Na podlagi prvega odstavka 30. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96) izdaja minister za okolje in prostor v soglasju z ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

(1) To navodilo določa pravila ravnanja za izvajanje dobre kmetijske prakse pri gnojenju tal z rastlinskimi hranili tako, da:
– lahko rastline v največji meri izkoristijo hranila,
– se pri pridelavi čim bolj preprečijo izgube hranil in s tem povezan vnos hranil v vode in
– druga ravnanja v zvezi s tem.
(2) Z upoštevanjem teh pravil se zagotavljajo mejne vrednosti letnega vnosa rastlinskih hranil v tla v skladu z uredbo o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla (Uradni list RS, št. 68/96 – v nadaljnjem besedilu: uredba).

(1) Gnojila je treba uporabljati v skladu s potrebami rastlin po hranilih. Pri ugotavljanju teh potreb se upošteva:
– pričakovano količino in kakovost pridelka,
– razpoložljive količine hranil v tleh ter dodatne količine rastlinam dostopnih hranil, ki bodo predvidoma nastale v času rasti posevka, glede na rastne razmere, zlasti podnebje, vrsto in tip tal,
– vsebnost apna ali reakcijo tal (pH vrednost) in količino humusa v tleh,
– količine hranil, ki se vnašajo z drugimi tehnološkimi postopki, vključno z namakanjem, vnosom blata čistilnih naprav, komposta z omejeno uporabo ali mulja, ki se ugotavljajo na podlagi predpisanih analiz,
– pridelovalne razmere, ki vplivajo na dostopnost hranil, zlasti kmetijska kultura, prejšnji posevek, obdelava tal in namakanje,
– rezultate regionalnih poljskih poskusov.
(2) Za preprečevanje izgub rastlinskih hranil je treba zagotoviti pokrovnost obdelovalnih površin tudi zunaj rastnega obdobja. Če ni predvidena jesenska setev, je treba posejati dosevke, ki izrabijo preostali dušik.

(1) Gnojila se v tla vnašajo takrat, ko so jih tla sposobna sprejeti, razen v primeru prepovedi iz uredbe.
(2) Gnojenje kmetijskih zemljišč ob vodnih telesih se izvaja po predpisih s področja varstva voda. Pri tem je treba upoštevati relief in teksturo tal. Na poplavno ogroženih zemljiščih se gnojila vnaša šele po končanem obdobju, ko je tam mogoče pričakovati poplave.
(3) Naprave za vnašanje gnojil (trosilniki in podobno) morajo ustrezati veljavnim tehničnim predpisom, zagotavljati morajo pravilne odmerke in njihovo porazdelitev ter čim manjše izgube pri vnosu. Pri izboru naprav je treba upoštevati relief in teksturo tal.

(1) Pri določitvi količine živinskih gnojil in časovnega obdobja gnojenja se upoštevajo določbe uredbe.
(2) Pri vnosu živinskih gnojil je treba zmanjšati izgube dušika tako, da znašajo le-te največ 25 odstotkov celotnega dušika, ki ga vsebuje gnojilo pred vnosom.
(3) Priporoča se, da se pred gnojenjem gnojevko aerobno obdela. Izhlapevanje amonijaka je treba preprečiti tako, da gnojimo čim bližje tlem. Pri tem se upošteva tudi stanje vegetacije, vremenske razmere, zlasti temperaturo in vlažnost zraka ter osončenje. Na nezasejanih njivah je treba gnojevko ali gnojnico čim prej zadelati. Gnojevko je treba po tleh razporediti čim bolj enakomerno.

(1) Živinska gnojila se skladiščijo le v ustreznih zbiralnikih kot so lagune, gnojišča ali gnojnične jame.
(2) Ti zbiralniki morajo biti vodotesni in izdelani iz betona, odpornega proti kislinam. Gnojišča morajo biti drenirana in ne smejo imeti odtoka v površinske ali podzemne vode.
(3) Skladiščni prostor za hlevski gnoj mora zadoščati za obdobja, ko je po uredbi prepovedan vnos živinskih gnojil. Za en GVŽ je treba zagotoviti najmanj 2 m2 gnojiščne plošče za skladiščenje hlevskega gnoja, 3,5 m3 gnojnične jame za skladiščenje gnojnice in 8 m3 lagune za skladiščenje gnojevke (glede na tehnologijo odgnojevanja).
(4) Pri preračunavanju vsebnosti rastlinskih hranil v živinskih gnojilih se upoštevajo tudi izgube celotnega dušika, ki nastanejo zaradi skladiščenja. Te znašajo 10% pri gnojevki in gnojnici ter 25% pri hlevskem gnoju.
(5) Gnojevko je treba skladiščiti v laguni, ki je vodotesna in na notranji strani premazana s sredstvi, odpornimi proti kislinam in alkalijam.

Za strokovno utemeljeno gnojenje in skladiščenje živinskih gnojil je treba izdelati letni gnojilni načrt. V letnem gnojilnem načrtu se oceni skupna količina živinskih gnojil in določi čas gnojenja in odmerek gnojila za vsa razpoložljiva zemljišča.

Če za strokovno utemeljeno gnojenje z živinskimi gnojili ni na razpolago dovolj kmetijskih zemljišč, je treba s presežki živinskih gnojil ravnati skladno z določbami uredbe.

To navodilo začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.