Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Mira Vukoviča iz Kranja na seji dne 13. aprila 2000

Točka 3 prvega odstavka 201. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 72/98 in 6/99) ni v neskladju z ustavo.

1. Pobudnik zatrjuje, da sklicevanje sodišča na ponovitveno nevarnost ni v skladu z 20. členom ustave, priporni razlog ponovitvene nevarnosti pa naj bi bil tudi v nasprotju s 27. členom ustave, ker dovoljuje, da se v predhodnem postopku sklepa na človekova prihodnja dejanja in na njegovo krivdo za še nestorjena dejanja. Poudarja, da je pripor hud ukrep in da pomeni uporaba pripornega razloga ponovitvene nevarnosti glede na tretji odstavek 15. člena ustave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, poleg tega pa zakonska opredelitev “posebne okoliščine“ dopušča arbitriranje pri odrejanju pripora, kar naj bi bilo v nasprotju z 2. členom ustave. Pobudnik tudi meni, da tretja točka prvega odstavka 201. člena zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) “zožuje“ pogoje za pripor, določene v 20. členu ustave, saj naj bi takšna opredelitev dopuščala, da sodišče niti ne ugotavlja niti ne obrazloži tiste stopnje realne nevarnosti za ljudi in njihovo premoženje, ki naj bi bila potrebna za odreditev pripora.
2. Državni zbor (v nadaljevanju: DZ) v svojem odgovoru navaja, da je zakonodajalec z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 72/98 – v nadaljevanju: ZKP–A) upošteval stališča ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) ter bistveno dopolnil in spremenil prvotno besedilo določb ZKP, ki se nanašajo na ukrepe za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka (XVII. poglavje ZKP). Pri tem DZ poudarja, da že uvodna določba drugega odstavka 192. člena ZKP obvezuje sodišče, da ob upoštevanju načela sorazmernosti ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. V 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP so navedene posebne okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati pri ugotavljanju obdolženčeve nevarnosti, da bo ponovil določeno kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali pa storil dejanje, s katerim grozi; izrecno pa je v tretjem odstavku 201. člena ZKP tudi navedeno, kaj se zlasti šteje kot posebne okoliščine, splošno opredeljene v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Iz odgovora DZ tudi izhaja, da so sodišča vezana na zakonsko ureditev, da skrbno presojajo, ali in kateri ukrep bodo uporabila, pri čemer morajo pri odločitvi o odreditvi pripora zaradi ponovitvene nevarnosti ugotavljati, ali obstoji realna nevarnost, ne le bojazen, da bo oddolženec ponovil določeno kaznivo dejanje; poleg tega pa so sodišča po zakonski ureditvi tudi zavezana, da skrbno presojajo sorazmernost ukrepa v primerjavi z ugotovljeno nevarnostjo. Po mnenju DZ izpodbijana določba ni v nasprotju z 2., s 15., z 20. in s 27. členom ustave.
3. Vsebinsko enako stališče izhaja tudi iz mnenja oziroma pojasnil vlade.

4. Kazenski senat je na seji dne 15. 12. 1999 odločil, da se pobuda za oceno ustavnosti 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP izloči iz ustavne pritožbe št. Up-282/99, z reševanjem ustavne pritožbe pa počaka do odločitve o pobudi.
5. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o zadevi.

6. O ustavnosti prvotnega besedila 3. točke drugega odstavka 201. člena ZKP, ki je določal odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti, je ustavno sodišče odločilo v odločbi št. U-I-18/93. Ugotovilo je, da izpodbijana določba ni v skladu z ustavo, da ni v skladu z ustavo zakon, kolikor ne določa tudi milejših ukrepov za preprečevanje ponovitvene nevarnosti, in da ni v skladu z ustavo postopek odločanja o priporu, kot ga ureja zakon. Navedlo je tudi, zakaj izpodbijane določbe ni razveljavilo, temveč le ugotovilo njeno neskladnost z ustavo in naložilo zakonodajalcu, naj jo v roku enega leta odpravi. Zaradi odprave navedenih neskladnosti je zakonodajalec sprejel ZKP-A.

7. V 2. členu ustava določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Takšen pojem pravne države vsebuje poleg materialnopravnega tudi procesni moment. Zato pravnost države ni samo v njenih zakonih, temveč tudi v njenih institucijah (sodiščih, upravi...) in predvsem v tem, kako te v svojih postopkih zakon dejansko uporabljajo. Kazenski postopek ni samo sredstvo za udejanjanje materialnega kazenskega prava. Procesne določbe kazenskega postopka predstavljajo samostojno vprašanje pravnosti države toliko, kolikor so v njem konkretizirane materialne ustavne določbe o ustavnih pravicah posameznika zoper samovoljno uporabo izvršilne in sodne oblasti v državi. Pravna je v kontekstu kazenskega postopka tista država, ki procesnih pravic posameznika ne obravnava relativno in ki jih ni pripravljena žrtvovati v interesu učinkovite uporabe materialnega kazenskega prava.
8. Ustava v 19. členu postavlja splošno pravilo, da ima vsakdo pravico do osebne svobode, v drugem odstavku istega člena pa določa dva splošna pogoja za omejitev te pravice: “Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon.“
9. Prvi odstavek 20. člena ustave določa, da se sme oseba, za katero obstaja (a) utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo (b) na podlagi odločbe sodišča, (c) kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Z navedenim besedilom je v ustavo izrecno vgrajeno načelo sorazmernosti, ki je tudi sicer priznano kot splošno ustavno načelo, izvedeno iz načela pravne države. Ta od zakonodajalca zahteva, da pri določitvi pogojev za odreditev pripora na eni strani omogoči presojo, ali je poseg nujen, tako da zaželenega cilja ni mogoče doseči z blažjimi sredstvi, na drugi strani pa zakonodajalcu nalaga dolžnost, da možnost odreditve pripora omeji le na primere, v katerih bi bil tak poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje, in z razumno pričakovanim učinkom tega zavarovanja.
10. Iz določbe drugega odstavka 192. člena ZKP izhaja, da je zakonodajalec že na deklaratorni ravni postavil načelo, ki obvezuje sodišče, da ob upoštevanju načela sorazmernosti ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.
11. Zakonodajalec je to načelo upošteval pri zakonski določitvi ukrepov. V XVII. poglavju ZKP, ki nosi naslov “Ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka“, je določil več možnih ukrepov za uresničevanje navedenih postopkovnih potreb, in sicer po vrsti od najmilejšega (vabilo) do najostrejšega (pripor). Zakonodajalec je tudi za priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ki sistemsko ne sodi v poglavje o ukrepih za zagotavljanje obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo postopka, v 192. členu in v drugih določbah ZKP dal sodišču na razpolago milejše ukrepe za isti namen, to je za odstranitev oziroma zmanjšanje ponovitvene nevarnosti. S tem je zakonodajalec v celoti spoštoval in upošteval načelo sorazmernosti, saj je ob zasledovanju ustavno dopustnega cilja (v tem primeru varnost ljudi) izbral sredstva, s katerimi bo čim manj posegal v človekove pravice. Takšni milejši sredstvi, s katerima je mogoče v nekaterih primerih preprečiti ponovitveno nevarnost, pri tem pa manj prizadeti obdolženčevo osebno svobodo, sta naslednji: prepoved približanja določenemu kraju ali osebi (195.a člen) in hišni pripor (199.a člen). Zakonodajalec je tudi za primer, ko bi bilo obdolženca treba pripreti samo iz razloga ponovitvene nevarnosti, določil možnost uporabe varščine (drugi odstavek 196. člena ZKP).
12. Zakonodajalec je tako sodiščem dal na voljo številne ukrepe za zagotovitev varnosti ljudi zaradi ponovitvene nevarnosti. Ti so določeni po vrsti od najmilejšega do najstrožjega, ki najmočneje od vseh posega v obdolženčevo osebno svobodo. Na ta način je zakonodajalec v ZKP vnesel in zagotovil uporabo in spoštovanje načela sorazmernosti.
13. Izpodbijana določba 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP izpolnjuje vse zahteve po zakonski določenosti (lex certa). Zakon določa, kaj mora sodišče upoštevati pri ugotavljanju ponovitvene nevarnosti (teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih oseba živi, ali kakšne druge posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi). Na ta način je zakonodajalec omogočil sodišču, da ob upoštevanju naštetih meril in ob presoji dejstev oziroma konkretnih okoliščin, ugotovi obstoj realne nevarnosti in v sklepu ugotovi in obrazloži obstoj nevarnost, da bo osumljenec ponovil določeno kaznivo dejanje in s tem (v skladu z načelom sorazmernosti, upoštevajoč konkretne okoliščine) opraviči poseg v osebno prostost obdolženca. Zakonodajalec je v tretjem odstavku 201. člena ZKP tudi določil, da se kot posebne okoliščine iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP štejejo zlasti obdolženčeve kršitve ukrepov iz 195.a, 195.b, 196. in 199.a člena ZKP.
14. Ustavno sodišče zavrača očitek pobudnika, da je odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti in sklepanje o prihodnji nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena ustave, ki določa, da tisti, ki je obtožen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. V kazenskem postopku je temeljna presumpcija tista o nedolžnosti osumljene, obdolžene ali obtožene osebe, vendar nima absolutnih materialnopravnih učinkov, kajti če bi jih imela, pripora iz nobenega razloga ne bi bilo mogoče odrediti. Ustava pa je že sama v prvem odstavku 20. člena določila možnost poseganja v človekovo pravico do osebne svobode že na podlagi utemeljenega suma, ne šele na podlagi pravnomočne sodbe. Predpostavka nedolžnosti torej velja glede kazenskopravne krivde in pomeni troje. Prvič, da je dokazno breme na tožeči stranki in ne na obdolžencu, drugič pomeni, da država kot tožeča stranka nosi dokazno tveganje, in tretjič, da mora sodišče v dvomu (in dubio pro reo) obtoženca oprostiti. Po določbi 27. člena ustave je sodišče zavezano tudi pri odločanju o priporu. Besedilo določbe sicer res govori o krivdi, ki mora biti ugotovljena, da je domneva nedolžnosti izpodbita. Če velja domneva nedolžnosti za že storjena kazniva dejanja, mora še toliko bolj veljati glede kaznivih dejanj, ki naj bi jih prizadeta oseba storila enkrat v prihodnosti. Drugačna razlaga določbe 27. člena ustave bi pomenila, da država že v naprej predpostavlja, da bo nekdo storil kaznivo dejanje. Zato mora tožilec dokazovati obstoj utemeljenega suma kot tudi, da je pripor neogibno potreben. V dvomu mora sodišče odločiti, da pogoji za pripor ne obstajajo (tako v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996).
15. Kot očitno neutemeljene je treba zavrniti tudi navedbe pobudnika, da 3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP nepravilno opredeljuje pogoje za pripor, določene v 20. členu ustave. Kar zadeva pripor, je v splošnosti določbe drugega odstavka 19. člena ustave razlog, da 20. člen ustave nima izrecno izraženega zakonskega pridržka. Če ga ne bi razlagali v luči drugega odstavka 19. člena ustave, bi prišli do nemogočega sklepa, da je ustava nameravala materijo pripora v svojem 20. členu sama in izčrpno urediti. To pa ni tako, saj ustava v tretjem stavku drugega odstavka 20. člena določa, “da sme pripor trajati samo toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi.“ Ustava v prvem odstavku 20. člena določa tri pogoje, pod katerimi je mogoče odrediti pripor: (1) odločbo sodišča, (2) utemeljen sum in (3) neogibno potrebnost za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustava kot prvi pogoj za dopustnost priprtja osebe določa odločbo sodišča. To pomeni, da je po odvzemu prostosti, ki jo izvede izvršilna veja oblasti, podana izrecna ustavna zahteva, da se oseba izroči sodni veji oblasti. Drugi pogoj za odreditev pripora je utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Določba 20. člena ustave se nanaša le na osebo, za katero že obstaja visoka stopnja konkretne verjetnosti, da je storila kaznivo dejanje. Da je torej sploh lahko govor o tem, da bo oseba ponovila določeno kaznivo dejanje, lahko izhaja samo iz ustavno zahtevanega in konkretno ugotovoljenega suma, da je že storila določeno kaznivo dejanje. Ustava torej sodišču ne daje splošnega pooblastila, da na neogibno potrebnost pripora zaradi varnosti ljudi sklepa iz česarkoli, temveč samo iz nevarnosti, ki lahko izhaja iz storitve vsaj z utemeljenim sumom izkazanega konkretnega kaznivega dejanja. Ustavno dopustno je pri odrejanju pripora mogoče sklepati le na tako nevarnost za ljudi, ki je v smiselni vzročni zvezi s storitvijo z utemeljenim sumom nakazanega kaznivega dejanja. Omenjena vsebinska vez med utemeljenim sumom, na osnovi katerega je bil zoper obdolženca sploh izdan sklep o preiskavi, in sklepanjem o njegovi nevarnosti, da bo ponovil ali dokončal poskus tega kaznivega dejanja, glede katerega je utemeljenost suma že izkazana, izhaja že iz določbe 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Ko govori ustava o potrebnosti pripora za potek (kazenskega) postopka, se ta nanaša predvsem na zagotovitev prisotnosti obdolženca. Ustava pa določa še dodatno omejitev: pripor mora biti za varnost ljudi neogibno potreben. Iz te določbe izhaja načelo sorazmernosti, ki ga je zakonodajalec vgradil v ZKP (pojasnjeno v 10., 11. in 12. točki te odločbe).
16. Osebi, zoper katero je odrejen pripor, ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen). Določba drugega odstavka 20. člena ustave glede sklepa o priporu še posebej določa, da mora biti priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba, proti kateri ima pravico do pritožbe. Smisel te določbe je predvsem v tem, da prizadeti lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani svoje pravice oziroma pravne interese. Pravica do pravnega sredstva zoper sklep o priporu je lahko učinkovita le, če je odločba sodišča v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, ki bo omogočal presojo, ali je država v zadostni meri izpolnila vse zahteve, ki jih glede trditvenega in dokaznega bremena nalagajo navedene zakonske določbe. Ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper sklep o priporu je zakonodajalec zagotovil z določbo drugega odstavka 202. člena ZKP, ki določa vsebino sklepa o priporu. Pisni sklep, s katerim se pripor odredi, obsega: ime in priimek tistega, ki mu je odvzeta prostost, kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen, zakonski razlog za pripor, pouk o pravici do pritožbe, obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.
17. ZKP daje tudi zadostna procesna jamstva osebi, o katere priporu sodišče odloča. Zakonodajalec je z določbo 204.a člena ZKP določil poseben kotradiktorni narok, na katerem sodnik presoja med navedbami državnega tožilca na eni ter obrambe na drugi strani. Kontradiktornost je vključena tudi v kasnejše odločanje o podaljšanju in odpravi pripora, saj mora biti po določbi drugega odstavka 205. člena ZKP predlog (državnega tožilca ali preiskovalnega sodnika) o podaljšanju pripora posredovan v primernem času pred odločitvijo tudi obdolžencu oziroma njegovemu zagovorniku, ki se lahko o njem izjavita. V ta namen lahko preiskovalni sodnik opravi tudi poseben narok.

18. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U I 282/99
Ljubljana, dne 13. aprila 2000.