Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana, na seji dne 13. aprila 2000

Del določbe 6. točke prvega odstavka 91. člena zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86, Uradni list RS, št. 40/94 – odl. US in 69/94 – odl. US in 59/96), ki se glasi: “Če lastnik v roku, ki je določen, del ne izvede, inšpektor odredi, da vzdrževalna dela na stroške lastnika izvede občina, na območju katere se objekt nahaja“, se razveljavi.

1. Predlagatelj meni, da je določba drugega stavka 6. točke prvega odstavka 91. člena zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO) v nasprotju z drugim odstavkom 140. člena ustave. Poleg tega zatrjuje, da je bil zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 59/96 – v nadaljevanju: ZGO-B) sprejet po postopku, ki je v nasprotju z ustavo in zakonom.
2. Predlagatelj zatrjuje, da je z izpodbijano določbo občini naložena obveznost, da izvršuje upravne odločbe iz državne pristojnosti. Glede na to, meni predlagatelj, gre po drugem odstavku 140. člena ustave za preneseno pristojnost, za katero bi občine morale dati svoje soglasje. Predlagatelj navaja, da država pred sprejemom zakona ni pridobila soglasja občin za prenos nalog.
3. Predlagatelj navaja tudi, da Državni zbor pred sprejemom zakona ni pridobil mnenja občin, čeprav bi bil to po 94. členu zakona o lokalni samoupravi moral storiti (Uradni list RS, št. 72/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZLS).
4. Predlagatelj je predlagal, naj ustavno sodišče začasno zadrži izvrševanje izpodbijane določbe, ker bi mu z njenim izvrševanjem lahko nastale težko popravljive finančne posledice.
5. Državni zbor v odgovoru navaja, da je že v izhodišču sporno stališče predlagatelja, da skrb za vzdrževanje objektov v stanju, ki ne ogroža varnosti občanov, ni lokalna zadeva javnega pomena. Po mnenju Državnega zbora gre za skrb občine za normalen red pri vzdrževanju objektov, za kar naj bi bili prvenstveno zainteresirani organi lokalne samouprave. Zato po njegovem mnenju izpodbijana določba ni v neskladju s 140. členom ustave.
6. Državni zbor meni, da je tudi predlagateljeva razlaga 94. člena ZLS preširoka, saj pri konkretnem zakonu ne gre za določbe, ki bi se nanašale na tiste bistvene koristi občine, ki neposredno izhajajo iz ustavnega položaja občine, kot samoupravne lokalne skupnosti. Zato po njegovem mnenju v postopku sprejemanja ZGO-B ni bila kršena navedena določba ZLS.
7. Vlada navaja, da se ni mogoče strinjati s trditvijo predlagatelja, po katerem preprečevanje ogrožanja varnosti ljudi in okolice objekta ni obveznost in naloga lokalne skupnosti, temveč naj bi bila to naloga države. Po mnenju vlade gre za izvirno pristojnost občine po prvem odstavku 140. člena ustave. Dalje navaja, da je iz izpodbijanih določb razvidno, da je inšpektor za graditev dolžan ukrep vzdrževalnih del izreči najprej lastniku objekta, občini pa šele potem, ko so izpolnjeni določeni predpogoji, ki jih mora inšpektor ugotavljati v postopku na prvi stopnji. Tako naj bi inšpektor naložil občini izpolnitev obveznosti lastnika objekta, šele če lastnik objekta sam ne izpolni naložene obveznosti v določenem roku, o čemer mora biti tudi obveščen. Odločba inšpektorja naj bi bila zato posredovana tudi občini, ki je nadomestni zavezanec v primeru, če prvi (lastnik objekta) naložene obveznosti ne izpolni.

8. Predlog za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane določbe je ustavno sodišče dne 21. 5. 1998 zavrnilo.
9. Po prvem odstavku 140. člena ustave spadajo v pristojnost občine lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine. Drugi odstavek istega člena določa, da lahko država z zakonom prenese na občino opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, po predhodnem soglasju občine in če za to zagotovi sredstva.
10. Izpodbijana določba pooblašča inšpektorja za graditev objektov, da odredi lastniku objekta, da v določenem roku izvede vzdrževalna dela, če objekt ogroža varnost ljudi in okolice. Če lastnik v roku, ki je določen, del ne izvede, inšpektor odredi, da vzdrževalna dela na stroške lastnika izvede občina, na katere območju se objekt nahaja (6. točka drugega odstavka 91. člena ZGO) Določba je umeščena v poglavje o inšpekcijskem nadzoru, in sicer v 91. členu (55. člen ZGO- B).
11. Inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določb tega in drugih zakonov, ki urejajo graditev, izvajajo po 88. členu ZGO inšpektorji inšpektorata v sestavi ministrstva, pristojnega za graditev (v nadaljevanju: inšpektor za graditev), oziroma inšpektorji inšpektorata v sestavi ministrstva pristojnega za gradbeništvo (v nadaljevanju: gradbeni inšpektor). V 89. členu zakon primeroma našteva naloge inšpektorja za graditev. V 91. členu zakona pa so določena pooblastila inšpektorja, ki jih ima pri opravljanju nadzora.
12. Iz določb ZGO o inšpekcijskem nadzoru izhaja, da se nadzor oziroma kontrola varnosti objektov, ki jo opravlja inšpektor za graditev, opravlja kot upravna zadeva iz državne pristojnosti. Naloge uprave opravljajo po določbi prvega odstavka 120. člena ustave neposredno ministrstva. To ustavno določbo upošteva tudi 88. člen ZGO, ki predpisuje, da naloge inšpekcijskega nadzorstva opravljajo gradbeni inšpektorji.
13. Izpodbijana določba prenaša na občino obveznost izvršitve inšpektorjeve (upravne) odločbe. Pristojni inšpektor najprej izda odločbo, s katero naloži lastniku izvedbo določenih del na objektu. Če inšpektorjeve odločbe prostovoljno ne izvrši lastnik objekta, naloži inšpektor njeno izvršitev občini (6. točka prvega odstavka 91. člena ZGO). Na ta način je občina postavljena v položaj sozavezanca za izvedbo del po inšpektorjevi odločbi. Tako v bistvu ta določba nalaga občini, da opravi določeno nalogo namesto prvotnega zavezanca oziroma prenaša na občino opravljanje naloge iz državne pristojnosti.
14. Odgovornost za varnost objekta nosi lastnik objekta. ZGO ne določa, da bi bila naloga občine skrb za vzdrževanje objektov na njenem območju v stanju, ki ne ogroža varnosti ljudi in premoženja. Prav tako ZGO ne določa, da bi bila naloga občine nadziranje stanja objektov na njenem območju in v okviru tega nalaganje lastnikom vzdrževalna dela, če objekt ogroža varnost ljudi in okolice. Izpodbijane določbe ni možno razlagati, kot da ZGO šteje to nalogo za izvirno nalogo občine po prvem odstavku 140. člena ustave. Na tako razlago napotuje odgovor Državnega zbora in vlade. V takem primeru bi se postavilo vprašanje, ali ne bi bila ureditev inšpekcijskega nadzora, kot jo ureja ZGO, v nasprotju s prvim odstavkom 140. člena ustave. Če gre za izvirno pristojnost občine, potem opravlja občina to svojo nalogo samostojno in po svojih organih. Državni organi v takem primeru po določbi 144. člena ustave opravljajo le nadzor nad zakonitostjo dela organov lokalne skupnosti. Izpodbijana določba ne opredeljuje takšnega nadzora, pač pa prenaša oziroma nalaga občini izvršitev odločbe, ki jo je v okviru zadev iz državne pristojnosti izdal državni organ. To pomeni prenos posamezne naloge iz državne pristojnosti na občine in mora biti izvršen po določbah drugega odstavka 140. člena ustave.
15. Ker izpodbijana določba ZGO ni bila sprejeta skladno z drugim odstavkom 140. člena ustave, jo je bilo treba razveljaviti že iz tega razloga. Zato ustavno sodišče ni presojalo drugih predlagateljevih trditev.

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U I 113/98
Ljubljana, dne 13. aprila 2000.