je za Republiko Slovenijo pomembno varnostno vprašanje.
Republika Slovenija sodi med države, za katere so značilne: ekonomska, socialna in politična stabilnost, demokratična ureditev, pospešeno vključevanje v različne oblike mednarodnega sodelovanja in sposobnost, da samostojno ali z morebitnimi zavezniki brani svojo suverenost in ozemeljsko celovitost.
Na zunanjo varnost Republike Slovenije vplivajo predvsem mednarodne politične in varnostne razmere v njenem neposrednem in širšem okolju. Nadaljnji razvoj zunanjevarnostnega položaja Republike Slovenije je zelo odvisen od splošnega stanja odnosov v mednarodni skupnosti, še posebej od uspešnosti evroatlantskega povezovanja. Zato nevarnosti in groženj, ki lahko privedejo do nastanka lokalnih in subregionalnih konfliktov z nevarnostjo širjenja do mej Republike Slovenije, ne moremo povsem izključiti. Kljub temu sta se nevarnost odkrite agresije in verjetnost nenadnega napada na Republiko Slovenijo v zadnjih letih izrazito zmanjšali. Po uveljavitvi določil sporazumov o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi in sporazuma o krepitvi zaupanja in varnosti ob slovenskih mejah danes ni več takšnih vojaških potencialov, ki bi neposredno vojaško ogrožali Republiko Slovenijo. Temeljne vojaškovarnostne izzive za Republiko Slovenijo lahko povzroči predvsem poslabšanje odnosov s sosednjimi državami, če bi le-te spremenile svoje poglede na geopolitična razmerja v regiji. Nacionalnovarnostni izzivi, ki so lahko ozemeljskega, etničnega, gospodarskega, ekološkega in socialnega izvora ali posledica zastoja v evropskih integracijskih procesih, lahko dobijo tudi vojaško razsežnost, najverjetneje s časovno, teritorialno in z operativno omejenimi cilji.
Možne oblike vojaškega ogrožanja Republike Slovenije so:
– grožnja z vojaško silo brez posega na ozemlje Republike Slovenije;
– uporaba sil in sredstev za nekonvencionalno vojskovanje;
– udari z razdalje;
– agresija s teritorialno, časovno in z vojaško operativno omejenimi cilji in
– agresija z radikalnim ciljem ob širši destabilizaciji razmer v Evropi.

Reorganizacijsko dograjevanje in modernizacija sta stalnici, ki sta lastni vsaki profesionalno in strokovno orientirani in delujoči organizaciji, še posebej vojski. Pri tem se kot posebna in splošno veljavna zahteva uveljavlja predvsem zmanjševanje obsega oboroženih sil, ob uvajanju tehnološko zahtevnih in učinkovitih bojnih sistemov ter moderne in učinkovite organizacije.
Predvidene tendence razvoja oboroženih sil je mogoče opredeliti s temeljnimi značilnostmi, ki so:
– povečanje kakovosti kadra;
– povečan delež poklicne sestave;
– modernizacija;
– zmanjševanje obsega oboroženih sil;
– ekonomično ravnanje s proračunskimi sredstvi;
– povečanje operativne sposobnosti;
– vzpostavljanje takšne strukture sil, ki je usposobljena tudi za izvajanje operacij v podporo miru.

Cilj preoblikovanja in razvoja Slovenske vojske je vzpostaviti ustrezno veliko, sodobno opremljeno in oboroženo, učinkovito in strokovno vojsko, ki bo v znatnem obsegu popolnjena s poklicno sestavo. Preoblikovanje Slovenske vojske bo usmerjeno v zagotovitev njene sposobnosti za avtonomno delovanje in za sodelovanje v mednarodnih varnostnih povezavah ter v oblikovanje mednarodno primerljivih vojaških enot znotraj njenih glavnih obrambnih sil. Pri preoblikovanju bo treba upoštevati in ohranjati lastne izkušnje.
Zaradi zagotavljanja obrambne sposobnosti države in vzdrževanja pripravljenosti Slovenske vojske za bojevanje temelji program na zahtevi po usklajenem in postopnem preoblikovanju Slovenske vojske. Za dvig stopnje sposobnosti Slovenske vojske za bojevanje je treba ob postopnem zmanjševanju njenega obsega izboljševati njeno kadrovsko in tehnično kakovost.
Z dosedanjimi vlaganji v vojaško infrastrukturo in v temeljne razvojne programe se končuje prva faza zagotavljanja prostorskih in materialnih pogojev za delovanje Slovenske vojske.
Uvajanje poveljniško-štabnih informacijskih sistemov in vrhunskih tehnologij v obrambni sistem Republike Slovenije bo v prihodnje pomembno vplivalo na vodenje in poveljevanje v Slovenski vojski, na celoten obrambni potencial naše države ter na razvoj njene obrambne doktrine. Z razvojem poveljniško-štabnih informacijskih sistemov se bodo zagotavljali zbiranje, obdelava, distribuiranje in prenos podatkov o stanju in dejavnostih na kopnem, v zraku in na morju.

S preoblikovanjem Slovenske vojske se bo postopno zmanjševalo skupno število njenih pripadnikov, povečevala se bosta njena kakovost in učinkovitost. Postopno zmanjševanje števila vojakov na služenju vojaškega roka in intenzivno vojaškostrokovno usposabljanje ter urjenje bo zagotovilo večjo interoperabilnost.
Navedeni procesi bodo prednostno sproženi v tistih vojaških enotah, ki so določene za izpolnjevanje sprejetih mednarodnih obveznosti, pozneje pa v vsej Slovenski vojski.
Potek in dinamika preoblikovanja ter razvoja bosta močno odvisna od zagotavljanja potrebnih virov. Izvedba preoblikovanja in razvoja Slovenske vojske bo določena z načrtom preoblikovanja in razvoja Slovenske vojske, ki bo izdelan na podlagi programa.

Prednostne naloge preoblikovanja in razvoja Slovenske vojske so:
– vzpostavitev nove strukture poveljstev in preoblikovanje Generalštaba Slovenske vojske;
– sprememba obsega in strukture Slovenske vojske;
– oblikovanje in usposobitev dela sil za hitro posredovanje, ki bodo uporabne tudi za opravljanje zahtevnejših nalog, izhajajočih iz mednarodnih obveznosti, ki jih je ali jih še bo sprejela Republika Slovenija;
– povečanje učinkovitosti sistema logistike, predvsem pri zagotovitvi zmogljivosti enot Slovenske vojske bataljonske in brigadne ravni za avtonomno oskrbovanje;
– prilagoditev vojaške infrastrukture potrebam manevrskih sil Slovenske vojske;
– razvoj sistema C4I;
– povečanje učinkovitosti Slovenske vojske z opremljanjem s sodobnimi oborožitvenimi sistemi in opremo in posodabljanjem sedanjih oborožitvenih sistemov.

Slovenska vojska mora biti po preoblikovanju sposobna opravljati svoje naloge. Poleg tega je treba s preoblikovanjem Slovenske vojske zagotoviti, da bo le-ta:
– vojaškostrokovno kompetentna, ustrezno izurjena in primerno opremljena;
– usmerjena k doseganju rezultatov z optimalno porabo dodeljenih virov;
– cenjena zaradi profesionalnega opravljanja nalog;
– odzivna, inovativna, prilagodljiva in razvojno usmerjena;
– spoštovala in negovala vrednote slovenske družbe in lastne vrednotne usmeritve;
– skrbela za osebnostni in vojaškostrokovni razvoj svojih pripadnikov ter jim zagotavljala ustrezen socialnoekonomski status.
Pri preoblikovanju Slovenske vojske bodo upoštevana še naslednja izhodišča:
– vzpostavitev fleksibilne organizacijske strukture Slovenske vojske;
– zagotovitev sposobnosti Slovenske vojske, da reagira na širok spekter vojaškega ogrožanja Republike Slovenije;
– v primeru vojaškega ogrožanja ob obrambi države zagotovitev sposobnosti razmestitve enot in poveljstev Slovenske vojske za izvajanje obrambe;
– zagotovitev sposobnosti Slovenske vojske za uresničevanje sprejetih mednarodnih obveznosti;
– zagotovitev primerljivosti in interoperabilnosti enot ter poveljstev Slovenske vojske z vojskami držav članic Nata;
– zagotovitev učinkovite logistične oskrbe Slovenske vojske, primerljive in povezljive z vojskami držav članic Nata;
– zagotovitev logističnih elementov, ki bi podpirali zavezniške enote ob njihovi morebitni uporabi ali razmestitvi na slovenskem ozemlju;
– zagotovitev sposobnosti Slovenske vojske za pomoč pri zaščiti in reševanju ob naravnih in drugih nesrečah.

Glede na način popolnjevanja bo Slovenska vojska sestavljena iz treh ešalonov:
– A-ešalona (enote poklicne sestave);
– B-ešalona (enote z mirnodobnim jedrom) in
– R-ešalona (enote rezervne sestave).
A-ešalon bodo sestavljale enote poklicne sestave, ki bodo popolnjene najmanj 80-odstotno. Enote A-ešalona bodo glavne nosilke stalne bojne pripravljenosti Slovenske vojske in njene udeležbe v operacijah v podporo miru ter nosilke drugih dejavnosti znotraj mednarodnega vojaškega sodelovanja.
B-ešalon bodo sestavljale enote, ki bodo imele v miru poveljstvo in mirnodobno jedro z delom prištabnih enot. Mirnodobna jedra enot B-ešalona bodo v miru izvajala vojaškostrokovno usposabljanje vojakov na služenju vojaškega roka ter ukrepe stalne bojne pripravljenosti in priprave za naraščanje enot do polne bojne moči.
R-ešalon bodo sestavljale enote, ki bodo imele v miru samo razvojni del poveljstva.

Glede na namen bodo Slovensko vojsko sestavljale:
– sile za hitro posredovanje;
– glavne obrambne sile in
– dopolnilne obrambne sile.
Sile za hitro posredovanje in glavne obrambne sile, ki se bodo razlikovale glede na stopnjo trenutne pripravljenosti za bojevanje, bodo praviloma nastale s preoblikovanjem sedanje manevrske strukture Slovenske vojske. Predvidena sestava in poimenovanje bosta primerljiva z rešitvami v vojskah držav članic Nata.
Sile za hitro posredovanje bodo organizirane po modularnem načelu v večnamenske enote do brigadne ravni, ki bodo opremljene in usposobljene za delovanje na celotnem ozemlju Republike Slovenije, za sodelovanje v humanitarnih dejavnostih, operacijah v podporo miru ter za izpolnjevanje drugih vojaških mednarodnih obveznosti Republike Slovenije.
Glavne obrambne sile bodo tvorile najobsežnejši del Slovenske vojske. Opremljene in usposobljene bodo za izvajanje vseh oblik bojevanja na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Znotraj glavnih obrambnih sil se bo organiziralo in izvajalo usposabljanje vojakov na služenju vojaškega roka.
Struktura glavnih obrambnih sil bo prilagojena zahtevi po zagotavljanju bojne in logistične avtonomnosti na brigadni in bataljonski ravni, ki vojaškim enotam omogočata bodisi samostojno bojevanje bodisi podrejanje oziroma združevanje za določene naloge. Poleg tega bosta struktura glavnih obrambnih sil in njihova operativna sposobnost omogočali nadaljnje povečevanje deleža poklicne sestave.
Temelj strukture glavnih obrambnih sil bodo brigade kot združene taktične enote, ki bodo prilagojene zahtevam bojevanja na ozemlju Republike Slovenije, ter bataljoni bojne in logistične podpore. Brigade bodo organizirane in usposobljene tako, da bodo lahko sprejele v svojo sestavo tudi druge enote.
Struktura mirnodobnih enot glavnih obrambnih sil bo sicer izhajala iz njihove vojne organiziranosti in bo zagotavljala avtonomnost njihovega mirnodobnega dela, učinkovito usposabljanje vojakov na služenju vojaškega roka ter ustrezno razpoložljivost sil.
Dopolnilne obrambne sile bodo namenjene predvsem za bojni nadzor ozemlja, zavarovanje objektov posebnega pomena, oviranje, pripravo ozemlja za bojevanje ter za oskrbo bojevanja. Te sile bodo organizirane po teritorialnem načelu. Dopolnilne obrambne sile bodo organizirane v taktične enote praviloma do ravni okrepljenega bataljona-polka, njihova struktura bo prilagojena nalogam v območju odgovornosti.

Slovensko vojsko bodo sestavljali Generalštab kot organ v sestavi Ministrstva za obrambo, operativna poveljstva, vojaškoteritorialna poveljstva ter samostojne enote in zavodi.
Generalštab Slovenske vojske bo kot najvišji vojaškostrokovni organ v Republiki Sloveniji opravljal vojaškostrokovne naloge, ki se nanašajo na delovanje in razvoj Slovenske vojske v miru in vojni. Generalštab bo organ vodenja in poveljevanja v Slovenski vojski na strateški ravni. Podrejena mu bodo operativna poveljstva, poveljstvo enote za hitro posredovanje in poveljstva samostojnih enot ter zavodov.
Nosilci vodenja in poveljevanja na operativni ravni bodo operativna poveljstva kot najvišja operativna in vojaškoteritorialna poveljstva na določenem območju. Operativno poveljstvo bo poveljevalo vsem enotam in vojaškoteritorialnim poveljstvom Slovenske vojske na svojem območju odgovornosti ter zagotavljalo usklajeno bojevanje združenih taktičnih enot, enot podpore glavnih obrambnih sil in enot vojaškoteritorialnih poveljstev. Usklajeno bojevanje taktičnih enot in enot bojne podpore bodo praviloma zagotavljala poveljstva brigad.
Operativna poveljstva bodo lahko z lastnimi brigadami in bataljoni bojne podpore oblikovala operativne skupine, ki bodo lahko v svojo sestavo sprejele tudi brigade oziroma enote bojne in logistične podpore iz drugih operativnih poveljstev. Organizacijska struktura operativnih skupin bo spremenljive sestave in se bo sposobna prilagoditi potrebam in zahtevam bojevanja na operativno-taktični smeri oziroma območju odgovornosti.
Enota obalne obrambe bo združena taktična enota, ki jo bodo sestavljale taktične enote mornarice in obalne obrambe, taktične bojne enote in enote bojne podpore ter enote dopolnilnih obrambnih sil na širšem obalnem območju. Poveljstvo enote obalne obrambe bo poveljevalo enotam za bojevanje na morju, enotam za neposredno obalno obrambo, enotam za obrambo kopenskih taktičnih smeri, enotam dopolnilnih obrambnih sil in logističnim enotam.
Operativno poveljstvo vojaškega letalstva in zračne obrambe bo vključevalo združeno-taktično enoto letalstva, združeno-taktično enoto zračne obrambe, enoto za nadzor zračnega prostora ter enote za logistično in drugo podporo. Območje odgovornosti tega operativnega poveljstva bo zračni prostor Republike Slovenije, njegove enote in infrastrukturni objekti pa bodo razporejeni na celotnem ozemlju države.
Vojaškoteritorialna poveljstva bodo odgovorna za delovanje dopolnilnih obrambnih sil ter enot bojne podpore in enot za logistično podporo.
Prostorska razporeditev obrambnih sil bo prilagojena predvsem obstoječi vojaški infrastrukturi.

Kot je razvidno iz tabele, v kateri sta predstavljena današnje številčno stanje Slovenske vojske in stanje, predvideno leta 2010, bo preoblikovanje Slovenske vojske z vidika njenega obsega usmerjeno v postopno zmanjšanje celotnega števila pripadnikov vseh struktur Slovenske vojske in s tem v spremembo razmerja med njeno stalno in rezervno sestavo.
Obseg sedanje prostorske strukture Slovenske vojske (v prihodnje dopolnilne obrambne sile) se bo postopoma bistveno zmanjšal, obseg sedanje manevrske strukture Slovenske vojske (v prihodnje sile za hitro posredovanje in glavne obrambne sile) se bo postopoma povečal.
Zmanjšanje števila vojakov na služenju vojaškega roka bo predvidoma posledica spremenjene številčnosti generacij vojaških obveznikov ter dopolnjenih meril pri napotitvi nabornikov na služenje vojaškega roka.
Sedanje razmerje med številčnostjo stalne in rezervne sestave Slovenske vojske je 1 : 15 v korist rezervne sestave, do leta 2010 pa je treba doseči bistveno ustreznejše razmerje v korist stalne sestave.
Predvidena struktura Slovenske vojske je naslednja:

---------------------------------------------------------------------------------
                                              Celotni obseg
---------------------------------------------------------------------------------
                                        Vrsta sil in njihov obseg
---------------------------------------------------------------------------------
                      Slovenske    Sile za hitro       Glavne         Dopolnilne
                        vojske     posredovanje     obrambne sile   obrambne sile
---------------------------------------------------------------------------------
                    1999    2010    1999  2010      1999    2010     1999    2010
stalna sestava     4.200   7.700     400   900     3.400   6.600      400     200
---------------------------------------------------------------------------------
rezervna sestava  62.500  39.300      –    950    22.100  24.300   40.400  14.050
---------------------------------------------------------------------------------
Skupaj            66.700  47.000     400  1850    25.500  30.900   40.800  14.250
---------------------------------------------------------------------------------

Pri oblikovanju kadrovske politike na vojaškoobrambnem področju je treba upoštevati:
– strateške cilje Republike Slovenije;
– vlogo in naloge Slovenske vojske;
– zagotavljanje kadrovske povezljivosti Slovenske vojske z mednarodnim okoljem;
– interese pripadnikov Slovenske vojske.
Kadrovska reorganizacija Slovenske vojske bo ob zmanjšanju celotnega števila njenih pripadnikov usmerjena predvsem v povečevanje obsega poklicne sestave, izboljšanje kadrovske popolnitve enot in poveljstev Slovenske vojske ter v učinkovitejše pridobivanje in šolanje kadrov. Zaradi notranjega prestrukturiranja Slovenske vojske bo določeno novo razmerje med številom častnikov, podčastnikov in vojakov, v duhu povečanja zastopanosti podčastnikov in vojakov specialistov v poklicni sestavi. S tem bo zagotovljena ustreznejša kadrovska struktura Slovenske vojske za ravnanje z zahtevnejšimi oborožitvenimi sistemi.
Zagotavljanje kadrov Slovenske vojske bo temeljilo na učinkovitejšem načrtovanju, pripravljanju, izvajanju, vodenju in nadzorovanju kadrovskih postopkov ter dejavnosti. To bo omogočilo vojaškostrokovni, poklicni in osebnostni razvoj vseh njenih pripadnikov.

Temeljne dejavnosti v prehodnem obdobju do konca leta 1998 so bile:
– vzpostavitev operativnih in vojaškoteritorialnih poveljstev ter preoblikovanje Generalštaba Slovenske vojske;
– v skladu s sprejetimi obveznostmi postopna zagotovitev obvladovanja in uvajanja ciljev interoperabilnosti v dogovorjenem obsegu oziroma v skladu s sprejetim PARP;
– zagotavljanje sil za sodelovanje v operacijah v podporo miru v skladu s sprejetimi izhodišči in sklepi Vlade Republike Slovenije;
– oblikovanje 1. brigade Slovenske vojske, ki bo postala temelj sil za hitro posredovanje;
– popolnitev 10. bataljona za mednarodno sodelovanje (kot dela sil za hitro posredovanje oziroma 1. brigade Slovenske vojske) do ravni, da je poveljstvo z eno pehotno četo po načelu zamenjevanja (rotacije) vodov sposobno izvajati tudi načrtovane mednarodne obveznosti;
– v skladu z Individualnim partnerskim programom izvedba osrednje vaje “Cooperative Adventure Exchange ’98” v Republiki Sloveniji.

Temeljne dejavnosti v tem obdobju bodo:
– revidiranje doktrine vojaške obrambe ter prilagajanje drugih konceptualnih in doktrinarnih dokumentov nastalim spremembam;
– izdelava predlogov sprememb in dopolnil zakonov ter podzakonskih aktov;
– zagotovitev ustreznih materialnih in kadrovskih pogojev ter standardov za takšno vojaško usposabljanje in izobraževanje, ki lahko zagotovita ustrezno vojaškostrokovno nadgradnjo splošnih znanj, pridobljenih v civilnem izobraževalnem sistemu;
– izdelava mednarodno primerljive doktrine logistične podpore;
– vzpostavitev mednarodno primerljivega sistema logistike – prednostno za sile za hitro posredovanje, kasneje pa za glavne obrambne sile;
– dokončno oblikovanje in opremljanje sil za hitro posredovanje;
– vzpostavitev transparentnega in mednarodno primerljivega sistema obrambnega načrtovanja;
– iskanje rešitev in morebitna realizacija najprimernejše oblike zagotavljanja suverenosti zračnega prostora;
– iskanje rešitev in morebitna realizacija zagotavljanja mobilnosti sil za hitro posredovanje;
– iskanje rešitev in morebitna realizacija v zvezi z opremljanjem mornariškega diviziona;
– dokončno preoblikovanje vojaškoteritorialnih poveljstev.

Temeljne dejavnosti v tem obdobju bodo:
– preučevanje sistema služenja vojaškega roka in predlaganje morebitnih sistemskih sprememb;
– opremljanje in organizacijski razvoj brigad Slovenske vojske v skladu z opredeljenimi merili in materialnimi zmogljivostmi, s posebnim poudarkom na zagotavljanju zaščite moštva pred neposrednim ognjem iz osebne pehotne oborožitve in na zagotavljanju zmogljivosti za izvajanje bojnih udarov;
– popolnjevanje enot glavnih obrambnih sil s stalno sestavo v skladu z razpoložljivimi viri in strokovnimi odločitvami;
– izobraževanje častnikov na štabnih šolah doma in v tujini;
– dokončna vzpostavitev ciljnega stanja Slovenske vojske.

Za dosego temeljnih ciljev v zvezi s preoblikovanjem Slovenske vojske je treba poleg sredstev, ki jih zagotavlja zakon o temeljnih razvojnih programih za obdobje 1994–2003, zagotoviti še dodatna sredstva in vsa sredstva skupaj glede na nadaljnje opredelitve namensko razdeliti po naslednjih področjih:

----------------------------------------------------------------
Področja porabe sredstev             Delež sredstev v% (+ / -5%)
----------------------------------------------------------------
pehota                                                      10,0
artilerija                                                   4,6
oklepnomehanizirane enote                                   12,3
inženirstvo                                                  3,7
zveze (C4I/CM)                                              18,0
vojaško letalstvo                                           13,6
zračna obramba                                              27,4
pomorstvo                                                    1,3
radiološko-kemično-biološka obramba                          2,1
logistična podpora                                           7,0
----------------------------------------------------------------

Z nadaljnjim razvojem pehotnih enot se zagotavlja sposobnost njihovega samostojnega bojevanja ali bojevanja v sodelovanju z oklepnomehaniziranimi enotami ob podpori artilerijskih in inženirskih enot ter vojaškega letalstva in zračne obrambe. Pehota je nosilka protipehotnega boja ter sodeluje v protioklepnem in protidesantnem boju.
Razvoj pehote mora biti usmerjen v:
– zagotavljanje čim večje ognjene zmogljivosti in premičnosti pehotnih enot;
– opremljanje pehotnih enot s sodobnimi protioklepnimi sistemi in sistemi za enotovno zračno obrambo;
– opremljanje pehotnih enot s sodobnimi sistemi za ognjeno podporo pehote na bojišču;
– zagotavljanje višje stopnje verjetnosti preživetja pehote na sodobnem bojišču.
Za ustrezno oblikovanje je pehotne enote treba opremiti predvsem z:
– lahkimi kolesnimi oklepnimi vozili;
– protioklepnimi sistemi za kratke in srednje razdalje;
– orožji za ognjeno podporo;
– sredstvi za izvidovanje in nočno delovanje;
– infrastrukturo za usposabljanje.

Uvajanje sodobnih artilerijskih oborožitvenih sistemov ter sistemov za upravljanje in vodenje ognja bo povečalo ognjeno moč Slovenske vojske. Povečana bo tudi sposobnost artilerijskih enot za bojni premik, bistveno se bo skrajšal čas, potreben za pripravo elementov za streljanje. Tako bosta zagotovljeni natančna, pravočasna in učinkovita artilerijska ognjena podpora enot Slovenske vojske ter njena sposobnost za učinkovito izvajanje protioklepnega boja.
Temeljni cilj razvoja in opremljanja artilerije je artilerijskim enotam omogočiti:
– ustrezno premičnost;
– učinkovito delovanje na čim večjih razdaljah;
– uporabo vseh vrst streliva ter
– izvajanje nenadnih in hitrih ognjenih udarov.
Povečanje sposobnosti artilerije bo temeljilo na večjem deležu poklicnih vojakov v artilerijskih enotah, na njihovi izurjenosti in opremljenosti.
Za ustrezno oblikovanje je artilerijske enote treba opremiti z:
– havbicami z ustrezno opremo in s potrebnim strelivom za en artilerijski bataljon;
– ustrezno infrastrukturo.

Razvijanje in posodabljanje oklepnih enot je treba usmeriti tako, da bodo te enote nosilec bojnega udara združenih taktičnih enot in operativnih sestav. Oklepne enote bodo opremljene in usposobljene za podporo pehote ter za protidesantni in protioklepni boj. Posebno pozornost je treba posvetiti posodabljanju razpoložljivih tankov ter opremljanju oklepnih enot s sodobnimi bojnimi vozili za formacijski del pehote in z oklepnimi vozili za izvidovanje, oskrbovanje in vzdrževanje ter sistemi za enotno zračno obrambo oklepnih enot.
Za ustrezno oblikovanje oklepnih enot je treba:
– modernizirati in revitalizirati obstoječa oklepna sredstva;
– zagotoviti popolnjevanje s poveljniškimi in izvidniškimi oklepnimi vozili;
– zagotoviti sredstva za ognjeno podporo oklepnih enot;
– zagotoviti ustrezno infrastrukturo za usposabljanje.

Inženirstvo zagotavlja premičnost enot Slovenske vojske na bojišču, izvaja zahtevna specialistična ureditvena dela, ovira nasprotnikovo prodiranje v obrambno območje in samostojno izvaja inženirsko bojevanje. Inženirske enote morajo biti opremljene z ustreznimi sredstvi za postavljanje in nadzor minskoeksplozivnih in fortifikacijskih ovir, izdelavo zahtevnejših objektov za zaščito moštva in oborožitvenih sistemov, odstranjevanje nasprotnikovih minskoeksplozivnih in fortifikacijskih ovir, izdelavo oziroma popravilo objektov za zagotavljanje premičnosti na bojišču ter za sodelovanje pri opravljanju nalog zaščite in reševanja.
Za ustrezno oblikovanje inženirskih enot je treba zagotoviti:
– lansirne mostove ter drugo opremo za prehod ovir;
– sredstva za utrjevanje in rušenje in
– minsko eksplozivna sredstva.

Enote za zveze, ki so tudi nosilke elektronskega bojevanja in vzpostavljanja informacijskih sistemov, se morajo razvijati in opremljati tako, da bodo sposobne: načrtovati in organizirati zveze v skladu z doktrino vojaške obrambe; zagotavljati zveze s sistemi, ki so kompatibilni z Natom; zagotavljati protielektronsko zaščito zvez ter šifrirno zaščito informacij v združenih taktičnih in višjih poveljstvih. Ustrezno pozornost je treba dati zagotavljanju premičnosti enot za zveze in ustvarjanju razmer za elektronsko bojevanje.
Za uresničitev načrtovanih ciljev bo treba zagotoviti:
– vzpostavitev bojnega radijskega omrežja;
– vzpostavitev taktičnega mobilnega omrežja;
– poveljniška vozila z zabojniki;
– stacionarno telekomunikacijsko opremo in infrastrukturo;
– ustrezne informacijske sisteme in
– opremo za elektronsko bojevanje.

Modernizacija vojaškega letalstva bo izhajala iz takšnega predhodno opredeljenega bojnega sistema, ki bo z vidika svoje učinkovitosti in velikosti omogočal uresničevanje zahtevanih nalog v zvezi z nadzorom in obrambo zračnega prostora Republike Slovenije, zagotavljanje letalske podpore enotam Slovenske vojske, sodelovanje pri izpolnjevanju sprejetih mednarodnih obveznosti Republike Slovenije znotraj OZN, Nata, OVSE ali ZEU ter izvajanje nalog zaščite in reševanja.
Temeljno sredstvo za opravljanje prej navedenih nalog Slovenske vojske so večnamenska bojna in transportna letala ter helikopterji. Uvajanje zračnotransportne zmogljivosti v Slovensko vojsko omogoča tudi njeno večjo prilagodljivost in sposobnost sodelovanja pri izpolnjevanju sprejetih mednarodnih obveznostih Republike Slovenije.
Z modernizacijo podpornih sistemov, s katerimi se zagotavlja učinkovitost glavnih bojnih sistemov, se ustvarjajo nove zahteve za oblikovanje sistema usposabljanja, lastne logistike in gradnjo potrebne infrastrukture, za definiranje sistema vodenja in poveljevanja ter oblikovanje optimalnih rešitev na področjih možnega sodelovanja vojaškega in civilnega letalstva.
Za zagotovitev načrtovanega obsega in kakovosti letalstva bo le-to treba opremiti z:
– ustreznimi transportnimi in zračnimi plovili;
– svetlobno in navigacijsko opremo;
– večnamenskimi helikopterji;
– sistemi za izvidovanje in elektronsko delovanje iz zraka in
– drugo ustrezno infrastrukturo.

Razvoj sistema zračne obrambe bo zagotovil učinkovito zaščito najpomembnejših območij in objektov v Republiki Sloveniji, sliko zračnega prostora in učinkovito uporabo sodobnih oborožitvenih sistemov zračne obrambe kratkega in srednjega dosega.
Z vzpostavitvijo enotnega sistema vodenja in poveljevanja sistema vojaškega letalstva in zračne obrambe bo omogočena optimalna uporaba bojnih potencialov zračne obrambe Slovenske vojske.
Za oblikovanje ustreznega sistema zračne obrambe je treba zagotoviti še:
– raketne sisteme srednjega in kratkega dosega;
– ureditev položaja za radarje;
– mobilne radarje srednjega dosega;
– ustrezno infrastrukturo.

Razvoj in opremljanje enot pomorstva sta usmerjena v zagotavljanje suverenosti nad akvatorijem in sposobnosti za obrambo priobalnega pasu. Osrednji del opremljanja je nabava ustreznih plovil ter opreme in sredstev za vojaško potapljaško dejavnost, opazovanje in obveščanje ter logistično oskrbo.
Za oblikovanje pomorstva in učinkovitega sistema obalne obrambe je treba zagotoviti še:
– mobilne optoelektronske postaje;
– hitro patruljno ladjo;
– potapljaško ladjo in
– potapljaško komoro.

Z razvojem RKBO bo Slovenska vojska oblikovala enote za dekontaminacijo, detekcijo ter osebno in skupinsko zaščito enot in pripadnikov Slovenske vojske.
Za oblikovanje RKBO je treba zagotoviti še:
– sredstva in opremo za detekcijo ter dozimetrijo;
– posebna namenska vozila;
– individualna in skupinska zaščitna sredstva.

Razvoj logističnega sistema bo zagotavljal z zahodnimi državami primerljiv logistični sistem enot za hitro posredovanje in delno logistično avtonomnost glavnih obrambnih sil na področju oskrbe, vzdrževanja, prometa in transporta, sanitetne oskrbe, infrastrukture in finančne zagotovitve.
Za razvoj in opremljanje sistema logistike je treba zagotoviti še:
– vozila za zagotavljanje premičnosti pehotnih, oklepnih in logističnih enot Slovenske vojske;
– sredstva za zagotovitev sanitetne oskrbe na taktičnem nivoju;
– sredstva za vzdrževanje do drugega nivoja;
– sredstva in opremo za intendantsko oskrbo, oskrbo s strelivom, gorivi in mazivi ter rezervnimi deli.

V sedanjih vojaškopolitičnih in varnostnih razmerah ni nujno, da bi vse enote Slovenske vojske zagotavljale popolno pripravljenost za bojevanje, vendar morajo po potrebi takšno pripravljenost doseči najmanj v 6 mesecih. Da bi bila Slovenska vojska sposobna učinkovito izpeljati prehod na vojno organiziranost v zahtevanem času, mora biti ustrezno opremljena in organizirana, za to pa je treba zagotoviti vse potrebne vire.
Najpomembnejše naloge v zvezi z zagotavljanjem sposobnosti prehoda Slovenske vojske na vojno organiziranost so:
– načrtno vzdrževanje zmožnosti prehoda na vojno organiziranost;
– zagotavljanje v skladu z vojno strukturo Slovenske vojske določenega števila vojaškostrokovnega osebja;
– skladiščenje in vzdrževanje oborožitve ter opreme za potrebe vojnih enot.

V skladu z vsebino splošnega dolgoročnega programa razvoja in opremljanja Slovenske vojske je v nadaljevanju podana še ocena možnosti financiranja teh programov s strani Republike Slovenije.
Pri pripravi ocene možnosti Republike Slovenije za financiranje obrambnih izdatkov so upoštevani podatki o višini bruto družbenega proizvoda (BDP), predvideni inflacijski stopnji in tečaju DEM, pridobljeni od Urada za makroekonomske analize in razvoj.
Urad za makroekonomske analize in razvoj je posredoval projekcijo realne rasti BDP in pričakovane inflacije v opazovanem obdobju v treh različicah. Po prvi naj bi BDP v obdobju 2000–2003 dosegel od 4,5- do 5-odstotno realno letno rast, v obdobju 2004–2010 pa 6-odstotno realno letno rast. Po drugi različici je v celotnem zgoraj navedenem obdobju (2000–2010) predvidena 4-odstotna realna letna rast BDP. Po tretji različici Urad za makroekonomske analize in razvoj predvideva od 3- do 4,5-odstotno realno letno rast BDP v obdobju 2000–2003 in od 3- do 3,5-odstotno v obdobju 2004–2010.
Pri pripravi programa je bila upoštevana druga različica. V projekciji sredstev, potrebnih za financiranje tega programa, so poleg stroškov proračuna Ministrstva za obrambo, ki so le del obrambnih stroškov države, upoštevana tudi sredstva za investicije v temeljne razvojne programe obrambnih sil, potrebna v skladu s predvidenim načrtom novih nabav, ter sredstva za pokojnine nekdanjih vojaških oseb, ki jih izkazuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Takšno ločevanje sestavin obrambnih izdatkov Republike Slovenije je potrebno zaradi njihove primerljivosti z obrambnimi izdatki držav članic Nata.
Treba je poudariti, da so pri projekciji investicij v temeljne razvojne programe upoštevana sredstva v skladu z izkazano potrebo po nadaljnjem izvajanju zakona o investicijah v temeljne razvojne programe v naslednjem obdobju. V naslednjih letih se predvideva, da bodo za realizacijo vseh nabav, predvidenih z načrtom temeljnih razvojnih programov, porabljena vsa z zakonom zagotovljena sredstva. Glede na predviden razvoj Slovenske vojske do leta 2010 pa se kaže potreba po zagotovitvi dodatnih sredstev za temeljne razvojne programe obrambnih sil Republike Slovenije, predvsem v zvezi z zračno obrambo, oklepnimi enotami, pehoto, sistemi C4I in logistiko. Za realizacijo programov opremljanja in modernizacije Slovenske vojske do leta 2010 je treba, poleg že z zakonom za zagotavljanje finančnih sredstev temeljnih razvojnih programov obrambnih sil v tem obdobju, zagotoviti dodatnih okvirno 2.040 mio DEM.
Pri opremljanju Slovenske vojske bo treba po danih možnostih upoštevati kombinacijo naslednjih ukrepov:
– nakup novih oborožitvenih sistemov;
– dopolnitev sedanjih oborožitvenih sistemov;
– modernizacijo nekaterih oborožitvenih sistemov.
V opremljanju Slovenske vojske z vojaško opremo in oborožitvijo se bo v skladu s svojimi tehnološkimi in ustreznimi programi vključila tudi domača obrambna industrija. Navedeni programi bodo omogočili podjetjem, da se vključijo kot dobavitelj opreme na podlagi lastne tehnologije ali licence na podlagi transferja tehnologije ali kot podizvajalci in dobavitelji posameznih komponent. Izvajanje opremljanja za potrebe Slovenske vojske bo slovenski obrambni industriji omogočilo nadaljnji tehnološki razvoj (ključnih tehnologij), uvajanje novih tehnologij ter pridobivanje strateških partnerjev. Z vključevanjem obrambne industrije bo zagotovljeno tudi učinkovitejše vzdrževanje sredstev vojaške opreme in oborožitve skozi življenjsko dobo.
V projekciji razvoja in opremljanja Slovenske vojske temelji predvidena rast obrambnih izdatkov na naslednjih domnevah:
– število zaposlenih v Ministrstvu za obrambo naj bi se v obdobju 2000–2010 povečevalo, tako da naj bi bilo v letu 2010 skupno zaposlenih 9526 oseb, od tega v Slovenski vojski 7700 oseb, v upravnem delu Ministrstva za obrambo pa 1826 oseb;
– letno naj bi se poleg sredstev za tekoče vzdrževanje že obstoječe tehnike Slovenske vojske zagotovila tudi sredstva za tekoče vzdrževanje tistih tehničnih sredstev, ki bodo kot nova sredstva prišla v operativno uporabo z nabavami po temeljnih razvojnih programih obrambnih sil;
– za dodatno zaposlene v posameznem letu so predvidena dodatna sredstva za tekoče odhodke, ki bodo nastali zaradi novih zaposlitev.
V projekciji so zajeta potrebna sredstva obrambnega sistema, torej za financiranje Slovenske vojske in upravnega dela Ministrstva za obrambo, niso pa upoštevana sredstva sistema za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, s katerimi razpolagata dva proračunska uporabnika Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje ter Inšpektorat za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.
Leta 1997 so obrambni izdatki države v tekočih cenah znašali 49.399 milijonov tolarjev (562,1 mio DEM) ali 1,70% BDP. Ti izdatki obsegajo sredstva za plače, sredstva za tekočo dejavnost in investicije, ki so se v tem letu financirale iz proračuna obrambnega ministrstva, sredstva za vojaške pokojnine in sredstva za nove nabave iz investicij v temeljne razvojne programe obrambnih sil Republike Slovenije. Da ne bi prihajalo do podvajanja zneskov, predvidenih za temeljne razvojne programe, v navedenih izdatkih niso zajeta sredstva za odplačilo posojil za realizacijo temeljnih razvojnih programov iz preteklih let.
Leta 1998 so skupni obrambni izdatki države v tekočih cenah znašali 50.030 milijonov tolarjev (526,6 mio DEM) ali 1,53% BDP.
V projekciji za obdobje 1999–2010 je ob upoštevanju 4-odstotne realne letne rasti BDP v celotnem obdobju predvideno realno povečanje obrambnih izdatkov Republike Slovenije (izraženih v stalnih cenah 1998), in sicer z 52.628 milijonov tolarjev (553,9 mio DEM) ali 1,55% od BDP, kolikor so znašali obrambni izdatki leta 1999, na 120.013 milijonov tolarjev (1263,2 mio DEM) ali 2,30% BDP leta 2010.
Ciljna struktura sredstev za financiranje potreb Slovenske vojske naj bi bila leta 2010 bistveno različna od današnje strukture obrambnih izdatkov in s tem naj bi se Republika Slovenija približala strukturi obrambnih izdatkov, ki je znana v državah članicah Nata. Velik del celotnih obrambnih izdatkov (tj. 25%) naj bi sicer šel za plače zaposlenih, vendar naj bi se tak delež obrambnih izdatkov v primerjavi z današnjim stanjem (36%) zmanjšal za 11 odstotkov, in to kljub povečanju števila zaposlenih.
Naslednja pomembna postavka, ki obsega velik del obrambnih izdatkov Republike Slovenije, je tekoče in investicijsko vzdrževanje materialno-tehničnih sredstev Slovenske vojske, saj v ciljni strukturi sredstev za financiranje potreb Slovenske vojske leta 2010 ta postavka znaša 28% vseh predvidenih obrambnih izdatkov. Ta delež naj bi se v primerjavi s predvidenim deležem leta 1999 (4%) povečal za 600%, to bo nujno zaradi tekočega in investicijskega vzdrževanja nove tehnike, nabavljene v skladu z investicijami v temeljne razvojne programe obrambnih sil.
Tudi delež tekočih odhodkov (stroškov operativnega delovanja) naj bi se v ciljnem letu 2010 v primerjavi z letom 1999 povečal, predvsem zaradi razvoja in opremljanja Slovenske vojske ter načrtovanega dodatnega zaposlovanja kadrov v Slovenski vojski. Ta delež naj bi se v strukturi celotnih obrambnih izdatkov povečal za 7 odstotnih točk (tj. s 17 na 24%).
V strukturi obrambnih izdatkov Republike Slovenije za leto 1999 je za investicije, povezane z nabavami iz temeljnih razvojnih programov, namenjeno še veliko sredstev (26%). Leta 2010 naj bi se delež teh sredstev zmanjšal na 13%. Po drugi strani naj bi v strukturi celotnih obrambnih izdatkov delež izdatkov za investicije v opremo in gradnje za redno dejavnost leta 2010 ostal približno enak kot leta 1999, tj. na ravni 4% vseh obrambnih izdatkov.

Slovenska vojska mora biti v obdobju preoblikovanja sposobna reagirati na izzive. Razvijati se mora tako, da bo zagotavljala nacionalno obrambo in da bo Republiki Sloveniji omogočila enakopravno članstvo v evroatlantskih in evropskih varnostno-obrambnih povezavah.
Z načrtovanimi spremembami, ki morajo biti tudi ustrezno materialno podprte, se bosta zagotavljali prepoznavnost in primerljivost Slovenske vojske z drugimi zahodnoevropskimi vojskami. To velja predvsem za sile za hitro posredovanje in del glavnih obrambnih sil, zlasti tistih, ki jih mora Republika Slovenija pripraviti za sodelovanje v skupnih dejavnostih z drugimi oboroženimi silami.
Poleg zagotavljanja nadaljevanja temeljnih razvojnih programov je treba okrepiti kadrovsko popolnjevanje Slovenske vojske in tako zagotoviti potrebne elemente za uspešno uvajanje sodobnih oborožitvenih sistemov. Postopno povečanje deleža stalne sestave v strukturi Slovenske vojske bo povečalo njeno bojno pripravljenost in sposobnost. Poleg tega zahteva preoblikovanje Slovenske vojske tudi ustrezno kadrovsko projekcijo in stabilno vojaško kadrovsko politiko za mirnodobno, predvsem stalno sestavo, prav tako tudi za vojno sestavo in civilne uslužbence.
Za uspešno vzpostavitev določenega sistema je treba skrbeti tudi za celovit sistem vojaškega šolstva, ki bo tudi v prihodnje v svojih temeljnih oblikah ostal integriran v sistem javnega šolstva. Poseben poudarek je treba nameniti posebnim oblikam izobraževanja, ki zagotavljajo primerljivo vojaškostrokovno usposobljenost Slovenske vojske.
Slovenska vojska, s tem pa tudi vse obrambno področje, bo postalo sodobno, primerljivo s sodobnimi oboroženimi silami le s sodelovanjem in skupnimi prizadevanji ter z angažiranjem vseh zmogljivosti Republike Slovenije.